Jedro

Glede na določbo 26. in 27. člena ZOZP je po samem zakonu za spore, kot je obravnavani, pasivno legitimirano Slovensko zavarovalno združenje. Zato ima pritožba prav, ko zatrjuje, da tožnik s tem, ko zahteva odškodnino od Z.T., s tožbenim zahtevkom zahteva posledico, na katero v zatrjevani dejanski in pravni podlagi ni osnove.

Ob dejstvu, da je Slovensko zavarovalno združenje, pozvano s strani sodišča prve stopnje, naj kot tožena stranka odgovori na tožbo, to storilo, in se tudi v nadaljevanju udeleževalo postopka kot tožena stranka, tožnik pa temu ni ugovarjal in se je z Združenjem pravdal vse do konca glavne obravnave, ob tem pa tožbenega zahtevka ni spremenil, sodišče druge stopnje meni, da pritožbeni očitek, da ni šlo le za pisno pomoto pri zapisu imena tožene stranke v izreku, ni utemeljen, saj je tožeča stranka očitno sprejemala Združenje kot toženo stranko, kar dejansko kaže na to, da je šlo za pomoto v zapisu tožbenega izreka. Na tako pomoto pa bi sodišče prve stopnje tožečo stranko v okviru materialno procesnega vodstva lahko opozorilo na podlagi določbe 1. odstavka 108. člena ZPP, ki določa, da sodišče od vložnika, če je vloga nerazumljiva, zahteva, da nerazumljivo vlogo popravi.

Zaradi obrazloženega je nepravilna pritožbena trditev, da gre v konkretnem primeru za neodpravljivo obliko nesklepčnosti tožbenega zahtevka, glede katere sodišče ni imelo dolžnosti materialno procesnega vodstva.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

S sodbo III P 970/2006, z dne 22.9.2008 je Okrožno sodišče v Ljubljani razsodilo, da je tožena stranka, Slovensko zavarovalno združenje, dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 10.962,68 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 4.8.2005 do plačila, v petnajstih dneh. Kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, je zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo tudi, da toženi povrne stroške postopka v višini 483,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila, v petnajstih dneh.

Zoper sodbo se je v obsodilnem delu (točka 1 izreka) in stroškovnem delu glede obresti (točka 3 izreka) pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (1.odstavek 228.člena ZPP, pravilno 338.člena ZPP - Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 in spremembe, v nadaljevanju ZPP). Glede na naravo ugovorov predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo primarno spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in naloži tožeči stranki povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka za prostovoljno izplačilo naprej do plačila, podrejeno pa, naj sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne prvemu sodišču v ponovno sojenje. Tožena stranka sodišču očita, da je z izpodbijano sodbo odločilo izven postavljenega tožbenega zahtevka (extra petitum). Tožena stranka je v tožbenem zahtevku zahtevala plačilo od Z.T., torej od druge pravne osebe, kot jo je kot toženo stranko v 1. točki izreka izpodbijane sodbe navedlo sodišče, ki je na plačilo denarnega zneska obsodilo Slovensko zavarovalno združenje. S tem, ko je sodišče poseglo v tožbeni zahtevek tako, da je kot toženo stranko samo od sebe navedlo Slovensko zavarovalno združenje, je prekršilo načelo dispozitivnosti (1.odstavek 2.člena ZPP), kar je absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka (357.člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 2. člena ZPP). Slovensko zavarovalno združenje, kateremu je bila tožba vročena, saj ga je tožeča stranka v uvodu tožbe označila kot toženo stranko, čeprav je v tožbenem zahtevku zahtevala plačilo od Z.T., je na nesklepčnost tožbe opozorilo že v odgovoru na tožbo, vendar tožeča stranka svojega zahtevka kljub temu do konca glavne obravnave ni spremenila. Z.T. v postopek ni bila povabljena in se ga ni udeleževala. Takšna kršitev praviloma terja razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje, vendar iz nadaljnjih razlogov, po prepričanju pritožnika, lahko sodišče druge stopnje prvostopno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Tožba je namreč nesklepčna, saj ima, skladno z določili Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, pasivno legitimacijo v sodnih sporih, izvirajočih iz prometnih nesreč, ki so povzročene z motornim vozilom, registriranim v tujini, po samem zakonu le Slovensko zavarovalno združenje. S tem ko je tožeča stranka v v tožbenem zahtevku izrecno navedla, da zahteva odškodnino od Z.T., v tožbenem zahtevku zahteva posledico, za katero v zatrjevani dejanski in pravni podlagi ni osnove, taka tožba pa je nesklepčna. Glede na naravo nesklepčnosti tožbe in veljavna procesna pravila v času sojenja, sodišče ni imelo dolžnosti materialno-procesnega vodstva, saj gre za obliko nesklepčnosti, ki je neodpravljiva. Gre za nesklepčnost, ko pravna posledica ne izhaja zoper toženca temveč zoper nekoga drugega, zgrešena je torej stvarna legitimacija. Tožena stranka je prepričana, da bi tudi v primeru, če bi tožeča stranka zahtevek spremenila, šlo za subjektivno spremembo tožbe, na katero pa sama ne bi pristala, saj ne gre prezreti, da očitno ni šlo le za morebitno pisno pomoto pri zapisu imena tožene stranke v izreku, saj je tožeča stranka eksplicitno navedla, da terja plačilo od zavarovalnice, ker je zavarovalnica določen znesek že plačala. Zaradi tako zgrešene pasivne stvarne legitimacije je treba tožbeni zahtevek zavrniti. V primeru, da temeljna pritožbena očitka ne bi bila sprejeta, tožena stranka v pritožbi zatrjuje tudi zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s pravnim standardom pravične odškodnine po posameznih škodnih postavkah ter glede vprašanja pravno priznane škode iz naslova skaženosti. Pri oceni pretrpljenih telesnih bolečin se je sodišče oprlo izključno na mnenje izvedenca, ki se je opiral na objektivna pomagala, subjektivnih kriterijev pa sodišče ni upoštevalo, saj tožnika v tej smeri ni zaslišalo. Premalo je sodišče upoštevalo, da je tožnik trpel močne bolečine le 8 do 10 dni, kar pa ni trajalo kontinuirano, da je hospitalizacija trajala 16 dni, zdravljenje pa bilo končano že po 6 mesecih. O ponovnih bolečinah poroča tožnik po 4 letih, kar bi sodišče moralo upoštevati kot brezbolečinsko obdobje, prav tako pa ni razlogov, da bi se pri odmeri odškodnine upoštevalo morebitno nadaljnje diagnosticiranje, saj ni znano, ali bo to sploh imelo za posledico nadaljnje zdravljenje in s tem povezane bolečine in nevšečnosti. Iz razlogov sodbe je moč razbrati, da je sodišče te okoliščine upoštevalo, čeprav tožnik trditev v zvezi s kakršnimikoli posegi ali težavami po letu 2003 sploh ni podal. Dosojena odškodnina iz tega naslova je previsoka, izven pravnega standarda pravične odškodnine in meja, ki jih je izoblikovala sodna praksa. Odškodnina za strah odstopa od primerljivih primerov in ne odraža dejstva, da primarnega strahu tožnik ni trpel. Sodišče v sodbi ne pove, koliko časa naj bi strah trajal. Pravno priznano škodo predstavlja le intenziven strah, pri čemer iz pisnega mnenja izvedenca izhaja, da je bil strah hud v času sprejema na urgentnem bloku, potem pa se je zmanjšal. Prisojena odškodnina za pretrpljene duševne bolečine zaradi skaženosti je neutemeljena, ker je tožnik utrpel le estetske posledice, kar ni pravno priznana škoda. Vidna je le zadebeljena peta, torej gre le za manjšo spremembo, ki je vidna le občasno in redko, ko ni pokrita, torej objektivno ne gre za skaženost. Možnost prikrivanja je velika, v pretežnem življenju prikrivanje pa niti ni potrebno, ker je peta običajno skrita v nogavicah, čevljih, pod dolgimi hlačami. Sodišče je svojo odločitev oprlo izključno na subjektivno merilo, ob tem pa si pete niti ni ogledalo, temveč je le sledilo fotografijam in izjavi tožnika, da je stanje nespremenjeno. O skaženosti lahko govorimo, ko je defekt tako očiten, da lahko pri ljudeh objektivno sproži zanimanje, gnus, zgražanje in podobno, tožnikov defekt pa ni tak, kot je v svojem mnenju zapisal tudi izvedenec. Šele če objektivno obstaja tak defekt, je treba uporabiti še subjektivna merila, saj morata biti obe merili upoštevani kumulativno.

Prisojena odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšane telesne aktivnosti je previsoka v primerjavi s podobnimi primeri. Premalo je upoštevano, da večina zatrjevanih posledic pri tožniku ne predstavlja trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nepravilno sodišče zopet upošteva bolečine, ki so že zajete v odškodninski postavki pretrpljenih telesnih bolečin. Tožeča stranka na čas po letu 2003, ko je bilo zdravljenje končano, ne navezuje nikakršnih zahtevkov, zato sodišče ne sme nadomestiti trditvene podlage s povzemanjem dokazov v tej smeri (ali se je tožniku v zadnjih petih letih stanje glede pete poslabšalo), sicer bi zopet poseglo v dispozicijo strank. Tožnik je sam povedal, da se s športom vseeno ukvarja, ko izpoveduje, da igra nogomet največ 10 minut, vendar tudi ni dokazov, da bi bil pred nesrečo bistveno bolj športno aktiven. Tožnik tudi ne izpoveduje, da bi zaradi zmanjšane zmožnosti za šport duševno trpel, temveč le, da ga moti, ker ne more s prijatelji na dvorišče, za kar pa po prepričanju tožene stranke ni objektivnega razloga v fizičnih omejitvah. Tudi to je premalo upoštevano. Odškodnina, prisojena iz naslova potrebe po tuji pomoči, je določena v previsokem znesku, saj ni upoštevano, da je šlo za pomoč znotraj družine in ni dokazov, da bi šlo za pomoč, ki bi presegala običajno skrb med sorodniki. Poleg tega ni mogoče preizkusiti, kako je sodišče oblikovalo ceno urne postavke, ki jo je tožniku priznalo, očitno je izhajalo le iz trditev tožeče stranke v tožbi, ki pa niso bile podprte z dokazi. Na neprimernost cen je tožena stranka izrecno opozorila v odgovoru na tožbo, zato sodišče brez navedbe utemeljenih razlogov in brez izvedbe dokazov ne more nekritično slediti le oceni tožnika glede vrednotenja pomoči v denarju. Tožnik niti ne trdi, da bi bili njegovi starši strokovnjaki za pomoč poškodovanim osebam, zato njihovo delo ne more biti vrednoteno po tarifi strokovnjaka. Tožnik dokaznemu bremenu o obstoju potrebe po tuji pomoči, trajanju in vrednostnih izhodiščih ni zadostil. Po oceni tožene stranke tudi ni osnove, da bi sodišče priznalo nadomestilo za tujo pomoč tožniku za čas, ko je bil v bolnišnici, saj je tisto oskrbo krila zavarovalnica v okviru stroškov bolnišničnega zdravljenja. Vsi zneski prisojene odškodnine nad že izplačanim zneskom s strani korespondenčne zavarovalnice presegajo namen, ki se z odškodnino zasleduje, to je pri premoženjski škodi povrnitev realnega finančnega oškodovanja, pri nepremoženjski škodi pa zadoščenje. Pritožba nenazadnje graja tudi izrek sodbe v točki 3, ki je nejasen in celo neizvršljiv, kolikor se nanaša na zapadlost plačila obveznosti in s tem povezanega začetka teka zakonskih zamudnih obresti. Ob tako oblikovanem izreku bi se lahko postavilo vprašanje zapadlosti, saj ni jasno navedeno, kdaj zamuda nastopi. Pristavek ,,v 15 dneh'' je dvoumen in se lahko nanaša na plačilo obresti ali pa tudi na plačilo glavnice.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in spremembe, v nadaljevanju ZPP) v določbi 1. odstavka 2. člena določa, da sodišče v pravdnem postopku odloča v mejah postavljenih zahtevkov. To pomeni, da sodišče ne sme odločati o čem, kar bi predstavljalo kaj več ali kaj drugega, kot se zahteva s tožbenim zahtevkom. Določba 357. člena določa, da če (sodišče druge stopnje) ugotovi, da je bil s sodbo prve stopnje prekoračen tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje glede na naravo prekoračitve tožbenega zahtevka s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu po potrebi zadevo vrne v ponovno sojenje.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da držijo pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče samo od sebe navedlo Slovensko zavarovalno združenje, medtem ko se tožbeni zahtevek po tožbi z dne 24.3.2006 glasi na navedeno plačilo s strani Zavarovalnice Triglav d.d. kot tožene stranke. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v skladu s 26. členom Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/1994 in spremembe, v nadaljevanju ZOZP) za škodo v konkretnem primeru odgovorno Slovensko zavarovalno združenje (v nadaljevanju tudi Združenje), vendar v nadaljevanju tožbeni zahtevek naperi proti Z.T.. Iz spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje kot toženo stranko štelo Slovensko zavarovalno združenje, kateremu je bila vročena tožba in je podalo odgovor na tožbo, ter ves čas postopka v njem aktivno sodelovalo. Z.T. o uvedbi postopka s strani sodišča ni bila seznanjena, v postopek ni bila povabljena in v njem ni sodelovala. Iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo z dne 17.3.2008 izhaja, da je bilo na naroku, katerega se je kot tožena stranka udeležilo Slovensko zavarovalno združenje po svoji pooblaščenki, izrecno kot nesporno ugotovljeno, da je ''tožena stranka v celoti (100%) odgovorna za nastanek škodnega dogodka''. Kljub temu tožbeni zahtevek tožnika do konca glavne obravnave ni bil spremenjen, sodišče tožnika k popravku v okviru materialno procesnega vodstva niti ni pozvalo. Iz navedenega izhaja, da je sodišče s tem, ko je v izreku izpodbijane sodbe kot toženo stranko navedlo Slovensko zavarovalno združenje, brez da bi tožeča stranka poprej ustrezno popravila tožbeni zahtevek, odločilo izven meja postavljenega zahtevka, saj je na plačilo dosojenega zneska obsodilo nekoga, ki v tožbenem zahtevku ni naveden kot zavezana stranka (Slovensko zavarovalno združeje), hkrati pa s sodbo ni odločilo o zahtevku proti tistemu, ki je v tožbenem zahtevku naveden kot tožena stranka (Z.T.). Takšna kršitev, kot v pritožbi pravilno trdi tožena stranka, predstavlja prekoračitev tožbenega zahtevka v smislu 357.člena v zvezi s 1. odstavkom 2. člena ZPP, kar je bistvena kršitev pravil postopka, zaradi katere je bilo treba izpodbijano sodbo skladno z določbo 357. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje.

Glede na določbo 26. in 27. člena ZOZP je po samem zakonu za spore, kot je obravnavani, pasivno legitimirano Slovensko zavarovalno združenje. Zato ima pritožba prav, ko zatrjuje, da tožnik s tem, ko zahteva odškodnino od Z.T., s tožbenim zahtevkom zahteva posledico, na katero v zatrjevani dejanski in pravni podlagi ni osnove. Tožbeni zahtevek, kot je postavljen, je zaradi določbe 26. člena ZOZP nesklepčen. Vendar pa pritožbeno sodišče meni, da nadaljnje pritožbene navedbe, da gre za obliko nesklepčnosti, ki je neodpravljiva, zato sodišče prve stopnje ni imelo dolžnosti materialno-procesnega vodstva, saj gre za nesklepčnost, ko pravna posledica ne izhaja zoper toženca temveč zoper nekoga drugega (zgrešena stvarna legitimacija) niso utemeljene. V uvodu tožbe je tožnik opredelil kot toženo stranko Slovensko zavarovalno združenje, ki je navedeno kot tožena stranka na prvi strani tožbe. Tožnik v obrazložitvi tožbe tudi navede, da je na podlagi 26. člena ZOZP prav ono odgovorno za škodo, ki je povzročena z motornim vozilom, registriranim v tujini, kot je v konkretnem primeru, nato pa s tožbenim zahtevkom zahteva plačilo odškodnine od Z.T.. Ob dejstvu, da je Slovensko zavarovalno združenje, pozvano s strani sodišča prve stopnje, naj kot tožena stranka odgovori na tožbo, to storilo, in se tudi v nadaljevanju udeleževalo postopka kot tožena stranka, tožnik pa temu ni ugovarjal in se je z Združenjem pravdal vse do konca glavne obravnave, ob tem pa tožbenega zahtevka ni spremenil, sodišče druge stopnje meni, da pritožbeni očitek, da ni šlo le za pisno pomoto pri zapisu imena tožene stranke v izreku, ni utemeljen, saj je tožeča stranka očitno sprejemala Združenje kot toženo stranko, kar dejansko kaže na to, da je šlo za pomoto v zapisu tožbenega izreka. Na tako pomoto pa bi sodišče prve stopnje tožečo stranko v okviru materialno-procesnega vodstva lahko opozorilo na podlagi določbe 1. odstavka 108. člena ZPP, ki določa, da sodišče od vložnika, če je vloga nerazumljiva, zahteva, da nerazumljivo vlogo popravi. Tožba, ki na prvi strani navede kot toženo stranko Združenje, v uvodu tudi obrazloži pravno podlago za njegovo pasivno legitimacijo, nato pa v tožbenem zahtevku zahteva plačilo od Z.T., je nerazumljiva. Glede pritožbene navedbe, da je tožena stranka izrecno opozarjala na nesklepčnost tožbe, sodišče druge stopnje pripominja, da je to zaradi načina, kako je bilo to ''izrecno opozorilo'' podano, dodaten razlog, zaradi katerega bi sodišče prve stopnje moralo pozvati tožečo stranko, naj se izjasni ali vztraja pri tožbenem zahtevku, kot je postavljen, ne more pa takega poziva sodišča nadomestiti. ''Izrecno opozorilo'' tožene stranke na nesklepčnost tožbe v njenem odgovoru na tožbo predstavlja del povedi ,,Uvodoma izpostavlja nesklepčnost tožbe...'', ki je neobrazložen, medtem ko tožena stranka na treh straneh prereka višino vtoževane odškodnine po posameznih vrstah vtoževane škode. Sodišče druge stopnje zato meni, da to ''izrecno opozorilo na nesklepčnost'' samo po sebi ni izpostavilo s strani tožene stranke zatrjevane zgrešene pasivne legitimacije na način, in do te mere, da bi se lahko štelo, da je bila tožeča stranka opozorjena na morebitno pisno pomoto v svojem tožbenem zahtevku. Zaradi obrazloženega je nepravilna pritožbena trditev, da gre v konkretnem primeru za neodpravljivo obliko nesklepčnosti tožbenega zahtevka, glede katere sodišče ni imelo dolžnosti materialno-procesnega vodstva.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je prepričana, da bi v primeru, če bi tožeča stranka zahtevek spremenila, šlo za subjektivno spremembo tožbe, na katero pa sama ne bi pristala, zato je zaradi zgrešene pasivne legitimacije potrebno zahtevek zavrniti. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je tako prepričanje tožene stranke zmotno. Združenje je v konkretnem postopku ves čas nastopalo kot tožena stranka, medtem ko Z.T. o teku postopka s strani sodišča ni bila niti obveščena. De facto je torej Združenje vseskozi imelo položaj stranke v postopku, zato četudi bi tožnik tožbeni zahtevek do konca glavne obravnave popravil tako, da bi se tožbeni zahtevek glasil na dolžno plačilo Združenja, ne bi šlo za subjektivno spremembo tožbe, temveč le za potrebno in ustrezno popravo tožbenega izreka.

Sodišče druge stopnje zaključuje, da je zaradi kršitve načela dispozitivnosti s prekoračitvijo tožbenega zahtevka podana bistven kršitev pravil pravdnega postopka, zaradi katere je izpodbijano sodbo skladno z določbo 357. člena ZPP razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V ponovnem sojenju naj sodišče prve stopnje v okviru materialno-procesnega vodstva pozove tožečo stranko, naj se izjasni, ali vztraja pri tožbenem zahtevku, kot je naveden v tožbi, in nato o zadevi ponovno odloči. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo prvostopenjsko sodbo že iz obrazloženega razloga, na ostale pritožbene razloge ni odgovarjalo. Opozarja pa, naj pri ponovnem odločanju sodišče prve stopnje obrazloži, kako je oblikovalo ceno urne postavke za tujo pomoč, ki jo je priznalo tožniku, česar v izpodbijani sodbi, kot izpostavlja tudi tožena stranka v pritožbi, ni storilo. Upošteva naj tudi opozorilo tožene stranke v pritožbi, da je izrek o stroških v delu, od kdaj tečejo zakonske zamudne obresti, dvoumen.

Skladno z določbo 3. odstavka 165.člena ZPP, ki določa, da če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v ponovno sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, je sodišče druge stopnje tako tudi sklenilo v izreku.