Jedro

Za opredelitev obveznosti stečajnega dolžnika kot stroškov stečajnega postopka ni pomembno, kdaj je bil pridobljen izvršilni naslov za poplačilo obveznosti, temveč, kdaj je obveznost nastala (pred začetkom stečajnega postopka ali po njem).

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se pritožbi upnice zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje z dne 30. 5. 2016 (v zvezi s sklepom z dne 27. 12. 2016) potrdi.

II. Upnica sama krije stroške pritožb. III. Upnica je dolžna v roku 8 dni dolžnici povrniti 2.255,04 EUR stroškov pritožbenih odgovorov.

IV. Upnica in dolžnica sami krijeta svoje stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je na predlog upnice s sklepom o izvršbi 0872 Ig 722/2012 z dne 25. 1. 2013 dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (pravnomočnega in izvršljivega sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani VI Pg 1383/2009 z dne 12. 8. 2011 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 236/2012 z dne 10. 7. 2012) zoper dolžnico, ki je bila že ob izdaji sklepa o izvršbi v stečaju (stečajni postopek nad njo se je namreč začel 8. 4. 2011). Izvršba je bila dovoljena za izterjavo 308.299,00 EUR pravdnih stroškov z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 30. 5. 2016 ugovoru dolžnice ugodilo, izdani sklep o izvršbi razveljavilo, predlog za izvršbo zavrnilo, opravljena izvršilna dejanja razveljavilo in postopek ustavilo (I. točka izreka). Posledično je upnici naložilo povrnitev 1.149,04 EUR stroškov dolžnice z morebitnimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Odločilo je še, da upnica sama nosi stroške odgovora (z dne 29. 3. 2013) na ugovor (III. točka izreka), dolžnica pa stroške odgovora (z dne 9. 2. 2015) na odgovor na ugovor (IV. točka izreka). S sklepom z dne 27. 12. 2016 pa je ugotovilo nadaljevanje izvršilnega postopka z novimi upnicami (I. do III. točka izreka).

3. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama upnice in sklep sodišča prve stopnje z dne 30. 5. 2016 (v zvezi s sklepom z dne 27. 12. 2016) spremenilo: v I. točki izreka nad zneskom 72,00 EUR (to je glede zneska 308.227,00 EUR) tako, da je ugovor dolžnice zavrnilo; v II. točki izreka tako, da je dolžnica dolžna upnici povrniti 3.333,77 EUR stroškov odgovora na ugovor z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; in v III. točki izreka tako, da dolžnica sama krije svoje stroške ugovornega postopka - medtem ko je pritožbi upnice v preostalem delu zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu I. točke izreka (to je glede zneska 72,00 EUR) potrdilo sklep sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Pri tem je odločilo, da je dolžnica dolžna upnici povrniti 3.271,15 EUR pritožbenih stroškov z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), da pa sama krije stroške svojih odgovorov na pritožbi (III. točka izreka).

4. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je zoper ugodilni in stroškovni del sklepa sodišča druge stopnje vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje naj ne bi uporabilo prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v zvezi s 131. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v njuni procesni in materialnopravni vsebini, zaradi česar naj bi nepravilno uporabilo 17. člen ZIZ, kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Tako naj bi sodišče druge stopnje ne preizkusilo sklepa sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali je šlo pri terjatvi, za katero je upnica predlagala izvršbo, za eno od izjem po drugem odstavku 131. člena ZIZ (pravilno ZFPPIPP) oziroma za strošek postopka po 3. točki drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP. Vrhovno državno tožilstvo je predlagalo razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v nov postopek.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama, ki sta nanjo odgovorili. Upnica je predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevo Vrhovnega državnega tožilstva kot nedovoljeno zavrže oziroma da jo kot neutemeljeno zavrne, pri čemer je priglasila stroške postopka z zahtevo z morebitnimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Dolžnica pa je predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi Vrhovnega državnega tožilstva ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne (sodišču druge stopnje) v nov postopek, pri čemer je prav tako priglasila stroške postopka z zahtevo.

**Postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti**

6. V skladu z drugim odstavkom 15. člena ZIZ se v izvršilnem postopku glede vprašanj, ki s tem zakonom niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek. Zato je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti postopalo po določbah ZPP.

7. Odločba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje, je bila izdana 30. 5. 2016 oziroma 27. 12. 2016, kar je pred 14. 9. 2017, ko se je začel uporabljati Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem (na podlagi 125. člena ZPP-E) nadaljeval po določbah ZPP, ki so se uporabljale do začetka uporabe ZPP-E. 8. Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP lahko vloži državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, torej enaki pogoji kot za dopustitev revizije.

**Presoja dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti**

9. Pravno vprašanje, ki izhaja iz vložene zahteve za varstvo zakonitosti, se nanaša na »dopustnost izvršbe na podlagi pravnomočne in izvršljive dajatvene sodne odločbe (glede stroškov pravdnega postopka), izdane po začetku stečajnega postopka«.

10. Vrhovno državno tožilstvo se je sklicevalo na pomembnost pravnega vprašanja, o katerem naj ne bi bilo sodne prakse Vrhovnega sodišča, medtem ko naj bi bila sodna praksa višjih sodišč neenotna (pri čemer je navedlo sklep VSK II Ip 276/2016 z dne 30. 8. 2016). Dolžnica je pritrdila argumentaciji Vrhovnega državnega tožilstva, medtem ko je upnica zatrjevala, da naj ne bi bile izpolnjene procesne predpostavke za zahtevo za varstvo zakonitosti, kar je utemeljevala s klicevanjem na sodno prakso Ustavnega sodišča (konkretno na odločbo Up-893/16-27 (in U-I-194/16-8) z dne 20. 4. 2017) in na neprimerljivost situacije v zadevi VSK II Ip 276/2016. 11. Ne glede na nasprotovanje upnice je Vrhovno sodišče ocenilo, da vprašanje, ki izhaja iz zahteve za varstvo zakonitosti, izpolnjuje zakonske pogoje, zaradi česar je zahtevo Vrhovnega državnega tožilstva vsebinsko obravnavalo. Gre namreč za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni (kar v skladu z drugo alinejo prvega odstavka 367.a člena ZPP zadostuje za dopustitev odgovora na v zahtevi za varstvo zakonitosti zastavljeno pravno vprašanje).

**Relevantno dejansko stanje**

12. 8. 4. 2011 se je začel stečajni postopek nad dolžnico.

13. 12. 8. 2011 je Okrožno sodišče v Ljubljani v ponovljenem postopku sklenilo, da je tožnica (v izvršilnem postopku dolžnica) dolžna toženki (v izvršilnem postopku upnici) povrniti 472.603,00 EUR pravdnih stroškov.

14. 10. 7. 2012 je Višje sodišče v Ljubljani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je bila tožnica dolžna toženki povrniti spornih 308.299,00 EUR pravdnih stroškov.

15. 25. 1. 2013 je Okrajno sodišče v Ljubljani dovolilo izvršbo za izterjavo 308.299,00 EUR pravdnih stroškov.

16. 30. 5. 2016 je Okrajno sodišče v Ljubljani ugovoru dolžnice ugodilo, izdani sklep o izvršbi razveljavilo, predlog za izvršbo zavrnilo, opravljena izvršilna dejanja razveljavilo in postopek ustavilo. (27. 12, 2016 pa je dovolilo nadaljevanje izvršilnega postopka s tremi novimi upnicami.)

17. 22. 3. 2017 je Višje sodišče v Ljubljani izdalo sklep, katerega v ugodilnem (glede izterjave 308.227,00 EUR) in stroškovnem delu z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija Vrhovno državno tožilstvo .

**Pravna presoja sodišč prve in druge stopnje**

18. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da pri izvršbi za sporne stroške ne gre za eno od izjem iz drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP. Višina terjatve za plačilo pravdnih stroškov je bila namreč znana na dan zaključka glavne obravnave 5. 11. 2010 (ko je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo in sklepom VI Pg 1383/2009-72 odločilo o povrniti pravdnih stroškov v znesku 557.550,40 EUR), torej pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnico (8.4.2011). Njen temelj pa je bil znan najkasneje 25. 5. 2011 (ko je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo I Cpg 212/2011 potrdilo odločitev o glavni stvari) (pri čemer je s sklepom razveljavilo odločitev o stroških postopka in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek). Pri terjatvi za plačilo pravdnih stroškov naj bi šlo za pogojno terjatev, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnico, ne pa za stroške stečajnega postopka.

19. Sodišče druge stopnje je zaključilo, da je bil izvršilni naslov izdan po začetku stečajnega postopka nad dolžnico, zaradi česar je upnica (vseh sedem) upravičena izterjati terjatev tako, kot se glasi oziroma kakor izhaja iz izvršilnega naslova. Sodišče namreč v izvršilnem postopku ne more posegati v izvršilni naslov niti presojati, ali gre za terjatev, ki bi jo upnica morala prijaviti v stečajnem postopku, ali pa za terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka.

**Presoja utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti**

20. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena. V konkretnem primeru glede vprašanja o »dopustnosti izvršbe na podlagi pravnomočne in izvršljive dajatvene sodne odločbe (glede stroškov pravdnega postopka), izdane po začetku stečajnega postopka«.

21. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pri spornih stroških ne gre za obveznost stečajnega dolžnika, ki bi nastala po začetku stečajnega postopka, čeprav je bil izvršilni naslov pridobljen po začetku stečajnega postopka. Sporni stroški so namreč nastali v gospodarskem sporu zaradi razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, in sicer v zvezi z zastopanjem v sporu (po odvetnici). Ker so bila do začetka stečaja nad dolžnico (8. 4. 2011) v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja strank1 (to je vložitev pritožbe in odgovora nanjo), je lahko Višje sodišče v Ljubljani izdalo sklep I Cpg 212/2011 z dne 25. 5. 2011, s katerim je razveljavilo sklep sodišča prve stopnje o stroških postopka, nakar je Okrožno sodišče v Ljubljani 12. 8. 2011 upnici namesto 557.550,40 EUR priznalo 472.603,00 EUR pravdnih stroškov,2 Višje sodišče v Ljubljani pa 10. 7. 2012 namesto 472.603,00 EUR spornih 308.299,00 EUR pravdnih stroškov.3 Pri teh (v različni višini odmerjenih) stroških gre za stroške, ki so bili vsebovani v stroškovniku Odvetniške pisarne ..., vloženem pred prekinitvijo postopka (zaradi razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin) zaradi začetka stečaja nad dolžnico, kar kaže na to, da so sporni stroški nastali pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnico.

22. Za opredelitev obveznosti stečajnega dolžnika kot stroškov stečajnega postopka torej ni pomembno, kdaj je bil pridobljen izvršilni naslov za poplačilo obveznosti, temveč, kdaj je obveznost nastala (pred začetkom stečajnega postopka ali po njem) (prvi odstavek 354. člena ZFPPIPP). Pri zadevnem izvršilnem naslovu je šlo za sodno odločbo, katere predmet je bila terjatev za povrnitev pravdnih stroškov, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka, ne pa terjatev za povrnitev stroškov stečajnega postopka (iz 355. člena ZFPPIPP) niti terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka (da bi lahko šlo za izjemo iz 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP). Zato po začetku stečajnega postopka proti dolžnici ni bi dovoljeno dovoliti izvršbe oziroma zoper njo ni bilo dovoljeno izdati sklepa o izvršbi (prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP).

23. Takšno stališče za razliko od Višjega sodišča v Ljubljani pravilno zastopa tudi Višje sodišče v Kopru, v sklepu II Ip 45/2017 z dne 9. 3. 2017, v katerem pritrjuje sklepu istega sodišča II Ip 276/2016 z dne 30. 8. 2016 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Novi Gorici I 238/2016 z dne 29. 6. 2016 ter (na koncu 5. točke njegove obrazložitve) ugotavlja, da »je ključnega pomena okoliščina, kdaj (glede na začetek stečajnega postopka nad dolžnikom) je terjatev nastala (ne pa, kdaj je bilo o tej terjatvi pravnomočno odločeno)«. Gre namreč za primerljivo zadevo, čeprav je denarna terjatev znova nastala (oživela) zaradi uspešnega izpodbijanja pravnih učinkov Pogodbe o podizvajalcu pitanja prašičev (razveljavitve njenih učinkov). Terjatev je nastala (obstajala) pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom, ne glede na to, da je bilo o njej pravnomočno odločeno šele po začetku stečajnega postopka nad dolžnikom, zaradi česar ni šlo za strošek stečajnega postopka oziroma za obveznost, ki bi nastala po začetku stečajnega postopka. Prav zaradi upoštevanja prvotnega nastanka terjatve pred začetkom stečajnega postopka je (v tretjem odstavku 278. člena ZFPPIPP) tudi določeno, da se plača iz razdelitvene mase po pravilu tega zakona o plačilu terjatev upnikov.4

24. Vrhovno sodišče je s tem odgovorilo na tiste navedbe, ki so bile po njegovi materialnopravni presoji bistvene za odločitev o zahtevi Vrhovnega državnega tožilstva. Dodaja le še, da izvršljiva odločba tudi ni bila pridobljena v postopku iz oddelka 5.6 ZFPPIPP (ki določa posebna pravila za preizkus terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic), da bi lahko šlo za izjemo po 2. točki drugega odstavka njegovega 131. člena.

**Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti**

25. Ob upoštevanju obrazloženega se pokaže, da je pravilno pravno stališče sodišča prve stopnje, ne pa sodišča druge stopnje. Zato je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sklep sodišča druge stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je pritožbi upnice zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje z dne 30. 5. 2016 (v zvezi s sklepom z dne 27. 12. 2016) potrdilo (drugi odstavek 391. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP in prvim odstavkom 380. člena ZPP) (I. točka izreka).

26. Pri odločitvi Vrhovnega sodišča ni šlo za poseg v pravnomočnost izvršilnega naslova niti za krštev načela stroge formalne legalitete (uzakonjenega v 17. členu ZIZ), kar se je trudila prikazati upnica, temveč je šlo za preizkus pogojev za dovolitev izvršbe (na podlagi izvršilnega naslova) oziroma pogojev za izdajo sklepa o izvršbi zoper insolventno dolžnico (po drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP). Šlo je za preizkus presoje, ki jo je opravilo izvršilno sodišče v izvršilnem postopku. V okviru tega preizkusa pa je šlo za presojo, ali gre pri terjatvi, ki je predmet izvršilnega naslova, za strošek stečajnega postopka (2. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP) ali za terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka (3. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP).

**Odločitev o stroških postopka s pritožbo**

27. Ker je spremenilo sklep sodišča druge stopnje, je Vrhovno sodišče moralo odločiti tudi o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

28. Ker upnica s pritožbama ni uspela, sama krije njune stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP) (II. točka izreka).

29. Posledično mora upnica dolžnici povrniti 2.255,04 EUR potrebnih stroškov njenih odgovorov na pritožbi upnice (155. člen ZPP) (III. točka izreka). Stroški so na podlagi prehodne določbe drugega odstavka 20. člena Odvetniške tarife (OdvT) odmerjeni po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Stroške za prvi odgovor na pritožbo (z dne 26. 7. 2016) sestavljajo 904,20 EUR nagrade, 20,00 EUR pavšala za PTT in 203,32 EUR 22 % DDV na odvetniške storitve (skupaj 1.127,52 EUR), ne pa tudi sodne takse, saj ni razvidno, da bi bile plačane. Stroški za drugi odgovor na pritožbo (z dne 27. 1. 2017) so enaki (skupaj 1.127,52 EUR), ne glede na to, da je dolžnica zaradi tega, ker »se je pritožbeni postopek vodi[l] v razmerju do sedmih različnih upni[c]«, nagrado uveljavljala »7 x«, saj je na strani dolžnice šlo le za zastopanje ene stranke.

**Odločitev o stroških postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti**

30. Upnica in dolžnica sami krijeta svoje stroške odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti (IV. točka izreka). Zahteva za varstvo zakonitosti namreč ni v dispoziciji strank (temveč Vrhovnega državnega tožilstva), zaradi česar jima sodišče ne more naložiti povrnitve pravdnih stroškov, ki so jima v zvezi z njo nastali.

1 Glej drugi odstavek obrazložitve na 3. strani sodbe in sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 212/2011 z dne 25. 5. 2011. 2 Okrožno sodišče v Ljubljani je (v skladu z napotki Višjega sodišča v Ljubljani v sodbi in sklepu I Cpg 212/2011 z dne 25. 5. 2011) upoštevalo potrebne stroške in pravilno osnovo za izračun nagrade. 3 Višje sodišče v Ljubljani je upoštevalo, da so v primeru, ko stranko istočasno zastopata dva odvetnika, potrebni stroški le za enega. 4 Povzeto iz 5. točke obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Kopru II Ip 45/2017 z dne 9. 3. 2017.