Jedro

Po določbi 7. člena zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih se postopek odmere odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda, ki so bili izvedeni pred uveljavitvijo tega zakona in do njegove uveljavitve še niso končani, nadaljujejo po določbah tega zakona, zato je v teh postopkih uporabiti vrednost točke, določeno z odlokom, veljavnim na dan uveljavitve sprememb in dopolnitev ZKZ.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 23.12.1993 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo Sekretariata za občo upravo občine z dne 14.12.1991 (točka 1. izreka) in odločila, da se tožnici odmeri odškodnina zaradi spremembe namembnosti vinograda v izmeri 247 m2 4. katastrskega razreda, parcela št. 6396/6, v znesku 133.231,80 SIT (točka 2. izreka). V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na 1., 3., 5., 6. in 8. odstavek 14. člena zakona o kmetijskih zemljiščih in ugotavlja, da je bilo tožnici dne 28.8.1991 izdano lokacijsko dovoljenje za legalizacijo počitniškega objekta na navedeni parceli, in da se je na podlagi navedenega lokacijskega dovoljenja spremenila namembnost 247 m2 vinograda 4. katastrskega razreda. Navaja, da je tožnica sicer vložila popolno vlogo za legalizacijo gradnje pred uveljavitvijo sprememb in dopolnitev zakona o kmetijskih zemljiščih, vendar ji je glede na določbo 1. odstavka 7. člena navedenega zakona odmeriti odškodnino v višini, ki jo določa nov zakon. Po navedeni določbi se namreč postopki odmere odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda, uvedeni pred uveljavitvijo tega zakona in ki do njegove uveljavitve še niso bili končani na prvi stopnji, nadaljujejo po določbah tega zakona. Ker je bila prvostopna odločba izdana po uveljavitvi odloka o določitvi vrednosti točke za izračun odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča in gozda (Ur.l. RS, št. 7/91), ki v 3. členu določa, da se postopki odmere odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda, ki so bili uvedeni pred uveljavitvijo tega odloka in do njegove uveljavitve še niso končani na prvi stopnji, nadaljujejo po določbah tega odloka, je v primeru tožnice uporabiti vrednost točke določeno v navedenem odloku, to je 8,99 SIT. Prvostopni upravni organ je v nasprotju z navedenimi določbami uporabil valorizirano vrednost točke - 16,36 SIT, zato je prvostopna odločba nezakonita.

V zvezi s pritožbenim ugovorom tožnice glede kulture zemljišča tožena stranka navaja, da se pri obračunu odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča upoštevajo podatki zemljiškega katastra pred gradnjo, iz katerih izhaja, da je bila predmetna parcela pred gradnjo stavbišče v izmeri 39 m2, ostalo pa vinograd 4. kat. razreda.

Tožena stranka zavrača pritožbeni ugovor, da tožnica ni zavezanka za plačilo odškodnine.

Tožnica s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Uveljavlja tožbeni razlog napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev določb postopka. Navaja, da ni zavezanka za plačilo odškodnine, ker je počitniško hišo prodala, pa tudi pred tem je bila solastnica le polovice zemljišča. Ugovarja tudi ugotovljeni kulturi zemljišča in navaja, da sta na predmetni parceli pred gradnjo počitniškega objekta stali šupa in stavba, da torej ni šlo za vinograd. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena zaradi naslednjih razlogov: V obravnavanem primeru gre za odškodnino zaradi spremembe namembnosti kmetijskega zemljišča. Ta se po določbi 8. odstavka 14. člena zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Ur.l. SRS, št. 1/79, 11/81, 1/86 in Ur.l. RS, št. 9/90 in 5/91-I) obračuna po vrednosti točke, ki velja na dan, ko je bila vložena popolna vloga za izdajo lokacijskega dovoljenja. Do uveljavitve zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kmetijskih zemljiščih (Ur.l. RS, št. 9/90), to je do 30.3.1990, je bila vrednost točke določena z odloki občinskih skupščin, po uveljavitvi navedenega zakona pa z odlokom Izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije. Z uveljavitvijo tega zakona so se odloki občinskih skupščin prenehali uporabljati (8. člen). V obravnavanem primeru, ko iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je tožnica popolno vlogo za izdajo lokacijskega dovoljenja vložila pred uveljavitvijo zakona o spremembah in dopolnitvah ZKZ, to je pred 30.3.1990, kar tožena stranka sama navaja, postopek na prvi stopnji pa do uveljavitve tega zakona še ni bil končan, je uporabiti določbo 7. člena istega zakona. Po navedeni določbi se postopki odmere odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda, ki so bili uvedeni pred uveljavitvijo tega zakona in do njegove uveljavitve še niso končani na prvi stopnji, nadaljujejo po določbah tega zakona. Glede na navedeno določbo je v tem primeru za obračun odškodnine uporabiti tisto vrednost točke, ki je veljala na dan uveljavitve navedenega zakona, to je vrednost točke, določeno z odlokom o določitvi vrednosti točke za izračun odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda (odlok, Ur.l. RS, št. 9/90), ki je začel veljati dne 30.3.1990. Ker torej glede na navedeno v obravnavanem primeru ni podlage za uporabo odloka iz leta 1991 (Ur.l. RS, št. 7/91), na katerega se sklicujeta tako prvostopni upravni organ kot tudi tožena stranka, je izpodbijana odločba nezakonita.

Napačno je stališče tožene stranke, da je uporaba navedenega odloka utemeljena zato, ker ta v 3. členu določa, da se postopki odmere odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč in gozda, ki so bili uvedeni pred uveljavitvijo tega odloka in do njegove uveljavitve še niso bili končani na prvi stopnji, nadaljujejo po določbah tega odloka, tako, da se uporablja vrednost točke, določena s tem odlokom. Po presoji sodišča je namreč določba 3. člena navedenega odloka v nasprotju z navedenimi določbami ZKZ (1. alinea 8. odstavka 14. člena in 7. in 8. člen zakona o spremembah ZKZ) in je zato treba uporabiti pravkar navedeni zakon ter na njegovi podlagi izdan prvi odlok.

Tožbenega ugovora, kolikor se ta nanaša na katastrsko kulturo zemljišča, sodišče ni moglo presoditi, ker med predloženimi upravnimi spisi ni podatkov zemljiškega katastra, na podlagi katerih bi bilo mogoče zanesljivo ugotoviti katastrsko kulturo predmetnega zemljišča pred gradnjo počitniškega objekta, na katerega se nanaša lokacijsko dovoljenje, izdano tožnici. Neutemeljen pa je ugovor tožnice, da ker je zemljišče skupaj s počitniškim objektom prodala, ni zavezanka za plačilo odškodnine. Zavezanec za plačilo odškodnine zaradi spremembe namembnosti je namreč vsak, kdor spremeni namembnost kmetijskega zemljišča na podlagi lokacijskega dovoljenja, to pa je nedvomno tožnica.

Sodišče je izpodbijano določbo, ker je ta nezakonita, odpravilo na podlagi 2.odstavka 42.člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45I/94).