Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
ZDen posebnih določb o hipotekarnih bremenih, ki so nastala pred podržavljenjem, nima. Hipotekarna bremena, ki so nastala v času pred podržavljenjem, je zato potrebno upoštevati v okviru določbe 44. člena ZDen, to je pri ugotavljanju vrednosti premoženja v času ob podržavljenju. Vendar pa vpisane hipoteke dokazujejo le, da je bila terjatev zavarovana, ne dokazujejo pa tudi obstoja in višine terjatve v času podržavljenja nepremičnine. Sam vpis hipoteke v času pred podržavljenjem in tudi njen izbris po podržavljenju še nista zadostna podlaga za njeno upoštevanje pri ugotavljanju vrednosti podržavljene nepremičnine. Pri tem je tudi pomembno, na kakšni pravni podlagi je prišlo do podržavljenja nepremičnin. Ti predpisi so tudi urejali vprašanje obstoječih hipotek kot tudi usodo terjatev, ki so bile zavarovane z zaplenjeno nepremičnino, kakor tudi prevzem terjatev oz. delov terjatev s strani države in tudi postopek za uveljavljanje teh terjatev. Iz navedenega razloga je zato v postopku denacionalizacije pri ugotavljanju vrednosti podržavljene nepremičnine mogoče upoštevati le tista bremena, ki so v tem postopku dokazana in ki jih je ob podržavljenju namesto dotedanjega lastnika prevzela država.
Tožba se zavrne.
Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d., Ljubljana zoper odločbo Upravne enote A, št. ... z dne 19. 6. 2002 tako, da je navedeno odločbo odpravila in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek. S citirano odločbo je prvostopni organ odločil, da se upravičencema AA in BB za podržavljene nepremičnine prizna odškodnina v obveznicah Slovenske odškodninske družbe v višini 431.766,24 DEM. Predmet denacionalizacijskega zahtevka se je nanašal na vrnitev nepremičnine parc. št. 783 in 300/6 k. o. A, ki v naravi predstavljata hišo z gospodarskim poslopjem, dvorišče in njivo. Navedene nepremičnine so bile podržavljene z odločbo Okrajne zaplembene komisije v A z dne 21. 3. 1946, ki je bila izdana na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno last. Nepremičnino, ki ima sedaj parcelno št. 2190/1 k. o. A, uporablja Mestna občina A in sicer za vzgojo in varstvo predšolskih otrok. Občina je tako uveljavljala ovire za vrnitev teh prostorov po določbi 1. točke 19. členu ZDen. Svoj ugovor je zavezana stranka obrazložila ter tudi dokazala, da nadomestitev nepremičnine ni mogoča, ker v tem okolišu ni nobene ustrezne zgradbe, niti razpoložljivega zemljišča za morebitno novo gradnjo. Prav tako je predložila izjave nepremičninskih agencij, iz katerih je razvidno, da v svoji ponudbi nimajo primernih prostorov za opravljanje vzgojno-varstvene dejavnosti. Glede obstoja ovire po 19. členu ZDen je tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi ugotovila, da vrnitev stavbe v naravi ni možna, zato je zavrnila ta pritožbeni ugovor. V primeru vrtca gre namreč za vezanost opravljanja dejavnosti na določeno lokacijo, v tem okolju pa ni ustreznih prostorov za nadomestitev nepremičnine, zato je kot zavezanko za plačilo odškodnine v postopku šteti Slovensko odškodninsko družbo. Utemeljen pa je pritožbeni ugovor odškodninske družbe glede parcele 300/6 k. o. A, da ne gre za nezazidano komunalno opremljeno zemljišče. Sodni cenilec je namreč na podlagi okoliščine, da se zemljišče nahaja v širšem centru mesta in je zraven njega tekel elektrovod nizke napetosti, oskrba z vodo pa je bila možna iz hidroforne naprave na sosednjem zemljišču, štel kot nezazidano stavbno zemljišče. Po mnenju tožene stranke pa se pri zemljišču, ki je bilo ob podržavljenju opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, upošteva sprememba namembnosti le, če je bilo v času podržavljenja s planskimi akti občine predvideno za gradnjo. Glede hidrofornih naprav pa je že sodna praksa sprejela stališče, da ne štejejo kot priključek na javno vodovodno omrežje, zaradi česar zemljišča, ki se je oskrbovalo s pitno vodo iz takega vira, ni mogoče šteti za komunalno opremljeno in je potrebno njegovo vrednost zmanjšati za 30 %. Prav tako v postopku organ ni upošteval zemljiškoknjižnega dolga v višini 200.000,00 din in prijavljenih terjatev v višini 5.000,00 din. Navedena hipotekarna bremena, ki so nastala v času pred podržavljenjem, pa je potrebno upoštevati pri ugotavljanju vrednosti nepremičnine v času podržavljenja. Tožena stranka je zato naložila prvostopnemu organu, da v ponovnem postopku pridobi še planske akte Občine A iz časa podržavljenja, na podlagi katerih bo nato ugotovil ali je bila sporna parcela namenjene za gradnjo in jo bo v tem primeru lahko vrednotil kot stavbno zemljišče. Kolikor pa navedeni predpisi zemljišča niso zajemali, ga je potrebno vrednotiti kot kmetijsko zemljišče. Prav tako bo moral organ prve stopnje v ponovljenem postopku od ugotovljene vrednosti nepremičnin odšteti še vrednost hipotekarnih bremen.
Tožeča stranka v tožbi navaja, da se Slovenska odškodninska družba ni nikoli udeleževala postopka ter je pritožba vložena zaradi zavlačevanja denacionalizacijskega postopka. Vsi dokazi kažejo, da je obravnavano zemljišče stavbno zemljišče in ne kmetijsko zemljišče, saj leži v centru mesta A, kjer ni kmetijskih zemljišč, ampak so vse parcele stavbna zemljišča. V času podržavljenja niso obstajali planski akti Občine A, zato je potrebno upoštevati dejansko rabo zemljišča, ki pa je tudi komunalno opremljeno. Prav tako na nepremičninah ne obstaja zemljiškoknjižni dolg, ker je bil že zdavnaj poravnan in bi se moral po takrat veljavnih pravilih zemljiškoknjižnega zakona že zdavnaj izbrisati. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.
Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v tem sporu.
Tožba ni utemeljena.
Tudi po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna. V obravnavanem primeru je sporno vprašanje višine odškodnine za razlaščene nepremičnine parc. št. 783 (hiša 406 m2, dvorišče 50 m2, njiva 1442 m2) in parc. št. 300/6 (njiva 1229 m2), vse k.o. A, ki so bile podržavljene upravičencema AA in BB.
Po določbi 1. odst. 44. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91, 31/93, 65/98, 66/00) se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Sporna parcela 300/6 pripisana pri z.k. vl. 1033 k.o. A je bila v času podržavljenja njiva, torej glede na vrsto rabe kmetijsko zemljišče. Vrednost kmetijskih zemljišč pa se določa na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Ur. list RS, št. 16/92, 21/92, v nadaljevanju: Odlok). Po navedem predpisu se ugotavlja tudi vrednost zemljišč, ki so bila podržavljena kot kmetijska, pa imajo ob času vračanja status stavbnega zemljišča, ker so bila po podržavljenju uporabljena za gradnjo, za katero pred podržavljenjem niso bila načrtovana. Spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča v stavbno zemljišče pa je mogoče upoštevati le v primeru, če so bila po planih stanovanjske in komunalne graditve že med podržavljenjem opredeljena kot gradbena ali pa jim je to namembnost določil nacionalizacijski predpis. V takem primeru se odškodnina ugotavlja v skladu z Navodilom za ocenjevanje vrednosti podržavljenjih premičnin, nepremičnin, podjetji oz. premoženja (Ur. list RS, št. 23/92, v nadaljevanju: Navodilo) in sicer kot nezazidana (komunalno opremljena ali ne) stavbna zemljišča, čeprav so bila v pravnih aktih, s katerimi so bila podržavljenja, obravnavana kot kmetijska. V obravnavanem primeru pa tudi po presoji sodišča dejansko stanje glede prostorske opredelitve sporne parcele v času podržavljenja ni bilo razjasnjeno, zato je tožena stranka utemeljeno odpravila odločbo prvostopnega organa. Sodišče pa tudi soglaša z napotki, ki jih je v zvezi z navedeno okoliščino dala tožena stranka prvostopnemu organu.
Prav tako je po presoji sodišča pravilno stališče tožene stranke, da se v postopku ni ugotavljala komunalna opremljenost obravnavanega zemljišča ob podržavljenju v skladu z Navodilom. Izvedenec je svojo ugotovitev, da gre za komunalno opremljeno stavbno zemljišče oprl na bližino centra mesta, da zemljišče leži ob ulici, na neposredno bližino elektrovoda ter možnost oskrbe z vodo iz vodnjaka na sosednji parceli, ki je bila v lasti istega lastnika. Kot komunalno opremljeno zemljišče pa je v smislu določbe 11. člena Navodil mogoče šteti zemljišče, na katerem je bila med drugim urejena preskrba s pitno vodno ali pa je bilo mogoče takšno oskrbo zagotoviti brez večjih stroškov. Kot zagotovljena preskrba s pitno vodo pa se šteje oskrba iz vodovodnega omrežja, ne pa tudi iz vodnjaka.
V zadevi pa je tudi sporno vprašanje glede upoštevanja hipotekanih bremen, s katerimi je bila obremenjena nepremičnina v času podržavljenja. Po stališču tožene stranke je potrebno navedena bremena upoštevati pri ugotavljanju vrednosti nepremičnine v času podržavljenja tako, da se od ugotovljene vrednosti nepremičnine odšteje vrednost teh bremen. Iz zemljiško knjižnih izpiskov pa je razvidno, da je bila pri obravnavani nepremičnini ob podržavljenju vknjižena zastavna pravica za terjatev v znesku 200.000,00 din v korist Pokojninskega zavoda za nameščence v Ljubljani.
ZDen posebnih določb o hiotekarnih bremenih, ki so nastala pred podržavljenjem, nima. Hipotekarna bremena, ki so nastala v času pred podržavljenjem, je zato potrebno upoštevati v okviru določbe 44. člena ZDen, to je pri ugotavljanju vrednosti premoženja v času ob podržavljenju. Vendar pa vpisane hipoteke dokazujejo le, da je bila terjatev zavarovana, ne dokazujejo pa tudi obstoja in višine terjatve v času podržavljenja nepremičnine. Sam vpis hipoteke v času pred podržavljenjem in tudi njen izbris po podržavljenju še nista zadostna podlaga za njeno upoštevanje pri ugotavljanju vrednosti podržavljene nepremičnine. Pri tem je tudi pomembno, na kakšni pravni podlagi je prišlo do podržavljenja nepremičnin. V obravnavanem primeru je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile ter na podlagi Zakona o zaplembi premoženja in o izvrševanju zaplembe. Oba predpisa pa sta tudi urejala vprašanje obstoječih hipotek kot tudi usodo terjatev, ki so bile zavarovane z zaplenjeno nepremičnino. Navedena zakona sta določala prevzem hipotekarnih terjatev oz. delov terjatev s stani države (pod določenimi pogoji), kakor tudi postopek za uveljavljanje teh terjatev. Iz navedenega razloga je zato v postopku denacionalizacije pri ugotavljanju vrednosti podržavljene nepremičnine mogoče upoštevati le tista bremena, ki so v tem postopku dokazana in ki jih je ob podržavljenju namesto dotedanjega lastnika prevzela država. Ker se v postopku navedene okoliščine sploh niso ugotavljale, je sicer pravilna odločitev tožene stranke, da se hipotekarna bremena upoštevajo pri vrednotenju podržavljenega premoženja, vendar pa po pravnem stališču tega sodišča le tista bremena, ki jih je ob podržavljenju namesto dotedanjega lastnika prevzela država. Kolikor pa v postopku navedene okoliščine ne bo mogoče dokazati, pa vknjiženih bremen pri ugotavljanju vrednosti podržavljenega premoženja ni mogoče upoštevati.
Po vsem navedenem je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi 1. odst. 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, 50/97, 65/97, 70/00 - ZUS).