Jedro

Ker samo dejstvo, ali je obdolženka na kraju opravljanja kontrole policistoma izjavila, da ni bila voznica motornega vozila, ni odločilnega pomena za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v predmetni zadevi, sodišče tudi utemeljeno ni zaslišalo drugega policista J. Z.. Sicer drži, da naj bi obdolženki preizkus alkoholiziranosti odredil ravno policist J. Z., vendar pa je bilo ugotovljeno, da je koncentracija alkohola v obdolženkinem organizmu takšna, da je potrebno pripraviti obdolžilni predlog zoper obdolženko, pa je nato postopek z obdolženko prevzel in zaključil policist J., ki je tudi izpolnil zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti. Zato se je zaslišanje policista J. Z. izkazalo za nepotrebno. Obramba pa zaslišanja tega policista tudi ni nikoli predlagala, niti ni bila s tem storjena nobena absolutna ali relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku, obramba pa tudi ni izkazala vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in ugotovljenim dejanskim stanjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Obdolženka je dolžna plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 255,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obdolženko spoznalo za odgovorno storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in ji izreklo glavno sankcijo - globo v višini 1.200,00 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk (KT) za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije ter ji naložilo v plačilo stroške postopka – sodno takso v znesku 200,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženkin zagovornik zaradi bistvenih kršitev določb postopka o prekršku ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se odpravijo ugotovljene kršitve in da se s sodbo odloči o zadevi ali pa razveljavi sodbo sodišča prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje po podanem zagovoru obdolženke, v katerem je le-ta kot bistveno zatrjevala, da ni bila voznica motornega vozila v času, ko naj bi storila prekršek, izvedlo dokazni postopek, v okviru katerega je prebralo v 3.) točki obrazložitve naštete listine ter zaslišalo priče R. R., N.B., I. O. in R. J., zavrnilo pa je dokazna predloga obrambe z zaslišanjem priče D. B. ter opravo poizvedb pri Postaji prometne policije ... glede postopka o prekršku zoper D. B.. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je ocenilo obdolženkin zagovor ter izvedene dokaze in ugotovilo, da je obdolženki z gotovostjo dokazano, da je 26. 9. 2020 ob 22.23 uri bila udeležena v cestnem prometu kot voznica osebnega avtomobila znamke Škoda, tip Rapid, in je vozila v naselju ... iz smeri ... proti ...ter pri tem kot voznica motornega vozila imela v organizmu najmanj 0,74 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka, s čemer je kršila drugi odstavek 105. člena ZPrCP.

5. Sodišče prve stopnje ni sledilo obdolženkinemu zagovoru, v katerem je navajala, da jo je od gostinskega lokala ...do mesta, kjer je opravljala preizkus alkoholiziranosti z elektronskim alkotestom, odpeljal njen partner R. R., čeprav so njen zagovor potrdile priče R. R., N. B. ter I. O.. Sodišče prve stopnje je namreč sledilo izpovedbi zaslišanega policista R. J., saj je njegovo izpoved ocenilo kot zelo prepričljivo in verodostojno, medtem ko izpoved prič O., B. in R. ni sprejelo kot verodostojne, ker so navedene zaslišane priče v medsebojni povezanosti z obdolženko in ker tudi sicer niso bile skladne v svojih izpovedbah, zlasti glede števila vozil, ki naj bi se v kritičnem času peljala iz .... bara do mesta, kjer je obdolženka opravljala preizkus alkoholiziranosti. Zato je izpoved priče R. J. sodišče ocenilo za prepričljivejšo od izpovedb ostalih zaslišanih priče, saj se je po oceni prvostopenjskega sodišča policist J. primera dobro spominjal in natančno opisal, da sta se obe vozili, ki sta ju policista kontrolirala, vključili v promet pri ...in da sta s kolegom vozila za njim vse do rondoja na Teharjih, kjer sta nato obe vozili zavili desno in nato parkirali na bližnjem parkirišču pri ..., kjer je bil tudi opravljen postopek policijske kontrole, v okviru katerega je bil tako obdolženki, ko tudi njeni sestrični D. B., odrejen preizkus z elektronskim alkotestom.

6. Zagovornik v pritožbi v točkah 3.), 4.), 5.) in 6.) povzema vsebino izpovedb obdolženke in zaslišanih prič, ki jih je predlagala obramba, in poudarja, da so si izpovedbe teh prič v bistvenih okoliščinah soglasne, in sicer, (-) da je obdolženkin avto od gostilne do parkirišča vozil njen partner, (-) njena sestrična pa je zapeljala nekaj minut zatem in na parkirišče, kjer je bila izvedena kontrola in se je pripeljala pozneje kot obdolženka ter sodišču prve stopnje očita, da je zmotno ocenilo izpovedbe zaslišanih prič. Hkrati sodišču očita, da je nerazumljivo, da je sodišče oprlo sodbo le na izpoved policista, ki je po mnenju zagovornika povsem neverodostojna, ker policist sploh ne ve, kje se je vozil in kakšna je bila situacija, saj se v obdolžilnem predlogu navaja, da naj bi obdolženka vozila po naselju ... iz smeri ... proti ..., enako naj bi se vozila policista, po drugi varianti pa naj bi se vsi skupaj vozili po Kidričevi cesti in naj bi policista začela slediti obema voziloma v bližini odcepa za ... Zato zagovornik meni, da uradni osebi, ki opisuje dve različici dogodka, ni mogoče pokloniti vere. Dodatno pa tudi izpostavlja, da je zaslišani policist sam od sebe, torej brez kakšnega posebnega vprašanja izpovedal, da se posebnosti pri postopku z obdolženko ne spominja, oziroma da se ne spominja, da bi obdolženka kaj zatrjevala na kraju o tem, da naj ne bi vozila. Takšen odgovor se je po navedbah zagovornika zdel nenavaden tudi sodnici, kar je po mnenju obrambe izkazuje, da je obdolženka njemu ali njegovemu kolegu res izjavila, da pred odrejenim testom alkoholiziranosti ni vozila parkiranega avtomobila, vendar ji policista nista verjela.

S povzetimi pritožbenimi navedbami zagovornik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje s podajanjem lastne dokazne ocene, vendar takim navedbam po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče slediti. Iz zapisnika o zaslišanju priče R. J. sicer res izhajajo rahla nasprotja glede tega, od kod se je pripeljala obdolženka in po kateri poti sta vozila policista, vendar za pravilno odločitev v predmetni zadevi to dejstvo ni odločilnega pomena. Od kod in v kateri smeri je vozila obdolženka ni zakonski znak prekrška, pač pa je bistveno, da je bila obdolženka v kritičnem času zaznana kot voznica motornega vozila v cestnem prometu, o čemer pa ne more biti nobenega dvoma, saj so slednje, da je obdolženkino vozilo znamke Škoda, tip Rapid vozilo na relaciji od parkirišča pri baru... proti ... cesti potrdile tudi s strani obrambe zaslišane priče, kakor tudi zaslišani policist J.. Da pa je to vozilo v tem času vozila obdolženka in ne njen partner R. R., kot je zatrjevala obdolženka v zagovoru in kot so potrdile s strani obrambe zaslišane priče, pa jasno izhaja iz prepričljive izpovedbe zaslišanega policista, ki je s kolegom Z. opravljal kontrolo prometa, oziroma, ko sta vozila za voziloma, ki sta ju vozili obdolženka in njena sestrična D. B. in sta jima začela slediti že v bližini odcepa za ..., ter da je v vozilu, ki ga je imel v kontroli, bila le ena voznica, da je bila tudi v drugem vozilu le ena oseba in da sta obe voznici sedeli v vozilih, ko sta se s kolegom pripeljala za njima na parkirišče, pri .... Glede na izpovedbe s strani obrambe zaslišanih prič ter policista o gibanju obdolženkinega vozila ter izpovedbe policista Jakopiča o tem, od kot sta se pripeljala s službenim vozilom policije so po prepričanju prvega sodišča bistveno verjetnejše in prepričljivejše izpovedbe policista, da sta s kolegom takoj zapeljala za obdolženko in njeno sestrično in ni mogoče sprejeti kot verodostojne navedbe obdolženke v zagovoru, da je stala 5 do 8 minut pred avtom, preden je do nje pristopil policist, saj je nelogična in življenjsko nesprejemljiva navedba, da bi policijska patrulja za vožnjo na tako kratki razdalji potrebovala toliko časa. Ker pa je zaradi kratke razdalje med vozili, ki sta jih vozili obdolženka, njena sestrična ter drugi vozniki, ki naj bi se pripeljali iz smeri ... bara na parkirišče, kjer je bila izvedena kontrola, je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da bi v takem primeru tudi priča I. O. moral zaznati obdolženkinega partnerja, ki naj bi izstopil iz vozila ter odšel v smeri prot ... baru peš po svoje vozilo, nedvomno pa bi to opazila tudi poslujoča policista, pa temu ni bilo tako. Prav tako je logično in izkustveno nesprejemljiva oziroma manj verjetna trditev obrambe, da naj bi svojega partnerja poklicala zgolj zato, da bi jo peljal na zelo kratki razdalji in bi on nato odšel peš po svoje vozilo ter se odpravil domov.

Verodostojnosti izpovedbe zaslišanega policista Jakopiča pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne zmanjšuje niti pritožbeno zatrjevano dejstvo, da naj bi zaslišani policist izven konteksta izpostavil, da obdolženka na kraju ni zatrjevala, da ni vozila avtomobila. Iz zapisnika o zaslišanju priče J. namreč ni mogoče razbrati, da naj bi se taka trditev zdela nenavadna tudi sodnici in da naj bi jo policist podal izven vsakega konteksta. Sicer pa tudi sama okoliščina, ali je storilka zatrjevala, da je bila voznica ali ne, za odločitev v predmetni zadevi ni bistvena. Tudi če je take trditve dejansko podala, to ne pomeni, da so te bile resnične in da je izpoved policista neverodostojna. Nenazadnje je potrebno poudariti ključno ugotovitev, da je obdolženka po opravi preizkusa alkoholiziranosti tudi podpisala zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, na katerem je bilo jasno označeno, da ji je bil preizkus alkoholiziranosti odrejen kot voznici motornega vozila, iz tega zapisnika pa ne izhaja, da naj bi imela obdolženka v zvezi s samim postopkom in navedbami v zapisniku, kakršnekoli pripombe. Ne glede na to, da je bila s preizkusom alkoholiziranosti ugotovljena visoka stopnja koncentracije alkohola v organizmu obdolženke in da je zaradi tega lahko bila na navedbi o zapisniku manj pozorna, je vseeno pričakovati, da bi v primeru, če bi obdolženka to izrecno izpostavila v postopku s policisti, le-ti takšno pripombo tudi zapisali med opombe na zapisniku.

7. Ker samo dejstvo, ali je obdolženka na kraju opravljanja kontrole policistoma izjavila, da ni bila voznica motornega vozila, ni odločilnega pomena za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v predmetni zadevi, sodišče tudi utemeljeno ni zaslišalo drugega policista J. Z.. Sicer drži, da naj bi obdolženki preizkus alkoholiziranosti odredil ravno policist J. Z., vendar pa je bilo ugotovljeno, da je koncentracija alkohola v obdolženkinem organizmu takšna, da je potrebno pripraviti obdolžilni predlog zoper obdolženko, pa je nato postopek z obdolženko prevzel in zaključil policist J., ki je tudi izpolnil zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti. Zato se je zaslišanje policista J. Z. izkazalo za nepotrebno. Obramba pa zaslišanja tega policista tudi ni nikoli predlagala, niti ni bila s tem storjena nobena absolutna ali relativna bistvena kršitev določb postopka o prekršku, obramba pa tudi ni izkazala vzročne zveze med zatrjevano kršitvijo in ugotovljenim dejanskim stanjem.

Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno in obrazloženo zavrnilo dokazni predlog obrambe za opravo poizvedb pri Postaji prometne policije Celje glede morebitnega postopka zoper obdolženkino sestrično D. B.. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da tudi tak dokaz ni relevanten za predmetni postopek. Kot je razbrati iz pritožbenih navedb je obramba sicer res predlagala pridobitev podatkov od Policijske postaje Celje, da bi se nesporno izkazalo, da je bila poleg obdolženke istočasno obravnavana prav D. B., ki je po obravnavanem dogodku podala pisno izjavo, ki prav tako kot izpovedi zaslišanih prič potrjuje, da je obdolženka v obravnavanem dogodku ni vozila avtomobila, temveč je bil voznik njen partner. Dokazovanje dejanske prisotnosti D. B. na kraju oprave kontrole je za predmetno zadevo prav tako nerelevantno, saj sodišče dokaznega predloga za zaslišanje te priče ni zavrnilo zaradi dvoma o njeni dejanski prisotnosti na kraju kontrole, temveč zaradi dejstva, da obdolženka ni bila zmožna posredovati pravega naslova te priče, da bi jo sodišče lahko pravilno vabilo na zaslišanje. Prav tako sodišče ni izražalo pomislekov v verodostojnost izjave te priče, ki se nahaja pod prilogo B 2 spisa, pač pa je ocenilo, da niti izpovedbe s strani obrambe predlaganih prič ne potrjujejo obdolženkinega zagovora, da ni bila voznica motornega vozila v času storitve prekrška, zato prav gotovo ne more takšne ocene spremeniti zgolj pisna izjava D. B., ki sicer pritrjuje izpovedbam zaslišanih prič. Ker je torej sodišče prve stopnje argumentirano zavrnilo dokazni predlog oziroma ustrezno obrazložilo zavrnitev dokaznega predloga, s tem ni niti kršilo obdolženkino pravico do obrambe, niti ni zaradi tega nepopolno ugotovilo dejanskega stanja.

8. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb postopka o prekršku, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ko naj bi ocena sodišča o neverodostojnosti izpovedb prič, ki jih je predlagala obramba, bila povsem protispisna in da naj bi bilo izkazano očitno nasprotje med razlogi sodbe in zapisnikoma o zaslišanju prič R. R. in I. O. Zagovornik v pritožbi ne pojasnjuje, kateri del izpovedbe teh dveh prič naj bi sodišče prve stopnje napačno povzelo, v kolikor pa želi s tem prikazati, da je sodišče prve stopnje sicer povzelo izpovedbi prič R.. in O., nato pa v nasprotju z vsebino teh izpovedb zaključilo, da sta neverodostojni, pa pri tem ne gre za bistveno kršitev določb postopka o prekršku, temveč za očitek o zmotno ugotovljenem dejanskem stanju. Prav tako pa ne drži, da naj bi bil izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi, to je z izpovedbami prič, ki jih je predlagala obdolženka in ker naj bi izrek sodbe nasprotoval razlogom sodbe oziroma ker naj bi bili ti razlogi razumljivi. Iz izreka sodbe sicer res izhaja, da naj bi obdolženka vozila osebni avtomobil po naselju ... iz smeri ... proti ..., medtem ko iz 7.) točke obrazložitve, v kateri sodišče povzema izpovedbo priče R. J. izhaja, da naj bi se vozili obdolženke in njene sestrične pripeljali iz smeri ... ter peljali v smeri proti ... oziroma ..., vendar zaradi tega izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv in ni v nasprotju z razlogi v sodbi oz. obrazložitvi sodbe, saj ni nobenega dvoma, da je bila obdolženka v kritičnem času udeležena v cestnem prometu na navedeni relaciji (pri Prevolniku) procesuirana in da je vozila svoje vozilo po naselju . proti ..., saj je nenazadnje to potrjeno tudi z izpovedbami s strani obrambe zaslišanih prič.

9. Ker je glede na navedeno v celoti pritrditi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je nedvomno izkazano, da je bila obdolženka udeležena v cestnem prometu kot voznica motornega vozila B kategorije in da je v času vožnje po naselju oziroma v naselju ... po ... imela v organizmu najmanj 0,74 miligrama alkohola na liter izdihanega zraka in ker tudi ni nobenega dvoma o tem, da je obdolženka nedvomno vedela, da ne sme voziti motornih vozil v cestnem prometu pod vplivom alkohola, pa je kljub zaužiti alkoholni pijači v večji količini vozila motorno vozilo v cestnem prometu, tako tudi hotela ravnati in je ravnala z direktnim naklepom, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno in zakonito spoznalo za odgovorno storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP.

10. Ob preizkusu obdolženki izrečenih sankcij je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob ustreznem upoštevanju okoliščin, ki v skladu s 26. členom ZP-1 vplivajo na to, ali naj bo izrečena sankcija večja ali manjša, utemeljeno izreklo globo v najnižjem predpisanem znesku za tovrstni prekršek in takšno odločitev tudi prepričljivo obrazložilo v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, prav tako pa ji je utemeljeno in obligatorno izreklo še stransko sankcij 18 KT za prekršek, storjen z motornim vozilom B kategorije, po sami višini pa izrečena sankcija v pritožbi ni problematizirana.

11. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

12. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče obdolženki na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 255,00 EUR, ki jih je dolžna plačati v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se ta znesek prisilno izterja.