Jedro

V postopku z zahtevo za sodno varstvo sodišče ni dolžno vselej zaslišati storilca, saj četrti odstavek 65. člena ZP-1 določa, da sodišče ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka le v primeru, če spozna, da je dejansko stanje nepopolno ali nepravilno ugotovljeno. O pravilnosti ali popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja pa lahko sodišče podvomi le v primeru, ko so trditve v zahtevi za sodno varstvo dovolj konkretizirane in ko tudi obstajajo dokazi, s katerimi je mogoče take trditve preveriti oziroma preizkusiti njihovo verodostojnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, sicer se prisilno izterja.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper plačilni nalog Specializirane enote za nadzor prometa z dne 23. 7. 2020 ter mu naložilo plačilo stroškov postopka – sodne takse v višini 90,00 EUR.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje storilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. in 3. točka 154. člena Zakona o prekrških – ZP-1). Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V predmetni zadevi je bil storilcu izdan izpodbijani plačilni nalog zaradi prekrška po 4. točki sedmega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), ker je 30. 4. 2020 ob 13.45 uri vozil osebni avtomobil znamke B., reg. št. CE ... po avtocesti v odseku 38, izven naselja D., kjer je hitrost s prometnim znakom omejena na 100 km/h, s hitrostjo najmanj 145 km/h in s tem prekoračil dovoljeno hitrost vožnje za najmanj 45 km/h. Plačilni nalog mu je bil izdan na podlagi prvega odstavka 8. člena ZPrCP, ki določa, da se v primeru, če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, za prekršek kaznuje lastnik ali imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-295/05 z dne 19. 6. 2008 storilcu ni potrebno z dokazi prepričati sodišča, da prekrška ni storil, pač pa mora predložiti razbremenilne dokaze, sodišče pa mora v skladu z načelom proste presoje dokazov oceniti, ali je storilec s predloženimi dokazi izkazal razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je motorno vozilo v času storitve prekrška vozil on.

5. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo navajal zgolj to, da je sicer lastnik vozila, s katerim je bil storjen prekršek, vendar navedenega dne ni imel tega vozila v uporabi in tega dne ni potoval na navedeni relaciji, temveč je verjetno omenjeno vozilo tega dne vozil eden od družinskih članov, saj je vozilo dostopno vsem družinskim članom in ne more določiti, kdo je imel vozilo v uporabi tistega dne. Pri tem ni podrobneje obrazložil, kje naj bi se sam nahajal v času storitve prekrška, niti ni za svoje trditve predložil nobenih dokazil oziroma predlagal izvedbe kakršnegakoli dokaza za potrditev svojih navedb.

6. Glede na tako vsebino storilčeve zahteve za sodno varstvo je sodišče prve stopnje o njej povsem upravičeno odločilo brez zaslišanja storilca. Pritožbeno izraženo pričakovanje storilca, da ga bo sodišče zaslišalo in mu omogočilo zagovor, na katerem je želel povedati, kdo je vozil njegovo vozilo v času prekrška, saj je za to dejstvo izvedel šele po vložitvi zahteve za sodno varstvo, je neutemeljeno. V postopku z zahtevo za sodno varstvo sodišče ni dolžno vselej zaslišati storilca, saj četrti odstavek 65. člena ZP-1 določa, da sodišče ponovi ali dopolni dokazni postopek po pravilih rednega sodnega postopka le v primeru, če spozna, da je dejansko stanje nepopolno ali nepravilno ugotovljeno. O pravilnosti ali popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja pa lahko sodišče podvomi le v primeru, ko so trditve v zahtevi za sodno varstvo dovolj konkretizirane in ko tudi obstajajo dokazi, s katerimi je mogoče take trditve preveriti oziroma preizkusiti njihovo verodostojnost. V konkretni zadevi storilec takih trditev ni podal, prav tako pa ni predložil dokazov, ki bi sodišču vzbudili dvom v pravilnost domnevanega dejstva, da je v času storitve prekrška vozilo uporabljal storilec, ki je njegov lastnik. Sodišče prve stopnje tako s tem, ko v obravnavni zadevi ni zaslišalo storilca pred izdajo sodbe, ni kršilo storilčeve pravice do obrambe in ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka o prekršku.

7. Storilec nadalje šele v pritožbi zatrjuje, da je dejanski storilec očitanega prekrška M. K., S. ... in šele v pritožbi predlaga njegovo zaslišanje. S podaja nove navedbe in predlaga nove dokaze, kar pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Za predlagani dokaz sicer zatrjuje, da ga v zahtevi za sodno varstvo ni mogel navesti, ker v času vložitve zahteve za sodno varstvo še ni točno vedel, kdo je vozil njegovo vozilo v času storitve prekrška, vendar kljub temu takih pritožbenih navedb ni mogoče upoštevati, saj sodbe o zahtevi za sodno varstvo glede na določbo drugega odstavka 66. člena ZP-1 ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na oceno sodišča prve stopnje, da storilec s svojimi navedbami v zahtevi za sodno varstvo ni vzbudil razumnega dvoma v to pravilnost domneve, da je bil kritičnega dne voznik vozila, s katerim je bil storjen prekršek. S tako oceno pritožbeno sodišče tudi sicer v celoti soglaša in ji kot pravilni pritrjuje, pritožbene trditve, da je bilo dejansko stanje glede storilca zmotno ugotovljeno pa zavrača kot neutemeljene.

8. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

9. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR, ki jih je dolžan plačati v roku in na način, kot bo določeno v pozivu prekrškovnega organa.