Jedro

Tožnica v tem postopku zahteva od toženca izpolnitev obveznosti, ki jo je prevzel z Dogovorom oziroma plačilo izvršenih del, za katerega se je obvezal. Toženec je v tem postopku postavil ugovor tožničine neizpolnitve oziroma nepravilne izpolnitve njenega dela pogodbenih obveznosti. Navedel je, da je tožnica kršila Dogovor in s svojim dejanjem posegla v njegovo lastninsko pravico, ter da bo svojo obveznost plačila izpolnil, ko bo tožnica pravilno izvedla dela iz dogovora in bo pritlični zid med stanovanjema postavljen izven prostora toženca. Pritrditi je treba toženčevemu pritožbenemu stališču, da ima takšen ugovor nepravilne izpolnitve naravo ugovora iz drugega odstavka 101. člena OZ. Ugovor nepravilne izpolnitve je vsebovan v ugovoru neizpolnjene pogodbe. Vendar pa se pri nepravilni izpolnitvi postavi vprašanje konkurence med ugovorom neizpolnitve z jamčevalnimi zahtevki. Nepravilna izpolnitev ima namreč praviloma vse znake stvarne ali pravne napake. Prejemnik izpolnitve je tako upravičen uveljavljati tudi zahtevke iz naslova jamčevanja za napake. Po stališču teorije in sodne prakse ima stranka v takšnih primerih možnost alternativnega uveljavljanja varovalnih zahtevkov, pri kateri pa je izbira upnika dokončna. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključilo, da je toženec izbral jamčevalni zahtevek zaradi stvarne napake namesto izpolnitvene sankcije. To pa pomeni, da mora sam ob dospelosti izpolniti svojo obveznost. Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je med različnimi možnostmi uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov zaradi stvarne napake izbral možnost odprave napake na stroške tožnice, ki pa je ni sodno uveljavljal, zato je dolžan plačati vtoževani znesek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke zoper toženo stranko v znesku 2.332,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2017 do 6. 10. 2021, kar skupaj znaša 3.165,58 EUR in hkrati, da obstaja terjatev tožene stranke zoper tožečo stranko v znesku 35,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2019 do 6. 10. 2021, kar skupaj znaša 40,87 EUR. Odločilo je še, da mora tožena stranka tožeči stranki v roku 15 dni plačati znesek 3.124,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 10. 2021 in da se zaradi pobota terjatev vsake od pravdnih strank zavrne tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tudi znesek 40,87 EUR.

2. Toženec je zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odloči, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.881,71 EUR, ko bo tožeča stranka zid postavila, kot sta se pravdni stranki dogovorili z dogovorom z dne 10. 12. 2016, torej, da bo zid postavila ob kamniti stopnici, kjer je bil že pred začetkom obnovitvenih del postavljen zid iz heraklita, tako da nov zid ne bo posegal v prostor tožene stranke v večjem obsegu, kot je v prostor tožene stranke posegel predhodni zid. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi vztraja pri nepristojnosti slovenskega sodišča in se pri tem sklicuje na svoje navedbe iz odgovora na tožbo. Sodišče prve stopnje je kršilo toženčevo pravico do izjave z zavrnitvijo izvedbe dokaza vpogleda v elektronsko sporočilo, iz katerega izhaja, da je priča A. A. sodeloval pri pripravi dogovora in da sodišče njegove celotne izpovedi ne more šteti za verodostojno. Iz tega dokaza bi bila tudi razvidna nedobrovernost tožnice, ki je v sodelovanju z omenjeno pričo zlorabila toženčevo zaupanje in z namerno kršitvijo Dogovora posegla v toženčevo lastninsko pravico. Omenjena priča je zlorabila nalogo nadzora in dosegla, da je izvajalec zid postavil v prostor toženca. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Pomanjkljiva je ugotovitev sodišča, da sporen zid ne le da nima lastnosti in odlik, ki so bile dogovorjene v dogovoru, ampak, da je opečnati zid v nasprotju z dogovorom postavljen v prostor tožene stranke in da gre za poseg v toženčevo lastninsko pravico. Napačna je ugotovitev sodišča, da dogovor ne določa debeline zidu. Posredno jo določa s tem, da določa postavitev knauf zidu, ki je ožji od opečnatega zidu in predvsem s tem, da določa, da bo zid stal ob kamniti stopnici tožene stranke in ne na kamniti stopnici. Takšnega dejanskega stanja ni mogoče enostavno subsumirati le pod pojem stvarne napake zidu in na tej podlagi odločiti v sporu z obrazložitvijo, da bi toženec lahko uveljavljal enega izmed jamčevalnih zahtevkov iz naslova stvarne napake. Zaradi specifičnosti primera toženec ne more učinkovito uporabiti nobenega izmed jamčevalnih zahtevkov. Lahko pa uveljavlja ugovor neizpolnjene obveznosti in tožnico prisili, da svojo obveznost izpolni skladno z Dogovorom, če hoče prejeti dogovorjeno plačilo. Res je toženec postavil tožnici 30-dnevni rok za prestavitev zidu, vendar sam v postavljeni zid enostransko ni mogel poseči, saj gre za skupen zid obeh pravdnih strank. Tožnica bi se temu lahko uprla že z motenjsko tožbo. Prav tako toženec ni mogel odstopiti od pogodbe, saj sodišče samo ugotavlja, da je bil dogovor skoraj v celoti izpolnjen. Željenega pravnega varstva s postavitvijo zidu na linijo prejšnjega zidu, brez dodatnega posega v prostor tožene stranke pa toženec ne bi mogel doseči niti z odstopom od pogodbe ali zahtevkom za znižanje plačila. Željeno pravno varstvo lahko doseže šele pred hrvaškim sodiščem, kjer je vložena tožba zaradi posega v lastninsko pravico tožene stranke v kombinaciji z ugovorom neizpolnjene obveznosti, ki ga je toženec podal v tej pravdi. Obravnavani primer je drugačen od običajnih primerov, v katerih se zaradi stvarne napake lahko uveljavlja jamčevalne zahtevke. V obravnavanem primeru kršitev Dogovora predstavlja poseg v lastninsko pravico toženca. Zato je tudi ugovarjal pristojnost slovenskega sodišča. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da toženec nima pravne podlage za ugovor, da je dolžan plačati šele takrat, ko bo tožnica zid postavila skladno z Dogovorom. V sodbi in sklepu Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 443/2017 je zavzeto stališče, da je odločanje med sistemom sankcij za stvarno oziroma pravno napako (t. i. jamčevanje) in sistemom sankcij za zamudo (neizpolnitev) v rokah upnika. V domeni toženca je bilo na kakšen način bo varoval svoj pravni položaj in je torej upravičen podati ugovor ogroženosti iz drugega odstavka 101. člena OZ. Toženec ne pristaja na to, da je tožnica enostransko, z zlorabo zaupanja in v nasprotju s sklenjenim Dogovorom zid postavila v prostor tožene stranke in da bo do dogovorjenega plačila upravičena šele po tem, ko bo izpolnila svojo dogovorjeno obveznost. 3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da je toženec svojo obveznost po izpodbijani sodbi že poravnal, zato nima pravnega interesa za vlaganje pritožbe. V pritožbi ponavlja, da v Dogovoru nista definirala lokacije novega zidu, prav tako ne dimenzij. Napačno je tudi pritožbeno naziranje glede ugovora ogroženosti, saj se ta nanaša na primer, če je izpolnitev ene stranke negotova, ko se po sklenitvi pogodbe premoženjske razmere druge stranke poslabšajo, kar Obligacijski zakonik opredeljuje v 102. členu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja, da sta pravdni stranki 10. 12. 2016 sklenili Dogovor o prenovi medetažne konstrukcije (v nadaljevanju Dogovor) v hiši v ..., na Hrvaškem, katere solastnika sta, in s katerim sta določili vrsto in obseg del ter porazdelitev stroškov, se dogovorili, da bo pogodbo z izvajalcem sklenila tožnica in da bo dela strokovno nadzoroval tožničin mož A. A. Toženec šteje, da tožnica Dogovora v delu (postavitev novega knauf ločitvenega zidu v pritličju med stanovanjema) ni pravilno izpolnila, zato odklanja plačilo svojega deleža stroškov. Predmet tožbenega zahtevka je plačilo toženčevega dela stroškov prenove.

6. Glede na navedeno opredelitev spornega predmeta je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da odločanje v zadevi sodi pod pristojnost slovenskega sodišča. Pravdni stranki sta sklenili Dogovor o prenovi hiše v ..., na Hrvaškem, ki je tako kot Slovenija članica Evropske unije. Pristojnost med članicami EU ureja Uredba št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba). Po tej velja (izključna) pristojnost sodišča države članice, v kateri se nahaja nepremičnina, v postopkih, v katerih so predmet stvarne pravice na nepremičninah (24. člen Uredbe EU). V obravnavani zadevi predstavlja sporni predmet obligacijska pravica tožnice, ne pa stvarna pravica, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, ko je toženčev ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča zavrnilo kot neutemeljen. Neutemeljen pa je tudi tožničin ugovor, da toženec zaradi plačila obveznosti po izpodbijani sodbi nima več pravnega interesa za pritožbo. Izpolnitev zahtevka po nepravnomočni sodni odločbi ne vpliva na strankin pravovarstveni interes za pritožbo.

7. Omenjeni Dogovor kot avtonomno pogodbeno pravo pravdnih strank je tudi materialnopravno izhodišče za razsojo v tej zadevi. Kot je bilo navedeno, sta pravdni oziroma pogodbeni stranki z Dogovorom opredelili gradbena dela, ki jih bo izvedel izvajalec, s katerim bo pogodbo sklenila tožnica. Dogovoru sta priložili stroškovni razdelilnik, ki vsebuje razdelitev stroškov glede na posamezna dela. Plačilo izdelave medetažne AB plošče sta razdelili na polovico tako, da vsaka pogodbena stranka plača po 2.344,80 EUR, plačilo izdelave novega AB stopnišča v znesku 536,91 EUR je prevzel toženec, plačilo rušenja stropov oziroma stare medetažne konstrukcije, razrez in odvoz materiala ter postavitev novega ločitvenega zidu v pritličju med stanovanjema pa je prevzela tožnica. Ta je sama prevzela tudi plačilo izdelave estriha na gornji plošči. Skupna obveznost plačila tožnice je znašala 4.432,80 EUR, toženca (za izdelavo AB plošče in AB stopnic) pa 2.881,71 EUR. Med pravdnima strankama je bilo nesporno, da je toženec že pred izvedbo del plačal tožnici 1.000,00 EUR avansa. Tako naj bi po končanju del dolgoval še 1.881,71 EUR, ki bi jih moral po Dogovoru plačati v roku treh dni po končanju del tožnici, ona pa bi nato v celoti izpolnila obveznosti do izvajalca.

8. Predmet tožbenega zahtevka je bilo tudi plačilo oziroma vrnitev 451 EUR, ki jih je tožnica plačala izvajalcu za delo, ki bi ga moral izvršiti toženec sam (izpraznitev prvega nadstropja). Odločitev prvostopenjskega sodišča o ugoditvi tožbenemu zahtevku v tem delu je materialnopravno pravilna, toženec pa je s pritožbo tudi ne izpodbija.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je toženec ob pregledu končanih del ugotovil nekaj napak, ki jih je 20. 3. 2017 tožnici tudi „notificiral“.1 Mdr. je ugotovil, da je namesto knauf ločitvenega zidu v pritličju med stanovanjema postavljena opečnata stena, ki nedovoljeno posega v njegov prostor (za 4 cm). Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da toženec glede postavitve zidu v pritličju med stanovanjema ni ugovarjal izbiri materiala, ampak zgolj širini zidu, ki posega v njegov prostor. Navedel je, da je bila takšna postavitev zidu brez njegovega soglasja in zahteval vzpostavitev prvotnega stanja v roku enega meseca in hkrati da bo, v primeru če tožnica njegove zahteve ne bo izpolnila, to storil sam na njene stroške. Tožnica njegove zahteve ni izpolnila oziroma zatrjevane napake ni odpravila, napake pa ni odpravil niti toženec sam na tožničin račun. Toženec tudi ni uveljavljal svojih obligacijskih zahtevkov, ki izvirajo iz zatrjevane kršitve tožničine obveznosti izpolnitve, je pa pred hrvaškim sodiščem uveljavljal stvarnopravni zahtevek oziroma vložil tožbo zaradi posega v njegovo lastninsko pravico.2

10. Tožnica v tem postopku zahteva od toženca izpolnitev obveznosti, ki jo je prevzel z omenjenim Dogovorom oziroma plačilo izvršenih del, za katerega se je obvezal. Toženec je v tem postopku postavil ugovor tožničine neizpolnitve oziroma nepravilne izpolnitve njenega dela pogodbenih obveznosti. Navedel je, da je tožnica kršila Dogovor in s svojim dejanjem posegla v njegovo lastninsko pravico, ter da bo svojo obveznost plačila izpolnil, ko bo tožnica pravilno izvedla dela iz dogovora in bo pritlični zid med stanovanjema postavljen izven prostora toženca. Pritrditi je treba toženčevemu pritožbenemu stališču, da ima takšen ugovor nepravilne izpolnitve naravo ugovora iz drugega odstavka 101. člena Obligacijskega zakonika (OZ)3. Ugovor nepravilne izpolnitve je vsebovan v ugovoru neizpolnjene pogodbe. Vendar pa se pri nepravilni izpolnitvi postavi vprašanje konkurence med ugovorom neizpolnitve z jamčevalnimi zahtevki. Nepravilna izpolnitev ima namreč praviloma vse znake stvarne ali pravne napake. Prejemnik izpolnitve je tako upravičen uveljavljati tudi zahtevke iz naslova jamčevanja za napake. Po stališču teorije4 in sodne prakse5 ima stranka v takšnih primerih možnost alternativnega uveljavljanja varovalnih zahtevkov, pri kateri pa je izbira upnika dokončna. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljeno dejansko stanje zaključilo, da je toženec izbral jamčevalni zahtevek zaradi stvarne napake namesto izpolnitvene sankcije. To pa pomeni, da mora sam ob dospelosti izpolniti svojo obveznost.6 Prvostopenjsko sodišče je štelo, da je med različnimi možnostmi uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov zaradi stvarne napake izbral možnost odprave napake na stroške tožnice, ki pa je ni sodno uveljavljal (prim. prvi odstavek 480. in prvi odstavek 635. člena OZ), zato je dolžan plačati vtoževani znesek.

11. Toženec v pritožbi navaja, da pravnega varstva, ki ga je sprva izbral, torej prestavitev zidu, ni mogel izvesti, saj gre za skupen zid obeh pravdnih strank, da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo, da je bil dogovor skoraj v celoti izpolnjen, zato tudi ni mogel odstopiti od pogodbe, z zahtevkom za znižanje plačila pa ne bi dobil željenega pravnega varstva in da mu je zato ostal ugovor neizpolnjene obveznosti, ki ga uveljavlja v tem postopku.7 Tak ugovor pa tudi ob stališču, da lahko upravičenec spremeni izbiro ugovora, glede na ugotovljeno dejansko stanje v tem postopku ni utemeljen.

12. V zvezi z ugovorom neizpolnjene obveznosti je treba izpostaviti dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, ki ji toženec pritrjuje tudi v pritožbi, in sicer da je tožnica svoje obveznosti iz dogovora skoraj v celoti izpolnila (tč. 27 izpodbijane sodbe). Nesporno je, da je toženec zatrjeval, da tožničina obveznost ni izpolnjena le v delu oziroma glede postavitve knauf zidu v pritličju med obema stanovanjema in da je prišlo do izpolnitve glavne obveznosti v bistvenem delu, torej pri izdelavi medetažne AB plošče in izdelavi AB stopnic oziroma v tistem delu, na katerega se nanaša vtoževano plačilo 1.881,71 EUR. To delno izpolnitev je toženec sprejel. V takšnem primeru je treba smiselno uporabiti pravila, ki urejajo jamčevanje za delno (ne)izpolnitev oziroma delne napake (472. člen OZ).8 Ker gre za deljivo obveznost, gre tožencu ugovor neizpolnjene pogodbe le v obsegu, ki ustreza (delni) neizpolnitvi.

13. Ali je tožnica s postavitvijo opečnatega zidu v širini 12 cm nepravilno izpolnila svojo pogodbeno obveznost, je v prvostopenjskem postopku ostalo neodgovorjeno. Pri opredelitvi nepravilne izpolnitve obveznosti je treba izhajati iz opredelitve pravilne izpolnitve. Zato bi bilo treba ugotoviti, kakšna bi bila pravilna izpolnitev po pogodbenem dogovoru. Ugotoviti bi se torej moralo, kateri interesi pogodbenih strank so tvorili pogodbeno podlago sklenjenega dogovora. Vendar pa neugotovitev navedenih dejstev ne pogojuje zaključka o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju v obravnavanem primeru. Glede tistega dela obveznosti, za katero toženec zatrjuje, da ni bil pravilno izpolnjen, tožnica namreč ne zahteva plačila oziroma toženčeve nasprotne izpolnitve. Ta ni bila dogovorjena oziroma se je tožnica obvezala, da bo sama krila stroške postavitve spornega zidu. Kot je bilo navedeno, tožnica zahteva plačilo po dogovoru oziroma za tisti del obveznosti, ki so bile nesporno izpolnjene. Glede tega dela izpolnitve, zato toženec ne more uveljavljati ugovora neizpolnitve po drugem odstavku 101. člena OZ. Takšen varstveni ugovor glede na ugotovljene konkretne dejanske okoliščine ni utemeljen.

14. Izpodbijana odločitev se tako izkaže za pravilno, zato je pritožbeno sodišče potem, ko je ugotovilo, da tudi uveljavljana in bistvene kršitve določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podane, zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožničin strošek odgovora na pritožbo ni potreben strošek, saj navedbe v odgovoru v ničemer niso pripomogle k razjasnitvi pravnega položaja pravdnih strank v tem postopku.

1 Elektronsko sporočilo A. A. (tožničinemu soprogu in po dogovoru nadzorniku del) z dne 20. 3. 2017. 2 Postopek še ni pravnomočno zaključen. 3 Drugi odstavek 101. člena OZ: Če na sodišču ena stranka ugovarja, da ni dolžna izpolniti svoje obveznosti dokler tudi druga stranka ne izpolni svoje, ji sodišče naloži, da mora izpolniti svojo obveznost takrat, ko jo izpolni tudi druga stranka. 4 Juhart, M., v: Plavšak, Nina in Juhart, Miha (ur): Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, stran 555. 5 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 85/2018 z dne 6. 6. 2019. 6 Juhart, M., prav tam, str. 556. 7 Toženec je zatrjeval, da je tožnica s kršitvijo dogovora povzročila protipravno stanje. Za varstvo pred njim ima toženec poleg obligacijskopravnih tudi stvarnopravni zahtevek zaradi posega v njegovo lastninsko pravico. Kot je bilo navedeno, je varstvo svoje lastninske pravice zahteval v postopku pred izključno pristojnim hrvaškim sodiščem. 8 Juhart, M., prav tam, str. 554.