Odločilna okoliščina obravnavane zadeve je, da je bila obsojencu ista kazen zapora že nadomeščena z alternativnim načinom izvršitve, in sicer z delom v splošno korist, česar pa ni opravil niti v minimalnem obsegu.
Obsojeni je torej že imel možnost kazen zapora prestajati na milejši, alternativni način, vendar zaupanja, ki mu ga je s tem izkazalo prvostopenjsko sodišče, ni upravičil.
Prav ugotovljena izrazita pasivnost in ignoranca pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje pa je pri odločanju o ponovnem predlogu za (drugovrstno) alternativno izvršitev iste kazni zapora bistvenega pomena. Zapor ob koncu tedna je namreč način izvršitve kazni, pri katerem se obsojencu zaupa, da bo tudi zunaj zavoda za prestajanje kazni zapora spoštoval zanj določen režim. Zato je pri presoji, ali gre obsojenemu takšno zaupanje izkazati, njegov dosedanji odnos do izvrševanja izrečenemu mu kazenske sankcije neposredno relevanten.
I.Pritožba zagovornika obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena.
II.Obsojeni A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 30,00 EUR.
1.Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je zavrnilo predlog zagovornika obsojenega A. A. za alternativno izvršitev kazni zapora z zaporom ob koncu tedna. To je bilo storjeno s sklepom II Kr 68724/2021 z dne 2. 7. 2026.
2.Sklep sodišča prve stopnje v celoti izpodbija obsojenčev zagovornik, in sicer iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot navaja uvodoma. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni in obsojencu omogoči alternativno izvršitev kazni zapora oziroma podrejeno, ga razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.
3.Pritožba ni utemeljena.
4.Zagovornik zatrjuje, da sodišče prve stopnje pri presoji predloga za izvršitev kazni zapora ob koncu tedna ni ustrezno upoštevalo obsojenčevega sedanjega življenjskega položaja, zlasti njegove zaposlitve, družinskih razmer in zatrjevane osebnostne spremembe, ter da ga v zvezi s tem ni zaslišalo. Vendar se s povzetimi pritožbenimi poudarki ne gre strinjati. Odločilna okoliščina obravnavane zadeve je namreč, da je bila obsojencu ista kazen zapora že nadomeščena z alternativnim načinom izvršitve, in sicer z delom v splošno korist, česar pa ni opravil niti v minimalnem obsegu. Zaradi neizvrševanja je bilo nato pravnomočno odločeno, da se neizvršena kazen treh mesecev zapora izvrši. Obsojeni je torej že imel možnost kazen zapora prestajati na milejši, alternativni način, vendar zaupanja, ki mu ga je s tem izkazalo prvostopenjsko sodišče, ni upravičil.
5.Prav ugotovljena izrazita pasivnost in ignoranca pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje pa je pri odločanju o ponovnem predlogu za (drugovrstno) alternativno izvršitev iste kazni zapora bistvenega pomena. Zapor ob koncu tedna je namreč način izvršitve kazni, pri katerem se obsojencu zaupa, da bo tudi zunaj zavoda za prestajanje kazni zapora spoštoval zanj določen režim. Zato je pri presoji, ali gre obsojenemu takšno zaupanje izkazati, njegov dosedanji odnos do izvrševanja izrečenemu mu kazenske sankcije neposredno relevanten. Dejstvo, da predhodne alternativne sankcije ni začel niti izvrševati, utemeljuje pravilnost prvostopenjskega sklepanja, da pri obsojenem A. A. ni podana potrebna stopnja zaupanja za ponovno odobritev alternativnega načina izvrševanja iste kazni. Ne gre torej za avtomatično izključitev zaradi njegove predkaznovanosti, temveč za konkretno presojo izkazanega obsojenčevega odklonilnega ravnanja do omogočene mu alternativne oblike izvršitve zaporne kazni v obliki dela v splošno korist.
6.Brez uspeha ostane zagovornik ob poudarjanju sedanje zaposlitve obsojenega, urejenega, na novo postavljenega življenja, skrbi za otroka in mater ter zatrjevanju osebnostnih sprememb. Pritožbeno poudarjane okoliščine niso ostale prezrte in jih je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, vendar same po sebi ne morejo izničiti dejstva, da obsojeni primarno že omogočenega alternativnega načina izvršitve kazni zapora ni spoštoval. Za takšno presojo njegovo zaslišanje ni bilo potrebno. Njegove navedbe o sedanjem življenju in pripravljenosti spoštovati novi režim so bile prvostopenjskemu sodišču znane že iz (vnovičnega) predloga za nadomestitev kazni, medtem ko je merodajno objektivno ugotovljeno izkazano dosedanje ravnanje obsojenega. Posledično tudi očitek o arbitrarnosti odločitve ni utemeljen.
7.Na drugačne pravne in dejanske zaključke od prvostopenjsko sprejetih ne vplivata niti pozitivno mnenje državnega tožilstva niti dejstvo, da zoper obsojenca ni v teku nov kazenski postopek. Sodišče na mnenje državnega tožilstva ni vezano, odsotnost novega kaznivega dejanja pa ne spremeni ugotovitve, da obsojenec ni izpolnil že pravnomočno naložene mu obveznosti delav splošno korist. Enako velja za pritožbeno izpostavljene posledice prestajanja zaporne kazni za zaposlitev in urejene družinske odnose. Gre za posledice, ki so povezane z izvrševanjem zaporne kazni in same po sebi ne morejo utemeljiti ponovne ugoditve alternativnemu načinu izvršitve.
8.Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da pri obsojencu ni podana tista stopnja osebnostne urejenosti in zaupanja, ki bi utemeljevala izvršitev kazni zapora ob koncu tedna. Dejstvo, da obsojenec zatrjuje pozitivno življenjsko spremembo, je sicer vzpodbudno, vendar ob ugotovljenem dejstvu, da predhodno odobrenega alternativnega načina izvršitve iste kazni ni niti začel izvrševati, ne more privesti do drugačne, zanj ugodnejše odločitve.
9.Ob vsem obrazloženem, ko tudi iz preostalih pritožbenih navedb zagovornika ni razbrati ničesar, kar bi omajalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, prav tako ni bilo zaznati kršitev, ki jih pritožbeno sodišče upošteva v okviru uradnega preizkusa (peti odstavek 402. člena ZKP), je bilo o pritožbi odločiti tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).
10.Obsojeni s pritožbo ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso (prvi odstavek 98. člena ZKP), ki je ob upoštevanju njegovih materialnih razmer odmerjena v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) in tar. št. 74013 Taksne tarife.