Jedro

Tožniki so bili v družbi zaposleni, v delovnem razmerju ali pa poslovni sodelavci družbe. Preiskava se je opravljala v prostorih družbe, na računalnikih te družbe, kar lahko pripelje le do zaključka, da tožniki niso tretji v smislu 33. člena ZPOmK-1.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da se vrednost spornega predmeta določi na 42.000,00 EUR. Posledično pa se spremeni tudi točka II. izreka sodbe tako, da se znesek 20.026,65 EUR nadomesti z zneskom 3.231,46 EUR.

V ostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 85,40 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišča prve stopnje je z napadenim sklepom z dne 24. 2. 2015 vrednost spornega predmeta določilo na 1.000.000,00 EUR. S sodbo je zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank, da se toženi stranki prepove vpogled, odpiranje, pregledovanje, kopiranje, izpisovanje, razkrivanje, širjenje, posredovanje tretjim osebam ali drugo dajanje ter kakršnokoli bodočo uporabo v zvezi z elektronskimi sporočili tožečih strank, so v nadaljevanju tudi našteta in se nahajajo v spisu pri toženi stranki št. 306-90/2009 ali kateremkoli drugem spisu. (točka I./1 izreka sodbe). Nadalje je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna odstraniti kršitve osebnostnih pravic tožečih strank tako, da komisijsko uniči in odstrani iz vseh upravnih spisov vsa elektronska sporočila tožnikov in da obnovi upravni postopek št. K 306-90/2009 na način, da se iz vseh posamičnih upravnih aktov tožene stranke, vključno z odločbo št. 306-90/2009-169 z dne 24. 4. 2013 izločijo vse navedbe v zvezi z elektronskimi sporočili tožečih strank (točka I/2 izreka sklepa). V primeru, da tožena stranka ne bi v celoti izpolnila obveznosti po tej sodbi pa se ji v korist tožečih strank nerazdelno naloži plačilo denarne kazni v višini 1.000.000,00 EUR (točka I/3 izreka sodbe). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 20.026,65 EUR pravdnih stroškov (tč. II. izreka sodbe).

2. Zoper sklep in sodbo se je pritožila tožeča stranka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje in sklep spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo odločanje. Pritožba očita sodišču, da je s sklepom z dne 23. 12. 2015 napačno določilo višino spornega predmeta. Znesek 1.000.000,00 EUR je predlagana denarna kazen in ne zahtevek. Zahtevek je v odpravi kršitev njihovih osebnostnih pravic, denarna kazen pa zgolj sredstvo, da se to zagotovi, saj gre pri obveznosti tožene stranke za dejanje, ki ga lahko opravi zgolj ona. V posledici je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

3. V pritožbi zoper sodbo pa meni, da je sodišče poenostavljeno oziroma nepopolno uporabilo načelo sorazmernosti (tretji odstavek 15. člena Ustave RS), ki ga sestavljajo trije pogoji in sicer mora biti poseg nujen, primeren za dosego zaželjenega in upoštevati je treba tako imenovano sorazmernost v ožjem smislu (tehtati je treba pomembnost s posegom prizadete pravice v primerjavi s pravico, ki se s tem posegom želi zavarovati in odmeriti nujnost posega sorazmernosti že prizadetih posledic). Ni apriori dopusten vsak poseg, ki je sicer nujen. Sodišče pogoja primernosti posega (16. točka obrazložitve) sploh ni ugotavljalo. Kot materialnopravno podlago o svoji odločitvi sodišče omenja odločbo Ustavnega sodišča U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013, v kateri pa se je Ustavno sodišče ukvarjalo izključno z vprašanjem varstva ustavnih pravic pravne osebe kot podjetja, ne pa z vprašanjem varstva pravic zaposlenih take pravne osebe. Prav to je ključno za pravilno uporabo materialnega prava v obravnavani zadevi. Pritožniki poudarjajo, da gre za poseg v ustavne in zakonske pravice fizičnih oseb, ki niso stranke upravnega postopka. Tožeče stranke so v položaju tretje osebe v smislu 33. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (v nadaljevanju ZPOmK-1). Takšno opredelitev tožnikov zagotavlja sodna kontrola oziroma neposredno sodno varstvo zoper dejanja državnega organa – tožene stranke, ki je preiskavo opravila. Ko je sodišče zavzelo stališče, da tožniki niso tretji, je v celoti spregledalo namen določbe in napotila v ustavni določbi U-I-40/12. Pritožba nadalje poudarja, da tožniki niso bili stranke postopka, ki ga je toženka izvajala zoper X, zato niso imele možnosti sodelovati pred Vrhovnim sodiščem RS ali toženo stranko. Prvo sodišče pa se v zvezi z domnevno pravno pravilnim ravnanjem sklicuje na vsebino upravnega spisa in sodbo Vrhovnega sodišča. Zavrača kot pravno zmotno obrazložitev prvega sodišča v točki 15 obrazložitve sodbe, kjer sodišče tožnikov ne obravnava ločeno kot fizične osebe, ampak zgolj kot pravne osebe, kar je protipravno in v neskladju z Ustavo RS. Preiskava tožene stranke je bila protipravna v razmerju do tožnikov kot fizičnih oseb, ker jih ni obravnavala skladno z določbo 33. člena ZPOmK-1. Napačno je sklicevanje sodišča na odločbo Vrhovnega sodišča G 24/2010, saj ta ne obravnava položaja fizičnih oseb in njihovih pravic. V zvezi z zaključki sodišča pritožba meni, da ni bil pravilno izveden test sorazmernosti; da postopanje skladno z zakonom ne pomeni, da poseg ne more biti protipraven oziroma da je ustavno dopusten; tožeče stranke bi morale biti obravnavane kot tretji v smislu 33. člena ZPOmK-1; podano soglasje tožečih strank ni odločilno in ne more vplivati na protipravnost ravnanja tožene stranke; poslovna korespondenca zaposlenih v ničemer ne sme zmanjševati obsega varstva osebnostnih pravic teh istih fizičnih oseb. Trditveno dokazno breme glede pravno dopustnega ravnanja tožene stranke je na toženi stranki sami. Tožena stranka bi morala dokazati zakonitost svojega ravnanja. S svojimi navedbami dejanske narave in izvedenimi dokazi ni uspela dokazati, da je ravnala skladno s katero izmed ustavno (in zakonsko) dopustnih izjem.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe tožeče stranke in predlaga potrditev sklepa in sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožba je delno utemeljena.

K pritožbi zoper sklep

6. Sodišče je s sklepom z dne 24. 2. 2015 določilo vrednost spornega predmeta na 1.000.000,00 EUR. Zoper ta sklep ni posebne pritožbe, zato jo sodišče obravnava skupaj s pritožbo zoper sodbo.

7. Pritožba tožnikov zoper odločitev sodišča, ki je vrednost spornega predmeta določilo na 1.000.000,00 EUR je utemeljena. Svojo odločitev je sodišče oprlo na določilo prvega odstavka 44. člena ZPP, kar pa ni pravilno. Tožbeni zahtevek tožeče stranke se ne nanaša na denarni znesek. Tožeča stranka v tožbi tudi ne navaja, da je pripravljena namesto izpolnitve zahtevanega sprejeti določen denarni znesek, pač pa bi bila tožena stranka dolžna plačati denarno kazen (sicer res v višini 1.000.000,00 EUR), v kolikor v celoti ne bi izpolnila obveznosti po sodbi. Gre torej za denarno kazen in ne za tožbeni zahtevek. Tožeča stranka je ocenila vrednost spornega predmeta na 42.000,00 EUR. V primerih, ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je odločilna vrednost spornega predmeta, ki ga tožeča stranka navede v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Po povedanem je pritožbeno sodišče napadeni sklep spremenilo. Vrednost spornega predmeta je 42.000,00 EUR, toliko kot ga je ocenila tožeča stranka.

K pritožbi zoper sodbo

8. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Pritožbeno sodišče pa v celoti sprejema tudi dejanske ugotovitve prvega sodišča in njegovo materialnopravno stališče, kar je oboje jasno in prepričljivo utemeljeno v razlogih izpodbijane sodbe. Na te razloge se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče tudi v celoti sklicuje, ker je v njih tudi vsebovan odgovor na drugačna pravna stališča v pritožbi. Glede na posamezne pritožbene navedbe pa je še dodati, da je tožena stranka opravila preiskavo v prostorih podjetja X d.o.o. (v nadaljevanju X) na podlagi dveh sklepov in sicer sklepa o uvedbi postopka ugotavljanja kršitve ZPOmK-1 in sklepa o preiskavi, oba z dne 10. 8. 2011. Sklepa sta bila izdana v skladu s tedaj veljavnim 28. členom ZPOmK-1. Prvi stavek prvega odstavka 28. člena zakona je bil kasneje z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 razveljavljen oziroma je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo RS. Državnemu zboru je naložilo, da protiustavnost odpravi v roku enega leta od objave odločbe, do odprave ugotovljene protiustavnosti pa se je prvi odstavek 28. člena uporabljal še naprej. Tako ni dvoma, da je tožena stranka v času odločanja imela zakonsko podlago za opravljanje preiskave (agencija je lahko opravljala preiskavo brez predhodne odločbe sodišča).

9. Ni slediti pritožbi, ki pravi, da sodišče ni v popolnosti upoštevalo ustavnega načela sorazmernosti. Očitek družbi X je bil, da zlorablja prevladujoči položaj na trgu TV oglaševanja na ozemlju RS. Gre za eno od najhujših kršitev konkurenčnega prava. V zvezi z očitano kršitvijo si stojita nasproti na eni strani javni interes, na drugi pa interes posameznika (posamezne firme). Edini način, da bi se družbi preprečilo uničenje dokazov, je izvedba nenapovedane preiskave. Ni dvoma, da je bil poseg nujen in za dosego zaželjenega tudi edino primeren. Kršitve X je tožena stranka lahko ugotavljala le tako, da je pregledala elektronsko pošto fizičnih oseb (delavcev podjetja). V okviru preiskave so pooblaščenci tožene stranke pri tožnikih, ki so bili vsi zaposleni v družbi, opravili pregled elektronskih poštnih predalov. Tožniki so podali pisna soglasja za pregled elektronske pošte in vsi so bili lahko tudi prisotni pri pregledu. Sami so tudi odločali oziroma so opredelili pošto za zasebno oziroma službeno. S takim postopanjem pooblaščencev tožene stranke so bili osebni stiki tožnikov, vzpostavljeni preko službenih računalnikov varovani. Tožniki so v času preiskave sodelovali s toženo stranko. Da bi v tem času uveljavljali kakršnokoli kršitev zasebnosti, ne zatrjujejo. V pritožbi navajajo, da niso imeli nobene možnosti, da bi uveljavljali varstvo lastnih pravic, ne povedo pa, katerih. Tožniki so kot dokaz predlagali svoje zaslišanje, a se glavne obravnave, kjer bi jih sodišče zaslišalo, niso udeležili. Nasprotno pa so bili zaslišani predstavniki tožene stranke, ki so preiskavo opravljali. Povedali so, da so tožnike opozorili na pravice varovanja zasebnosti, prosili so jih, da so navzoči, ko bodo v njihove računalnike vnašali iskane besede, da bi lahko takoj povedali, ali posamezno elektronsko sporočilo vsebuje tudi zasebne podatke, prav tako so bili opozorjeni na posledice, ki lahko doletijo družbo v primeru nesodelovanja. Povedana opozorila tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne pomenijo grožnje, pač pa gre zgolj za seznanitev prizadetih, na kakšen način se bo preiskava izvajala.

10. V zvezi s trditvijo pritožbe, da bi moralo sodišče upoštevati, da gre v konkretnem primeru za vprašanje varstva pravice tožnikov kot fizičnih oseb, preiskovana pa je bila družba, pa je pojasniti le to, da pravna oseba deluje preko fizičnih oseb, ki delajo v njenem imenu. Tožniki so bili v družbi zaposleni, v delovnem razmerju ali pa poslovni sodelavci družbe. Preiskava se je opravljala v prostorih družbe, na računalnikih te družbe, kar nadalje pripelje lahko le do zaključka, da tožniki niso tretji v smislu 33. člena ZPOmK-1, kar sicer trdijo tožniki. Za tretje gre, če se poslovne knjige in druga dokumentacija, ki je povezana s predmetom preiskave nahaja v prostorih podjetja, proti kateremu se ne vodi postopek ali v stanovanjskih prostorih članov organov vodenja podjetja ali nadzora zaposlenih ali drugih sodelavcih podjetja, proti kateremu se vodi postopek. Za tak primer v obravnavani zadevi ni šlo.

11. Po vsem povedanem tukaj in razloge v sodbi sodišča prve stopnje, na katere se pritožbeno sodišče sklicuje, ni dvoma, da zaradi preiskave, ki jo je tožena stranka opravila v prostorih družbe X, ni prišlo do kršitve osebnostnih pravic tožnikov. Odločitev prvega sodišča, ki je zahtevek tožnikov zavrnilo, je zato pravilna.

12. Ker je vrednost, od katere se obračunajo stroški postopka 42.000,00 EUR, prvo sodišče pa je upoštevalo vrednost 1.000.000,00 EUR, je pritožbeno sodišče na podlagi 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Toženi stranki pripada nagrada za postopek po tar. št. 3100 v znesku 765,70 EUR, za ugovor, pritožbo in odgovor na pritožbo zoper začasno odredbo skupaj 1.060,00 EUR, za narok 706,80 EUR, administrativni stroški 20,00 EUR, potni stroški 44,40 EUR, vse povečano za 22 % DDV in taksa za ugovor 30,00 EUR in pritožbo 33,00 EUR, skupaj 3.231,46 EUR. Tožeča stranka je uspela s pritožbo zoper sklep, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške, nastale s to pritožbo v znesku 85,40 EUR (nagrada za postopek po tarifni številki 3220 v višini 50,00 EUR, administrativnih stroškov in 22 % DDV).