Jedro

Določilo v pogodbi o sofinanciranju delovnih mest, s katero se je prejemnik sredstev zavezal v primeru neizpolnitve ali nepravilne izpolnitve pogodbe vrniti nakazana sredstva v valoriziranem znesku z obrestmi, vsebuje dogovor o plačilu pogodbenih obresti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

S sodbo zaradi izostanka je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki plačilo zneska 4,136.131,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 17.7.1992 dalje in povrnitev pravdnih stroškov v znesku 298.598,40 SIT.

Tožena stranka je vložila predlog za vrnitev v prejšnje stanje in podredno pritožbo, če predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ne bi bilo ugodeno. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17.6.1993 predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrglo.

V pritožbi zoper sodbo tožena stranka zatrjuje, da ni bilo pogojev za izdajo sodbe zaradi izostanka, ker iz dokazov ni mogoče zaključiti, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Po mnenju tožene stranke gre za zahtevek, s katerim tožeča stranka ne more razpolagati. Določila pogodbe, ki določajo, da bo tožena stranka dodeljena sredstva vrnila v valoriziranem znesku skupaj z obrestmi je v smislu 103. čl. ZOR nična. Lahko bi šlo tudi za oderuško pogodbo. Valorizacije zneskov ni mogoče priznati, ker bi šlo na strani tožene stranke za neupravičeno obogatitev.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je vložila odgovor na pritožbo in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Ne držijo pritožbene trditve, da za izdajo sodbe zaradi izostanka v tej zadevi ni bilo pogojev. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so bili izpolnjeni vsi pogoji iz prvega odst. 332. čl. ZPP. Pritožnica tudi napačno razume pogoje za izdajo sodbe zaradi izostanka, ko zatrjuje, da iz dokazov ne izhaja utemeljenost zahtevka. Po 4. točki prvega odst. 332. čl. ZPP se sodba zaradi izostanka izda, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev navedenih v tožbi.

Ta dejstva pa ne smejo biti v nasprotju s predloženimi dokazi (5. točka prvega odst. 332. čl. ZPP). Iz dejstev navedenih v tožbi, da sta se stranki s pogodbo dogovorili, da v primeru, da tožena stranka ne izpolni pogodbe, vrne tožeči stranki sredstva v valoriziranem znesku skupaj z obrestmi in ob trditvah, da je tožena stranka le delno izpolnila obveznost ter da valorizirani delež sredstev od neizpolnjene pogodbe znaša vtoževani znesek, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Iz trditev izhaja namreč zaključek, da sta se pravdni stranki dogovorili, da v primeru neizpolnitve pogodbe tožena stranka za uporabo denarnih sredstev tožeče stranke plača tožeči stranki odmeno - obresti po obrestni meri, ki je bila določena v višini revalorizacije in bančnih obresti. Gre torej za dogovor za plačilo pogodbenih obresti. Tak dogovor ni v nasprotju z nobenim prisilnim predpisom. Tudi višina pogodbene obrestne mere ni omejena z nobenim prisilnim predpisom. Edina omejitev je, če gre za oderuško pogodbo (141. čl. ZOR). Vendar s pritožbeno trditvijo glede te okoliščine ne more uspeti, ker gre za navajanje dejstva, kar predstavlja dejansko stanje. Sodba zaradi izostanka pa se ne more izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odst. 353. čl. ZPP).

Zmotna je tudi trditev tožene stranke, da bo tožeča stranka neupravičeno obogatena. Ravno nasprotno, tožena stranka bi bila obogatena, če obresti ne bi bile dogovorjene, saj bi brez vsake odmene uporabljala tuja sredstva.

Iz vseh teh razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).