Jedro

Pri odrejanju pripora sodišče ni dolžno presojati verodostojnosti dokazov, saj tako oceno lahko opravi le sodeči senat. Okoliščina, da je osumljenec v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, pri presoji obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti kaznivega dejanja po 1. odstavku 196. člena KZ nima nobene teže.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega M.J. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Dežurni preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 11.5.2005 zoper osumljenega M.J. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odredil pripor, ki teče od 9.5.2005 od 8.30 ure dalje, ko je bila osumljencu odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 13.5.2005 zavrnil pritožbo osumljenčevega zagovornika zoper prvostopenjski sklep kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornik osumljenega M.J. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in drugih procesnih kršitev, ki pa jih je zgolj opisno opredelil, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sklep zunajobravnavnega senata prvostopenjskega sodišča razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da ta ni utemeljena, saj v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik osumljenega M.J. v zahtevi navaja, da je zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana, ker v izpodbijanem pravnomočnem sklepu niso navedeni razlogi, na podlagi katerih je sodišče sklepalo, da je zoper osumljenca podan utemeljen sum kot temeljni pogoj za odreditev pripora. Poudarja, da sodišči nista obrazložili, katera odločilna dejstva sta ugotovili in na podlagi katerih dokazov, kaj šele, da bi podali oceno njihove verodostojnosti oziroma dokazne moči. Sodišče je v prvostopenjskem sklepu obširno povzelo predlog državne tožilke, ki je podrobno utemeljila obstoj vseh treh pogojev za odreditev pripora, in odgovor osumljenčevega zagovornika nanj, nato pa navedlo, da je predlog okrožne državne tožilke v celoti utemeljen in na kratko obrazložilo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ter neogibnost pripora za varnost ljudi. Takšna obrazložitev je metodološko nespretna, vendar pa je iz nje še mogoče razbrati, da je preiskovalni sodnik v celoti sprejel argumentacijo v predlogu okrožne državne tožilke tudi glede utemeljenega suma.

Vrhovno sodišče je že v več odločbah zapisalo, da je treba sklepa prve in druge stopnje, v postopku preizkusa s tem izrednim pravnim sredstvom, celovito obravnavati. Pritožbeno sodišče je glede utemeljenosti suma navedlo, da so bili v predkazenskem postopku zoper soosumljene Z.M., J.B. in D.S. uporabljene prikrite operativne metode in sredstva ter tako zbrani dokazi o prodaji prepovedane droge od januarja do marca 2005, ki so utemeljevali sklepanje, da je M. zdržema oskrboval B. s heroinom, in za kakšne količine droge naj bi v posameznih primerih šlo. Sklicevalo se je tudi na zagovor osumljenega Z.M. pred preiskovalnim sodnikom, ko je izpovedal, da je v vseh primerih mamilo kupil ravno od osumljenega M.J., ki pred J.B. svoje identitete ni hotel razkriti. Obstoj utemeljenega suma je sodišče v pravnomočnem sklepu razumno obrazložilo, zato se ni mogoče strinjati z vložnikom, da so dokazi v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedeni zgolj splošno in da so zaključki o obstoju utemeljenega suma v tolikšni meri pavšalni, da je mogoče trditi, da napadena pravnomočna odločba v tem pogledu nima razlogov.

Kolikor pa vložnik navaja, da bi sodišče moralo presojati tudi verodostojnost dokazov, pa je takšno gledanje zgrešeno, saj tako oceno lahko opravi le sodeči senat. S trditvijo, da heroin, ki naj bi ga s posredovanjem Z.M. osumljeni M.J. prodal J.B.-ju, ni bil nikoli niti viden niti zasežen, kar sicer ne drži, saj je po spisovnih podatkih policija 18.2.2005 J.B. v kraju P., ko se je vračal iz L. proti C., zasegla tudi 17,69 g rjave snovi, za katero se je izkazalo, da je droga heroin, pa vložnik izpodbija v pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje. Na tej podlagi pa po 2. odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Tudi navedba v zahtevi, da sodišče intenzivnosti in vztrajnosti pri izvrševanju kaznivih dejanj ni obrazložilo, ne drži, saj so razlogi o teh ugotovitvah v drugostopenjskem sklepu (tretji odstavek na drugi strani) določno navedeni. Z navedbami, da za sklepanje sodišča, da je imel osumljenec tudi druge odjemalce, ni nobenega dokaza in da je sodišče obšlo dejstvo, da ob hišni preiskavi pri osumljencu policija ni našla prepovedanih substanc ali predmetov, povezanih z izvrševanjem kaznivega dejanja, vložnik izpodbija v pravnomočni odločbi ugotovljeno dejansko stanje. Enako velja za očitke, da se sodišče ni ukvarjalo s vsebino telefonskih razgovorov, saj da bi v nasprotnem hitro ugotovilo, da gre zgolj za ugibanja, z vsebnostjo domišljije, ki utemeljenosti suma ne morejo potrditi. Vložnik tako ponuja lastno dokazno presojo glede utemeljenosti suma, ki se razlikuje od tiste v napadeni pravnomočni odločbi, s tem pa uveljavlja razlog, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Tudi z navedbami, da je osumljenec težek sladkorni bolnik, ki čaka na kategorizacijo za upokojitev, da zaradi zloma noge ni bil sposoben za delo in da je po prodaji svoje gospodarske družbe opravljal priložnostna dela na črno, da pa sodišče ni obrazložilo, zakaj ta sredstva ne zadoščajo za njegovo preživetje, posebno v luči dejstva, da si vse stroške osumljenec sam pokriva, vložnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, pomembno pri presoji obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Tudi ko vložnik odreditev pripora problematizira z vidika dejstva, da je bila osumljencu prostost odvzeta po več kot dveh mesecih od izvršitve zadnjega iz sklopa očitanega mu kaznivega dejanja, uveljavlja razloge, ki spadajo v domeno izpodbijanja dejanskega stanja. Pritrditi je treba vložniku, da okoliščina, da je osumljenec v kazenskem postopku pri Okrajnem sodišču v Ljubljani zaradi kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, pri presoji obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti nima nobene teže, vendar pa ta pomanjkljivost ni takega pomena, da bi omajala zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Sodišče je svoj sklep ob obsojenčevi ponovitveni nevarnosti oprlo na ugotovitve, da ne gre za uličnega preprodajalca, ampak za dobavitelja količin heroina, s katerimi se lahko v manjših količinah oskrbuje večje število odjemalcev, da je v mesecu in pol Z.M.-ju osemkrat dobavil heroin, v nekaterih primerih tudi 30 g, kar da kaže, da je sposoben priskrbeti večje količine heroina v kratkem času in s tem tudi na njegovo pomembno vlogo v hierarhiji preprodajalcev mamil. Pri tem sodišče izpostavlja tudi okoliščino, ki je razvidna iz zagovora osumljenega Z.M., da osumljeni M.J. ni nikoli hotel stopiti v neposreden stik z J.B., čeprav naj bi prodajo denarja in heroina vedno opazoval iz neposredne bližine, kar kaže, da gre za izkušenega preprodajalca. Sklepanju, da navedene okoliščine, ob upoštevanju osumljenčevih slabih gmotnih razmer, kažejo, da je pri njem podana ponovitvena nevarnost, tudi po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče odrekati razumne presoje.

Da bi ne bil podan tretji pogoj za odreditev pripora, to je njegova neogibnost za varnost ljudi, zahteva niti ne zatrjuje.

Kolikor pa vložnik navaja, da se osumljencu poraja dvom o legitimnosti zbiranja dokazov zoper njega, ker da so bili vsi dokazi pridobljeni posredno, z zbiranjem obvestil in prikritimi preiskovalnimi ukrepi, ki pa so v času, v katerem se osumljencu očita kriminalna dejavnost, niso izvajali zoper njega, temveč zoper tretje osebe, je treba ugotoviti, da vložnik na zelo splošni ravni zatrjuje, da so bili dokazi zoper osumljenca pridobljeni na nedovoljen način. Pri tem pa sploh ne pojasni, za katere dokaze gre in tudi ne, da se nanje opira izpodbijana pravnomočna odločba. Utemeljenosti tako nekonkretiziranih trditev zato tudi ni mogoče preizkusiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje zagovornik osumljenega M.J., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.