Jedro

Res je tudi, da soglasje, izdano v ponovljenem postopku, ob odločanju v konkretnem primeru še ni bilo pravnomočno. Je pa nesporno bilo dokončno in izvršljivo, kar po presoji sodišča in iz istih razlogov, ki jih navaja že tožena stranka v odgovoru na tožbo in jih sodišče povzema v 22. točki te sodbe ter se nanje sklicuje, pomeni, da je bilo (kot soglasje k RO z dne 22. 7. 2020) veljavna podlaga za odločanje v konkretnem primeru, to je za odločanje o odstopanju dejanskih upravičenih stroškov od načrtovanih v RO za leto 2019. Odločilno je namreč, in kar se v pravnih mnenjih ne upošteva, da sta zadevno soglasje in izpodbijana odločba nujno povezani po vsebini, ter da gre pri obeh aktih za (upravni) odločbi. Zato se odstopanje od RO lahko ugotovi le ob upoštevanju podatkov, ki jih vsebuje soglasje, saj se v nasprotnem primeru poseže v vsebino odločbe, za kar pa v zakonu (EZ-1) ni pravne podlge, oziroma bi bil takšen poseb mogoč le na podlagi (rednega ali izrednega) pravnega sredstva.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, izdano po uradni dolžnosti, v zadevi ugotovitve presežka oziroma primanjkljaja omrežnine za leto 2019 odločila, da presežek omrežnin iz dejavnosti operaterja distribucijskega sistema (v nadaljevanju ODS), ki jo izvaja tožeča stranka, v letu od 1. januarja 2019 do 31. decembra 2019 na geografskem območju, ki vključuje območja občin, navedenih v izreku, znaša 1.567.011,66 EUR.

2. _Iz obrazložitve izpodbijane odločbe_ sledi, da je tožena stranka na podlagi šestega odstavka 255. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ-1) po uradni dolžnosti začela s postopkom ugotavljanja odstopanja od regulativnega okvira (v nadaljevanju: RO) za leto 2019 za navedeno geografsko območje ter na podlagi pregleda izračuna tožeče stranke in listinskih dokazov, ki jih je tožeča stranka priložila k izračunu, ugotovila drugačno odstopanje, kot ga je ugotovila tožeča stranka, in sicer je namesto primanjkljaja ugotovila 1.567.011,66 EUR presežka omrežnin, kot to sledi iz Tabel 1, 2 in 3 na 7. in 8. strani izpodbijane odločbe.

3. V nadaljevanju toženka obširno pojasnjuje razlike med svojim izračunom in izračunom tožeče stranke, ki so razvidne iz Tabele 3, in ki izhajajo iz naslednjih postavk: - nepriznavanja dodatnih stroškov znotraj stroškov delovanja in vzdrževanja (v nadaljevanju: SDV) , - nepriznavanja dela stroškov amortizacije (v nadaljevanju: AM), - nepriznavanja dela reguliranega donosa na sredstva (v nadaljevanju: RDS), ter - upoštevanja vseh drugih prihodkov (v nadaljevanju DP), ki so posledica opravljanja dejavnosti ODS v letu 2019. 4. V zvezi s **SDV** tožena stranka ob sklicevanju na prvi in četrti odstavek 12. člena Akta o metodologiji za določitev RO ODS (v nadaljevanju Metodologija) navaja, da je tožeča stranka v svojem izračunu odstopanj od RO z dne 29. 11. 2021 določila SDV v znesku 7.319.217,98 EUR, kar je za 1.795.877,65 EUR več, kot izhaja iz izračuna toženke (5.523.340,33 EUR), oziroma za 1.766.751,57 EUR več, kot znašajo realizirani oz. v poslovnih knjigah za leto 2019 izkazani SDV, in kar je v nasprotju s 50. členom Metodologije. Pri tem omenjena nepravilnost izhaja: 1. iz nepravilno izračunanih nadzorovanih stroškov delovanja in vzdrževanja (v nadaljevanju: NSDV), saj pri izračunu le-teh ni upoštevala načrtovanih vrednosti (2.068.131,73 EUR) iz soglasja toženke, zaradi česar je pri izračunu odstopanj od RO upoštevala za 822.254,96 EUR previsoke t.i. preostale NSDV, kot je razvidno iz Tabele 4, ki sledi v nadaljevanju; 2. iz nepravilno izračunanih nenadzorovanih stroškov delovanja in vzdrževanja (v nadaljevanju: NNSDV), kjer ugotovljena razlika med izračunoma tožeče in tožene stranke znaša 973.622,69 EUR, kot je razvidno iz Tabele 3 in iz Tabele 5 v odločbi, in ki se nanaša: - na NNSDV v znesku 185,70 EUR iz naslova neupravičeno upoštevanih stroškov nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki mu tožeča stranka v odgovoru na seznanitev ni nasprotovala, ter - na 973.436,99 EUR nepriznanih stroškov NNSDV iz naslova „novih nalog“ operaterja, saj naloge, ki jih navaja, po stališču toženke ne predstavljajo novih nalog ODS, oziroma ni dokazano, da so ti stroški nastali tožeči stranki v letu 2019 izključno v povezavi oziroma kot posledica izvajanja omenjenih novih nalog; pri tem se toženka sklicuje na drugi odstavek 50. člena Metodologije, v katerem so določeni pogoji, pod katerimi se kot del priznanih NNSDV priznajo nove naloge in je hkrati izrecno določeno, da med nove naloge ne spada nadgradnja ali sprememba izvajanja že obstoječih nalog na podlagi veljavne zakonodaje; pojasnjuje še, da gre pri citiranih določbah Metodologije za pravila stroke, in da je za njihovo razlago, tako kot za njihov sprejem, pristojna tožena stranka ter v nadaljevanju obrazložitve obširno navaja, iz katerih razlogov se dodatnih stroškov storitev, dodatnih drugih poslovnih odhodkov in dodatnih stroškov dela, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v svojem izračunu kot nove naloge ODS, ne upošteva; obenem izpostavlja, da so tožeči stranki stroški izvajanja obstoječih nalog, v skladu z Metodologijo, že priznani v okviru NSDV.

5. V zvezi z **AM** razlika med izračunoma tožeče in tožene stranke znaša 5.341,64 EUR, kot je razvidno iz Tabele 3 in iz Tabele 8, in ji tožeča stranka v odgovoru na seznanitev ni nasprotovala; omenjena razlika se po navedbah toženke nanaša na sredstva, ki niso neposreden pogoj ali posledica opravljanja dejavnosti in imajo značaj privatnosti, saj se nanaša na najem stanovanja za potrebe direktorja družbe, zato se na podlagi točke e) prvega odstavka 50. člena Metodologije kot upravičeni stroški pri izračunu odstopanj od RO ne priznajo.

6. V postavki **RDS** se izračuna odstopanj od RO razlikujeta za 90.343,26 EUR, kot je razvidno iz Tabele 3, Tabele 9 in Tabele 10, razlika pa izvira iz dejstva, da je tožeča stranka v izračunu upoštevala za 1.717.552,39 EUR višjo povprečno regulativno vrednost sredstev kot tožena stranka; pri čemer se omenjeni znesek razlike nanaša na: - 7.700,58 EUR nepriznanega RDS, ker tožeča stranka pri izračunu iz osnove za določitev RDS na podlagi prvega odstavka 25. člena v povezavi s 1. alineo točke f) prvega odstavka 50. člena Metodologije ni izločila sredstev, ki se jih (kot nesorazmerno pripisanih posrednih sredstev in s tem kot sredstev, ki niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ODS) skladno z Metodologijo pri izračunu RDS ne priznava, - 210,73 EUR nepriznanega RDS na podlagi 1. alinee drugega odstavka 10. člena in prvega odstavka 25. člena v povezavi s točko f) prvega odstavka 50. člena Metodologije, po kateri se RDS ne priznava na sredstva, ki niso neposreden pogoj ali posledica opravljanja dejavnosti in imajo značaj privatnosti, kot se to ugotavlja pri najemu stanovanja za direktorja družbe, - 81.776,13 EUR nepriznanega RDS na podlagi 2. alinee drugega odstavka in tretjega odstavka 25. člena v povezavi s točko f) prvega odstavka 50. člena Metodologije, ter - 655,82 EUR nepriznanega RDS na podlagi 2. alinee drugega odstavka 25. člena v povezavi s točko f) prvega odstavka 50. člena Metodologije, ki mu tožeča stranka v odgovoru na seznanitev ni nasprotovala.

7. Glede **DP**, ki so posledica opravljanja dejavnosti ODS in ki morajo biti v skladu z 9. alineo 2. člena v povezavi s 1. alineo prvega odstavka 13. člena in 53. členom Metodologije ter četrtim odstavkom 406. člena EZ-1 upoštevani pri izračunu odstopanj od RO za leto 2019, pa toženka ugotavlja, da je tožeča stranka v letu realizirala sistemske razlike iz naslova viškov energije na območju določenih lokalnih skupnosti, in da prihodkov iz naslova ugotovljenih viškov energije v izračunu odstopanj (v znesku 76.752,38 EUR) neupravičeno ni izkazala.

8. Odločitev o stroških postopka (2. točka izreka) tožena stranka utemelji na določbah 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

9. _Tožeča stranka_ se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. Tožbo vlaga zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka, nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitve pravic iz 33., 74., 22. in 2. člena Ustave.

10. V tožbi navaja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi uporabila izsiljene podatke in tako bistveno kršila pravila postopka, dalje, da je napačno in v nasprotju s predpisi trdila, da sta tožeča in tožena stranka pri odločanju vezani na prejšnje odločbe tožene stranke, dalje, da je pri odločanju uporabila nezakonit drugi odstavek 50. člena ter nezakonit 16. člen Metodologije 2018 in tako napačno uporabila materialno pravo, ter da je v posledici napačno ugotovila dejansko stanje. Opozarja še, da je izpodbijana odločitev v nasprotju s sodbami naslovnega sodišča I U 2563/2018, I U 2564/2018 in I U 135/2019, v katerih je sodišče v podobni situaciji, le da za leto 2017, drugače kot tožena stranka v obravnavani zadevi razlagalo drugi odstavek 50. člena Metodologije 2015, s sodbo I U 135/2019 pa odločilo, da je 16. člen Metodologije nezakonit in toženi stranki naložilo, naj glede višine NSDV odloča neposredno na podlagi EZ-1. Tega tožena stranka pri izdaji odločbe za izdajo soglasja k RO 2019-2021 z dne 22. 7. 2020 ni upoštevala in je zato tožeča stranka vložila tožbo (I U 1207/2021), o kateri sodišče še ni odločilo. Zaradi tega je soglasje k RO 2019-2021 nezakonito in obenem nepravnomočno in kot takšno ne more biti podlaga za izpodbijano odločbo oziroma za vsa nadaljnja odločanja tožene stranke.

11. Dalje se v tožbi navaja, da bo tožeči stranki zaradi izpodbijane odločitve nastala škoda med prijavljenim primanjkljajem v višini 2.553.831,20 EUR ter presežkom iz odločbe v višini 1.567.011,66 EUR, kar znese skupaj 4.120.842,86 EUR. Poleg tega je zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke tožeča stranka omejena predvsem pri pridobivanju prihodkov in pri ustvarjanju dobička ter ji nastaja poslovna škoda, kar vse je učinek, ki je enakovreden razlastitvi. Podatke, na katerih temelji odločitev, zlasti nepravnomočno soglasje k RO 2019-2020, dopis in E-podatke št. 2699 2021 z dne 29. 11. 2021 šteje tožeča stranka za izsiljene ter obenem za prave in relevantne šteje podatke, ki so bili toženki posredovani v zahtevi za izdajo soglasja k RO 2018-2021 z dne 3. 1. 2020 in v zahtevi za soglasje k RO 2022-2024 z dne 15. 7. 2021 ter v ekonomskih podatkih ODS 2019 z dne 31. 5. 2021, vključno s sodili, ki jih je potrdil neodvisni revizor.

12. Na to, da so že omenjeni podatki izsiljeni, je tožeča stranka opozorila toženko že med postopkom ter ponovno pojasnila tudi v odgovoru na seznanitev z dne 25. 2. 2022. Enako izhaja iz pravnega mnenja Inštituta za javno upravo z dne 30. 4. 2020, ki ga tožeča stranka v delu citira. Poudarja, da tožena stranka v postopku ni izvedla usklajevalnega naroka in hkrati tožečo stranko silila v spremembo podatkov, čeprav je njena vloga vsebovala vse podatke, potrebne za izdajo odločbe. Tožeča stranka se je vdala in spremenila podatke, vendar opozorila toženko, da ne stoji za poslanimi podatki. Če tega prisilnega ravnanja toženke ne bi bilo, bi bila odločba drugačna in je s tem podana bistvena kršitev pravil postopka, ki narekuje odpravo odločbe. Prekršena pa je bila s takšnim ravnanjem tudi pravica tožeče stranke do izjave in s tem pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Poleg tega v odločbi ni pravnih vidikov obrazložitve, saj se tožena stranka o navedbah tožeče stranke v pogledu zatrjevanih izsiljenih podatkov ne izreče. 13. Tožeča stranka se tudi ne strinja s toženko v pogledu svoje vezanosti na njene prejšnje odločbe. V tej zvezi citira in se sklicuje na pravno mnenje Inštituta za javno upravo z dne 31. 3. 2022, iz katerega izhaja drugačno stališče, kot ga ima toženka in ki ga povzema, ter navaja, da tožena stranka za svoje stališče niti ne navede jasne pravne razlage, oziroma si s svojimi trditvami prihaja v nasprotje. Iz mnenja izhaja, da v zakonski ureditvi regulacije upravičenih stroškov ni podlage za stališče, da je RO za preteklo regulativno obdobje, h kateremu je agencija dala soglasje, del dejanskega stanja in s tem vsebinska podlaga za določitev RO za naslednje regulativno obdobje. Pri tem namreč ne gre za predhodna vprašanja, ampak za dejanske ugotovitve iz obrazložitve odločbe, na katere pa stranka oziroma upravni organ v novem postopku nista vezana. Kot predhodnih vprašanj torej ni mogoče obravnavati dejstev, ki izhajajo iz soglasja k preteklem RO, četudi bi bilo to soglasje pravnomočno. Določitev novega RO zato že pojmovno ne more temeljiti na načrtovanem znesku upravičenih stroškov iz RO za preteklo regulativno obdobje. Pač pa je v skladu z določbami EZ-1 treba odločitev o odstopanjih od RO, o kateri je bila izdana posebna odločba toženke, obravnavati kot samostojno pravno celoto in s tem kot predhodno vprašanje v razmerju do postopka za izdajo soglasja k RO, in sicer pod dvema pogojema: 1. da je o odstopanjih odločeno kot o glavnem vprašanju z odločbo iz šestega odstavka 255. člena EZ-1 in 2. da je odločitev o tem vprašanju postala pravnomočna.

14. V konkretnem primeru so sporna odstopanja od RO za leto 2019, vendar pa tožena stranka sploh ni izdala posebne odločbe na podlagi šestega odstavka 255. člena EZ-1, s katero bi ugotovila odstopanja za to leto. Ugotovitve o odstopanjih, ki bi jih morala upoštevati tožeča stranka pri določitvi novega RO, izhajajo tako le iz obrazložitve odločbe o soglasju k RO 19-21 in imajo zato učinek zgolj v tej zadevi (izdaje soglasja k RO 19-21). Tožeča stranka zato pri odločanju o soglasju k RO 22-24 ni vezana na soglasje k RO 19-21, kar pomeni, da v novem postopku lahko drugače ugotovi dejstva v zvezi z ugotavljanjem NSDV za RO 22-24, kot izhajajo iz predhodnega soglasja. Sicer pa nesoglasja glede odstopanj izvirajo že iz preteklih let 2017 in 2018. O teh odstopanjih so bile sicer izdane posebne odločbe, ki pa še vedno niso postale pravnomočne, saj jih tožeča stranka izpodbija s tožbami v upravnih sporih in torej ne zavezujejo strank v postopkih. Poleg tega tožena stranka v ponovljenih postopkih ne upošteva navodil sodišča glede uporabe materialnega prava oziroma upošteva ugotovitve o odstopanjih, ki izvirajo iz nezakonitih odločb in zato vedno znova prihaja do sporov in s tem do stanja, ki je nevzdržno in v nasprotju z načelom pravne varnosti.

15. Tako je tožena stranka svoje zaključke glede višine **NSDV** v izpodbijani odločbi temeljila na soglasju k RO 2019-2021 z dne 22. 7. 2020, kjer je uporabila nezakonit 16. člen Metodologije in napačno razlago drugega odstavka 50. člena Metodologije, odločanje pa temeljila na izsiljenih podatkih in brez dodatne razlage pravne podlage, kot je to že vse dokazano in razloženo z gornjimi navedbami. Iz sodbe I U 135/2019, ki je pravnomočna, jasno izhaja, da je ureditev iz 16. člena Metodologije v nasprotju s četrtim odstavkom 250. člena ter prvim in drugim odstavkom 251. člena EZ-1 in je soglasje k RO 2019-2021 z dne 22. 7. 2020, na katero se sklicuje tožena stranka in na katero naj bi bila pri odločanju vezana, nezakonito. Pri določanju višine NSDV v izpodbijani odločbi se tožena stranka sklicuje na določitev višine NSDV v soglasju, ki je bilo izdano v ponovnem postopku, potem ko je sodišče prvo odločbo odpravilo z omenjeno sodbo. Proti tej (novi) odločbi je sprožen upravni spor I U 1207/2020, ki še ni končan, v ponovnem postopku pa je tožena stranka ponovno uporabila nezakonit 16. člen Metodologije in tako določila višino NSDV, ki ji tožeča stranka nasprotuje in vztraja, da je določena previsoko. Glede sodil pa tožeča stranka (zgolj iz previdnosti) dodaja še, da so njena sodila v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1), EZ-1 in SRS, kar so potrdili tudi zunanji revizorji. Dodatno navaja še pravno mnenje Inštituta za javno upravo z dne 28. 10. 2021, ki potrjuje njene navedbe in iz katerega izhaja, da tožena stranka nima pristojnosti, da bi zahtevala uporabo drugačnih sodil, kot jih je določila tožeča stranka. Sicer pa podatki, iz katerih izhaja tožena stranka, niso pravilni in so pravilni tisti, na katere se sama sklicuje.

16. Glede postavke **NNSDV** tožeča stranka vztraja, da so ji v letu 2019 nastali NNSDV v znesku 973.463,99 EUR in da je odločitev toženke nezakonita, ker se opira na nezakonito spremembo drugega odstavka 50. člena Metodologije. Pri tem se sklicuje na mnenje Inštituta za javno upravo iz februarja 2022, iz katerega izhaja, da je bila sprememba omenjene določbe nezakonita in je zato nezakonita tudi izpodbijana odločitev, ki temelji na spremenjeni določbi. S tem ko je toženka določila, da med nove naloge ODS iz drugega odstavka 50. člena ne spada nadgradnja ali sprememba izvajanja že obstoječih nalog na podlagi veljavne zakonodaje, je namreč zožila zakonski pojem upravičenih stroškov in s tem zakonsko pravico ODS do njihovega povračila v skladu z načelom reguliranja iz petega odstavka 104. člena ZOP (prej peti odstavek 250. člena EZ-1) in obenem presegla pooblastila, ki ji jih daje zakon, oziroma celo izbrala pomen, ki ga zakon ne dopušča. Stališče toženke je kot nepravilno zavrnilo tudi sodišče v zadevah I U 2564/2018 in I U 2563/2018. Po odločitvi sodišča za priznanje NNSDV ni bistveno, ali gre za novo nalogo ali nadgradnjo obstoječe naloge, pač pa je bistveno, ali gre za nove, še nepredvidene stroške, ki so nastali operaterju zaradi predpisanega, obveznega opravila, ki se mu operater ne more izogniti. Omenjena vprašanja so še posebej obravnavana v Pravnem mnenju o vprašanju upravičenih stroškov v zvezi z novimi nalogami distribucijskega operaterja z dne 10. 12. 2018, ter tudi še v Pravnem mnenju o nekaterih vprašanjih ponovnega odločanja Agencije za energijo o soglasju k RO z dne 17. 8. 2020, na razloge katerih se tožeča stranka še posebej sklicuje. Poleg tega tožeča stranka s sklicevanjem na pravno mnenje IJU z dne 16. 11. 2020 oporeka tudi navedbam tožene stranke, da gre v primeru drugega odstavka 50. člena za izvorne pristojnosti tožene stranke, oziroma za strokovna pravila, v katera se sodišče ne bi smelo spuščati, temveč gre za klasična pravna pravila, s katerimi se izvršujejo javna pooblastila. Ocena zakonitosti le-teh pa ne sodi v okvir zadržane sodne presoje. Že sodišče pa je v sodbi I U 135/2019 tudi navedlo, da tožena stranka omenjene razlage drugega odstavka 50. člena Metodologije ni sprejela v postopku, kakršen je predpisan za sprejem Metodologije, in da zato ne more trditi, da je samo njena razlaga zavezujoča, oziroma da prevlada nad drugimi razlagami. Pravilno pa je tudi njeno izkazovanje zadevnih stroškov v poslovnih knjigah. Poudarja, da je vse novo zahtevane naloge opravila in evidentirala v skladu s predpisi. Tožena stranka je o novih nalogah že odločila v korist tožeče stranke v prejšnjih letih, to je pred letom 2018, in stroške dela priznala, ne da bi, tako kot v konkretnem primeru, zahtevala dodatna pojasnila in dokaze. Zato je njeno ravnanje v konkretnem primeru tudi v nasprotju z načelom pravne varnosti iz 2. člena Ustave.

17. Glede posameznih nalog in njihovega neupoštevanja s strani tožene stranke kot novih tožeča stranka zatrjuje nasprotno ter se pri tem sklicuje na Študijo analize problemov regulacije dejavnosti distribucije zemeljskega plina v Sloveniji in priporočila za regulacijo v novem regulativnem obdobju 2022-2024 dr. A. A. z Ekonomske fakultete. Poleg nalog, ki jih je izvajala in na podlagi katerih so ji nastali stroški na podlagi drugega odstavka 50. člena Metodologije, tožeča stranka navaja predpise, na katerih njihovo izvajanje temelji (str. od 30 do 50 tožbe). Sklepno navaja, da ji NNSDV, ki jih zaradi nepredvidljivosti sprejemanja in posodabljanja novih standardov ne more predvideti, nastajajo zaradi zagotavljanja ustrezne ravni varnosti, zanesljivosti in kakovosti ter uporabe najboljših razpoložljivih tehnologij, in da zato zavrača vse navedbe toženke ter vztraja pri svojih navedbah.

18. V zvezi z nepriznavanjem **RDS** tožeča stranka najprej pojasnjuje znesek 7.700,58 EUR in navaja, da je popravila zahtevana poročila le zaradi pritiskov tožene stranke in da se sama s popravki ne strinja. Vztraja namreč, da je določitev sredstev po 1. točki 25. člena Metodologije, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ODS, izključno v pristojnosti poslovodstva. Obenem pa toženi stranki očita, da v izpodbijani odločbi ni utemeljila, zakaj ta sredstva niso potrebna za opravljanje dejavnosti in na kateri določbi Metodologije sloni takšen zaključek. Zato tožeča stranka vztraja pri vseh svojih dosedanjih navedbah ter poudarja, da je zahteva toženke do popravkov že objavljenih ločenih računovodskih izkazov za pretekla leta v neskladju s korporacijsko zakonodajo in SRS. V povezavi z zneskom 81.776,13 EUR navaja, da je toženki že v dopisu z dne 31. 5. 2021 pojasnila svoje stališče. Enako izhaja iz mnenja BDO revizije z dne 21. 6. 2021, ki potrjuje, da je računovodska obravnava pripoznanja neopredmetenih sredstev iz naslova pripojitve B., d.o.o. skladna z MSRP 3 – Poslovne kombinacije in da je torej tožeča stranka ravnala pravilno. Medtem ko toženka ni utemeljila, zakaj in v čem je tožeča stranka kršila prvi, drugi in tretji odstavek 23. člena Metodologije.

19. Glede **DP** se po navedbah v tožbi toženka sklicuje zgolj na kršitev splošnih določb in jih ne konkretizira, zato odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Sicer pa tožeča stranka pojasnjuje razloge in navaja pravno podlago za to, da v izračunu odstopanj za leto 2019 ni upoštevala 76.752,38 EUR prihodkov, ter pri tem vztraja.

20. Z namenom zavarovanja svojih pravic se tožeča stranka v nadaljevanju tožbe še posebej in obširno izreče glede ločenega izkazovanja dejavnosti, ki se po določbah 235. člena EZ-1 zahteva za podjetja plinskega gospodarstva ter v tej zvezi o ustreznosti in primernosti uporabe sodil, za katera trdi, da jih je pravilno uporabila in kar je potrdil v svojem poročilu revizor, ki je potrdil tudi, da so računovodski izkazi resničen in pošten prikaz poslovanja družbe. Obširno se tožeča stranka izreče tudi glede poročila revizorja za zadevno obdobje ter poudari, da je le-ta svoje delo opravil skladno z Zakonom o revidiranju (v nadaljevanju ZRev-3) in Mednarodnimi standardi revidiranja (MSR) ter da je pri tem ugotovil, da je računovodska obravnava v računovodskih izkazih tožeče stranke pravilna. Zato ji ni jasno, kako je oziroma kako naj bi kršila 9. alineo 2. člena in 53. člen Metodologije ter četrti odstavek 406. člena EZ-1, kot se ji očita v izpodbijani odločbi.

21. Tožena stranka v _odgovoru na tožbo_ vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

22. Kot **bistvo spora** šteje vprašanje, ali sta stranki pri ugotavljanju odstopanj za leto 2019 od veljavnega RO za obdobje 2019 - 2021, h kateremu je toženka pred tem dala soglasje z odločbo, dolžni upoštevati vhodne podatke, ki izhajajo iz dokončne odločbe o soglasju, tudi če je ta odločba predmet izpodbijanja v nedokončanem upravnem sporu. Tožena stranka drugače kot tožeča meni, da so odločba o soglasju in v njej vsebovane vrednosti obvezna podlaga za ugotavljanje odstopanj od zadevnega RO. Za odločitev v zadevi pa po prepričanju toženke nasprotno niso relevantne nekatere druge odločbe in nanje vezane sodbe naslovnega sodišča, izdane v drugih postopkih. Z vidika vhodnih podatkov je zato v tej zadevi relevantna samo dokončna odločba toženke o soglasju k RO 19-21 z dne 22. 7. 2020, vse druge odločbe in z njimi povezane sodbe pa niso pomembne za odločitev. Kljub temu, da o soglasju k RO 19-21 teče upravni spor v zadevi I U 1207/2020, je namreč soglasje veljavno in zavezujoče in je imelo takšen značaj tudi ob izdaji izpodbijane odločbe. V skladu z določbami ZUP zadošča, da je odločba dokončna in izvršljiva, taka pa je v konkretnem primeru postala z vročitvijo tožeči stranki, saj zoper njo po prvem odstavku 418. člena EZ-1 ni dopustna pritožba. Tožba zoper soglasje ne ovira njegove izvršitve, kar pomeni, da ga morata obe stranki upoštevati. V prid temu govori tudi narava odločanja o odstopanjih od RO, ki je po naravi stvari povezano z vsebino odločbe o soglasju. V RO, ki ga je tožeča stranka določila s soglasjem, je določila načrtovane postavke, po poteku posameznega leta pa je tožeča stranka na podlagi določb EZ-1 kot ODS dolžna ugotavljati odstopanja od RO za posamezno leto, ki se odražajo v presežku ali primanjkljaju omrežnine glede na načrtovane postavke. Zato je toženka, ko odloča o odstopanjih od RO, nujno vezana na odločbo o soglasju in na vrednosti iz soglasja, saj drugače že zaradi samega sistema regulacije v EZ-1 odločanje o odstopanjih ni mogoče. Dejstvo, da je bila pred omenjenim soglasjem izdana sodba (I U 135/2019), s katero je naslovno sodišče odpravilo prvo odločbo toženke o soglasju in zadevo vrnilo v ponovno odločanje, ne vpliva na izvršljivost zadevnega soglasja, ki je bilo izdano v ponovnem postopku. Tudi sklicevanje na razloge omenjene sodbe za konkreten primer ni relevantno. O pravilnosti in zakonitosti zadevnega soglasja bo moralo odločiti sodišče, do takrat pa je veljavno in zavezujoče v vseh pogledih in za vse namene regulacije. Sicer pa je učinek soglasja zavezujoč tudi po določbah EZ-1. Vezanost na dokončno odločbo o soglasju je dodatno poudarjena v posebnih določbah EZ-1 o ugotavljanju odstopanj od RO, in sicer s prvim odstavkom 420. člena EZ-1 in osmim odstavkom 109. člena ZOP, s katerimi se za primer kasnejše odprave soglasja predvideva, da se vrednosti iz odpravljenega soglasja vseeno upoštevajo v zadevnem RO, da pa se morebitna razlika pri omrežnini, ki bi bila ugotovljena v ponovljenem postopku, poračuna v naslednjem RO. Razlog za takšno ureditev je v potrebi po stalnosti omrežnine znotraj RO in verižne povezanosti odločb, ki se nanašajo na posamezna regulativna obdobja. To pa pomeni tudi, da tožeči stranki zatrjevana škoda zaradi izpodbijane odločbe ne more nastati, saj se ji morebitno prikrajšanje nadomesti v naslednjem RO. Tožena stranka nadalje zavrača tudi argumentacijo tožeče stranke, ki se nanaša na predhodno vprašanje, saj meni, da ta institut v zadevi ni uporabljiv niti se nanj pri odločanju ne sklicuje, ter jo šteje zgolj za poskus tožeče stranke, kako zaobiti obvezujočo naravo in izvršljivost odločbe o soglasju. Smiselno pa vse navedeno velja tudi glede odločbe, ki jo je izdala toženka v postopku nadzora nad primernostjo leta 2019 spremenjenih sodil tožeče stranke, t.j. odločbe o nadzoru nad sodili.

23. Glede na povedano bi morala tožeča stranka po navedbah toženke pri ugotavljanju odstopanja upoštevati vrednosti iz soglasja k RO 19-21 z dne 22. 7. 2020 in je zato utemeljeno izdana izpodbijana odločba, ki te vrednosti upošteva. Izvajanja tožeče stranke glede razlike v NSDV (str. 9 in naslednje) zato niso relevantna za odločitev in se do njih tožena stranka v nadaljevanju opredeli zgolj iz previdnosti. V zvezi z vodenjem postopkov, ki jih opiše, pa še posebej poudari njihov različni domet in različna pravna in dejanska vprašanja, ki se v njih razrešujejo. Tako v tej zvezi navaja, da je vodilni argument tožeče stranke glede nezakonitosti izpodbijane odločbe zaradi sodbe naslovnega sodišča v zadevah I U 2563/2018 in I U 2564/2018 napačen, saj se omenjeni sodbi nanašata na Metodologijo 2015, medtem ko izpodbijana odločba temelji na Metodologiji 2018, pri kateri je v drugem odstavku 50. člena prišlo do vsebinske spremembe.

24. Tožena stranka v celoti zavrača tudi navedbe tožeče stranke o tem, da naj bi pri izdaji odločbe uporabila **izsiljene podatke.** Zahtevala je le, da tožeča stranka upošteva vrednosti oziroma vhodne podatke iz odločbe o soglasju, spoštovanje veljavne odločbe, tj. soglasja pa ni prisila. Zato tožeče stranke ni obravnavala neenakopravno in ni kršila njenih ustavnih pravic oziroma bi jo v takšen položaj postavila ravno v primeru, če bi ravnala drugače. Poleg tega toženka izpostavlja, da ima v določbah ZUP pravno podlago za to, da zahteva dokaze ter da gre v konkretnem primeru za zelo zahtevno zadevo. Zato je lahko zahtevala od tožeče stranke, da predloži listine in druge podatke, vključno s potrebnimi izračuni, pri odločanju pa uporabila tudi dejstva, ki jih je ugotovila v postopku poročanja in nadzora nad tožečo stranko. Z dopisom je tožečo stranko pozvala, da se izreče o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, in predloži dokazila, in torej omenjenega dopisa ni mogoče šteti za prisilo.

25. V nadaljevanju tožena stranka v zvezi s stroški delovanja in vzdrževanja (**SDV**) pojasnjuje še sporne zneske ugotovljenega odstopanja. Pri tem navaja, da je tožeča stranka toženi posredovala štiri različne izračune odstopanj od RO za leto 2019, zatrjevano razliko v višini 4.120.842,86 EUR pa očitno izračunala kot razliko med svojim izračunom odstopanja z dne 31. 5. 2021 in odstopanjem, priznanim z izpodbijano odločbo, in to kljub temu, da določenim delom tako izračunane razlike v tožbi sploh ne oporeka in zato tožba niti ni sklepčna.

26. V zvezi z zatrjevanimi **kršitvami materialnega prava** tožena stranka izpostavlja, da upravičeni stroški ODS niso vsi stroški, ki jih tožeča stranka realizira pri poslovanju in izkaže v poslovnih knjigah, temveč v skladu z določbami EZ-1 in ZOP le tisti, ki jih toženka prizna kot upravičene po Metodologiji. Iz obeh zakonov tudi izhaja določba, po kateri mora ODS iz priznanega reguliranega donosa kriti razliko, če posluje s stroški, ki so višji od upravičenih. Pri čemer je eden od kriterijev za priznavanje dodatnih NNSDV tudi ta, da je tožeča stranka te stroške v letu 2019 sploh realizirala, česar pa, kot sledi iz nadaljevanja odgovora in tam navedenih podatkov, tožeča stranka za stroške NNSDV v višini 998.185,32 EUR in stroške SDV v višini 1.766.751,57 EUR ni izkazala.

27. Nezakonitosti izpodbijane odločbe pa po navedbah v odgovoru in kot je že pojasnjeno v izpodbijani odločbi tudi ni mogoče temeljiti na že omenjenih odločitvah naslovnega sodišča, saj je v konkretnem primeru odločeno na podlagi druge Metodologije (2018) in spremenjene določbe drugega odstavka 50. člena EZ-1, po kateri „med nove naloge ODS ne spada nadgradnja ali sprememba izvajanja že obstoječih nalog na podlagi veljavne zakonodaje“. Toženka poudari še, da je priznavanje NNSDV po določbah EZ-1 izjema in da je po splošnem razlagalnem pravilu potrebno izjeme obravnavati ozko. S svojim pristopom tožena stranka sledi ciljem regulacije iz 385. in 251. člena EZ-1, ki vsebuje zahtevo po zamejevanju stroškov, ki se štejejo za upravičene, in to z namenom spodbujanja stroškovne učinkovitosti. Pooblastilo, da s splošnim aktom določi, kateri so upravičeni stroški, je toženki dano v drugem odstavku 250. člena EZ-1. Glede posameznih spornih NNSDV pa se tožena stranka sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Pri tem izpostavi, da je tožeča stranka na straneh 45 do 49 tožbe podala nove navedbe, ki jih v postopku do izdaje odločbe oziroma v odgovoru na seznanitev ni podala in jih toženka zato pri odločanju ni mogla upoštevati.

28. V povezavi z nepriznanim **RDS** se tožena stranka v celoti sklicuje na pojasnila na straneh od 40 do 46 izpodbijane odločbe. Pri tem (ponovno) poudari, da tožeča stranka v tožbi nepriznanega RDS v višini 866,55 EUR ne prereka ter da regulacija donosa sama po sebi še ni poseg v lastninsko pravico in svobodno gospodarsko pobudo, kot to sledi iz sodbe naslovnega sodišča I U 135/2019 z dne 17. 10. 2019. V zvezi s postavko „nesorazmerna obremenitev dejavnosti ODS s posrednimi sredstvi družbe“ navaja, da se vse navedbe tožeče stranke na straneh od 51 do 54 tožbe ne nanašajo na izpodbijano odločbo, temveč na odločbo, izdano v postopku nadzora nad primernostjo leta 2019 spremenjenih sodil tožeče stranke, in so zato v tej zadevi nerelevantne. Navede oziroma poudari še, katere določbe Metodologije so podlaga za izpodbijano odločitev. V zvezi s postavko „povišanje vrednosti sredstev“ pa se tožena stranka sklicuje na razloge na straneh od 43 do 45 izpodbijane odločbe.

29. V zvezi z **DP** tožena stranka v celoti zavrača navedbe tožeče stranke na straneh od 58 do 69 tožbe in se pri tem sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (na straneh od 47 do 53). Pri tem v zvezi s postavko „glede ločenega izkazovanja dejavnosti“ poudarja, da se navedbe tožeče stranke na straneh od 15 do 18 tožbe glede sodil in na straneh od 59 do 63 tožbe glede omenjene postavke nanašajo na odločbo tožene stranke, ki je bila izdana v postopku nadzora sodil in ne na izpodbijano odločbo. Pri tem posebej poudari, da oblike poročanja za potrebe regulatorja urejajo posebni predpisi, in sicer EZ-1 v 407. členu ter v prvem odstavku 235. člena, iz le-teh pa izhaja, da mora tožeča stranka voditi ločene računovodske evidence in v pojasnilih k računovodskim izkazom razkriti ločene računovodske izkaze za distribucijske, UZP ali skladiščne dejavnosti, kot če bi vsako izmed dejavnosti opravljala v ločeni pravni osebi. Tako odhodki iz naslova ugotovljenih mankov kot prihodki iz naslova ugotovljenih viškov so neposredne postavke dejavnosti ODS, medtem ko sodila in s tem povezano izvajanje sodil nimajo vpliva na izkazovanje teh neposrednih postavk tožeče stranke, kot to želi sodišču predstaviti tožeča stranka. Tožena stranka v nadaljevanju opozarja še na nasprotujoče izjave tožeče stranke, ki se nanašajo na stroške v višini 55.062,43 EUR in njihovo priznanje (na postavki NNSDV) in ki naj bi očitno služile zgolj zameglitvi jedra spora. Glede načina ugotavljanja viškov in mankov zemeljskega plina v distribucijskem sistemu se tožena stranka v celoti sklicuje na svoje navedbe na straneh od 49 do 50 izpodbijane odločbe, v zvezi s sklicevanjem tožeče stranke na mnenje BDO o viških ZP, pa na svoja pojasnila na straneh od 48 do 53 dopisa z dne 5. 8. 2021 oziroma odgovora na tožbo v zadevi I U 989/2021, s katerimi je sklepne ugotovitve iz omenjenega mnenja zavrnila kot neutemeljene. Dodaja še, da tožeča stranka v tožbi na strani 68 sploh ne navaja podatkov o prevzetih in prodanih količinah zemeljskega plina v letu 2019, ampak navaja podatke za leto 2020 in zato toženka te navedbe v celoti zavrača ter kot dokaz za svoje trditve posreduje fotokopijo Tabele 2 z 21. 5. 2021 za leto 2019 tožeče stranke.

30. _Tožena stranka s prvo pripravljalno vlogo_, zaradi sodbe naslovnega sodišča 1207/2020-33 z dne 12. 7. 2022, dopolnjuje svoje navedbe, ki jih vsebuje odgovor na tožbo, ter poudarja, da je sodišče tožbo, vloženo zoper soglasje k RO 19-21 zavrnilo in da je zadevno soglasje s tem postalo pravnomočno. Strinja se tudi z argumenti sodišča, kolikor se nanašajo na to zadevo in se nanje sklicuje.

31. _Tožeča stranka s pripravljalno vlogo_, vloženo dan pred narokom, nasprotuje navedbam tožene stranke, ki jih vsebujeta odgovor na tožbo in pripravljalna vloga ter vztraja pri svojih navedbah in predlogih, ki ji še dodatno pojasni.

32. Na _naroku za glavno obravnavo_ je sodišče vpogledalo listine, ki so v upravnih spisih in na katere se sklicuje tožeča stranka v tožbi, razen tistih, ki se predlagajo prvič in za katere tožeča stranka ne pojasni konkretno, katera dejstva se z njimi dokazujejo, oziroma jih je (po izjavi tožeče stranke) šteti zgolj za dodatna pojasnila tistemu, kar je že navedeno v tožbi. Upoštevalo tudi ni pravnih mnenj, ki jih tožnica priloži pripravljalnim vlogam, saj so (kot trditvena podlaga) prepozna, kolikor se (po izjavi tožeče stranke) nanašajo na druge postopke, pa tudi nepotrebna. Stranki na naroku sicer vztrajata pri svojih navedbah in predlogih, z izjemo navedb, ki se nanašajo na sodila in ki jih tožeča stranka, ker niso predmet tega postopka, umika.

33. _Tožena stranka v drugi pripravljalni vlogi_, ki jo je v soglasju s tožečo stranko sodišču posredovala po končanem naroku, navedbam tožeče stranke nasprotuje in vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih.

34. Tožba ni utemeljena.

35. V zadevi je sporna odločba, s katero je tožena stranka za leto 2019 ugotovila drugačno odstopanje od regulativnega okvira za obdobje 2019-2021 (h kateremu je dala soglasje), od tistega, ki ga je ugotovila tožeča stranka.

36. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na soglasje k RO 22-24 in s tem na pravilnost in zakonitost druge in drugačne odločbe, in ki jih sodišče povzema v točkah 13 in 14 te sodbe, so zato za odločitev v tej zadevi nerelevantni. Kot očitno zmoten in s tem neupošteven pa je zavrniti tudi ugovor, da odločba o odstopanjih od RO za leto 2019, in s tem izpodbijana odločba, še sploh ni bila izdana.

37. Kot sledi iz podatkov upravnih spisov in sodnega spisa, je naslovno sodišče, kot navaja tožnica, prvo izdano soglasje k RO 2019-2021 res odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Res je tudi, da soglasje, izdano v ponovljenem postopku, ob odločanju v konkretnem primeru še ni bilo pravnomočno. Je pa nesporno bilo dokončno in izvršljivo, kar po presoji sodišča in iz istih razlogov, ki jih navaja že tožena stranka v odgovoru na tožbo in jih sodišče povzema v 22. točki te sodbe ter se nanje sklicuje, pomeni, da je bilo (kot soglasje k RO z dne 22. 7. 2020) veljavna podlaga za odločanje v konkretnem primeru, to je za odločanje o odstopanju dejanskih upravičenih stroškov od načrtovanih v RO za leto 2019. Odločilno je namreč, in kar se v pravnih mnenjih ne upošteva, da sta zadevno soglasje in izpodbijana odločba nujno povezani po vsebini, ter da gre pri obeh aktih za (upravni) odločbi. Zato se odstopanje od RO lahko ugotovi le ob upoštevanju podatkov, ki jih vsebuje soglasje, saj se v nasprotnem primeru poseže v vsebino odločbe, za kar pa v zakonu (EZ-1) ni pravne podlage, oziroma bi bil takšen poseg mogoč le na podlagi (rednega ali izrednega) pravnega sredstva. Kolikor torej razlika v izračunu odstopanj, ki jo ugotavlja tožena stranka z izpodbijano odločbo, izhaja iz upoštevanja omenjenega soglasja (kot vhodnih podatkov), je le-ta pravilna oziroma utemeljeno ugotovljena. K temu sodišče dodaja, da je bilo o tožbi zoper omenjeno soglasje (v zadevi I U 1207/2020) odločeno s sodbo z dne 12. 7. 2022 in da je sodišče tožbo zavrnilo, kar pomeni, da je zadevno soglasje sedaj tudi že pravnomočno.

38. Prav ima toženka tudi, ko navaja, da za potrebe izvajanja svojih nalog, in torej tudi v postopku nadzora, lahko zahteva od tožnice predložitev podatkov, dokumentov in drugih dokazov, vključno s potrebnimi izračuni, ki jih potrebuje za odločanje v zadevi (prim. 407. in 428. člen EZ-1). Zato teh oziroma takšnih podatkov ni šteti za izsiljene, saj takšna, na zakonu utemeljena zahteva za posredovanje podatkov, ne pomeni prisile.

39. Iz spisov nadalje sledi, da je bila tožeči stranki dana možnost izjave, saj je bila pred izdajo odločbe seznanjena z ugotovljenimi dejstvi („Seznanitev z ugotovljenimi dejstvi pred izdajo odločbe v zadevi ugotovitve presežka oziroma primanjkljaja omrežnine za leto od 1. januarja 2019 do 31. decembra 2019“, ki je v spisih) in ji je bila na ta način v skladu z zakonom (ZUP) dana možnost, da se o ugotovitvah tožene stranke izjavi, kar je tudi storila. Zato sodišče drugačne tožbene trditve in tudi tiste, ki jih je tožnica dala na naroku, kot presplošne in s tem kot neutemeljene zavrača. Specifično o tem, zakaj pri odločanju upošteva soglasje, se je tožena stranka obširno izrekla v odgovoru na tožbo, pred tem pa tudi že v obrazložitvi odločbe (na 10. strani) in torej ne drži tožbena trditev, da toženka v tej zvezi ni navedla razlogov. Glede tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na sodila, pa tožeča stranka na naroku sama pove, da odločanje o sodilih ni predmet tega postopka, temveč posebnega postopka, ki se vodi pri naslovnem sodišču (I U 1826/2021).

40. Glede na navedeno sodišče pritrjuje izračunu odstopanj, ki ga je naredila tožena stranka glede **NSDV** in obrazložila na 13. in 14. strani izpodbijane odločbe. Med strankama namreč ni sporno in tožeča stranka tudi sama navaja, da je razlika med izračunoma tožeče in tožene stranke posledica upoštevanja različnih vhodnih podatkov. Spora tudi ni o tem, da je tožena stranka pri izračunu upoštevala podatke iz soglasja k RO in podatke iz odločbe, s katero je bilo odločeno o sodilih ter s tem, kot že povedano, svoj izračun, tako v dejanskem kot pravnem pogledu, po presoji sodišča temeljila na ustrezni podlagi. Nasprotno tožeča stranka po lastni izjavi podatkov iz soglasja (kot nezakonitih in izsiljenih) pri izračunu odstopanj ne upošteva, zato že iz tega razloga ni mogoče slediti njenemu izračunu NSDV in s tem ugovorom, ki jih v tej zvezi vsebuje tožba.

41. Glede izračuna odstopanj pri postavki **NNSDV** je na prvem mestu sporna zakonitost določb zadnjega stavka drugega odstavka 50. člena Metodologije, po katerih med nove naloge ODS po tem členu ne spada nadgradnja ali sprememba izvajanja že obstoječih nalog na podlagi veljavne zakonodaje. Glede priznanih upravičenih stroškov je sicer, pri ugotavljanju odstopanj od regulativnega okvira, v drugem odstavku 50. člena določeno: „Ne glede na določbe 13. člena tega akta realizirani stroški in odhodki, povezani z zakonom ali drugimi predpisi določenimi novimi nalogami operaterja sistema, ki jih mora ODS začeti izvajati znotraj RO, pri ugotavljanju odstopanj za 1. regulativno obdobje za RO, ki temu sledi, obravnavajo kot priznani nenadzorovani stroški. Za vsa naslednja regulativna obdobja se ti stroški in odhodki obravnavajo kot NSDV, razen če izpolnjujejo katerega iz kriterijev iz 13. člena tega akta. Med nove naloge operaterja sistema ne spada nadgradnja ali sprememba izvajanja obstoječih nalog na podlagi veljavne zakonodaje.“

42. V tej zvezi sodišče ugotavlja, da so NNSDV kot posebna kategorija oziroma element upravičenih stroškov (SDV) in s tem kot element regulativnega okvira opredeljeni v 13. členu Metodologije, in sicer tako, da vključujejo samo tiste, taksativno naštete stroške, na katere ODS nima vpliva in se zato upoštevajo v dejanski višini.1 V drugem odstavku 50. člena Metodologije in s tem v okviru poglavja o Pravilih in načinu ugotavljanja odstopanj od regulativnega okvira pa so (med priznanimi upravičenimi stroški) kot NNSDV opredeljene še t.i. nove naloge, njihovo upoštevanje pa zamejeno z že navedenimi pogoji iz drugega odstavka tega člena (tj. povezanost z zakoni in drugimi predpisi, začetek izvajanja znotraj RO, realizacija znotraj obdobja). Te naloge torej presegajo tiste stroške oziroma odhodke iz 13. člena in tudi niso v enaki meri izven vpliva ODS in jih je zato po presoji sodišča upoštevati kot posebne, naknadno nastale in nepričakovane situacije in iz tega razloga za izjemo z ozirom na osnovno opredelitev nenadzorovanih stroškov, ki jo vsebuje 13. člen Metodologije. Sodišče zato pritrjuje toženi stranki, da je treba zadevne nove naloge obravnavati kot izjemo in s tem zožujoče, in da zato njihove omejitve s tem, da nadgradnja oziroma sprememba že obstoječih nalog med nove naloge ne sodi, ni šteti za nedopustno. Pri tej presoji je namreč treba že v načelu izhajati, kot pravilno poudarja tožena stranka, iz zakonske zahteve, da se operaterju ODS priznajo samo t.i. upravičeni stroški, to je stroški, ki so potrebni za izvajanje njegovih nalog, in ne vsi stroški, ki mu nastanejo pri poslovanju. Toženka pa je po izrecnem zakonskem pooblastilu iz 250. člena EZ-12 tista, ki v splošnem aktu predpiše vrste upravičenih stroškov, pa tudi kriterije za njihovo ugotavljanje in način njihovega določanja, kot je torej to lahko storila v Metodologiji. V skladu z zakonom pa je tudi zasledovani cilj podzakonske ureditve, ki je v spodbujanju učinkovitosti operaterjev sistema in uporabe sistema, kar vse po presoji sodišča pomeni, da odstopanja sporne določbe Metodologije od zakonske ureditve ni zaslediti. Poleg tega pa je pritrditi toženki, da gre pri določbi 50. člena Metodologije in pri omenjenem aktu nasploh za pravila stroke ter da se opredelitev upravičenih stroškov ne tiče toliko pravnega kot predvsem ekonomskega položaja operaterja. Vse pa ostaja v okviru regulacije trga, ki jo izvaja toženka, kot že rečeno, po zakonskem pooblastilu in je v funkciji spodbujanja učinkovitosti operaterja sistema. Omenjeno stališče pa nenazadnje tudi ni v opreki s stališčem naslovnega sodišča, ki ga je zavzelo v sodbah, na kateri se sklicuje tožnica, saj se zavzeto stališče nanaša na besedilo Metodologije, kakršno je veljalo v letu 2015, ko sporne določbe še ni vsebovalo, medtem ko je v obdobju, za katero se ugotavlja odstopanje od RO (2019), le-ta že veljala. Pri tem iz omenjenih sodb tudi dovolj jasno sledi, da je sodišče prav iz razloga, ker te in takšne določbe v drugem odstavku 50. člena Metodologije še ni bilo, štelo, da je takrat obstoječa ureditev nezakonita. Iz navedb tožene stranke na naroku, ki jim tožeča stranka ne nasprotuje, pa tudi sledi, da je bila sprememba akta izpeljana po postopku iz 409. člena EZ-1. Javno je bil objavljen predlog sprememb in omogočena javna obravnava predloga, ki se ga je lahko in se ga (po lastni izjavi) tudi je udeležila tožeča stranka, le da s svojimi predlogi oziroma priporočili ni bila uspešna.

43. V dejanskem pogledu pa sodišče ugotavlja najprej, da se znesek 185,70 EUR nanaša na stroške NUSZ in da kot neupravičeni NNSDV ni sporen. Glede ostalih neupoštevanih stroškov v skupni višini 973.622,69 EUR pa je ugotoviti, da tožeča stranka vztraja in ponovno, enako kot v postopku pred toženko, navaja predpise in aktivnosti, ki jih je treba upoštevati kot nove, medtem ko tožena stranka vztraja pri tem, da gre pri navedenih aktivnostih za nadgradnjo oziroma spremembo že obstoječih (temeljnih) nalog ODS na podlagi veljavne zakonodaje. Tej ugotovitvi toženke pa tožeča stranka niti ne oporeka, saj pri posameznih postavkah sama navaja, da gre za „nove naloge, ki vsebujejo nadgradnjo oziroma razširitev obstoječih nalog“. To pa, z ozirom na zavzeto stališče sodišča v pogledu zakonitosti sporne določbe (zadnjega stavka drugega odstavka 50. člena Metodologije), pomeni, da v bistvenem, to je glede narave zatrjevanih aktivnosti, niti ni spora in je v posledici slediti izračunu NNSDV, ki izhaja iz izpodbijane odločbe in ki tudi v pogledu pravilnosti posameznih izračunanih zneskov ni sporen. Sicer pa tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi in pred tem že v izpodbijani odločbi navaja, da se stroški posameznih spornih postavk, in sicer tako stroški koncesijske dajatve kot stroški zavarovalnih premij na podlagi 14. člena v povezavi z 12. oziroma 13. členom Metodologije razvrščajo med NSDV in so tožeči stranki za leto 2019 kot takšni (v okviru stroškovne učinkovitosti), tudi priznani. Prav pa ima toženka tudi, ko navaja, da so navedbe tožnice na straneh 45 do 49 tožbe nove in jih zato ni mogla upoštevati pri odločanju. Iz istega razloga jih pri odločanju o tožbi tudi ne more upoštevati sodišče. 44. Glede stroškov amortizacije (**AM**) tožeča stranka ugovorov nima niti jih ni imela v upravnem postopku. Sodišče zato sledi razlogom in izračunu, ki jih vsebuje izpodbijana odločba.

45. V zvezi z nepriznanim **RDS** sodišče ugotavlja najprej, da tožeča stranka glede zneskov 210,73 EUR in 655,82 EUR ugovorov nima in da je zato v tem delu slediti odločitvi in razlogom toženke.

46. Glede nepriznanega RDS v znesku 7.700,58 EUR pa je prav tako slediti razlogom toženke, ki temeljijo na (nespornem) dejstvu, da tožeča stranka v svojem izračunu odstopanj ni izločila tistega dela posrednih sredstev družbe, ki predstavljajo nesorazmerni pripis posrednih sredstev k dejavnosti ODS, in kar je bilo že ugotovljeno z odločbo toženke (št. 213-32/2019/6 z dne 25. 5. 2021). Zoper odločbo sicer teče upravni spor (I U 1826/2021-7), kar pa po presoji sodišča, enako kot meni toženka, ne preprečuje, da se podatki, ki jih vsebuje (dokončna in izvršljiva) odločba, obravnavajo kot vhodni podatki v tem postopku. Zato je toženka omenjeni del (nesorazmerno pripisanih) posrednih sredstev družbe tudi po presoji sodišča utemeljeno štela za sredstva, ki niso neposredni pogoj ali posledica opravljanja dejavnosti ODS, in jih kot takšna skladno s prvim odstavkom 25. člena Metodologije3 ni upoštevala pri svojem izračunu odstopanj, po katerem je tožeča stranka kot ODS iz naslova posrednih stroškov izkazala za 146.398,85 EUR previsoko povprečno regulativno vrednost sredstev (v nadaljevanju PVS) in za 7.700,58 EUR previsok RDS, kot to sledi iz odločbe. Da bi tožena stranka ne utemeljila, zakaj omenjenih stroškov ni upoštevala oziroma zakaj niso neposreden pogoj za dejavnost, pa ne drži, saj vse povedano povsem jasno izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe (na strani 42) in pred tem že iz seznanitve. Sodišče zato očitke o neobrazloženosti tega dela odločitve, ki jih sicer prvič vsebuje šele pripravljalna vloga tožnice, v celoti zavrača. 47. Neobrazložena tudi ni odločitev v delu, ki se nanaša na znesek 81.776,33 EUR. Razloge vsebuje že seznanitev (na strani 35 in 36) in prav tako izpodbijana odločba (na strani 42 in 43), zato tozadevne tožbene očitek sodišče kot protispisne zavrača. Tudi ni res, kot to zatrjuje tožeča stranka v pripravljalni vlogi, da se sklicevanje na 23. člen Metodologije prvič pojavi v pripravljalni vlogi tožene stranke. Na citirano določbo opira tožena stranka svojo odločitev že v seznanitvi in nato tudi v izpodbijani odločbi, kot to prav tako dovolj jasno sledi iz njenih razlogov. Pri tem pa se v zvezi z zneskom 81.776,33EUR v izpodbijani odločbi ugotavlja, da se le-ta nanaša na nabavno vrednost sredstev pripojene družbe B., kakršna se vodi v izkazih tožeče stranke, in za katero je na podlagi zbranih podatkov ugotoviti, da je višja od tiste, ki jo izkazujejo podatki družbe B. pred pripojitvijo. Pri tem se tožena stranka sklicuje na 23. člen Metodologije, ki upoštevano nabavno vrednost sredstev (v konkretnem primeru koncesij) pri izračunu RDS omejuje na nabavno vrednost ob njihovi prvi usposobitvi za uporabo pri prvem operaterju oziroma lastniku sistema, in torej v konkretnem primeru na nabavno vrednost, ki jo izkazuje pripojena družba. Ugotovljeno povečanje vrednosti tožeča stranka pojasnjuje z načinom pripoznavanja koncesij, prevzetih od pripojene družbe, kot neopredmetenega osnovnega sredstva. Ker pa je pripojena družba izkazovala koncesije tudi pred pripojitvijo, vendar med opredmetenimi osnovnimi sredstvi, tožeča stranka pa povečanega dela vrednosti sredstev ni izločila iz svojega izračuna, je po navedbah toženke pri izračunu RDS iz tega naslova upoštevala (za 1.554.679,30 EUR) previsoko PVS in izkazala previsok RDS za že omenjeni znesek.

48. Tožeča stranka temu nasprotuje ter navaja kot bistveno, da pripojena družba koncesij v skladu s SRS ni izkazovala med neopredmetenimi osnovnimi sredstvi, in da je zato knjiženje, ki ga je opravila sama na podlagi MSRP (tj. knjiženje koncesij med neopredmetena osnovna sredstva), šteti za prvo pripoznanje in prvo usposobitev za uporabo.

49. Sodišče pri tem ugotavlja, da dejanske okoliščine, in sicer opravljena knjiženja ter vrednosti sredstev (koncesij), med strankama niso sporne. Sporna je uporaba določb 23. člena Metodologije4 na ugotovljeno dejansko stanje. V tem pogledu pa sodišče pritrjuje razlogom toženke, ki jih le-ta še dodatno pojasni v odgovoru na tožbo, in po katerih se v skladu z določbo 23. člena Metodologije pri določitvi RDS, ko gre za prenos sredstev, ne glede na to, v kakšni višini in na kakšen način se izkazujejo pri tožeči stranki, ne morejo upoštevati višje vrednosti, kot so bile priznane pri prvem operaterju ob pridobitvi. V konkretnem primeru je, kot sledi iz odločbe, pripojena družba že pred pripojitvijo izkazovala zadevna sredstva (koncesije), vendar jih je na podlagi SRS izkazovala med opredmetenimi osnovnimi sredstvi, po pripojitvi pa jih je tožeča stranka na podlagi MSRP „prenesla“ oziroma začela izkazovati med neopredmetenimi osnovnimi sredstvi in jih še okrepila. To pa pomeni, da ne drži trditev tožbe, da pripojena družba teh sredstev ni izkazovala, pa tudi ne, da gre za njihovo prvo pripoznanje in usposobitev za uporabo s strani tožeče stranke. Pravilno dejansko stanje je po neprerekanih navedbah toženke tudi tožeča stranka že sama ugotovila v dopisu z dne 31. 5. 2021 in razkrila v revidiranem letnem poročilu za leto 2018. Kar vse pomeni, da je tudi v pogledu omenjenega kot RDS nepriznanega zneska (81.776,33 EUR), slediti izračunu odstopanj, kot ga je naredila tožena stranka.

50. Sodišče pa se strinja tudi z odločitvijo in razlogi toženke, ki se nanašajo na druge prihodke (**DP**) ter se nanje sklicuje. Pri tem, glede na navedbe v tožbi in podatke upravnih spisov ugotavlja, da tožeča stranka obstoju viškov energije v distribucijskem sistemu in znesku prihodkov iz tega naslova, ki jih vsebuje izračun tožene stranke, ter dejstvu, da prihodkov iz tega naslova v svojem izračunu odstopanj od RO za leto 2019 ni upoštevala, pravzaprav ne ugovarja. Ne nasprotuje namreč ugotovitvam toženke, da je v zadevnem obdobju iz prenosnega sistema prevzela v distribucijski sistem 864.350.581 kWh zemeljskega plina in da je kot ODS v letu 2019 distribuirala 865.519.146 kWh zemeljskega plina ter na ta način na geografskem območju, ki ga pokriva, realizirala sistemske razlike iz naslova viška energije v višini 1.168.565 kWh. Spora tudi ni o tem, da tožnica v poslovnih knjigah ni beležila nobenega prometa iz tega naslova. Vendar to zadnje dejstvo, kot pravilno ugotavlja že tožena stranka, za odločitev ni bistvenega pomena. Bistveno je, da so viški dejansko nastali in jih je zato v skladu z Metodologijo treba upoštevati med prihodki. Tudi sodišče, tako kot toženka, namreč v določbah Metodologije ne vidi podlage za stališče tožnice, da se viškov energije kot drugih prihodkov iz razloga, ker niso izkazani v poslovnih knjigah, pri izračunu odstopanj ne upošteva. Kot izhaja iz določb 53. člena Metodologije, ki določa vire za pokrivanje upravičenih stroškov in na katere pravilno opira svojo odločitev tožena stranka, se priznani regulirani letni prihodek in s tem tudi priznani drugi prihodki ugotavljajo na podlagi realiziranih podatkov o poslovanju operaterja sistema in ne zgolj na podlagi podatkov poslovnih knjig, kot uveljavlja tožnica. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na določbe Metodologije, ki so za konkreten primer (distribucije) nerelevantne. Tako se sklicuje npr. na drugi odstavek 36. člena, ki se nanaša na (ugotavljanje prihodkov) operaterja prenosnega in ne na operaterja distribucijskega sistema, ki se nadzira v konkretnem primeru, poleg tega pa pri citiranju omenjene določbe izpusti besedico „tudi“ in na ta način nedopustno oži domet citirane določbe. Relevantni tudi niso ugovori, ki se nanašajo na sodila, saj se o ločenem izkazovanju dejavnosti in s tem o delitvi dejavnosti na podlagi sodil z izpodbijano odločbo ne odloča, temveč je bilo o tem že odločeno v drugem postopku. Odločilnega pomena tudi ni mnenje oziroma poročilo revizorja, kot to pravilno pojasni že tožena stranka in se zato sodišče na njene razloge sklicuje. Relevantni pa nenazadnje tudi niso ugovori, povezani z (ne)racionalnostjo pripoznanja zalog in s tem obravnavanih viškov (iz naslova plina, ki ostaja v ceveh), saj je njihova obravnava kot racionalna razvidna že iz izračuna prihodkov iz tega naslova, ki ga je opravila tožena stranka. In končno je izkazano tudi, da tožeča stranka zavaja, saj ugovarja ugotovitvam toženke s podatki za leto 2020, ko je realizirala primanjkljaj, s tem pa je po presoji sodišča bistveno zmanjšala verodostojnost tudi ostalih zatrjevanj in navedb, ki jih vsebujejo njene vloge.

51. Sodišče zato glede na povedano ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z zakonom, našlo pa tudi ni zatrjevanih kršitev Ustave. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

52. O stroških postopka je odločeno na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Takšna opredelitev NNSDV izhaja tudi iz študije dr. A. A., na katero se sklicuje tožeča stranka v tožbi in pripravljalni vlogi, in iz katere sledi naslednje: „ Osnovno načelo regulacije je, da regulator priznava podjetjem stroške, na katera podjetja nimajo vpliva. V skladu s teorijo regulacije in splošno prakso regulatorjev se takšni stroški avtomatično, brez preverjanja upravičenosti, vključujejo v upravičene stroške kot nenadzorovani stroški delovanja in vzdrževanja. V angleški literaturi je ta praksa znana kot „cost pass-through“, kjer se tako priznani stroški avtomatično prenesejo v ceno (omrežnino).“ 2 Drugi odstavek 250. člena EZ-1 glasi: „Agencija s splošnim aktom predpiše metodologijo za določitev regulativnega okvira na način, ki spodbuja učinkovitost operaterjev sistema in uporabe sistema.“ 3 Prvi odstavek 25. člena Metodologije namreč glasi: „Operater sistema pri določitvi reguliranega donosa na sredstva upošteva zgolj sredstva, ki so neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti operaterja sistema. V skladu s tem aktom se za sredstva, ki niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti operaterja sistema, štejejo stanovanjski, počitniški in muzejski objekti, vključno z opremo in zemljišči, umetniška dela, oskrbovalna mesta za stisnjen zemeljski plin in podobna sredstva.“ 4 Relevanten tretji odstavek 25. člena Metodologije glasi: „Reguliran donos na sredstva se ne priznava tudi na dele sredstev, ki se nanašajo na knjigovodsko vrednost dela sredstev v povezavi z nepriznano nabavno vrednostjo in drugega in tretjega odstavka 23. člena tega akta.“ Relevanten drugi odstavek 23. člena Metodologije pa glasi: „Nabavna vrednost sredstev, določena v skladu s prejšnjim odstavkom, pa za potrebe tega akta ne more biti višja od nabavne vrednosti teh sredstev ob njihovi prvi usposobitvi za uporabo pri prvem operaterju sistema ali prvem lastniku sistema.“