Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita zaradi razloga po drugi alineji tretjega odstavka 24. člena kolektivne pogodbe tožene stranke. Po tej določbi je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga neutemeljena tudi, če analiza delovnega časa v času odpovedi izkazuje stalni presežek ur delovne obveznosti na enakih ali podobnih delovnih mestih določene organizacijske enote. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik kot vodja poslovalnice opravljal tudi referentska dela, da so se nadure opravljale na referentskih delovnih mestih in na delovnem mestu vodja poslovalnice, da so se ta dela v določenem segmentu prekrivala (torej, da je šlo za podobna delovna mesta) in da je bil pri toženi stranki v času izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi stalni presežek ur. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, datirana z dnem 7. 4. 2014, nezakonita, in jo kot tako razveljavilo. V prvem odstavku II. točki izreka je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 14. 6. 2014, pač pa je trajalo do 15. 4. 2015 in traja ponovno od 2. 11. 2015 dalje. V drugem odstavku II. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je v preostalem zahtevek tožnika, to je za obstoj delovnega razmerja za čas 16. 4. 2015 do 1. 11. 2015 zavrnilo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika v roku 8 dni pozvati na ustrezno delovno mesto in ga prijaviti v vsa zavarovanja. V IV. točki izreka je odločilo o reparacijskem tožbenem zahtevku tožnika in mu v prvem odstavku te točke izreka delno ugodilo do višine zneskov, kot izhajajo iz te točke izreka, v drugem odstavku IV. točke izreka pa je višji reparacijski zahtevek tožnika (v tem delu izpodbijana sodba prav tako ni pod pritožbo) zavrnilo. V V. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 798,03 EUR, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne in mu naloži v plačilo vse stroške tožene stranke. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno ugotovilo, zmotno je uporabilo določbe 9. člena, 91. člena, prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zmotno je uporabilo določbe 24. in 55. člena kolektivne pogodbe toženke, kršilo je 14. in 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, prekoračilo je tožbeni zahtevek, kršilo pa je tudi 3. člen, 7. člen, 318. člen ZPP (nesklepčnost tožbe). Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita, ker naj bi tožena stranka kršila 24. člen kolektivne pogodbe toženke. V tem delu je bila tožba tudi nesklepčna, saj se tožnik v njej ni skliceval na okoliščine, da bi kateri od študentov v času odpovedi opravljal dela pri toženi stranki, za katera se zahteva enaka vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, kot za delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik. Že zato bi bilo treba njegov tožbeni zahtevek zavrniti. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje glede izpovedbe priče A.A. o tem, da imajo v poslovalnici v B. zaposlenega študenta, kar naj bi bil razlog za nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz izpovedbe navedene priče izhaja, da je bil ta študent zaposlen pri toženi stranki 6 mesecev po podani odpovedi (in sicer za knjiženje položnic) tako, da ta zaposlitev na zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogla vplivati. Poleg tega je študent opravljal dela s V. stopnjo strokovne izobrazbe, za tožnikovo delovno mesto pa se je zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe. Tožnik je opravljal tudi vodstvena dela, zato bi bilo zanj primerljivo delovno mesto direktor podružnice. Kljub temu, da je tožnik opravljal tudi referentska dela, njegovega dela ni mogoče enačiti z delom referentom, pa čeprav je imel tudi on le V. stopnjo strokovne izobrazbe. Prav tako dela z VII. stopnja strokovne izobrazbe ne morejo opravljati študenti, saj takšne izobrazbe še nimajo. Opravljanje plačilnega prometa za fizične in pravne osebe je neprimerno bolj obsežno kot knjiženje položnic, zato je primerjava tožnikovega dela z delom študenta nedopustna, neutemeljena in v nasprotju s 24. členom kolektivne pogodbe toženke. Zmotno in protispisno je stališče v izpodbijani sodbi glede opravljenih nadur pri toženki. Nezakonitost odpovednega razloga zaradi opravljanja nadur na enakih ali podobnih delih bi morala biti dokazana z analizo delovnega časa v času odpovedi, ki bi izkazovala stalni presežek ur delovne obveznosti na enakih ali podobnih delovnih mestih določene organizacijske enote. Na obstoj takšne analize pa se tožnik ni pravočasno skliceval. Tožena stranka sicer te analize niti ni imela izdelane, saj zanjo ni bilo nobene potrebe. Noben spisovni podatek ne potrjuje, da je pri toženi stranki prihajalo do stalnega presežka nadur. Predsednik uprave toženke je izpovedal, da so tisti, ki so dejansko opravljali nadure, te nadure tudi plačali. Ker tožnik nadur ni dobil plačanih, to pomeni, da jih dejansko ni opravljal. Enako je izpovedala tudi takratna direktorica C.C. Nadure je določila samouprava ali direktor podružnice, delavci si jih niso mogli pisati sami. Knjiženje domnevnih nadur, ki ga direktor ali uprava nista nikoli videla, ne pomeni opravljanje nadur, temveč zgolj nedovoljeno zadrževanje na delovnem mestu preko določenega delovnega časa. Referenti za šalterjem imajo gibljiv delovni čas, pred zaključkom zapiralnega delovnega časa ne smejo zakleniti vhodnih vrat za dostop strankam, poleg tega pa morajo obdelati vse v vrstah čakajoče stranke, kar lahko traja tudi še 20 minut. Nobena priča ni potrdila, da je šlo za stalni presežek ur delovne obveznosti, do česar glede na gibljiv delovni čas niti ne more priti. Priča D.D. je izpovedal, da se vodi le knjiga prisotnosti, ne pa knjiga nadur. Priča C.C. je izpovedala, da po odhodu tožnika ni bilo več nadur, kar pomeni, da je bilo treba delo le ustrezno organizirati, to pa kaže na pomanjkljivo izvrševanje delovne obveznosti tožnika. Tudi iz izpovedbe A.A. izhaja, da ni šlo za stalni presežek ur delovne obveznosti. Tožena stranka zatrjuje, da tudi v dneh, ko so delavci morali delati več, ni šlo za nadure. Sodišče prve stopnje je glede navedenega drugače interpretiralo izpovedbe prič, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Trditvena podlaga tožnika glede nadur je bila prepozna, prekluzijo pa je tožena stranka tudi pravočasno grajala. Ker je bilo delovno mesto ukinjeno, njegovo delo pa je bilo prerazporejeno med ostale zaposlene, je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita, saj je prenehala potreba po delu tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (tako tudi odločba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 131/2010. Zaradi ukinjenega delovnega tudi reintegracija tožnika ni več možna. Ker tožnik ni sprejel drugega ustreznega dela, je bilo to njegovo zavrnitev šteti kot odpoved zahtevku oziroma kot odpust dolga, zato s tožbo reintegracije ni mogel več zahtevati. Tudi zato je sodba nezakonita. Sodišče prve stopnje pa je v IV. točka izreka tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, saj tožnik takega zahtevka, kot je o njem sodišče prve stopnje odločalo, ni postavil. Enako velja tudi za II. točko izreka sodbe, saj ni tožnik postavil nobene trditvene podlage glede tega, zakaj naj bi bil ponovni začetek trajanja delovnega razmerja na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje z vmesno prekinitvijo 15. 4. 2015. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje je sicer delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar pa ni vplivalo na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o utemeljenosti dela tožnika tožbenega zahtevka, v zvezi s katerim tožena stranka vlaga pritožbo.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika enkrat že odločalo in mu sodbo opr. št. I Pd 585/2014 z dne 16. 12. 2014 delno ugodilo. Zoper to odločitev se je pritožila le tožena stranka, kateri je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 269/2015 z dne 18. 6. 2015 delno ugodilo in zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je bila posledica zmotne uporabe materialnega prava, razveljavilo ugotovitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti redne pogodbe o zaposlitvi, ugotovitev, da delovno razmerje tožniku ni prenehalo, temveč da mu še traja, posledično pa je razveljavilo tudi odločitev sodišča prve stopnje, ki se je nanašala na ugoditev reparacijskemu in reintegracijskemu zahtevku tožnika in odločitev o pravdnih stroških ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

6. Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu izpodbijal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 7. 4. 2014 s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (ki je ni sprejel), na podlagi katere mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo s potekom odpovednega roka. Ta redna odpoved je bila podana tožniku na podlagi 89. in 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), iz nje pa izhaja, da se je tožnikovo delo (tožnik je pri toženi stranki opravljal delo na delovnem mestu „vodja poslovalnice B.“) zaradi reorganizacije pri toženi stranki kot posledice ekonomskih razlogov v podružnici B. razporedilo med ostale delavce. Pri tem je iz spisovnih podatkov razvidno tudi, da je tožena stranka tožnikovo delovno mesto „vodja poslovalnice“ s sklepom z dne 4. 4. 2014 ukinila (B6).

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da bi ugotovljene organizacijske spremembe pri toženi stranki, v zvezi s katerimi je prenehala operativna potreba po opravljanju vodstvenih del tožnikovega dotedanjega delovnega mesta, sicer lahko predstavljale utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji 1. člena 89. člena ZDR-1, vendar pa je nadalje pravilno zaključilo, da je potrebno pri presoji zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upoštevati tudi določbe kolektivne pogodbe tožene stranke (B21). 24. člen kolektivne pogodbe tožene stranke je v tretjem odstavku izrecno določal, da odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni utemeljena, če ima delodajalec na delovnih mestih določene organizacijske enote, za katera se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot za delovno mesto, ki ga zaseda delavec, ki se mu odpoveduje pogodba o zaposlitvi, osebe, ki delajo preko študentskega servisa, preko delodajalca, ki zagotavlja delo drugim uporabnikom, ali če gre za upokojence (prva alineja), če analiza delovnega časa v času odpovedi izkazuje stalni presežek ur delovne obveznosti na enakih ali podobnih delovnih mestih določene organizacijske enote (druga alineja), oziroma če razlogi, ki jih je delodajalec navajal v pisnem obvestilu o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, niso navedeni v odpovedi pogodbe o zaposlitvi (tretja alineja). Te določbe so bile za tožnika kot delavca ugodnejše od določb ZDR-1 (člen 9/2 ZDR-1), zato je sodišče prve stopnje zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno presojalo tudi glede na tretji odstavek 24. člena kolektivne pogodbe tožene stranke. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi zmotno uporabilo določbo 9. člena ZDR-1. 8. Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že glede na prvo alinejo tretjega odstavka 24. člena kolektivne pogodbe tožene stranke, ker je tožena stranka zaposlovala tudi študenta, ki je bil zadolžen predvsem za knjiženje položnic, ob tem, da je takšno delo opravljal tudi tožnik. Ugotovilo je, da ima tožnik V. stopnje strokovne izobrazbe (kljub temu, da je bil zaposlen na delovnem mestu „vodja poslovalnice“, za katero se je zahtevala VII. stopnja strokovne izobrazbe, kar med strankama ni bilo sporno), isto stopnjo strokovne izobrazbe pa je imel tudi študent, ki je bil zadolžen za knjiženje položnic. Glede na zgornje ugotovitve je zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. V zvezi s tem pa je prezrlo (na kar je opozorilo pritožbeno sodišče že v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 269/2015 z dne 18. 6. 2015), da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga glede na prvo alinejo tretjega odstavka 24. člena kolektivne pogodbe tožene stranke neutemeljena le, če bi tožena stranka zaposlovala študente na delovnih mestih v organizacijski enoti, za katera se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot za delovno mesto, ki ga je zasedal tožnik. Bistvena je torej enakost vrste in stopnje izobrazbe obeh delovnih mest in ne dejanska izobrazba zaposlenih na teh delovnih mestih. Ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi se za delovno mesto, na katerem je delal študent, zahtevala enaka vrsta in stopnja strokovne izobrazbe, kot za delovno mesto, na katerem je delal tožnik (torej za delovno mesto „vodja poslovalnice B.“), izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po prvi alineji tretjega odstavka 24. člena kolektivne pogodbe tožene stranke ni nezakonita. Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe tožene stranke, s katerimi izpodbija pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje glede razloga za nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po prvi alineji tretjega odstavka 24. člena kolektivne pogodbe tožene stranke, ne odgovarja, ker že na podlagi zgoraj opisanih zaključkov redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga ni bila nezakonita.

9. Pritožbeno sodišče pa soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi razloga po drugi alineji tretjega odstavka 24. člena kolektivne pogodbe tožene stranke. Po tej določbi je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga neutemeljena tudi, če analiza delovnega časa v času odpovedi izkazuje stalni presežek ur delovne obveznosti na enakih ali podobnih delovnih mestih določene organizacijske enote. V zvezi s tem tožena stranka neutemeljeno zatrjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje glede obstoja tega razloga za ugotovitev neutemeljenosti oziroma nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nepravilna že zato, ker se tožnik na obstoj analize, ki jo navaja druga alineja tretjega odstavka 24. člena kolektivne pogodbe tožene stranke, ni pravočasno skliceval in da ta analiza pri toženi stranki ne obstaja, ker zanjo ni bilo potrebe. Že iz tožbenih navedb tožnika izhaja, da se je izrecno skliceval na analizo delovnega časa in na dejstvo, da je ta analiza kazala na stalni presežek ur delovne obveznosti na enakih ali podobnih delih določene organizacijske enote (kar je bilo glede na tožbeno zatrjevanje tožnika pri tožniku in njegovih sodelavcih vsekakor podano ves čas). Svoje trditve o opravljenih nadurah je ponovil tudi v pripravljalni vlogi tudi z dne 27. 8. 2014 (in tudi v kasnejših pripravljalnih vlogah) v zvezi s tem pa je na prvem naroku za glavno obravnavo predlagal zaslišanje prič in vložil v spis kot dokaz tudi fotokopijo zapisa opravljenih nadur delavcev pri toženi stranki (A20). Tožena stranka je sicer na tem naroku navedla, da upravi toženke ni znano, da bi tožnik moral v času, ko je še delal v poslovalnici B., opravljati nadure, če pa bi obstajala potreba po opravljanju nadur pa bi moral dobiti navodila od uprave, da mora te nadure opraviti (za kar bi bil tudi plačan). Po trditvi tožene stranke pa se kaj takega ni zgodilo. Navedla je še, da po ukinitvi tožnikovega delovnega mesta uprava tožene stranke ne beleži podatkov o opravljenih nadurah delavcev, ki bi opravljali enako delo, kot ga je tožnik in da je delo tekoče in kvalitetno opravljeno. V svojih pripravljalnih vlogah se je sicer tožena stranka zavzemala tudi za stališče, da je potrebno zakonitost redne odpovedi presojati le glede na določbe ZDR-1. 10. Ob upoštevanju zgoraj opisane trditvene podlage strank (in glede na dejstvo, da sodišče prve stopnje navedb tožene stranke, podanih na zadnji glavni obravnavi o tem, da so se delavci zgolj zadrževali na delovnem mestu preko določenega časa, o gibljivem delovnem času in glede tega, da zapis opravljenih nadur ne predstavlja nadur, ni upoštevalo, ker so bile podane prepozno - 17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov utemeljeno ugotovilo obstoj presežka ur delovne obveznosti na enakih ali podobnih delovnih mestih organizacijske enote, v kateri je delal tožnik. Pri tem je zavzelo pravilno stališče, da dejstvo, da posebna pisna analiza delovnega časa v času odpovedi ni obstajala, ne pomeni, da stalnega presežka ur delovne obveznosti ni mogoče dokazovati z drugimi dokazi. Na podlagi izvedenih dokazov in tudi ob upoštevanju prvega odstavka 84. člena ZDR-1 je ugotovilo, da je tožnik kot vodja poslovalnice opravljal tudi referentska dela, da so se nadure opravljale na referentskih delovnih mestih in na delovnem mestu vodja poslovalnice, da so se ta dela v določenem segmentu prekrivala (torej, da je šlo za podobna delovna mesta) in da je bil pri toženi stranki v času izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi stalni presežek.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pravilnosti teh zaključkov sodišča prve stopnje (ki jih je podrobno pojasnilo v 15., 16. in tudi 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) pritožbene navedbe toženi stranki ne morejo omajati. Tudi po zaključku pritožbenega sodišča neobstoj posebne (pisne) analize delovnega časa ne pomeni, da je zaradi tega izpodbijana izredna odpoved zakonita, saj je mogoče dokazovati in ugotavljati stalni presežek ur tudi z drugimi dokazi, zato drugačne pritožbene navedbe glede tega niso utemeljene. S pritožbeno navedbo, da do stalnega presežka ni prihajalo, tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki pa po zaključku pritožbenega sodišča ni podan. Iz izvedenih dokazov namreč izhaja, da je do stalnega presežka nadur (sicer ne vsakodnevnega, kljub temu pa konstantnega) dejansko prihajalo. Na to ugotovitev ne vpliva niti dejstvo, da naj bi tožena stranka delavcem v določenem obdobju nadure izplačevala, kasneje pa naj bi s tem izplačevanjem prenehala, ker naj nadur ne bi bilo več. Tožnik je v zvezi s stalnim presežkom ur vložil v spis evidenco opravljenih ur delavcev organizacijske enote v obdobju od 27. 12. 2013 do 10. 4. 2014 (B20) z navedbo podatkov o pričetku in končanju dela vsakega od delavcev organizacijske enote, tožena stranka pa ustreznih dokazov, s katerimi bi uspela izpodbiti zapis iz priloge A20, ni vložila. Glede na to je sodišče prve stopnje na podlagi dokazne ocene izpovedb zaslišanih prič, zakonitega zastopnika tožene stranke, tožnika in priloge B20 utemeljeno zaključilo, da je do stalnega presežka ur delovne obveznosti v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podobnim na delovnih mestih, dejansko prihajalo. To pa pomeni, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi glede na drugo alinejo tretjega odstavka 24. člena kolektivne pogodbe tožene stranke neutemeljena.

12. Ker je bila tožena stranka z navajanjem, da je šlo pri njenih delavcih zgolj za nedovoljeno zadrževanje na delovnih mestih preko določenega delovnega časa, glede gibljivega delovnega časa in glede tega, da zapis iz priloge A20 ne predstavlja nadur, prekludirana že v postopku pred sodiščem prve stopnje, teh navedb ne more uspešno uveljavljati niti v pritožbenem postopku. Tožena stranka sicer v pritožbi navaja, da s svojimi trditvami, ki se nanašajo na stalni presežek ur delovne obveznosti uveljavlja protispisnost (torej bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar pa z njimi dejansko izpodbija dokazno oceno izvedenih dokazov, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje (ki pa je po stališču pritožbenega sodišča pravilna). Nebistvene so nadalje pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da so bili za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izpolnjeni vsi pogoji iz ZDR-1, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je ta odpoved neutemeljena glede na določbe druge alineje tretjega odstavka 24. člena kolektivne pogodbe tožene stranke. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, da bi bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker bi bila podana v nasprotju z določbami ZDR-1. Posledično se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 131/2010 z dne 5. 9. 2011, v kateri je Vrhovno sodišče RS presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi le glede na določbe Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 52/2002 in nadalj.) Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da je izpodbijana sodba nezakonita zato, ker tožnika ne more več reintegrirati, saj je bilo njegovo delovno mesto ukinjeno. Če delodajalec delavcu nezakonito odpove pogodbo o zaposlitvi in mu zato delovno razmerje nezakonito preneha, pa delavec glede te odpovedi v sodnem postopku uspe, mora delodajalec delavcu (seveda v odvisnosti od njegovega tožbenega zahtevka) vzpostaviti takšno stanje, kot da do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja ne bi prišlo. V zvezi z zatrjevano nemožnostjo reintegracije tožnika k toženi stranki pa je imela tožena stranka tudi možnost predlagati sodno razvezo nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, vendar pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi takšen predlog podala.

13. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je neutemeljena tudi pritožbena navedba tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje v IV. točki izreka izpodbijanega dela sodbe prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožniku v obdobju, ko je bil zaposlen pri drugem delodajalcu, oziroma ko je prejemal nadomestilo za primer brezposelnosti, prisodilo manj, kot pa je vtoževal. Enako velja tudi glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja v obdobju, ko je bil tožnik zaposlen pri drugem delodajalcu. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje pri odločitvi v II. oziroma IV. točki izreka ni prekoračilo tožnikovega tožbenega zahtevka. Do prekoračitve tožbenega zahtevka pride, če sodišče tožniku prisodi več ali nekaj drugega od tistega, kar tožnik v tožbenem zahtevku zahteva, ne pa, če mu prisodi manj od vtoževanega.

14. Glede na to, da je pritožbena navedba tožene stranke o tem, da naj bi sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi napačno uporabilo tudi 91. člen ZDR-1 dejansko neobrazložena, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi določbo citiranega člena uporabilo pravilno.

15. V zvezi s pritožbeno navedbo tožene stranke, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo tudi 55. člen kolektivne pogodbe tožene stranke, pritožbeno sodišče ugotavlja, da citirani člen govori o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela. Sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi o povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela tožnika sploh ni odločalo, saj je bilo o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka že pravnomočno odločeno s sodbo sodišča prve stopnje opr. št. I Pd 585/2014 z dne 16. 12. 2014. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je potrebno dejstvo, da tožnik ponujene pogodbe o zaposlitvi ni podpisal, šteti kot odpoved tožbenemu zahtevku za reintegracijo oziroma kot odpust dolga. Na podlagi 91. člena ZDR-1 ima delavec pravico, da ne sprejme ponudbe za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. 91. člen ZDR-1 določa tudi posledice takšne odločitve delavca. Odklonitev ponujene pogodbe o zaposlitvi pa nikakor ne pomeni odpovedi tožbenemu zahtevku za reintegracijo oziroma odpusta dolga po splošnih pravilih civilnega prava, kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi.

16. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker se predmetni individualni delovni spor uvršča med spore o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (155. člen ZPP).