Jedro

Status zaščitene kmetije se lahko določi tudi kmetiji, vrnjeni v denacionalizacijskem postopku pokojnemu denacionalizacijskemu upravičencu, katera izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG, glede primerljivih površin.

Izrek

1. Tožba AA, BB, CC, DD in EE se zavrže. 2. Tožba FF se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo FF zoper odločbi Upravne enote A z dne 12. 2. 2002. Prvostopni organ je z navedenima odločbama v prvi odločil, da se kmetija, ki je v lasti pok. HH, roj. 10. 7. 1883, umrlega 1. 2. 1951, ki obsega nepremičnine, vpisane v vl.št. 250 k.o. B in nepremičnine, vpisane pri vl. št. 79 k.o. C, ki so v odločbi naštete, šteje za zaščiteno kmetijo in obsega 34,1151 ha primerljivih kmetijskih površin. Z drugo odločbo pa je prvostopni organ odločil, da se nepremičnine, ki so v lasti oziroma v solasti pokojnega HH, roj. 10. 7. 1883, umrlega 1. 2. 1951, ki obsegajo nepremičnine, vpisane pri vl. št. 121 k.o. C, vl. št. 123 k.o. C, vl. št. 122 k.o. C in nekatere parc. št. vpisane pri vl. št. 79 k.o. C ter 98043/98836-ink parc. št. 18/2, vl. št. 130 k.o. C, ne šteje za zaščiteno kmetijo, ker ne izpolnjujejo pogojev. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je 9. 12. 1995 začel veljati Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (v nadaljevanju: ZDKG). Ta v 2. členu določa dva pogoja, ki jih mora izpolnjevati določena kmetija, da se šteje za zaščiteno, pri čemer niso pomembne druge okoliščine, kot so oddaljenost, nedostopnost in strmost, zaraščenost in neobdelanost zaradi nemožnosti dostopa s kmetijsko mehanizacijo. Po 2. odstavku 4. člena istega zakona se za določitev zaščitene kmetije glede lastništva in obsega zaščitene kmetije uporabljajo podatki zemljiške knjige, glede višine katastrskega dohodka po podatkih zemljiškega katastra. Pravno ni relevantno, kako je lastnik pridobil na nepremičninah lastninsko pravico. Relevantno je le, kdo je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin v času izdaje prvostopne odločbe o statusu zaščitene kmetije. Predmetne zaščitene kmetije po prvi odločbi ne sestavljajo izključno le gozdovi, temveč tudi kmetijska zemljišča. S prvo odločbo je bilo pravilno ugotovljeno, da kmetija, last pokojnega HH, izpolnjuje določene pogoje iz 2. člena ZDKG, ker obsega 34,1151 ha primerljivih površin od zahtevanih najmanj 5 ha in je v lasti ene fizične osebe. Prvi odstavek 3. člena ZDKG določa, da obsega zaščitena kmetija vse, kar sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter njima povezano dejavnost. Upravni organ je pravilno ugotovil, da so kmetijska zemljišča in gozdovi predmetnega kmetijskega gospodarstva, glede na krajevne razmere, v primerni oddaljenosti, kar dokazuje ista katastrska občina in v celoti skupno izkoriščanje zemljišč v preteklosti in danes. Osnovni namen ZDKG je preprečevanje drobitve zaščitenih kmetij kot kmetijskih oziroma kmetijsko gozdarskih gospodarskih enot. Ta element je prvostopni organ upošteval. Pravno pa ni relevantno kdo zemljišča obdeluje, temveč je relevantno, da lastnik kot dober gospodar poskrbi za obdelovanje. Z drugo odločbo pa je bilo pravilno odločeno, da zemljišča, navedena v izreku odločbe, niso sestavni del zaščitene kmetije, ker gre deloma za zazidana, deloma za nezazidana stavbna zemljišča v naselju C, deloma za posamezne parcele izven kompleksa oziroma zemljišča, ki se raztezajo kot pas med reko D in magistralno cesto E - F in se v nobenem delu ne navezujejo na kompleks kmetijskih ali gozdnih zemljišč, ampak na naselje C. Prav tako pa po določbah 2. člena ZDKG ne morejo biti v sestavi zaščitene kmetije tiste nepremičnine, ki so po podatkih zemljiške knjige v solasti HH in Republike Slovenije.

Tožeče stranke v tožbi navajajo, da so dediči po pokojnem HH. Zoper odločbe prvostopnega organa se je pritožil FF, ker je menil, da so kršena temeljna načela ZDKG in Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Nepremičnine, ki so bile predmet denacionalizacijskega postopka, niso bile nikoli združene v gospodarsko celoto, s katero bi opravljala posamezna družina, ampak so bile v letih po razlastitvi razdrobljene, in dane v opravljanje raznim GG. Zemljišča ne obsegajo nobene kmetije, ki bi ji ti gozdovi predstavljali nekakšno ekonomsko zaledje v skladu z določili ZDKG. Razen tega je organ prve stopnje del kmetije zaščitil, del pa ne. Ne strinjajo se z zaključki tožene stranke, da ni pravno relevantno, kako je lastnik pridobil na nepremičninah lastninsko pravico in kdo kmetijska zemljišča obdeluje, temveč da je pravno relevantno le, da lastnik, kot dober gospodar poskrbi za obdelovanje. Denacionalizacijski upravičenec je mrtev že 56 let in navedene nepremičnine so bile v trenutku smrti solastnina dedičev. Po členu 132 ZD preide pokojnikova zapuščina po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Upoštevajoč to določilo zakona pa pomeni, da je bila nepremičnina, ki deli usodo zaščitene kmetije po odločbi organa prve stopnje, v solasti dedičev t.j. tožnikov in kot taka ne izpolnjuje pogojev za zaščitno kmetijo po 2. členu ZDKG, saj ni v lasti ene fizične osebe oziroma oseb, ki jih našteva 2. člen zakona. Tudi v 15. členu ZDen je določeno, da če so upravičenci do denacionalizacije iz 2., 4. in 5. člena mrtvi, ali so razglašeni za mrtve, so upravičeni za uveljavljanje pravic iz tega zakona njihovi pravni nasledniki. Navedba, da ni pravno relevantno, kdo kmetijska zemljišča obdeluje, je hudo sporna. V konkretnem primeru, kakor je FF že navedel v pritožbi, ki pa je tožena stranka ni upoštevala, ne moremo govoriti o dobrem gospodarju, ki bi poskrbel za obdelovanje zaščitene kmetije, glede na dejstvo, da so dediči po pokojem lastniku nečaki, razen tožnika FF, ki je star 81 let, vsi pa živijo po mestih na različnih koncih sveta in nepremičnino upravljajo preko pooblaščencev. Predmetno nepremičnino res ne sestavljajo le gozdovi, temveč tudi kmetijska zemljišča, vendar pa kmetijska zemljišča merijo nasproti gozdu zanemarljivo malo. Po 2. členu ZDKG pa se kmetije, ki sicer izpolnjujejo pogoje iz 1.odstavka tega člena, sestavljajo pa jih izključno gozdovi, ne štejejo za zaščiteno kmetijo. Tožena stranka je tudi odločila, da je pravilna odločitev, da nekatere nepremičnine ne štejejo v sklop zaščitene kmetije iz razloga, ker naj bi šlo za zazidana oziroma deloma nezazidana stavbna zemljišča. Tožeče stranke k temu nimajo nič proti, vendar pa menijo, da bi morala zemljišča, ki so predmet tega postopka, deliti enako usodo kot zemljišča, ki ne izpolnjujejo pogojev za zaščiteno kmetijo. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in povrnitev stroškov.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1: Tožbo prvih petih tožnikov je sodišče zavrglo na podlagi določbe 2. odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ki določa, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila, ali jo je vložila prepozno. Iz izpodbijane odločbe pa izhaja, da je pritožbo zoper prvostopni odločbi vložil le FF zato je sodišče obravnavalo le njegovo tožbo.

K točki 2: Tožba FF ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS), glede tožbenih navedb pa še dodaja: Tožeča stranka nima prav, ko meni, da kot zaščitene kmetije ni mogoče določiti kmetije, ki je vrnjena v postopku denacionalizacije prejšnjemu lastniku, če izpolnjuje pogoje iz 2. člena ZDKG (Uradni list RS, št. 70/95 in 54/99 - odl. US). ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US) je z Novelo ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98), o katerem ustavnosti je odločalo tudi Ustavno sodišče RS, je določil, da se glede novega zapuščinskega postopka po denacionalizacijskem upravičencu uporabljajo določbe Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) in določbe ZDKG. Ustavno sodišče RS je odločilo, da je v takšnem besedilu ta določba v skladu z ustavo, ker meni, da je treba v vsakem primeru dedovanje kmetijskih zemljišč in gozdov oziroma kmetij, ki izpolnjujejo pogoje po 2. členu ZDKG, izpeljati po ZDKG (odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-81/94, Uradni list RS, št. 20/97 in U-I-326/98, Uradni list RS, št. 76/98). Prvostopni organ je torej pravilno v skladu s 25. členom ZDKG, preveril zapuščino pokojnega HH v smislu določbe 2. člena ZDKG in izdal odločbo. Neutemeljeno tožeča stranka citira določbo 132. člena ZD in 15. člena ZDen, kot določbi, ki naj bi dokazovali, da je bilo na vrnjenih nepremičninah že ob smrti pokojnega več solastnikov kot dovoljenju 2. člen ZDKG, saj se v upravnem postopku, ko se odloča o zaščiti kmetiji, preverja zapuščino v smislu določb ZDKG, po stanju v zemljiški knjigi.

Glede na to, da se v denacionalizacijskem postopku podržavljeno premoženje vrača prejšnjim lastnikom, ki so mrtvi, se torej po mnenju sodišča lahko kot zaščitena kmetija določi tudi kmetija, ki je v postopku denacionalizacije vrnjena mrtvim prejšnjim lastnikom, če gre za osebe, ki izpolnjujejo pogoje iz 2. člena ZDKG. Zato imata po presoji sodišča upravna organa prav, ko sta kot zaščiteno kmetijo razglasila kmetijo, ki je bila v denacionalizacijskem postopku vrnjena v last pokojnemu, ker kmetija izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo glede primerljivih površin, in ker tudi po mnenju sodišča predstavlja kmetijsko - gozdarsko gospodarsko enoto ne glede na to, da so v pretežni meri gozdovi. Kakšno je bilo lastninsko in upravljalsko stanje na vrnjenih nepremičninah v letih po podržavljenju, ni element, ki bi vplival na odločitev, niti prihodno obdelovanje, saj se bo, kdo bo prevzemnik, ki bo obdeloval kmetijo, odločalo v zapuščinskem postopku, kjer se bo tudi presojalo njegovo primernost. Tožeča stranka tudi nima prav, ko navaja, da obravnavana zemljišča niso zaščitena kmetija, ker na njih ni nobene kmetije, ki bi ji gozdovi predstavljali neko ekonomsko zaledje, s čimer po mnenju sodišča meni, da ni upoštevan 3. člen ZDKG. Pogoji za določitev zaščitene kmetije v upravnem postopku so določeni le v 2. členu ZDKG. Določba 3. člena ZDKG po mnenju sodišča ureja le režim dedovanja drugih sestavnih delov kmetije, torej gospodarskih in stanovanjskih poslopij, živine, strojev itd., kolikor obstojajo, ni pa obstoj teh pritiklin pogoj za določitev zaščitene kmetije. ZDKG tudi ne določa, da je zaščitena kmetija le tista, s katero se dejansko gospodari (obdeluje), temveč je za njeno določitev dovolj izpolnitev pogojev iz 2. člena ZDKG, s tem, da je v primeru obdelave možno njeno obdelovanje kot gospodarske enote, kar pa je v obravnavanem primeru, tudi po mnenju sodišča, zagotovljeno.

Pravilno je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo, s katero organ prve stopnje del nepremičnin ni uvrstil pod status zaščitene kmetije. Napačno, po mnenju sodišča, je stališče tožečih strank, da morajo vse nepremičnine enega lastnika deliti isto usodo. Že določba 1. člena ZDKG opredeljuje zaščiteno kmetijo kot kmetijsko - gozdarsko enoto, kar pomeni, da ni potrebno, da so v obsegu zaščite vse nepremičnine enega lastnika.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.