Jedro

Če je obsojenec kaznivo dejanje storil z več ravnanji, s katerimi je prepovedano posledico uresničeval postopoma, je začelo teči zastaranje kazenskega pregona z dnem, ko je storil zadnje dejanje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni D. P. je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega D. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 234. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora, poskusa kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem odstavku 234. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, za katero mu je določilo kazen štiri mesece zapora, kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ, za katero mu je določilo kazen dva meseca zapora, ter kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ, za katero mu je določilo kazen dva meseca zapora, nato pa mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dve leti zapora. Z isto sodbo je sodišče obsojeno M. G. spoznalo za krivo storitve pomoči h kaznivemu dejanju poskusa oškodovanja upnikov po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234. člena KZ v zvezi s 27. členom KZ in kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ, za kateri ji je na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je za kaznivo dejanje po 234. členu KZ v zvezi s 27. členom KZ določilo kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ ji je določilo kazen tri mesece zapora, nato pa ji je na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Sodišče je obsojenemu D. P. naložilo plačilo premoženjskopravnega zahtevka družbi P.d.d., s presežkom pa je to družbo, družbo N.d.d. pa v celoti napotilo na pravdo. Sodišče je vsakemu od obsojencev na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo polovice stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter plačilo sodne takse. Z isto sodbo je sodišče obtožbo zoper obtoženega D. P. zaradi poskusa kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ in kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ na podlagi 1. točke 357. člena ZKP zavrnilo. Stroški tega dela kazenskega postopka ter potrebni izdatki in nagrada obsojenčevega zagovornika bremenijo proračun.

2. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi zagovornice obsojene M. G. delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu v odločbi o stroških kazenskega postopka spremenilo tako, da je obsojenka dolžna plačati eno desetino tega dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Sodišče druge stopnje je v ostalem pritožbo obsojenkine zagovornice, pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika pa v celoti zavrnilo kot neutemeljene, v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenega D. P. oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

3. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega D. P. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni in obtožbo zavrne, podrejeno pa, da odločbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da kazenski pregon v obravnavanem primeru ni zastaral, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

5. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki se ne strinja s stališčem vrhovne državne tožilke.

B.

6. Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve torej izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita). Po drugem odstavku 420. člena ZKP je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti. Vrhovno sodišče je torej pri odločanju o zahtevi vezano na takšno dejansko stanje, kot ga ugotavlja izpodbijana pravnomočna sodba. V sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 je Vrhovno sodišče v zvezi z razlago določbe prvega odstavka 424. člena ZKP obširno obrazložilo, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik konkretizirati, ne pa jih le poimensko navesti. Vložnik mora v zahtevi kršitev zakona, ki jo uveljavlja, določno pojasniti oziroma utemeljiti. Prav slednje je nujen pogoj za to, da bo sodišče lahko preizkusilo utemeljenost zahteve. Sodišče je pooblaščeno in dolžno preizkušati obstoj kršitev, zaradi katerih je zahteva dovoljena, če se vložnik na njih določno sklicuje oziroma jih utemeljuje. Ni dovolj, da se sklicuje le na vrsto oziroma tip kršitve, ne da bi jo konkretiziral in substanciral razloge, iz katerih je bilo pravno sredstvo vloženo.

7. Zagovornik obsojenega D. P. v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje, da je kazenski pregon zoper obsojenca zastaral ter da obsojencu za očitano kaznivo dejanje ni več mogoče izreči kazni. Absolutni zastaralni rok znaša 10 let, zato je do zastaranja prišlo pred odločitvijo sodišča druge stopnje. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da je kaznivo dejanje oškodovanja upnikov in ponareditve listin storil v času od 5. 8. 2002 do 5. 3. 2004. Tako je možno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno že 5. 8. 2002 in je zastaralni rok potekel 5. 8. 2012, torej še pred odločitvijo višjega sodišča o pritožbi.

8. V obravnavani zadevi je bil obsojeni D. P. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem odstavku 234. člena KZ, poskusa kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po drugem v zvezi s prvim odstavkom 234. člena KZ, kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena KZ in kaznivega dejanja ponareditve poslovnih listin po prvem odstavku 240. člena KZ. Vložnik v zahtevi določno ne obrazloži, na katero od teh kaznivih dejanj se nanašajo njegove trditve o zastaranju kazenskega pregona. Sodeč po času storitve kaznivega dejanja (od 5. 8. 2002 do 5. 3. 2004), ki ga vložnik navaja v zahtevi, je Vrhovno sodišče štelo, da vložnik vlaga zahtevo le v zvezi s kaznivim dejanjem oškodovanja upnikov. Vložnik ne substancira trditve, da je možno, da je obsojenec kaznivo dejanje oškodovanja upnikov storil že 5. 8. 2002, zato Vrhovno sodišče te trditve ni moglo presoditi (prvi odstavek 424. člena ZKP). Obenem pa vložnik s prikazovanjem take možnosti pod videzom kršitve kazenskega zakona uveljavlja za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Nadalje, iz izreka prvostopenjske sodbe je razvidno, da je obsojenec kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem odstavku 234. člena KZ storil z več ravnanji, s katerimi je prepovedano posledico uresničeval postopoma. Zadnje dejanje je obsojenec storil 5. 3. 2004. S tem dnem je začelo teči zastaranje kazenskega pregona za to kaznivo dejanje. Tako imenovano absolutno zastaranje kazenskega pregona za kaznivo dejanje po prvem odstavku 234. člena KZ, za katero je bila predpisana kazen do pet let zapora, glede na 4. točko prvega odstavka 111. člena KZ v zvezi s šestim odstavkom 112. člena KZ, znaša deset let. Sodišče druge stopnje je o pritožbah obsojencev odločilo s sodbo z dne 11. 9. 2012, kar pomeni, da tako imenovano absolutno zastaranje kazenskega pregona pred izrekom sodbe sodišča druge stopnje še ni nastopilo.

9. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevane kršitve kazenskega zakona. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Po podatkih v prvostopenjski sodbi je obsojenec pridobil visokošolsko izobrazbo, je solastnik nepremičnine, je brez zaposlitve in brez dohodkov ter je na prestajanju kazni zapora. Zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi 98. a člena ZKP in četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov postopka s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačila sodne takse.