Jedro

Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem in drugem odstavku 227. člena KZ-1 je v obeh izvršitvenih oblikah kaznivo dejanje z jasno opisano premoženjskopravno posledico. Pogoj za njegov nastanek je nastop premoženjske škode, ki se kaže v tem, da se je na goljufiv način zmanjšalo premoženje, iz katerega bi se lahko poplačali vsi upniki. To kaznivo dejanje je dokončano, ko storilec upnikom s svojim ravnanjem povzroči premoženjsko škodo, ko torej dejansko oškoduje upnike.

Kaznivost tega delikta torej nastopi z nastankom premoženjske škode kot prepovedane končne posledice. Nastanek premoženjske škode je pri obeh izvršitvenih oblikah kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, ki sta v praksi praviloma prepleteni in predstavljata celoto, prepovedana posledica in ne objektivni pogoj kaznivosti, zato mora biti obsežena z naklepom storilca. Za kaznivost ravnanja storilca zadošča ugotovljena višina oškodovanja z vidika vrednosti, izkazane v storjenem dejanju, ob pogoju, da je do oškodovanja upnikov tudi dejansko prišlo, ker niso bili poplačani. Premoženjska škoda se meri zlasti po tržni vrednosti priznane neresnične terjatve, lažne pogodbe ali drugega goljufivega dejanja, s katerim je bilo prikrajšano premoženje, ki bi moralo zagotavljati poplačilo upnikom, ne pa po končnem izidu postopka razdelitve stečajne mase, ki je lahko odvisen od številnih drugih okoliščin, na katere storilec, pa tudi dolžnik, upniki in sodišče nimajo vedno odločilnega vpliva.

Premoženjsko škodo je pri tem kaznivem dejanju treba razumeti kot neposredno posledico (matematični, objektivni, takojšnji izid) dejanja na dolžnikov pravni in finančni položaj, v katerega je glede na tak ali drugačen tek poslovnih dogodkov dejanje že poseglo z učinki, ki so takojšnji, neposredni in nepreklicni.

Izrek

Zahtevama za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru X K 62094/2013 z dne 6. 2. 2020 je bil obsojeni A. A. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem in drugem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Z isto sodbo je bila obsojena B. B. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja pomoči pri kaznivem dejanju oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. Sodišče je obsojenemu A. A. izreklo kazen dve leti zapora, v katero je vštelo čas njegovega pridržanja, obsojeni B. B. pa je izreklo kazen eno leto zapora. Odločilo je, da sta obsojenca dolžna povrniti premoženjsko škodo v zneskih, ki so navedeni v izreku sodbe, s presežkom priglašenih premoženjskopravnih zahtevkov pa je oškodovance napotilo na pravdo, dva oškodovanca pa je s priglašenima premoženjskopravnima zahtevkoma v celoti napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 62094/2013 z dne 16. 12. 2020 pritožbe obsojenčevih zagovornikov in obsojene B. B. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta odločili, da sta obsojenca dolžna plačati stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlagajo zahtevi za varstvo zakonitosti: – zagovorniki obsojenega A. A., kot navajajo v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da vse obtožbe zoper obsojenca zavrne oziroma da zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve ali druge stopnje; – zagovornik obsojene B. B., kot navaja v uvodu zahteve, zaradi napačne uporabe materialnega predpisa in kršitve določil zakona o kazenskem postopku. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenko oprosti očitka oziroma razveljavi izpodbijano pravnomočno sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Harij Furlan je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), predlagal njuno zavrnitev. V zvezi z zahtevo zagovornikov obsojenega A. A. je navedel, da je pritožbeno sodišče odgovorilo na vse trditve zahteve, vložniki pa v izrednem pravnem sredstvu uveljavljajo tudi nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi z zahtevo zagovornika obsojene B. B. pa je navedel, da so neutemeljeni očitki zahteve, da je sodišče odločitev o krivdi obsojenke v prvi vrsti oprlo na zagovor obsojenega A. A., da je obsojenka oziroma njena obramba lahko sodelovala pri izvedbi vseh dokazov, da so neutemeljeni očitki v zvezi s primernostjo izrečene kazenske sankcije, in da v določenih delih zahteve ni izpolnjen pogoj materialnega izčrpanja iz petega odstavka 420. člena ZKP.

4. Z odgovorom Vrhovnega državnega tožilstva so bili obsojenca in njuni zagovorniki seznanjeni. Zagovornik obsojene B. B. je v izjavi izrazil nestrinjanje s stališčem Vrhovnega državnega tožilstva, ki ga je označil za pavšalnega. V nadaljevanju izjave je ponovil trditve zahteve za varstvo zakonitosti in poudaril, da je neutemeljeno stališče Vrhovnega državnega tožilstva, da vložnik z navedbami, vezanimi na obstoj velike premoženjske škode in možnost upnikov, da uporabijo pravna sredstva za njeno povrnitev, uveljavlja nedovoljen razlog nestrinjanja z dokazno oceno sodišča. B.

5. Obramba obsojenih A. A. in B. B. uveljavlja, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi podana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 358. člena ZKP, ker iz opisa obsojencema očitanih kaznivih dejanj niso razvidni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po prvem in drugem odstavku 227. člena KZ-1 oziroma pomoči pri kaznivem dejanju oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena v zvezi z 38. členom KZ-1. 6. Bistvo kazenskopravnega očitka obsojenemu A. A., ki je razviden iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, je, da je kljub temu, da je vedel, da je družba A., d. o. o., postala dolgoročno plačilno nesposobna (zaradi česar bi moral v skladu z določili Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP nemudoma pričeti s postopki zaradi insolventnosti ter sprejeti vse aktivnosti, ki jih določa ta zakon), v nasprotju s četrtim odstavkom 34. člena ZFPPIPP, z namenom spravljanja izbranih upnikov družbe A., d. o. o., v ugodnejši položaj, pričel s preusmerjanjem terjatev oziroma finančnega toka na družbi E., d. o. o., in B., d. o. o., ter ostale izbrane upnike, kar je imelo za posledico zmanjšanje čiste vrednosti premoženja družbe A., d. o. o., za najmanj 131.957,15 EUR. Navedeno je storil na način, da je preko cesij in asignacij iz premoženja družbe A., d. o. o., plačal dolgove družbama E., d. o. o., in B., d. o. o., ki ju je dejansko obvladoval, poleg tega je plačal dolgove tudi ostalim, od njega izbranim upnikom, s čimer je te spravil v ugodnejši položaj. Poleg tega je z goljufivim dejanjem z namenom izigranja in oškodovanja upnikov družbe A., d. o. o., preusmeril poslovanje ter prenos nepremičnin in delavcev na novoustanovljeno družbo D., d. o. o., v kateri je imela družba A., d. o. o., 100 % poslovni delež, ki ga je nato brez plačila kupnine prenesel na družbo C. LTD iz Londona. S tem je naklepoma preprečil pridobivanje prihodkov iz poslovanja kot primarnega vira za poplačilo dolgov, prav tako pa je upnikom preprečil, da bi se lahko poplačali iz premoženja družbe A., d. o. o., ki so ga predstavljale prenesene nepremičnine oziroma 100 % poslovni delež v novoustanovljeni družbi D., d. o. o. Navedeno je storil na način, da je ustanovil družbo D., d. o. o., na katero je kot stvarni vložek prenesel nepremičnine družbe A., d. o. o., nato pa z obsojeno B. B. kot pooblaščenko družbe C. LTD sklenil lažno pogodbo o odsvojitvi 100 % poslovnega deleža v družbi D., d. o. o., čeprav je vedel, da ta družba ne bo in tudi ni plačala kupnine. S tem je, kot že rečeno, družbi A., d. o. o., onemogočil nadaljevanje dejavnosti, pridobivanje najemnin od oddaje prenesenih nepremičnin in upnikom preprečil, da bi se lahko poplačali iz premoženja družbe A., d. o. o., ki so ga predstavljale prenesene nepremičnine.

7. S tem ravnanjem je v izreku sodbe sodišča prve stopnje naštetim upnikom družbe A., d. o. o., povzročil veliko premoženjsko škodo v skupni višini najmanj 581.957,15 EUR, kolikor je znašala vrednost sklenjenih pogodb o cesiji in pogodb o asignaciji ter vrednost plačila odsvojenega poslovnega deleža v družbi D., d. o. o. 8. Bistvo kazenskopravnega očitka obsojeni B. B. pa je, da je v zameno za plačilo svetovala obsojenemu A. A. z namenom izigranja in oškodovanja upnikov družbe A., d. o. o., za katero je vedela, da je postala nezmožna za plačilo, naj ustanovi družbo D., d. o. o., na katero naj kot stalni vložek prenese vse nepremičnine družbe A., d. o. o., nato pa za kupnino 450.000,00 EUR proda 100 % poslovni delež v družbi D., d. o. o., družbi C. LTD iz Londona. V ta namen je obsojena B. B. kot pooblaščenka angleške družbe z obsojenim A. A. sklenila pogodbo o odsvojitvi 100 % poslovnega deleža v družbi D., d. o. o., za kupnino 450.000,00 EUR, čeprav je že ob podpisu te pogodbe vedela, da angleška družba, katere pooblaščenka je bila, ne bo in nato tudi ni poravnala kupnine družbi A., d. o. o., s čimer je obsojeni A. A. z njeno pomočjo v isti višini upnikom družbe A., d. o. o., povzročil veliko premoženjsko škodo.

9. Iz takšnih kazenskopravnih očitkov obsojencema so razvidni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja oškodovanja upnikov oziroma pomoči pri tem kaznivem dejanju. V zvezi z obsojenim A. A. je iz prvega dela opisa kaznivega dejanja določno razvidno, da je iz zadolženega premoženja družbe preko cesij in asignacij določenim upnikom plačal dolgove. S tem je posamezne, selektivno izbrane upnike privilegiral na način, da jim je pridobil korist, na škodo vseh drugih upnikov zadolžene družbe A., d. o. o. Iz drugega dela opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja je prav tako določno razvidno, da je s sosledjem posamičnih ravnanj (ustanovitev družbe D., d. o. o., na katero je kot stvarni vložek prenesel vse nepremičnine družbe A., d. o. o., sklenitev lažne pogodbe o odsvojitvi teh nepremičnin, ob zavedanju, da kupnina ne bo plačana) izigral oziroma oškodoval upnike družbe A., d. o. o., in jim s tem povzročil veliko premoženjsko škodo.

10. Iz kazenskopravnega očitka obsojeni B. B. je razvidno, da je izpolnila vse zakonske znake pomoči pri storitvi kaznivega dejanja po drugem odstavku 227. člena v zvezi z 38. členom KZ-1, s tem, ko je svetovala obsojenemu A. A. glede ustanovitve hčerinske družbe D., d. o. o., prenosa nepremičnega premoženja družbe A., d. o. o., in kot pooblaščenka tuje družbe sodelovala pri sklenitvi lažne pogodbe, pri čemer je že ob njeni sklenitvi vedela, da kupnina po tej pogodbi ne bo poravnana.

11. V obravnavanem primeru glede na navedeno kršitev kazenskega zakona, ki je vezana na obstoj zakonskih znakov obsojencema očitanih kaznivih dejanj, ni podana.

12. Sodišče je v izpodbijani pravnomočni sodbi1 navedlo tudi razumne razloge v zvezi s prvim delom očitka obsojenemu A. A., ki zajema ravnanje po določbi prvega odstavka 227. člena KZ-1. Iz razlogov sodbe je med drugim razvidno, da je obsojenec družbi, ki jima je preko asignacij in cesij mimo transakcijskih računov izplačal dolgove, dejansko obvladoval. Zaradi tega je imel interes, da jima opravi posredna plačila dolgov, s čimer je zaobšel upnike s pravnomočnimi sklepi o izvršbi in starejšimi terjatvami, navedeni družbi pa je na takšen način, v primerjavi z drugimi upniki, spravil v ugodnejši položaj. Na takšen način je poleg omenjenih gospodarskih družb, ki ju je obvladoval, privilegiral tudi nekatere druge, od njega selektivno izbrane upnike.

13. Zagovorniki obsojenega A. A., zlasti pa zagovornik obsojene B. B., v zahtevah za varstvo zakonitosti obširno uveljavljajo, da škodljiva posledica za upnike pri prenosu nepremičnin družbe A., d. o. o., ni in tudi ni mogla nastati, ker se je to premoženje - nepremičnine - prenašalo z vsemi obremenitvami. Poudarjajo, da sodišče ni odgovorilo, s katerim premoženjem, ki je bilo predmet prenosa, bi bili poplačani upniki v izvršilnem oziroma kasneje v stečajnem postopku. Menijo, da bi tudi ob neplačilu kupnine upniki lahko posegli po poslovnem deležu v družbi D., d. o. o. Upniki so namreč med izvršilnim postopkom imeli možnost preusmeriti izvršbo, zato jim v obravnavanem primeru ni nastala škoda. Predvsem pa prenesene nepremičnine ne bi mogle predstavljati splošne stečajne mase, ker so bile obremenjene s hipotekami. Iz njih bi bil lahko poplačan največ en hipotekarni upnik in še to delno. To pomeni, da upniki, ki so svoje obveznosti imeli zavarovane z vpisom hipotek ali so imeli izvršilni naslov na nepremičninah, zaradi ravnanja obsojencev niso bili v slabšem položaju, saj bi lahko svoje terjatve vnovčili v breme nepremičnin. Poplačilo teh upnikov bi imelo za posledico, da se navadni upniki, ki niso imeli ločitvenih pravic, s temi nepremičninami v nobenem primeru ne bi mogli poplačati. Hipotekarni upniki bi se torej kljub obsojenčevim ravnanjem v zvezi s prenosom nepremičnin lahko poplačali v enakem obsegu, kot če se ustanovitev hčerinske družbe s stvarnim vložkom in prodaja njenega poslovnega deleža sploh ne bi zgodila. V odnosu do hipotekarnih upnikov je tako irelevanten prenos deleža družbe, ki ima v lasti nepremičnine. Uveljavljeno kršitev sklenejo z navedbo, da „niti v teoriji, še manj pa v praksi na takšen način ni mogoče ogoljufati upnikov, prav tako pa na takšen način ni mogoč poskus poslovne goljufije ali oškodovanja upnikov“.

14. Bistvo navedenih trditev, ki po vsebini ne pomenijo uveljavljanja zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, temveč v prvi vrsti kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki je med drugim podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, je, da se položaj upnikov zaradi stvarnega vložka, ki so ga sestavljale nepremičnine družbe A., d. o. o., v družbo D., d. o. o., in njihove kasnejše prodaje družbi C. LTD ni spremenil oziroma poslabšal, ker so bile te nepremičnine obremenjene s hipotekami. Povedano drugače: upnikom družbe A., d. o. o. zaradi njihovega prenosa oziroma prodaje ni nastala premoženjska škoda, ki je nujna za obstoj kaznivega dejanja oškodovanja upnikov.

15. Hipoteka je v skladu z določbami Stvarnopravnega zakonika (SPZ) zastavna pravica na nepremičninah, torej stvarna pravica na natančno določeni tuji stvari, ki služi zavarovanju ene ali več natančno določenih terjatev in ki zastavnega upnika pooblašča, da se za to terjatev, če mu ni pravočasno izpolnjena, poplača iz vrednosti zastavljenega objekta. Poplačilna pravica zastavnega upnika, ki poleg glavnice zajema tudi obresti in stroške, ima prednost pred vsemi drugimi upniki zastavitelja. Ista nepremičnina je lahko obremenjena z več hipotekami. V tem primeru je treba upoštevati načelo vrstnega reda, ki zagotavlja prej pridobljeni (starejši) stvarni pravici prednost pred pozneje pridobljeno (mlajšo) stvarno pravico. Zastavni upniki se poplačajo po enakem vrstnem redu, kot so nastale njihove hipoteke.2 Ena temeljnih lastnosti te stvarne pravice na tuji stvari je, da hipoteka obremenjuje nepremičnino in ne njenega lastnika. To pomeni, da hipoteka sledi nepremičnini, na katero je v zemljiški knjigi vpisana, ne glede na prenos lastninske pravice na tej nepremičnini. Hipotekarni upnik ima zato pravico, da se v primeru, če mu terjatev ni pravočasno izpolnjena, poplača iz vrednosti zastavljene nepremičnine, ne glede na to, ali je lastnik nepremičnine dolžnik, ali pa druga fizična ali pravna oseba, če je nepremičnina po ustanovitvi hipoteke na njej menjala svojega lastnika.

16. Kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po prvem in drugem odstavku 227. člena KZ-1 je v obeh izvršitvenih oblikah kaznivo dejanje z jasno opisano premoženjskopravno posledico. Pogoj za njegov nastanek je nastop premoženjske škode, ki se kaže v tem, da se je na goljufiv način zmanjšalo premoženje, iz katerega bi se lahko poplačali vsi upniki. To kaznivo dejanje je dokončano, ko storilec upnikom s svojim ravnanjem povzroči premoženjsko škodo, ko torej dejansko oškoduje upnike.3

17. Kaznivost tega delikta torej nastopi z nastankom premoženjske škode kot prepovedane končne posledice. Nastanek premoženjske škode je pri obeh izvršitvenih oblikah kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, ki sta v praksi praviloma prepleteni in predstavljata celoto, prepovedana posledica in ne objektivni pogoj kaznivosti, zato mora biti obsežena z naklepom storilca. Za kaznivost ravnanja storilca zadošča ugotovljena višina oškodovanja z vidika vrednosti, izkazane v storjenem dejanju, ob pogoju, da je do oškodovanja upnikov tudi dejansko prišlo, ker niso bili poplačani. Premoženjska škoda se meri zlasti po tržni vrednosti priznane neresnične terjatve, lažne pogodbe ali drugega goljufivega dejanja, s katerim je bilo prikrajšano premoženje, ki bi moralo zagotavljati poplačilo upnikom, ne pa po končnem izidu postopka razdelitve stečajne mase, ki je lahko odvisen od številnih drugih okoliščin, na katere storilec, pa tudi dolžnik, upniki in sodišče nimajo vedno odločilnega vpliva.4

18. Premoženjsko škodo je pri tem kaznivem dejanju treba razumeti kot neposredno posledico (matematični, objektivni, takojšnji izid) dejanja na dolžnikov pravni in finančni položaj, v katerega je glede na tak ali drugačen tek poslovnih dogodkov dejanje že poseglo z učinki, ki so takojšnji, neposredni in nepreklicni.5

19. V obravnavanem primeru je iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe sodišča prve stopnje razvidno, da je obsojeni A. A. povzročil veliko premoženjsko škodo v višini najmanj 581.957,15 EUR. Tak znesek premoženjske škode predstavlja seštevek vrednosti prenesenih nepremičnin in nato odsvojenega poslovnega deleža v družbi D., d. o. o., (450.000,00 EUR), kot sta ga v (lažni) pogodbi o odplačni odsvojitvi 100 % poslovnega deleža očitno ocenila oziroma navedla obsojena A. A. in B. B., in skupno vrednost sklenjenih pogodb o cesijah in asignacijah. (131.957,15 EUR).

20. V zvezi s prenosom nepremičnin oziroma odsvojitvijo poslovnega deleža je iz opisa kaznivega dejanja in razlogov izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje6 razvidno, da je obsojeni A. A. povzročil upnikom škodo na tri načine: (1) upnikom je s prenosom nepremičnin oziroma z odsvojitvijo poslovnega deleža preprečil, da bi se lahko poplačali iz premoženja družbe A., d. o. o., (2) s prenosom nepremičnin oziroma odsvojitvijo poslovnega deleža je družbi A., d. o. o., onemogočil nadaljevanje dejavnosti in (3) zaradi tega ravnanja je družbi A., d. o. o., onemogočil pridobivanje sredstev od najemnin za oddajanje prenesenih nepremičnin.

21. Kljub temu, da se obsojencu v okviru izvršitvenega ravnanja po drugem odstavku 227. člena KZ-1 očita, da je upnikom škodo povzročil na tri različne načine, je sodišče v razlogih izpodbijane sodbe obrazložilo le nastanek premoženjske škode v znesku 450.000,00 EUR, ki prestavlja v lažni pogodbi ocenjeno vrednost prenesenih nepremičnin oziroma poslovnega deleža družbe D., d. o. o. Sodišče v razlogih sodbe ni konkretiziralo škode, ki naj bi jo obsojenec povzročil z onemogočanjem oddajanja nepremičnin oziroma onemogočanjem nadaljnje dejavnosti družbe A., d. o. o. Že v tem delu je torej podana nerazumljivost oziroma nepopolnost razlogov sodbe sodišča prve stopnje, v kateri niso obrazloženi vsi očitki, ki jih vsebuje izrek izpodbijane sodbe. Sodišče je namreč v zvezi z drugim delom obsojencu očitanega ravnanja v razlogih sodbe skušalo obrazložiti le nastanek premoženjske škode v višini 450.000,00 EUR, ki, kot že rečeno, predstavlja v pogodbi ocenjeno vrednost prenesenega poslovnega deleža oziroma nepremičnin, ni pa konkretiziralo, kakšna škoda, če sploh, je upnikom nastala zaradi onemogočanja nadaljnje dejavnosti družbe A., d. o. o., in potencialnega oddajanja prenesenih nepremičnin v najem.7

22. Nadalje je sodišče v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe ugotovilo, da so bile na hčerinsko družbo D., d. o. o., prenesene nepremičnine v lasti družbe A., d. o. o., obremenjene s hipotekami nekaterih upnikov družbe A., d. o. o. V zvezi s tem je presodilo, da se je, kljub takšnemu stvarnemu zavarovanju terjatev, položaj tako navadnih, kot hipotekarnih upnikov zaradi obsojenčevega ravnanja spremenil na slabše, „ker je zmanjkalo teh 450.000,00 EUR“. Nadalje je obrazložilo, da se „položaj za hipotekarne upnike sicer res ni spremenil glede formalnega vpisa bremen, vendar pa morajo ti upniki zaradi odsvojitve nepremičnin poleg izvršilnega postopka v matični družbi sprožiti še postopek zoper novega lastnika, kjer so možnosti dodatnih pravnih sredstev in tudi dodatni stroški“. Dodalo je še, „da vsem ločitvenim upnikom tečejo zamudne obresti, kjer pa profitira le prvovpisani upnik, saj se njegov delež v okviru vrednosti nepremičnine povečuje v breme drugih upnikov“.8

23. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da se „formalno sicer hipotekarni upniki lahko poplačajo iz prenesenih nepremičnin, vendar je bilo zaradi onemogočenega nadaljnjega poslovanja dejansko plačilo onemogočeno“.9 In še, „da je bilo glede na izvedeni dokazni postopek ugotovljeno, da so nekateri (hipotekarni) upniki sicer formalno imeli možnost poplačila iz premoženja družbe A., d. o. o., dejansko pa tega ni bilo za pričakovati“.10

24. Ti razlogi o odločilnih dejstvih so docela nejasni, upoštevaje predstavljeno ureditev zastavne pravice na nepremičninah, katere bistvena značilnost je, kot že pojasnjeno, da obremenjuje nepremičnino in ne njenega lastnika. To pomeni, da lahko hipotekarni upnik v primeru neplačila zapadlega dolga uveljavlja jamstvo in svojo terjatev poplača s prodajo s hipoteko obremenjene nepremičnine zoper vsakokratnega njenega lastnika.

25. Kot je bilo že pojasnjeno, je temeljni pogoj za obstoj kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 227. členu KZ-1 nastanek premoženjske škode za upnike, ker se zmanjša premoženje družbe, iz katerega bi se lahko poplačali. Premoženjsko škodo je treba pri tem kaznivem dejanju razumeti kot neposredno posledico oziroma matematični in objektivni izid storilčevega ravnanja na dolžnikov pravni in finančni položaj. To pomeni, da za obstoj kaznivega dejanja oškodovanja upnikov ne zadošča, da storilec s svojimi ravnanji oteži poplačilo upnikov, temveč ga mora preprečiti tako, da jim nastane konkretna, merljiva premoženjska škoda.

26. V obravnavanem primeru je sodišče v razlogih sodbe izhajalo iz napačne predpostavke, da je obsojenec kaznivo dejanje dokončal že s tem, ko se je zaradi njegovega ravnanja položaj navadnih in hipotekarnih upnikov spremenil na slabše.11 Nadalje je nerazumljivo zaključilo, da so hipotekarni upniki formalno imeli možnost poplačila iz premoženja družbe A., d. o. o., torej poplačila iz uveljavljanja jamstva, ki ga zagotavljajo hipoteke na prenesenih in kasneje odsvojenih nepremičninah, dejansko pa tega ni bilo za pričakovati. Sodišče v razlogih sodbe ni pojasnilo, zakaj hipotekarni upniki, kljub spremembi lastništva nepremičnin, ne bi mogli uveljavljati poplačila svojih terjatev s prodajo s hipotekami obremenjenih nepremičnin ne glede na to, v čigavi lasti so te nepremičnine bile.

27. Prav tako sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ni ugotovilo, koliko je znašala realna vrednost prenesenih oziroma kasneje odtujenih nepremičnin, temveč je izhajalo iz predpostavke, da so bile vredne toliko, kot so bile ocenjene v lažni pogodbi o odsvojitvi poslovnega deleža družbe D., d. o. o., torej 450.000,00 EUR. Iz razlogov izpodbijane sodbe tudi ni razbrati, kdo so bili hipotekarni upniki, koliko je bilo navadnih in koliko hipotekarnih upnikov, kakšen je bil vrstni red vpisanih hipotek in kolikšna je bila višina s hipotekami zavarovanih terjatev upnikov na teh nepremičninah.

28. Vse navedeno pa so odločilna dejstva, od katerih je odvisna višina povzročene premoženjske škode, ki naj bi nastala kot posledica obsojenčevega ravnanja, ki je opisano v drugem delu nanj naslovljenega očitka. Od teh je nenazadnje odvisen tudi obstoj tega dela kriminalne količine na obsojenca naslovljenega očitka ter obstoj celotnega očitka pomoči h kaznivemu dejanju oškodovanja upnikov, za katerega je bila spoznana za krivo obsojena B. B. 29. Če bi se namreč v dokaznem postopku izkazalo, da je bila realna vrednost s hipoteko obremenjenih nepremičnin višja, kot so bile same hipotekarne terjatve, bi bili z obsojenčevim ravnanjem lahko oškodovani le navadni upniki, ki se zaradi njegovega razpolaganja s temi nepremičninami ne bi mogli poplačati. Hipotekarni upniki pa so očitno imeli pravno možnost poplačila zapadlih terjatev iz prodaje s hipotekami obremenjenih nepremičnin, oziroma vsaj sodišče v razlogih sodbe ne pojasni, zakaj te možnosti dejansko niso imeli. Zato jim premoženjska škoda (upoštevaje razloge v izpodbijani pravnomočni sodbi) zaradi obsojenčevega ravnanja ni mogla nastati. In obratno: če bi se ugotovilo, da vrednost zastavljenih nepremičnin pokriva le zavarovanje terjatev hipotekarnih upnikov, ali pa še teh ne v celoti oziroma vseh hipotekarnih upnikov, premoženjska škoda zaradi ravnanja obsojencev (hipotekarnim in navadnim) upnikom zadolžene družbe A., d. o. o., ni mogla nastati.

C.

30. Vrhovno sodišče je zaradi absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP izpodbijano pravnomočno sodbo v celoti, zoper oba obsojenca, razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP). Ker je Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo zaradi nejasnosti razlogov o odločilnih dejstvih razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje, se do ostalih, v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljanih (procesnih) kršitev, ni opredeljevalo.

31. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 36. do 51. točka sodbe sodišča prve stopnje. 2 Podrobneje o tem glej Tratnik, M. (2016): Stvarnopravni zakonik (SPZ), neuradno prečiščeno besedilo, s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta v Mariboru, Ljubljana, stran 753 do 757. 3 Tako tudi Deisinger, M. (2017): Kazenski zakonik 2017. Posebni del: s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba MB, Maribor, str. 475. 4 Primerjaj Jenull, H. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana, stran 790 do 813. 5 Primerjaj prav tam, str. 807. 6 75. točka razlogov sodbe. 7 Vendar pa je ta, sicer očitna pomanjkljivost obrazložitve sodbe, ki se nanaša na višino premoženjske škode, ki naj bi jo obsojenec povzročil upnikom, obsojencu v korist in jo v ponovljenem postopku, upoštevaje načelo prepovedi reformatio in peius, ne bo mogoče odpraviti. V izreku sodbe se obsojenemu A. A.namreč očita, da je s prenosom nepremičnin in prodajo poslovnega deleža povzročil „le“ 450.000,00 EUR premoženjske škode, kar ustreza vrednosti v lažni pogodbi ocenjenih nepremičnin. 8 78. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje. 9 79. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje. 10 82. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje. Zakaj tega ni bilo pričakovati, sodišče ni pojasnilo. 11 78. točka razlogov sodbe sodišča prve stopnje.