Jedro

Pri ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča gre za pregled nad dejanskim stanjem in gibanjem prebivalstva. Izpodbijana odločba sama po sebi ne vpliva na morebitna nerešena premoženjskopravna razmerja tožnika s prejšnjo lastnico stanovanja, ki se rešujejo v posebnem sodnem postopku. Do tožnikovih navedb o domnevnih nepravilnostih v zvezi z deložacijo se tako sodišče v tem postopku posebej ne opredeljuje, ker je to stvar drugega sodnega postopka in ker tožnik v tem upravnem sporu ni predložil pravnomočne sodne odločbe glede morebitne nezakonitosti prisilne izselitve iz stanovanja, kar bi implicitno utegnilo pomeniti, da mu je bilo nezakonito preprečeno, da bi živel na navedenem naslovu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ – Upravna enota A. po uradni dolžnosti ob sklicevanju na določila 1. odstavka 5. člena v zvezi s 4. odstavkom 8. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb, Uradni list RS, št. 59/06 in 117/07) z izrekom pod točko 1 odločil, da se tožniku z dnem dokončnosti te odločbe v registru stalnega prebivalstva vpiše novo stalno prebivališče na naslovu Centra za socialno delo A. Istočasno je bilo z izrekom pod točko 2 še ugotovljeno, da v upravnem postopku niso nastali posebni stroški stranke in upravnega organa.

V obrazložitvi prvostopenjski organ povzema določilo 1. odstavka 8. člena ZPPreb. Pri tem ugotavlja, da ima tožnik na naslovu B., še vedno prijavljeno stalno prebivališče, čeprav na prijavljenem naslovu dejansko ne prebiva več. Zato je v ugotovitvenem postopku prvostopenjski organ vpogledal podatke elektronsko vodene evidence prebivališč, to je registra stalnega prebivalstva, ter elektronsko vodene evidence zdravstvenih zavarovanj Zavoda za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije in zaslišal tudi več prič, katerih izjave povzema v svoji obrazložitvi, zaslišal pa je tudi stranko, sedaj tožnika, in sicer dvakrat. Tožnik je, ko je bil med tekom upravnega postopka ustno zaslišan, na zapisnik ustno izpovedal, da ima emocije do navedenega stanovanja št. ... na naslovu B., v katerega se je vselil 2. 11. 1981 in je bil iz njega deložiran 29. 5. 2008 na podlagi izvršbe Okrajnega sodišča v A. V tej zvezi še vedno poteka tudi sodni postopek med njim in Občino A., v katerem pa še ni bilo pravnomočno odločeno, ker je Višje sodišče v C. zadevo vrnilo v ponovno odločanje Okrajnemu sodišču v A. Na ponovnem ustnem zaslišanju pri prvostopnemu organu dne 21. 2. 2013 je tožnik dodatno še izpovedal, da se je v navedeno stanovanje na naslovu B. vselil leta 1982, omenjeni navedeni naslov pa je naveden tudi v njegovih veljavnih osebnih dokumentih. Na navedenem stanovanju je tožnik imel stanovanjsko pravico, zato je pravočasno vložil zahtevo za odkup navedenega stanovanja na podlagi Stanovanjskega zakona po tako imenovanem Jazbinškovem zakonu, posledično pa je proti Občini A. vložil tudi tožbo, vse od deložacije iz navedenega stanovanja dalje pa se je tožnik skupaj z družino selil na različne naslove, navsezadnje na naslov Č., v stanovanje št. ..., v katerem pa sta začasno prijavljeni le tožnikova partnerica in hči, medtem ko je tožnik na navedenem naslovu Č., prijavil zgolj začasno prebivališče dne 19. 8. 2009, vendar ga je dne 6. 7. 2011 odjavil na podlagi posveta s svojo odvetnico zaradi miru pred izvršitelji, vse od tedaj pa živi pri različnih sorodnikih, prijateljih in bivših sodelavcih, svojo partnerico pa zgolj še pogosto obiskuje. Prvostopni organ še navaja, da v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča zgolj ugotavlja dejansko stanje, torej dejanskost prebivanja posameznika na določenem naslovu, upoštevaje določila ZPPreb, ki določa obveznost prijave oziroma odjave stalnega prebivališča kot evidentiranje naslova zaradi ažurnega vodenja registra stalnega prebivalstva, kar pa ne vpliva na druga pravna razmerja. Ker je med postopkom pridobil podatek, da je bil tožnik v letu 2010 prejemnik socialne pomoči pri Centru za socialno delo A., je prvostopni organ nadalje postopal po določilu 4. odstavka 8. člena ZPPreb, ki daje podlago za določitev stalnega prebivališča na naslovu organa ali organizacije, kjer posameznik prejema pomoč, oziroma, ki je posamezniku dal zadnji pomoč. Zato je prvostopenjski organ svojo odločitev o določitvi stalnega prebivališča tožnika na naslovu Centra za socialno delo A., oprl na pridobljen podatek Centra za socialno delo, ki je tožniku dal zadnji pomoč. V skladu s 5. odstavkom 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) pa je odločil tudi o stroških postopka, četudi slednji v konkretnem primeru niso nastali, zato ni bil izdan poseben sklep o stroških.

Tožnik se je pritožil zoper prvostopenjsko odločbo, drugostopenjski organ – Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo, pa je na podlagi 1. odstavka 248. člena v povezavi z 254. členom ZUP pritožbo zavrnil s svojo uvodoma navedeno odločbo, št. 210-64/2013/2 (1322-03) z dne 27. 5. 2013. V njej med drugim pojasnjuje, da namen prebivanja na določenem naslovu ne zadošča za ohranitev prijave stalnega prebivališča na tem naslovu, ampak mora posameznik na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča tudi dejansko živeti. Pri tem še pojasnjuje, da prijava stalnega prebivališča na določenem naslovu ne pomeni poseganja v premoženjsko - pravna ali lastninska razmerja, saj je osnovni namen ZPPreb zagotavljanje ažurne evidence o stanju, gibanju in nastanitvi posameznikov. Temu namenu je po presoji drugostopenjskega organa prvostopni organ v celoti sledil ter je tudi pravilno ocenil ugotovljena dejstva, ki so vplivala na sprejeto odločitev, ki je po presoji drugostopenjskega organa prav tako pravilna.

Tožnik v tožbi navaja, da jo pravočasno vlaga iz vseh razlogov za tožbo v upravnem sporu ter se izrecno sklicuje na obrazložitev tožbe njegove partnerke D.D. in hčerke E.E., ki se vodita pod št. I U 884/2013 in I U 832/2013, vendar jih v svoji tožbi ne povzema. Sodišču tožnik predlaga, da naj po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči tako, da se tožnika ne vpiše v register stalnega prebivalstva na novo stalno prebivališče na naslovu Centra za socialno delo A. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v celoti vztraja pri navedbah iz izpodbijane odločbe ter ocenjuje, da so navedbe tožnika neutemeljene in ne vplivajo na končno odločitev, zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno. V zvezi s tožbenim zahtevkom ponovno poudarja, da se z ugotavljanjem dejanskega stalnega prebivališča oziroma s prijavo le-tega zasleduje temeljni namen ZPPreb, ki je v ažurnem vodenju registra stalnega prebivalstva, kar posledično pomeni zagotavljanje pregleda nad dejanskim stanjem in gibanjem prebivalstva, ta pa je dosežen le, če ima posameznik prijavljeno stalno prebivališče na naslovu, kjer dejansko prebiva in ne pomeni poseganja v premoženjsko-pravna ali lastninska razmerja. Ker je nesporno, da tožnik že nekaj let ne živi na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča in ker ni bilo mogoče ugotovitvi, kje dejansko prebiva, mu je bilo z izpodbijano odločbo določeno tako imenovano zakonsko prebivališče na naslovu Centra za socialno delo A. v skladu s 4. odstavkom 8. člena ZPPreb. Če tožniku ne bi bilo mogoče prijaviti zakonskega prebivališča, bi ga bilo potrebno iz evidence stalno prijavljenih posameznikov izbrisati, kar je skrajni ukrep v primerih, ko dejanskega stalnega prebivališča stranke ni mogoče ugotoviti.

Tožnik v pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo ter jih zavrača, razen v tistem delu, da trenutno ne stanuje na naslovu B. Dodatno podrobneje opisuje okoliščine v zvezi s sporom tožnika z Občino A. kot lastnico navedenega stanovanja.

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je uvodoma navedena dokončna odločba, s katero je bilo na podlagi 1. odstavka 5. člena v zvezi s 4. odstavkom 8. člena ZPPreb odločeno, da se tožniku z dnem njene dokončnosti v registru stalnega prebivalstva vpiše novo stalno prebivališče na naslovu Centra za socialno delo A. Stalno prebivališče je zakonodajalec opredelil z določilom 3. točke 3. člena ZPPreb, ki določa, da je stalno prebivališče naselje, kjer posameznik dejansko prebiva in je to naselje središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naseljem, kjer živi, dejansko obstajajo tesne in trajne povezave.

Sodišče v konkretnem primeru ugotavlja in to med strankama niti ni sporno, da v času odločanja upravnih organov prve in druge stopnje tožnik dejansko ni živel na naslovu B., kar med drugim izhaja tudi iz ustne izjave samega tožnika, ko je bil v upravnem postopku kot stranka dvakrat ustno zaslišan in je tedaj na zapisnik med drugim izpovedal, da na naslovu B. ne živi že vse odkar je bil iz navedenega stanovanja deložiran dne 29. 5. 2008 na podlagi izvršbe Okrajnega sodišča v A. Navedeno je ponovno potrdil tudi v svoji pripravljalni vlogi z dne 4. 2. 2014, v kateri je podal odgovor na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, tako da med drugim (na strani 2) navaja, da „trenutno ne stanuje na naslovu B., četudi ne po svoji volji“. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da pri ugotavljanju dejanskega stalnega prebivališča glede na citirano določilo 3. odstavka 3. člena ZPPreb ni bistvena okoliščina, ali oseba tam prebiva po svoji volji, oziroma, ali se je iz prejšnjega bivališča izselila proti svoji volji v primeru prisilne izselitve na podlagi sodne odločbe pristojnega sodišča, za kar je šlo v tožnikovem primeru.

Navedenemu stališču v prid kaže namreč tudi normativna primerjava prvotnega zakonskega teksta, kakršno je bilo vsebovano v prvotnem besedilu 3. točke 3. člena ZPPreb, v katerem je bilo navedeno, da je stalno prebivališče „naselje, kjer se posameznik naseli z namenom, da v njem stalno prebiva...“, medtem ko se v sedaj veljavnem besedilu zakona, kot je bil noveliran z določili Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o prijavi prebivališča, objavljenem v Uradnem listu RS št. 111/07 z dne 5. 12. 2007, sedaj veljavna norma 3. točke 3. člena po spremembi glasi: „Stalno prebivališče je naselje, kjer posameznik dejansko stalno prebiva“. Iz citiranega besedila sedaj veljavne določbe 3. točke 3. člena ZPPreb torej nedvoumno izhaja, da je bil namen zakonodajalca v tem, da se dejansko spremeni sam pojem stalnega prebivališča tako, da je po uveljavitvi novele ZPPreb bistveno zgolj to, da posameznik dejansko živi na prijavljenem naslovu stalnega prebivališča, ne glede na razlog, zaradi katerega živi na določenem naslovu, medtem ko je bil pred uveljavitvijo citirane novele ZPPreb poleg tega enako pomemben tudi namen posameznika, da tam živi.

Po povedanem sta po presoji sodišča v obravnavanem primeru pravilni odločitvi upravnih organov prve in druge stopnje, ker izhajata iz ključne in med strankama nesporne ugotovitve, da tožnik v času odločanja ni več živel na naslovu B., pač pa na navedenem območju pri različnih prijateljih, sorodnikih in bivših sodelavcih, pri katerih je občasno prenočeval in kjer po lastnih navedbah zelo pogosto obiskuje tudi svojo partnerko na naslovu Č., to je na naslovu, kjer je imel tudi tožnik po lastnih navedbah prijavljeno začasno prebivališče od 19. 8. 2009 do 6. 7. 2011, ko ga je sam odjavil po posvetu s svojo odvetnico. Tožniku z odločitvijo upravnih organov prve in druge stopnje v konkretnem primeru ni bila kršena pravica do stalnega prebivanja, saj je v Centralni register prebivalstva (CRP) še vedno vpisan, četudi ugovarja, da je to v nasprotju z njegovo željo glede naslova, na katerem bi sam želel biti vpisan. Vendar ta njegova želja, torej glede naslova stalnega prebivališča, na katerem bi si tožnik želel biti vpisan, glede na citirano določbo 3. točke 3. člena ZPPreb, v obravnavanem primeru ni pravno relevantna, saj gre ob upoštevanju citiranih določil ZPPreb, kot je pravilno navedla že tožena stranka v svoji obrazložitvi, zgolj za pregled nad dejanskim stanjem in gibanjem prebivalstva, ki nikakor ne pomeni kakršnegakoli poseganja v premoženjsko - pravna ali lastninska razmerja. Izpodbijana odločba namreč sama po sebi nikakor ne vpliva na morebitna nerešena premoženjsko - pravna ali lastninska razmerja tožnika s prejšnjo lastnico omenjenega stanovanja na naslovu B., ki se namreč po navedbah samega tožnika rešujejo v povsem ločenem sodnem postopku, ki je v teku pred pristojnim sodiščem splošne pristojnosti v A. Iz navedenega razloga v obravnavanem primeru na pravilnost odločitve upravnih organov prve in druge stopnje ne morejo vplivati navedbe tožnika o razlogih, zaradi katerih je proti svoji volji zapustil prejšnji naslov stalnega prebivališča, ker je bil od tam skupaj z družino deložiran na podlagi sodne odločbe Okrajnega sodišča v A. Tudi če se bo tožnik v prihodnosti morebiti ponovno preselil nazaj na prejšnji naslov stalnega prebivališča, to v obravnavani sporni zadevi niti ni bistveno, pač pa je bistveno zgolj to, da v času izdaje izpodbijane odločbe oziroma ob nastopu dokončnosti le-te tožnik dejansko ni živel na do tedaj prijavljenem naslovu stalnega prebivališča na B. Do navedb o domnevnih nepravilnostih v zvezi z navedeno deložacijo, ki jih tožnik podrobneje obrazlaga v pripravljalni vlogi z dne 4. 2. 2014, pa se Upravno sodišče v tem sodnem postopku dodatno posebej ne opredeljuje, ker je to stvar drugega sodnega postopka in ker tožnik v tem upravnem sporu ni predložil pravnomočne sodne odločbe glede morebitne nezakonitosti navedene prisilne izselitve iz omenjenega stanovanja na naslovu B. (dne 28. 5. 2008), kar bi implicitno utegnilo pomeniti, da mu je bilo nezakonito preprečeno, da bi živel na navedenem naslovu, zato sodišče nima podlage za drugačno odločitev, kot sta jo v tem primeru sprejela upravna organa prve in druge stopnje. Slednja sta po presoji sodišča pravilno odločila na podlagi citiranih določb 1. odstavka 5. člena v zvezi s 4. odstavkom 8. člena ZPPreb ter 1. odstavka 248. člena v povezavi z 254. členom ZUP, na katere sta se oprla pri svoji odločitvi. Sodišče namreč ugotavlja, da sta upravna organa pravilno uporabila določila ZZPreb, kajti pristojna upravna enota mora po uradni dolžnosti na podlagi določil 8. člena ZPPreb začeti postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, če podvomi, da posameznik stalno prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, ker je to potrebno zaradi točne in ažurne evidence prebivališč. V tovrstnem postopku se torej ugotavlja samo dejansko stalno prebivališče posameznika (6. odstavek 8. člena ZPPreb), torej naslov, kjer posameznik dejansko prebiva in ima na tem naslovu stalno prebivališče v smislu 3. točke 3. člena ZPPreb. Izpodbijana odločba torej ne vpliva na željo tožnika, da bi živel na naslovu B., s katerega je bil skupaj s družino deložiran in tudi če se bo tožnik morebiti ponovno v prihodnosti preselil nazaj na prejšnji naslov, to v obravnavani sporni zadevi ni niti relevantno.

Ker sta po povedanem tako prvostopni kot tudi drugostopni organ po presoji sodišča pravilno uporabila citirane določbe ZPPreb, na katere se sklicujeta pri svoji odločitvi, se sodišče zgolj sklicuje na njuno utemeljitev, kot je predhodno povzeta in je na tem mestu ne ponavlja ob upoštevanju 2. odstavka 71. člena ZUS-1, po katerem sodišču ni treba ponovno navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.

Tožnik je v tožbi sicer izrecno predlagal opravo glavne obravnave, vendar tega svojega predloga konkretno ni kakorkoli utemeljil in ni pojasnil, kako bi lahko izvedba glavne obravnave pomembno vplivala na odločitev. Zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata v skladu z določili 1. odstavka 59. člena v zvezi s 60. členom ZUS-1 in ob upoštevanju sodne prakse Ustavnega sodišča RS, po kateri je glavna obravnava zgolj sredstvo za izvajanje dokazov, strankin predlog za razpis glavne obravnave pa mora biti zato obrazložen in v njem mora stranka utemeljiti obstoj in pravno relevnatnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje namreč glavno obravnavo dolžno izvesti, saj iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (tako Ustavno sodišče v odločbi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odstavek 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, med drugim iz sodbe št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012 izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev, medtem ko tega tožnik s svojim predlogom za izvedbo glavne obravnave ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji senata.

Sodišče je po povedanem tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).