Jedro

Ukrepe iz 150.čl. ZKP izvršijo organi za notranje zadeve, kar pa ne pomeni, da pri tem ne smejo angažirati drugih oseb, ki niso zaposleni ali ne spadajo v organizacijo organov za notranje zadeve. Bistveno je, da imajo organi za notranje zadeve nadzor nad izvajanjem ukrepa.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je dne 7.2.1997 R.B. in I.H. obsodilo zaradi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ in sicer B. na 2 leti zapora, H. na 2 leti in 6 mesecev zapora, D.V. pa zaradi kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju neupravičene proizvodnje prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ v zvezi z 27. členom KZ na 10 mesecev zapora. Pritožbe zagovornikov R.B., I.H. in D.V. je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 11.6.1997 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zagovornik obsojenega D.V. je dne 25.9.1997 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in kršitve temeljnega načela ZKP iz 17. člena in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenega D.V. oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi zahteve vložnik navaja, da je dokazni postopek pokazal, da niso izpolnjeni vsi elementi storitve kaznivega dejanja pomoči h kaznivemu dejanju po 1. odstavku 196. člena v zvezi z 27. členom KZ. Nadalje navaja, da se sodba sodišča prve stopnje opira na nedovoljen dokaz, saj je bila odredba prvostopnega sodišča za izvajanje ukrepov po 150. členu ZKP izdana v nasprotju z zakonom. Prvi ukrep zoper obdolženega H. je bil odrejen na podlagi trditve, da prodaja 5 kg hašiša, po enomesečnem izvajanju ukrepov je tožilstvo zahtevalo izvajanje ukrepov z obrazložitvijo, da obdolženi H. prodaja večjo količino heroina. Ni znano kakšno aktivnost je policija izvajala v času od maja do avgusta 1995. Kriminalna dejavnost obdolženega B. je bila izzvana s strani policije. Navedena dejstva vložnik poudarja, ker zatrjuje, da je bil obdolženi V. žrtev procesa zoper H. in B. Edini dokaz, na podlagi katerega je bil V. obsojen, je bil pridobljen na nedovoljen način. Ukrep nadzorstva in snemanje telefonskih pogovorov je namreč v tem primeru izvajala Slovenska obveščevalno varnostna agencija SOVA, kar je v nasprotju z 152. členom ZKP, po katerem morajo ukrepe izvajati organi za notranje zadeve. Po stališču vložnika je sodišče napačno razlagalo pogovor med V. in H. V. ni vedel, za kaj pri zahtevi gre in se je odzval le na vabilo prijatelja. Sodišče ni ugotavljalo materialne resnice in je policiji prepustilo doziranje dokazov in odločanje o tem, kaj se bo v postopku izvedlo. Izsledki, pridobljeni z ukrepi po 150. členu ZKP, nimajo nobene dokazne teže, ker se jih ni dalo preizkusiti. Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP, ocenil, da bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Ukrepi po 150. členu ZKP niso bili izvršeni v nasprotju z odredbo preiskovalnega sodnika, z navideznim odkupom kriminalna dejavnost ni bila izzvana. Sklicevanje obsojenčevega zagovornika na kršitev načela iskanja materialne resnice pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovni državni tožilec predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornika obsojenega D.V. zavrne. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Zatrjevanje vložnika zahteve, da je prvostopno sodišče izdalo dovoljenje (odredbo) za izvajanje ukrepov po 150. členu ZKP v nasprotju z določili 1. odstavka navedenega člena, češ da so pojasnjeni s strani policije le ukrepi od avgusta 1995 dalje, da pa ni jasno, kaj se je dogajalo od maja do avgusta 1995, ni utemeljeno. Prvostopno sodišče je izrecno v izpodbijani sodbi ugotovilo po podatkih priloženega spisa Okrožnega sodišča v Novem mestu, da so bili posebni ukrepi dovoljeni zoper obdolženega I.H. z odredbami preiskovalnega sodnika z dne 24.5.1995 - nadzorstvo in snemanje telefonskih pogovorov obdolženega H. oziroma s telefonske številke ... v času od 24.5.1995 do 24.6.1995, dne 28.6.1995 - nadzorstvo in snemanje telefonskih pogovorov obdolžene ga H. z že navedene telefonske številke v času od 29.6.1995 do 29.7.1995 ter tajno policijsko sodelovanje, tajno opazovanje in sledenje, slikovno snemanje obdolženega H. ter navidezen odkup predmetov - mamila, dne 9.8.1995 pa so bili slednji ukrepi podaljšani tudi še za čas od 15.8.1995 do 15.9.1995. Ukrepi so bili odrejeni in izvršeni v skladu z zakonom in odredbo preiskovalnega sodnika. V odredbah so navedeni razlogi za sum, da je obdolženi H. sodeloval pri izvršitvi kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje prometa z mamili po 1. odstavku 196. člena KZ, kar je pogoj za odreditev posebnih ukrepov. Vložnikovo zatrjevanje, da je bila z izvajanjem ukrepa po 3. točki 1. odstavka 150. člena ZKP (navidezni odkup predmetov) izzvana kriminalna dejavnost R.B., predstavlja dejstveno trditev, ki jo je v okviru pritožbenega preizkusa ovrglo sodišče druge stopnje. Vložnik v zahtevi ponavlja zgolj trditev, da je tajni sodelavec policije nagovoril B.-ja na izvršitev kaznivega dejanja in tako izzval njegovo kriminalno dejavnost, takšna trditev predstavlja uveljavljanje drugačnega dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili prvo in drugostopno sodišče. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato navedene trditve zagovornika obsojenca Vrhovno sodišče ni preizkušalo. Okoliščina, da so organi za notranje zadeve tehnično izvedbo ukrepa nadzorstva in snemanja telefonskih pogovorov prepustili obveščevalni agenciji, ne predstavlja kršitve določb ZKP ali Ustave. Člen 152. ZKP res določa, da ukrepe iz 150. člena ZKP izvršijo organi za notranje zadeve, kar pa ne pomeni, da pri tem ne smejo angažirati drugih oseb, ki niso zaposleni ali ne spadajo v organizacijo organov za notranje zadeve. Bistveno je, da imajo organi za notranje zadeve nadzor nad izvajanjem ukrepa. Vložnik zahteve ni navedel, v čem naj bi izvršeni ukrep zaradi tega, ker ga je tehnično izvajala obveščevalna služba, posegel v pravice obdolženca bolj ali drugače, kot bi bilo to v primeru, če bi bila tudi tehnična izvedba v rokah organa za notranje zadeve. Vprašanje, kako je sodišče razlagalo pogovor med V. in H., ki je tekel na dan aretacije, je vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja s sklepanjem o obstoju pomembnih oziroma odločilnih dejstev na podlagi že znanih dejstev. Vložnik zahteve v zvezi s tem trdi, da je ugotovitev sodišča zmotna in tako uveljavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. V zvezi z zatrjevano kršitvijo načela materialne resnice, ki ga določa 17. člen ZKP, vložnik prav tako uveljavlja nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kar po že navedeni določbi ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno. Vložnik hkrati trdi, da je bila kršena obsojenčeva ustavna pravica iz 3. alinee 29. člena Ustave Republike Slovenije, ki jamči obdolžencu izvajanje dokazov v njegovo korist. Glede tega je prvostopno sodišče ustrezno pojasnilo kako je preizkusilo zakonitost izvajanih ukrepov po 150. členu ZKP. Ne drži trditev vložnika, da sodišče ni izvedlo nobenih dodatnih dokazov v zvezi z naročilom pritožbenega sodišča, da ponovno skrbno oceni zbrano dokazno gradivo ter s ponovnim zaslišanjem prič ugotovi, kdaj pred aretacijo je bilo izvajano tajno sledenje in opazovanje oziroma snemanje H. Prvostopno sodišče je sodbo oprlo samo na ugotovitve, pridobljene z izvajanjem ukrepov iz člena 150 ZKP, ki jih je lahko preverilo kot resnične in pridobljene v skladu z zakonom, ni pa se na primer oprlo na poročila tajnega sodelavca, podpisana z imenom I. prav zaradi neskladij med poročili in zagovori obdolžencev, ki jih ni bilo moč razčistiti. Prav zato je sodišče udeležbo D.V., ki je bil sicer obtožen za sostorilstvo pri kaznivem dejanju po 1. odstavku 196. člena KZ pravno opredelilo le kot kaznivo dejanje pomoči k navedenemu kaznivemu dejanju. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče ugotovilo, da kršitve zakona, na kat ere se vložnik sklicuje, niso podane, zato je v skladu z določilom člena 425. ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.