Jedro

Delavec se lahko deloma oz. v celoti odpove pravici do odpravnine, ki mu gre kot trajno presežnemu delavcu, vendar pa mora biti taka izjava delavca jasna, nedvoumna in izrecna. Sklep o prenehanju delovnega razmerja ni dvostranski akt, zaradi česar določba o odpravnini v navedenem sklepu ne pomeni izraza volje delavca, temveč delodajalca. Delavčev podpis na sklepu potrjuje, da mu je bil sklep vročen, ne pa tega, da bi se delavec s tem odpovedal delu odpravnine, ki mu gre kot trajno presežnemu delavcu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (drugi odstavek tč. I in tč. II izreka) delno spremeni tako, da se glasi: "Toženka je dolžna tožniku plačati regres za letni dopust za leto 1994 v višini 46.999,70 SIT neto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.7.1994 dalje do plačila, po predhodnem obračunu in odvodu prispevkov in davkov od bruto zneska 54.571,20 SIT.

Toženka je dolžna tožniku plačati regres za leto 1995 v višini 49.217,10 SIT neto, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.7.1995 dalje do plačila, po predhodnem obračunu in odvodu prispevkov in davkov od bruto zneska.

Toženka je dolžna tožniku plačati razliko v regresu za letni dopust za leto 1996 v višini 49.092,30 SIT neto, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.7.1996 dalje do plačila, po predhodnem obračunu in odvodu prispevkov in davkov od bruto zneska, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zavrne se višji tožbeni zahtevek iz naslova plačila regresa za letni dopust za leto 1995, to je zahtevek za plačilo zneska 12.128,90 SIT neto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.7.1995 dalje do plačila, po predhodnem obračunu in odvodu prispevkov in davkov od bruto zneska.

II. Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 67.392,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2002 do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe." V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 27.690,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje drugostopenjske sodbe do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku izplača regres za letni dopust za leto 1996 v višini 33.334,70 SIT neto, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1996 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek tožnika je zavrnilo in toženki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 12.578,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe dalje.

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oz. naj sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka na prvi stopnji in pritožbenega postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje glede zavrnilnega dela ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti nejasni, obstaja pa tudi nasprotje med listinami v spisu in razlogi o odločilnih dejstvih. Zatrjuje, da je sodišče zmotno zaključilo, da se je tožnik s podpisom sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 1.3.1996 odpovedal delu odpravnine po 36. f členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 14/90 - 71/93), ki bi mu šla glede na delo pri pravnemu predniku tožene stranke, ter da se ni opredelilo do njegove izpovedbe, da se presežku odpravnine ni odpovedal. Prav tako iz sodbe ni razvidno, kako se je sodišče opredelilo do pravnomočno rešenega spora, ki je tekel pred istim sodiščem pod opr. št. Pd 639/98, zaradi izplačila odpravine po 36. f členu ZDR, v katerem je kot toženka prav tako nastopala R. Š. L. s.p.. V tej zadevi je sodišče prve stopnje tožniku, poleg odpravnine za delo pri toženki priznalo tudi odpravnino za delo pri njenem pravnem predniku. Opozarja, da je tudi iz tožnikove delovne knjižice razvidno, da je bil od 1.11.1969 pa do prenehanja delovnega razmerja dne 16.9.1996 zaposlen pri istem delodajalcu, F. D. Š. s.p. in mu za celotno obdobje pripada odpravnina. Prav tako tožnik v pritožbi dodaja, da je tudi iz ostalih v spis vloženih listin (pregled obračunov za posamezna leta) razvidno, da toženka regresa za letni dopust ni izplačevala in je celo izrecno priznala, da je regres za letni dopust izplačevala na roko, brez plačila davkov, na položnico z dne 28.3.1997 pa naknadno v rubriko "namen nakazila" dopisala "izplačilo regresa", kar pomeni ponareditev listin, hkrati pa je storila tudi kaznivo dejanje, ko je tožniku omogočila utajo davka.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pri čemer ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da pa je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločalo in takrat tožbenemu zahtevku ugodilo. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče razveljavilo, saj je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tem, ali je tožnik del regresa za letni dopust že prejel izplačan ob plačilu odpravnine in kot akontacijo v letu 1995. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Zadostno je obrazložilo, da je kot pravno odločilno za razsojo v tem sporu štelo okoliščino, da je tožnik podpisal sporazum o prenehanju delovnega razmerja, s katerim se je po presoji sodišča prve stopnje v pretežni meri odpovedal pravici do odpravnine, ki bi mu šla kot trajno presežnemu delavcu. Prav tako ni nasprotja med razlogi o odločilnih dejstvih, sicer pa tožnik niti ne navaja, v čem naj bi se to nasprotje kazalo. Neobrazloženo je tudi tožnikovo zatrjevanje, da naj bi bilo podano nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja v vsebini listin in samimi temi listinami. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja.

Pač pa tožnik utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da predstavlja 4. točka sklepa o prenehanju delovnega razmerja z dne 1.3.1996 (priloga B 2), ki sta ga podpisali obe stranki, sporazum o odpovedi pretežnemu delu odpravnine, ki bi tožniku pripadala skladno s 36. f členom ZDR, saj je tožniku delovno razmerje prenehalo kot trajno presežnemu delavcu. Zato je zmotno štelo, da je v znesku 266.438,00 SIT, ki ga je tožena stranka dne 28.3.1997 (A 8) nakazala tožniku, poleg v celoti izplačane odpravnine, dogovorjene v 4. točki sklepa o prenehanju delovnega razmerja (B 2), v pretežnem delu zajeto tudi vtoževano izplačilo regresa za letni dopust za leti 1994 in 1995 in delno za leto 1996. Posledično je tožniku iz naslova vtoževanega regresa za letni dopust za leto 1996 zmotno priznalo le znesek 33.334,70 SIT, kolikor naj ne bi bilo zajeto v plačilu z dne 28.3.1997. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se delavec lahko deloma, oz. v celoti odpove pravici do odpravnine, ki mu gre kot trajno presežnemu delavcu, vendar pa mora biti taka izjava delavca jasna, nedvoumna in izrecna. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da se je tožnik s podpisom sklepa o prenehanju delovnega razmerja deloma odpovedal svoji pravici do izplačila odpravnine iz naslova trajno presežnemu delavcu. Citirani sklep v 4. tč. namreč le določa, da tožniku pripada odpravnina, ki znaša 50 % povprečne mesečne plače zadnjega leta (1995) za vsako leto njegovega dela v obratovalnici F. Š., last R. Š. L. Iz te določbe ni mogoče sklepati, da bi se tožnik odpovedal odpravnini, ki mu gre za ves čas dela v obratovalnici, torej tudi za čas, ko je bil nosilec obratovalnice D. Š., s katerim je tožnik sklenil delovno razmerje. Razen tega sklep o prenehanju delovnega razmerja ni dvostranski akt, zaradi česar določba o odpravnini ne pomeni izraza volje delavca, temveč gre za voljo delodajalca. Tožnikov podpis na sklepu potrjuje le to, da mu je bil sklep vročen, ne pa tudi tega, da bi se tožnik s tem odpovedal delu odpravnine, ki gre trajno presežnemu delavcu. Na sklepu je bilo namreč odtipkano besedilo "vročeno dne" in "podpis delavca", tožnik pa je ti rubriki izpolnil. Glede na delovno dobo tožnika, razvidno iz njegove delovne knjižice (A 12), ter glede na višino njegovih dohodkov (A 9), je ob gornji materialnopravni presoji 4. točke sklepa o prenehanju delovnega razmerja, neutemeljen ugovor tožene stranke, da je v izplačanem znesku v višini 266.438,00 SIT, ki ga je tožniku izplačala po prenehanju delovnega razmerja, poleg izplačila odpravnine po 36. f členu ZDR, vsebovano tudi plačilo vtoževanih zneskov iz naslova regresa za leta 1994, 1995 in 1996. Ob zaključku, da se tožnik s podpisom sklepa o prenehanju delovnega razmerja ni odpovedal delu odpravnine, ki mu pripada po 36. f členu ZDR, pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da v izplačilu tožniku z dne 28.3.1997 ni bilo zajeto plačilo vtoževanih zneskov, zato je zaključilo, da je tožnik upravičen do izplačila regresa za letni dopust za sporno obdobje.

Tožnik je tožbeni zahtevek prilagodil navedbam toženke o višini regresa za letni dopust za sporno obdobje. Pri tem je tožnik tudi sledil napaki toženke iz njenega dopisa pred vložitvijo tožbe (priloga A5), v kateri je ta kot neto znesek regresa za letni dopust za leto 1995 pomotoma navedla 71.346,00 SIT, kar je v resnici bruto znesek.

Tožnik je za leto 1994 upravičen do vtoževanega regresa za letni dopust v višini 46.999,70 SIT neto oz. 54.571,20 SIT bruto. Za toženko so veljale določbe Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS št. 26/91, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba), ki v 1. tč. 53. čl. določa, da delavcu enkrat letno pripada regres za letni dopust v višini najmanj 60 % povprečnega bruto osebnega dohodka v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece in se izplača do konca meseca julija. Povprečna bruto plača v Republiki Sloveniji za obdobje od aprila do junija 1994 je znašala 90.952,00 SIT (objava Ur. l. RS št. 26/91), kar pomeni, da je bil tožnik upravičen do regresa za letni dopust v višini 54.571,20 SIT oz. vtoževanega zneska 46.999,70 SIT.

Za leto 1995 je toženec ob upoštevanju že prejete akontacije v višini 10.000,00 SIT upravičen do neto zneska 49.217,00 SIT in ne do vtoževanega zneska 61.346,00 SIT. Toženec je zmotno domneval, da neto regres za leto 1995 znaša 71.346,00 SIT, kolikor v resnici znaša bruto regres za letni dopust, kar pomeni, da neto regres za letni dopust za leto 1995 znaša 59.217,00 SIT.

Za leto 1996 pa je tožnik upravičen do vtoževanega regresa za letni dopust v višini 82.427,00 SIT neto oz. 102.000,00 SIT bruto. Socialni sporazum za leto 1996 (Ur. l. RS št. 29/96) v tč. 5.4. namreč določa, da regres za letni dopust v gospodarstvu znaša 102.000,00 SIT bruto. Iz naslova regresa za letni dopust za leto 1996 je sodišče prve stopnje tožniku že pravnomočno dosodilo znesek 33.334,70 SIT, kar pomeni, da je tožnik iz tega naslova upravičen še do zneska 49.092,30 SIT.

Na podlagi 4. točke prvega odstavka 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je tožniku v celoti dosodilo vtoževani regres za letni dopust za leto 1994 v višini 46.999,70 SIT neto, iz naslova regresa za letni dopust za leto 1995 mu je dosodilo znesek 49.217,10 SIT, za leto 1996 pa mu je iz naslova regresa za letni dopust dosodilo razliko med že dosojenim zneskom 33.334,70 SIT in pripadajočim zneskom 82.427,00 SIT, kar znese 49.092,30 SIT. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje do višine 12.128,90 SIT utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 1995 z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.7.1995 do plačila, po predhodnem odvodu prispevkov in davkov od bruto zneska.

Navedena sprememba izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje pa pomeni, da se je spremenil uspeh tožnika v tem sporu. Tožnik je uspel s 93,6 % zahtevka, kar pomeni, da je upravičen do povrnitve tolikšnega dela pred sodiščem prve stopnje nastalih stroškov postopka. Utemeljeno priglašene stroške tožnika je prvostopenjsko sodišče pravilno odmerilo na 72.000,00 SIT. Upoštevajoč uspeh tožnika v sporu pa je upravičen do povrnitve 93,6 % tega zneska, kar znese 67.392,00 SIT. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka spremenilo tako, da je znesek, ki ga je toženec dolžan povrniti tožniku, zvišalo iz 12.587,40 SIT na 67.392,00 SIT.

Z izpodbijano sodbo je bil zavrnjen tožnikov zahtevek v višini 158.438,00 SIT, pritožbeno sodišče pa mu je dosodilo še znesek 145.309,10 SIT, kar pomeni, da uspeh tožnika v pritožbenem postopku znaša 92,3 % in je zato upravičen do povrnitve tolikšnega dela utemeljeno priglašenih pritožbenih stroškov. Za sestavo pritožbe je tožnik neutemeljeno priglasil nagrado pooblaščencu v višini 375 točk, saj ta glede na vrednost s pritožbo izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe lahko znaša kvečjemu 250 točk. Tožnik je tudi neutemeljeno priglasil nagrado za pregled sodbe in poročilo stranki, saj je nagrada za tovrstna opravila že zajeta v nagradi za sestavo pritožbe. Pritožbeno sodišče tudi ni moglo priznati priglašenih materialnih stroškov v višini 1.000,00 SIT, saj teh izdatkov tožnik z ničemer ni izkazal. Utemeljeno priglašeni stroški tožnika tako znašajo 250 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 100,00 SIT znese 25.000,00 SIT, k temu je potrebno prišteti še 20 % DDV v višini 5.000,00 SIT. Skupni utemeljeno priglašeni stroški tožnika tako znašajo 30.000,00 SIT. Tožnik je upravičen do povrnitve 92,3 % utemeljeno priglašenih stroškov, kar znese 27.690,00 SIT.