Jedro

Državnemu tožilcu je dovoljena sprememba obtožnice tudi na podlagi drugačnega spoznanja glede dejanskega stanja, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice in ne zgolj zaradi spremenjenega dejanskega stanja na podlagi novih dokazov, izvedenih na glavni obravnavi; sprememba pa je dopustna le, če tožilec z njo ne zlorabi svoje pravice in če z njo ne poseže v obdolženčevo pravico do obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega M.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 1.500 EUR.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil M.K. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj poskusa kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ (točki 1. in 2.) ter kaznivega dejanja prikrivanja po drugem in prvem odstavku 221. člena KZ (točka 3.). Za prvi dve kaznivi dejanji sta mu bili določeni kazni po enajst mesecev zapora, za kaznivo dejanje prikrivanja pa en mesec zapora in nato izrečena enotna kazen eno leto in deset mesecev zapora. Obsojenec mora povrniti tudi stroške kazenskega postopka od tega 400 EUR povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopenjsko sodbo potrdilo ter odločilo, da je obsojenec dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, to je povprečnino 800 EUR.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter kršitve 22., 23., 25., 27. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava). Predlagal je, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču pred spremenjenim senatom.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti Vrhovnemu sodišču predlagal, naj jo zavrne, saj izraža zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, s spremembo obtožnice na glavni obravnavi pa tudi v ničemer niso bile prizadete obsojenčeve pravice obrambe.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obširne razloge zahteve je mogoče strniti v splošno ugotovitev, da zagovornik sodiščema prve in druge stopnje v zvezi z obrazložitvijo njunih odločb očita kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (v povezavi s kršitvami 22., 23., 25., 27. in 29. člena Ustave), ker sodba sodišča prve stopnje naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma ker se sodišče druge stopnje naj ne bi opredelilo do posameznih pritožbenih navedb.

Nobenega dvoma ni, da mora biti sodna odločba obrazložena na način, da je mogoča presoja njene pravne pravilnosti, saj je obrazložitev sodbe bistveni del poštenega postopka. Ta zahteva med drugim izhaja iz določb 22. in 25. člena Ustave, na katere se sklicuje zagovornik. Podrobneje pa so pravni standardi obrazložitve sodnih odločb na prvi in drugi stopnji opredeljeni v določbah 364. in prvega odstavka 395. člena ZKP. Sodišče prve stopnje mora v obrazložitvi sodbe navesti razloge za vsako posamezno točko sodbe, obrazložiti mora vsa odločilna dejstva, na katerih temelji sodba in utemeljiti svojo presojo dokazov, zlasti protislovnih, obrazložitev sodbe pa mora biti logična in izkustveno sprejemljiva. Sodišče druge stopnje pa je dolžno presoditi vse tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva in druga pomembna dejstva, se z njimi seznaniti, zavzeti do njih stališče in jih ustrezno obrazložiti. Pri tem ni nujno, da se vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, včasih zadošča, če odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Tudi ni potrebno, da ponavlja argumente prve sodbe, če se z njimi strinja in če iz razlogov izhaja, da jih ni prezrlo. Sodišče druge stopnje pa ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti ter na navedbe, ki so očitno pravno nepomembne in neutemeljene.

Na splošno je mogoče ugotoviti, da sta sodišči prve in druge stopnje z obrazložitvijo svojih odločb zadostili navedenim procesnim standardom glede vseh vprašanj, ki jih zahteva problematizira, da zagovornik v zahtevi zatrjevanih procesnih (in ustavnih) kršitev z ničemer ne izkaže in da v bistvu v nasprotju z zakonom (drugi odstavek 420. člena ZKP) graja zgolj sprejeto dokazno oceno in zaključke izpodbijane sodbe, torej izpodbija ugotovljeno dejansko stanje v pravnomočni sodbi, na katerega pa je Vrhovno sodišče vezano.

K posameznim očitkom zahteve:

1. V zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 1. želi vložnik nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem neuspešno umestiti med kršitve postopka. V bistvu pa očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo prepričljivih razlogov za svojo ugotovitev, ali je obsojenec želel odsvojiti celo vozilo ali le njegove dele in da je mnenje strokovnjaka, ki je dopustil obe možnosti, v dvomu razlagalo v obsojenčevo škodo (kršitev 27. člena Ustave) po vsebini pomeni le nestrinjanje z dokazno oceno. Sodišče prve stopnje je o navedenem odločilnem dejstvu navedlo obširne razloge (str. 5. in 6. sodbe) in med drugim v povezavi z ostalimi dokazi obrazloženo ocenilo tudi izpodbijano strokovno mnenje. Višje sodišče je razloge prvostopenjske sodbe sprejelo (str. 2.) in jih ocenilo kot "razumljive". Tudi s takšno obrazložitvijo, četudi skopo, ki kaže, da teh pritožbenih navedb ni prezrlo, je zadostilo omenjeni procesnim standardom obrazložitve drugostopenjske odločbe.

2. Iz enakih razlogov Vrhovno sodišče tudi zavrača vsebinsko enake ugovore zahteve v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko 2. Sodišče prve stopnje je (sodba, str. 7 - 9) izčrpno utemeljilo ugotovitev, da si je obsojenec tudi v tem primeru nameraval prilastiti celo vozilo in ne le posameznih delov in to kljub dejstvu, da je bilo parkirišče zavarovano z zapornicami. Višje sodišče (sodba, str. 2.) tudi v tem delu sprejema utemeljene razloge prvostopenjske sodbe, kar je, kot navaja, kot bolj verjetno ocenil zlasti I.Z., zaslišan kot priča. Z navedbami, (ki po vsebini pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja), da naj bi sodišče prve stopnje odločilo "na pamet, brez kakršnihkoli dokazov", sodišče druge stopnje pa naj bi pritožbene navedbe zavrnilo "z zamahom roke", zagovornik ne more utemeljiti zatrjevanih procesnih kršitev in sodiščema tudi ne očitati pristranskosti (kršitev 23. člena Ustave).

3. Zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo s F.D. dogovorjeno ali da mu je bilo celo naročeno, kako naj priča v tem postopku, je sestavni del obširne obrazložitve (ne)verodostojnosti te priče, ki temelji na podrobni razčlenitvi dokazov (sodba, str. 10 - 12). Višje sodišče je oceni (sodba, str. 2) da je D. neverodostojna priča, pritrdilo in se je pri tem sklicevalo na razloge prvostopenjske sodbe. Vprašanje verodostojnosti te priče je bilo torej tako v postopku na prvi kot drugi stopnji ustrezno presojeno, zato so zagovornikovi očitki o kršitvah zakona in Ustave tudi v tem delu brez podlage.

V okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja sodijo tudi trditve zahteve, da naj bi sodišče pristransko in v škodo obsojenca sledove DNK na olfa nožu in baterijski svetilki upoštevalo kot obremenilne dokaze za obsojenca, čeprav strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave (CFP) ne vsebuje podatkov o koncentraciji oziroma količini najdene biološke sledi, zaradi česar jih, kot navaja zahteva, ni mogoče zanesljivo dokazati. Sodišče prve stopnje je (sodba, str. 5., 8. in 9.) z njim pa se je strinjalo tudi višje sodišče (sodba, str. 3.) sprejelo obe pisni strokovni mnenji ter pojasnila strokovnjakov na glavni obravnavi kot strokovno prepričljive in navedlo tudi razloge za takšno svojo presojo. Zato sodiščema ni mogoče očitati pristranskosti (23. člen Ustave) ter kršitev domneve nedolžnosti (27. člen), če sta ocenili dokaze in sprejeli zaključke v nasprotju s pričakovanji obrambe.

Nestrinjanje z dokazno oceno (in ne kršitev določb 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter ustavnih določb 23. in 25. člena, na katere se sklicuje vložnik), pomenijo tudi očitki sodišču prve stopnje, "da naj bi na pamet in brez dokazov" zaključilo, da bi F.D. na predmetih, ki jih je vzel obsojencu (olfa nož in baterijska svetilka), zagotovo pustil sledove, če bi jih res uporabljal, saj D., kot navaja zagovornik, nikoli ni trdil, da je te predmete uporabljal. Iz razlogov izpodbijane sodbe v zvezi z oceno verodostojnosti D. določno izhaja, da je bila izpovedba te priče tudi v delu ko je trdil, da je predmete vzel obsojencu v celoti zavrnjena kot neprepričljiva.

4. V zvezi s kaznivim dejanjem prikrivanja (točka 3) je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe zapisalo (str. 18), da obsojencu ne verjame, da je vse štiri omenjene avtoradie kupil ob istega prodajalca, da pa sicer to tudi ni bistveno. Zato sodišču druge stopnje ni mogoče očitati nobene kršitve zakona, če na takšne, očitno nepomembne pritožbene navedbe, ki ne zadevajo pravno relevantnih dejstev, ni odgovorilo.

V zvezi s pričevanjem I.Z. (kaznivo dejanje pod točko 3) zagovornik sodišču druge stopnje neutemeljeno očita, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe, s katerim je zagovornik uveljavljal precejšnje nasprotje med izpovedbo te priče in razlogi sodbe (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP), saj priča ni izrecno povedala, da je bil tak avtoradio, (ki je varovan s štirimestno kodo) vgrajen v VW. Sodišče prve stopnje je, kot izhaja iz obrazložitve sodbe na 18. strani, vsebinsko natančno povzelo izpovedbo priče I.Z. Višje sodišče je pritožbene navedbe v zvezi s to pričo zavrnilo (sodba, str. 3. in 4.) ter opozorilo, da pritožnik spregleda, da je v prosti prodaji sicer res mogoče kupiti enak avtoradio pri pooblaščenem serviserju, vendar pa ima ta drugo številko in drugačno kodo od avtoradia, ki je vgrajen v vozilo z določeno številko šasije, podatke o tem pa ima le tovarna. Zato, kot poudarja višje sodišče, tudi ni bilo težav z ugotovitvijo, iz katerega avtomobila je bil predmetni avtoradio odvzet. Na ostale pritožbene navedbe v zvezi z zaseženimi radiji, ki niso predmet tega kazenskega postopka, višje sodišče ni bilo dolžno odgovarjati, kar zadeva presojo dejanskega stanu tega kaznivega dejanja pa je pritrdilo ugotovitvam prvostopenjske sodbe.

5. Iz obširne obrazložitve zahteve je razvidno, da zagovornik ostaja pri stališču, da naj bi sodišče prve stopnje v zvezi s spremembo obtožnice na glavni obravnavi kršilo določbo 344. člena ZKP (glede kaznivega dejanja pod točko 2. je bila obtožnica spremenjena v navedbi oškodovanca, pri kaznivem dejanju pod točko 3. pa v navedbi datuma storitve kaznivega dejanja ter označbi vozila, kateremu je pripadal ukraden avtoradio). Po oceni zagovornika za takšno spremembo naj ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji, ker se dejansko stanje na glavni obravnavi ni v ničemer spremenilo in ker je državni tožilec s podatki, ki so bili podlaga za spremembo obtožnice, razpolagal že ob vložitvi obtožnice. Zahteva sodišču prve stopnje očita, da ni ocenilo, ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za takšno spremembo obtožnice, sodišču druge stopnje pa, da se o pritožbenih navedbah v tej smeri ni izreklo in da tudi ni obrazložilo svojega stališča. Pregled razlogov prvostopenjske sodbe pokaže, da se je sodišče prve stopnje (str. 18) izrecno opredelilo do spremembe obtožnega akta na glavni obravnavi, ki se ji je zagovornik, iz enakih razlogov kot v zahtevi, že takrat protivil ter poudarilo, da je šlo le za manjše popravke in "da je sodišče modifikacijo dopustilo, saj ZKP nima določbe, ki bi jo izrecno prepovedovalo". Tudi višje sodišče (sodba, str. 4) navaja, da ob tem ni imelo pomislekov, ker državni tožilec z obtožnico razpolaga do konca glavne obravnave. Iz navedenega izhaja, da nižji sodišči nista šli mimo ugovorov obrambe v zvezi z modifikacijo obtožnice, kot zatrjuje vložnik zahteve in da sta se do njih obrazloženo opredelili. Zato so zatrjevane procesne kršitve na tej podlagi neutemeljene.

Odločitev nižjih sodišč pa je tudi v vsebinskem pogledu pravilna. Zagovornik pri uveljavljanju procesne kršitve izhaja iz napačnega izhodišča, da je državni tožilec na glavni obravnavi obtožni akt spremenil v nasprotju z določbo 344. člena ZKP. Ta tožilcu na glavni obravnavi dovoljuje, da ustno spremeni obtožni akt (zoper isto osebo in v okviru istega historičnega dogodka), če na glavni obravnavi spozna, da izvedeni dokazi kažejo, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Zakonski kriterij za spremembo obtožnega akta je torej (subjektivna) zaznava državnega tožilca oziroma njegova ocena izvedenih dokazov na glavni obravnavi. Zato je državnemu tožilcu dovoljena sprememba obtožnice tudi na podlagi drugačnega spoznanja glede dejanskega stanja, kot ga je videl ob vložitvi obtožnice in ne zgolj zaradi spremenjenega dejanskega stanja na podlagi novih dokazov, izvedenih na glavni obravnavi. Ni pa dvoma, da je takšna sprememba dopustna le, če tožilec z njo ne zlorabi te svoje pravice in če z njo ne poseže v obdolženčevo pravico do obrambe. To pa se v obravnavnem primeru ni zgodilo in tudi zahteva tega ne zatrjuje.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti v celoti zavrnilo.

V skladu z 98.a členom ZKP, ob smiselni uporabi 92. in prvega odstavka 95. člena ZKP je Vrhovno sodišče odločilo tudi, da je obsojenec dolžan plačati stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti, ki so odmerjeni glede na trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obsojenca, ugotovljene v postopku pred nižjima sodiščema.