Jedro

Sodišče je, kljub poskusom pridobiti od tožnice pojasnila, oziroma vlogo, ki bi bila sposobna za obravnavo, po dopolnitvi pravilno ugotovilo, da gre za nerazumljivo pisanje, iz katerega tožbeni zahtevek ni določljiv. Pravilna je tudi ugotovitev o neobstoju procesnih predpostavk za sojenje v zadevah, kjer gre za dokončne odločbe in pravnomočno zaključene spore. Sodno varstvo v socialnih sporih je vezano na predhodno izveden upravni postopek, ki je predviden v postopkih priznanja pravic iz socialne varnosti pred morebitnim postopkom na sodišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo tožnice, ker je bila vloga-tožba, nerazumljiva. Ni vsebovala vsega, kar je potrebno, da se obravnava in ni bila vložena zoper dokončni upravni akt, zaradi česar niso bile izpolnjene procesne predpostavke za tožbo. Hkrati gre za prepozno tožbo oziroma za že pravnomočno razsojeno stvar.

2. Zoper takšen sklep se pritožuje tožnica, ki v pritožbi z dne 25. 2. 2022 in dopolnitvi pritožbe z dne 4. 3. 2022 laično pojasnjuje, da zahteva odpravo izpodbijanega sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Zahteva izrek ničnosti odločbe ZPIZ z dne 25. 1. 2010 in priznanje pravice do izplačila delne invalidske pokojnine od 19. 12. 2009 dalje, z vsemi zahtevki za zakonito in pravilno ureditev zakonsko zagotovljenih pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi odločbe ZPIZ o delni invalidski upokojitvi z dne 27. 11. 2009. Zahteva tudi odpravo nezakonito in protipravno izdane odločbe ZPIZ. Sodišča so s sodbami pod opr. št. V Ps 1023/2010, V Ps 946/2011, V Ps 3115/2011, V Ps 845/2012 in V Ps 1535/2015 potrdila nezakonita dejanja in zagotovila protipravno pridobitev premoženjske koristi tožencu. Izpodbijani sklep je le dokaz o ponavljajočem sumu kaznivih dejanj v vseh postopkih poskusa ureditve pravice do izplačila delne invalidske pokojnine od 19. 12. 2009 dalje. Sodišče je 6. 10. 2021 preklicalo narok zaradi opravičene začasne nezmožnosti tožnice zaradi stanja po poškodbi in akutnega vnetnega stanja kronične bolezni in za nedoločen čas preložilo opravo vseh procesnih dejanj. Tožbeni zahtevek je v celoti razumljiv in so zmotno obravnavane pritožbe zoper odločitve ZPIZ kot redno pravno sredstvo. Sodišče obravnava dejansko (ne)vložene tožbe in spregleda tožbeni zahtevek zoper molk ZPIZ na pravočasno zahtevo za izrek ničnosti odločbe z dne 25. 1. 2010. To je predmet tožbenega zahtevka v socialnem sporu V Ps 1071/2020. Toženec z upravnim aktom ni nikoli odločil o pravočasni vlogi za izrek ničnosti odločbe ZPIZ z dne 25. 1. 2010. Sodišče je toženca pozivalo k predložitvi odločbe z dne 19. 7. 2018 in 5. 11. 2020, glede katere tožnica ne zahteva presoje. Toženec zahteva nezakonito obravnavo dokumentov, česar tožnica ni zahtevala. Potrebno je zavreči zahtevo toženca, ne pa tožbo tožnice. Podan je sum krive izpovedi toženca glede izplačila pravice do delne invalidske pokojnine od 19. 12. 2009 dalje, ponavljajoče preprečitve dokazovanja v upravnih in sodnih postopkih z overitvami lažnih vsebin, predložitvi ponarejenih listin, s kršitvijo pravice do pravnega sredstva, ogrožanjem varstva in zdravja pri delu, kršitve pravic pri zaposlovanju zaradi trajne invalidnosti od 19. 12. 2009 do 31. 12. 2015 in krivičnih sojenj v postopkih V Ps 1023/2010, V Ps 946/2011, V Ps 3115/2011, V Ps 845/2012 in V Ps 1535/2015. Pomešana je vsebina sodnih sporov, saj so bili določeni postopki, ki jih je izpostavilo sodišče sproženi zoper ZZZS in ne zoper ZPIZ. V petih sodnih postopkih zoper ZPIZ je sum, da je sodišče pristransko in zmotno odločilo v nasprotju z dejansko preostalo delovno zmožnostjo po delni invalidski upokojitvi, glede odločitev v dveh sodnih sporih zoper ZZZS kot toženca. Sodišče je v isti zadevi dejanske preostale delovne zmožnosti po delni invalidski upokojitvi odločilo nasprotno, kar je razlog za uveljavljanje izreka ničnosti odločb ZPIZ, ker ni prepozno. S to odločitvijo je sodišče priznalo nepravilnost v vseh sodnih postopkih zoper ZPIZ. Potrebno je upoštevati izvedenska mnenja psihiatra z dne 9. 2. 2012 in MDPŠ z dne 15. 4. 2012, ki so bila izdana v sodnih postopkih ugotavljanja invalidnosti. V tem sporu tožnica ni dala soglasja za odločitev med odsotnostjo ali brez pooblaščenca odvetnika, razen v primeru, da bi v celoti ugodili tožbenemu zahtevku za izrek ničnosti odločbe ZPIZ z dne 25. 1. 2010 in izplačilo neizplačane delne invalidske pokojnine kot vsebine zahtevka. Sklep je sodišče z dne 4. 2. 2020 izdalo po (ne) vloženem in nepoznanem tožbenem zahtevku. Zavrglo je zahtevek toženca in ne tožnice. V dosedanjih sodnih postopkih je sodišče povzročilo sum protizakonitega krivičnega sojenja, odločeno je bilo v korist toženca, ki je nepravilno odločil o invalidnosti tožnice. Odločba z dne 25. 1. 2010 je bila izdana po uradni dolžnosti brez tožničine vloge in brez dokumentov delodajalca o delovnem mestu, zato je protipravna in nična. ZPIZ kot toženec je predložil odločbe ZPIZ, glede katerih je zahteval odločitev. ZPIZ ni nikoli ugovarjal izreku ničnosti odločbe ZPIZ z dne 25. 1. 2010, ki se zahteva v tožbi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje z izdanim sklepom ni kršilo procesna pravila, na katera je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) potrebno paziti po uradni dolžnosti. Ob ugotovljenem procesnem stanju v sporu ni prišlo do procesnih kršitev in je potrebno pritožbo zavrniti.

5. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo vlogo tožnice z dne 4. 1. 2021 oziroma dopolnitev z dne 3. 12. 2021. Sodišče je ugotavljalo kaj je volja oziroma namen tožnice, ki ga zasleduje z vložitvijo vloge oziroma tožbe na to sodišče. Ob ugotovitvi, da je vloga tudi po dopolnitvi, nerazumljiva in neprimerna za obravnavo, je ugotovilo, da je podan razlog za zavrženje skladno s četrtim odstavkom 108. člena ZPP. Hkrati je ugotovilo obstoj drugih razlogov, ki tudi utemeljuje zavrženje sporne vloge.1

6. Tožba v socialnem sporu je dopustna, če je vložena zato, ker je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zato, ker upravni akt ni bil izdan in vročen v zakonitem roku. Dokončnost upravnega akta je v socialnem sporu procesna predpostavka. Tožbo je mogoče vložiti samo zoper upravni akt, zoper katerega v upravnem postopku ni več rednega pravnega sredstva (63. člen ZDSS-1). Skladno z 72. členom ZDSS-1 se tožba vloži v 30 dneh od vročitve dokončnega upravnega akta, če pristojni organ druge stopnje ni izdal upravnega akta o pritožbi strankam v zakonitem roku. Če ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih 7 dneh (molk organa), sme stranka vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Enako sme stranka ravnati, tudi če organ prve stopnje ne izda upravnega akta, zoper katerega ni pritožbe. Navedeno pomeni, da če pristojni organ ne izda upravnega akta v pritožbi toženca v zakonitem roku in ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih 7 dneh, ko gre za molk organa, da stranka lahko vloži tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Enako ravna stranka in je mogoče vložiti tožbo, če organ prve stopnje ne izda upravnega akta, zoper katerega ni pritožbe. Citirano določilo 72. člena ZDSS-1 je potrebno uporabiti v povezavi z določbo 75. člena ZDSS-1 ob predhodnem preizkusu tožbe, iz katere pa jasno izhaja, da je tožbo mogoče vložiti samo zoper upravni akt zoper katerega v upravnem postopku ni več rednega pravnega sredstva. V nasprotnem primeru, če tožba ni vložena zoper dokončno odločitev v upravnem postopku in tudi ne gre za molk organa in izpolnjene pogoje določene v 2. odstavku 72. člena ZDSS-1, sodni postopek ni dopusten in se tožba v skladu z določbo 75. člena ZDSS-1 zavrže. 7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glavnina pritožbe usmerjena v izkazovanje, da je s tožbo uveljavljana ničnost toženčeve odločbe in izplačilo delne invalidske pokojnine od delne upokojitve dalje.2 Iz tožničinega obširnega pisanja, zaradi nejasnega razlogovanja, tudi po dopolnitvi ni mogoče izluščiti določnega zahtevka, o katerem bi sodišče lahko odločalo v tem socialnem sporu. Pritožbeno zatrjevanje, da je jasno razvidna zahteva po obravnavi njenih pisanj kot zahtevo za izrek ničnosti odločbe iz leta 2010, ob prebiranju celotnega trditvenega in dokaznega gradiva tožnice, ni ugotoviti. Celoten vtis pisanj je nerazumljiv in nejasen. Tožnica v težko razumljivih podredjih navaja fragmente, s katerimi obširno in podrobno opisuje pretekle sodne postopke, ki so že pravnomočno zaključeni. Laična pisanja ne omogočajo identifikacije tožbenega zahtevka, ki bi se lahko presojal v socialnem sporu, skladno z določbami v ZDSS‑1. 8. Pritožnica med drugim v pritožbi zatrjuje, da je pri tožencu uveljavljala ničnost odločbe št. ... z dne 25. 1. 2010, s katero je bila tožnica opredeljena kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni.3 Tožničina pritožba zoper to odločbo je bila zavrnjena z odločbo št. ...dne 8. 4. 2010. Zoper dokončno odločbo tožnica ni sprožila socialnega spora, v katerem bi bila lahko presojana pravilnost te odločitve. Tožnica svojo zahtevo za izrek ničnosti utemeljuje s hudo nepravilnostjo prvostopnega organa, ker naj bi odločal v nasprotju z mnenji specialistov strokovnjakov.

9. Kljub temu, da ničnost odločbe v tem sporu ni predmet obravnave, saj je sodišče iz procesnih razlogov vlogo (tožbo) zavrglo, sodišče pojasnjuje, da je v upravnem postopku ničnost odločbe izredno pravno sredstvo, katerega namen je saniranje z zakonom določenih procesnih in materialnih pravnih napak, zaradi katerih je priznanje obstoja odločbe za pravni red nevzdržno. Gre za možnost sanacije najhujših kršitev pravil procesnega in materialnega prava, pri čemer se lahko za nično izreče odločba pred ali po njeni formalni dokončnosti oziroma po pravnomočnosti. Pogojev za izrek ničnosti, ki so taksativno določeni v 279. členu ZUP, zato ni mogoče razširjeno uporabljati. Spor pred sodiščem ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, le-te ni vložila. Ničnost je po 6. točki 279. člena ZUP podana le, če je v odločbi takšna nepravilnost, ki po izredni zakonski normi predstavlja razlog za ničnost, kar pomeni, da mora biti nepravilnost v materialnem zakonu že vnaprej opredeljena kot razlog za ničnost. Takšne nepravilnosti tožnica v obravnavanem primeru niti ne zatrjuje. Glede na pritožbene navedbe dejansko smiselno zatrjuje razlog nepravilne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, to pa ni ničnostni razlog niti po 6. točki, niti po katerikoli drugi točki 279. člena ZUP, ampak je okoliščina, ki jo tožnica lahko uveljavlja le s pritožbo zoper odločbe toženca v zvezi z nepravilno ugotovljenim dejanskim stanjem. Če tožnica te možnosti ni izkoristila, sedaj tega ne more sanirati z uveljavljanjem ničnosti.4

10. Sodišče je, kljub poskusom pridobiti od tožnice pojasnila, oziroma vlogo, ki bi bila sposobna za obravnavo, po dopolnitvi pravilno ugotovilo, da gre za nerazumljivo pisanje, iz katerega tožbeni zahtevek ni določljiv. Pravilna je tudi ugotovitev o neobstoju procesnih predpostavk za sojenje v zadevah, kjer gre za dokončne odločbe in pravnomočno zaključene spore.5 Sodno varstvo v socialnih sporih je vezano na predhodno izveden upravni postopek, ki je predviden v postopkih priznanja pravic iz socialne varnosti pred morebitnim postopkom na sodišču.6

11. V tem sporu ne gre za procesno situacijo, ki jo v pritožbi skuša prikazati pritožnica. Tudi po pritožbeni oceni ne obstoji odločitev toženca izražena v dokončni odločbi, ki bi lahko bila z določili 63. člena ZDSS-1 predmet presoje v socialnem sporu. Tožnica niti ni izkazala, da je izpolnila pogoje za vložitev tožbe zaradi molka organa po določbi 4. odstavka 222. člena v zvezi z določbo 255. člena ZUP niti pogojev po 2. odstavku 72. člena ZDSS-1. Nenazadnje tožničina pisanja niso takšne narave, da bi bilo potrebno o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti odločati z upravnim aktom. Tudi zaradi tega posledično ni mogoče ugotoviti molka organa. Toženec je na tožničina pisanja odgovoril in ji pojasnil pravnomočno zaključene upravne in sodne postopke, ki so se končali na sodišču in v zvezi z njimi realizacijo izplačila delne invalidske pokojnine.

12. Neupošteven mora ostati tudi pritožničin ugovor o nepravilnem odločanju brez glavne obravnave, saj je sodišče tožbo iz procesnih razlogov zavrglo. Slednje lahko stori sodišče brez izvedbe glavne obravnave, kadar po predhodnem preizkusu tožbe ugotovi, da niso podane procesne predpostavke.

13. Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče prepoznalo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje in pritožbo kot neutemeljeno v skladu s 353. in 365. členom ZPP zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

1 Sporna vloga bi morala biti zavržena tudi iz razloga, ker ni bila vložena zoper dokončni upravni akt, zaradi česar niso izpolnjene procesne predpostavke za tožbo v socialnem sporu (63. člen in 72. člen ZDSS-1), gre tudi za prepozno tožbo oziroma za že pravnomočno razsojeno stvar (75. člen ZDSS-1 in 274. člen ZPP). 2 Tožnica med drugim zatrjuje, da je odločba ZPIZ z dne 25. 1. 2010 nična, zakonito in pravilno ureditev zakonsko zagotovljenih pravic in odpravo nezakonitega stanja na podlagi protipravne izdane odločbe ZPIZ. 3 Ni ji bila priznana pravica do delne invalidske pokojnine, saj ni bila premeščena na drugo ustrezno delovno mesto. 4 Če je tožnica želela uveljavljati ničnost odločbe na podlagi 3. točke 279. člena ZUP, ki določa, da se za nično izreče odločba, ki se ne more izvršiti, pritožbeno sodišče dodaja, da je nična tista odločba, ki se je pravno ali dejansko ne da izvršiti v dejanskem pogledu, ki jo tožnica uveljavlja s svojimi razlogi, je nezmožnost neizvršitve podana takrat, ko izreka objektivno (ne subjektivno) ni mogoče izvršiti. Za tak primer pa v obravnavanem primeru ne gre. 5 V pravnomočna pravna razmerja ni mogoče posegati z rednimi pravnimi sredstvi ter da bi bilo dopustno posegati le v taksativno naštetih primerih in iz razlogov, ki so določeni za posamezno izredno pravno sredstvo. ZUP v 4. odstavku 225. člena izrecno določa, da je mogoče pravnomočno odločbo odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev določenih z zakonom. 6 Institut procesne predpostavke v 63. členu ZDSS-1.