Jedro

Nepristna oporoka pomeni nenastanek oporoke in na podlagi takšne „oporoke“ ni mogoče dedovati. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ZD določb o neveljavnosti nepristne oporoke nima in je treba uporabiti splošna pravila OZ. Za neobstoječ obligacijskopravni posel pridejo v poštev le sankcije kot pri absolutno neveljavnemu obligacijskem poslu. Nepristnost oporoke tako pomeni, da oporoka ni nastala in na njeni podlagi ni mogoče dedovati.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se ta pravilno glasi: „Vsaka stranka nosi svoje stroške tega pravdnega postopka.“

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da pisna oporoka pred pričami z dne 9.11.2009 pokojnega A. A., rojenega ... 1933 in umrlega ... 2011, z zadnjim stalnim prebivališčem na naslovu N., ne obstoji (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je toženec dolžan povrniti prvemu in drugemu tožniku pravdne stroške v znesku 2.516,32 EUR in tretjemu tožniku pravdne stroške v znesku 1.915,77 EUR, v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (toženec) iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in se tožnikom naložijo v nerazdelno plačilo vsi pravdni stroški toženca, podrejeno, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev sodišča, da oporoka pokojnega A. A. ne obstoji, je nepravilna. Uveljavlja bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, kolikor so navedeni, so razlogi nejasni. Podano je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov in med samimi zapisniki. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana tudi zato, ker sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče se v 12. do 16. točki obrazložitve sodbe s selektivno izbranimi povzetki podatkov spisa trudi vzbuditi dvom v pristnost zapustnikove oporoke, vendar ne zmore konkretne utemeljitve z navedbo razlogov, zakaj v sporni oporoki ni vsebovane zapustnikove volje. Sodišče navaja, kako naj bi toženec za zapustnika opravljal določena opravila, za kar naj bi zapustnik tožencu na prazne liste papirja dajal tudi svoje podpise in podpisoval določene tekste, toženec pa naj bi na takšne podpisane liste kasneje vpisoval določeno vsebino. Glede sporne oporoke sodišče v obrazložitvi ne navede, na kakšen način naj bi nastal zapis konkretne oporoke in se do samega načina zapisa zapustnikove oporoke ne opredeli jasno v obrazložitvi sodbe. Sodišče se tudi ni ustrezno in zadostno opredelilo do pričevanja B. B. Zgolj navedba, da sodišče priči ne verjame, ne predstavlja zadostne obrazložitve odločitve. V postopku je treba kot zapustnikovo oporoko upoštevati predvsem del, ki je pisan z ročno pisavo s kemičnim svinčnikom in se začne z besedilom „Moja oporoka“. O tem delu sodišče nima obrazložitve, kako je zapis tega dela nastal, kdo, kje in kdaj ga je zapisal. Sodba tako nima razlogov o odločilnih dejstvih. V spisu se nahaja tudi izjava C. C. z dne 9.5.2012. Sodišče te izjave ni prebralo. Ne gre za primer iz 236.a člena ZPP in ni ovir, da sodišče izjave C. C., ki jo je sam posredoval sodišču, sedaj pa je že pokojni, ne bi prebralo. Ker sodišče tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo vseh dokazov, kar je vplivalo na pravilnost sodbe. Že zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je treba sodbo razveljaviti. V nadaljevanju pritožbe toženec obširno izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da je toženec pojasnil, zakaj je bila oporoka z dne 9.11.2009 sodišču predložena z izkazanim časovnim zamikom od zapustnikove smrti. Sodišče tožencu nekritično pripisuje sposobnost pisanja raznih vlog in pravnega svetovanja, ker povezuje z možnostjo oblikovanja in sestave sporne oporoke kot ponaredka, konkretno pa se ne opredeli, na kakšen način je dejansko prišlo do zapisa sporne oporoke. Opozarja, da iz izpovedi toženca, pričevanja priče B. B. in pisne izjave oporočne priče C. C. jasno izhaja, da je bil zapis sporne oporoke z dne 9.11.2009 narejen pri zapustniku v prisotnosti oporočitelja in obeh oporočnih prič. Vsebino zapisa oporoke je narekoval sam zapustnik, zato za veljavnost oporoke ni potrebno, da bi zapustnik še dodatno posebej izjavil, da je to njegova oporoka. Opozarja na okoliščino, da je za zapisom vsebine oporoke lastnoročni zapis oporočitelja z vsebino: „Zgoraj zapisano zapisala C. C. po mojem narekovanju“, na koncu oporoke pod podpisoma oporočnih prič pa je zapustnik sam lastnoročno napisal: „N. 9.11.2009“. Ta dejstva izključujejo namige sodišča, da naj bi bila oporoka zapisana na tem delu na prazen list papirja, na katerega bi predhodno zapustnik dal svoj podpis. Na podoben način se tožencu neutemeljeno očita sestava pooblastila zapustnika, s katerim je ta pooblastil drugo osebo za upravljanje s premoženjem. Nerazumljivo bi bilo, da bi zapustnik na prazen del lista papirja s predhodno napisano vsebino s pisalnim strojem dal dva svoja podpisa enega pod drugim v razmaku 6 cm in da bi se na praznem delu lista pred prvim zapustnikovim podpisom nahajal še naveden lastnoročno zapisan zapustnikov tekst, ob drugem podpisu zapustnika pa tudi lastnoročno zapisano besedilo: „N. 9.11.2009“. S tem, ko je zapustnik na oporoki sam zapisal kraj in datum, je potrdil, da je bila oporoka napisana v N. dne 9.11.2009. Navedena vsebina zapustnikove oporoke in podpisi izključujejo vsak dvom v pristnost oporoke in dokazujejo, da je bila ta narejena 9.11.2009, da jo je po nareku zapustnika zapisala B. B., da so jo potem podpisali zapustnik in obe oporočni priči. Gre za pristno zapustnikovo oporoko. Opozarja, da je pričevanje Č. Č., da je bil skupaj s tožencem pri zapustniku zaradi pooblastil in je toženec dal zapustniku v podpis več praznih listov papirja, ki jih je zapustnik podpisal, vsebina pooblastil pa se je zapisala kasneje pri tožnikih doma, v nasprotju z izpovedjo prve tožnice, ki je izpovedala, da je pooblastila napisal toženec in so bila sestavljena v Domu starejših občanov (DSO). Sodišče teh neskladij ni prepričljivo obrazložilo, pač pa jih je enostavno spregledalo. V nasprotju s tem pa sodišče morebitne nepomembne malenkostne nejasnosti v pričanju toženca ali priče B. B. nekritično prikazuje kot razlog za neverodostojnost njunih izpovedi. Toženec izrecno zanika, da bi mu zapustnik kadarkoli podpisoval prazne liste papirja. Glede pogreba zapustnika v oporoki tožencu ni naložena nobena obveznost. Z zapustnikom je imel toženec v času zapustnikovega življenja pristne osebne stike. Zapustnik je očitno v toženca imel zaupanje, sicer ga ne bi angažiral pri določenih opravilih. Z zapustnikom se je toženec družil in pričevanja prič glede tega ne morejo imeti nobene teže. Nesprejemljivo, zmotno in v nasprotju s podatki spisa je stališče v sodbi, da ni najti motiva za oporočiteljevo razpolaganje izključno v toženčevo korist. Iz podatkov spisa izhaja, da zapustnik ni bil v dobrih odnosih s svojim sorodstvom, to izhaja že iz zapisa sporne oporoke. Prva tožnica je izpovedala, da se nikoli ni preveč dobro razumela z zapustnikom. Tudi drugi tožnik je izpovedal, da je glede zapustnikovega odnosa s prvo tožnico večkrat med njima prihajalo do nesoglasij. O razhajanjih med njim in prvo tožnico je izpovedal tudi tretji tožnik. Podatki spisa prepričljivo dokazujejo, da zapustnik do svojih sorodnikov ni izkazoval nobene naklonjenosti, zato tudi ni mogoče pričakovati, da bi komurkoli od sorodnikov zapustil svoje premoženje. Tudi drugi tožnik ni izjema, saj ga je zapustnik, potem ko je zaživel s prvo tožnico, postavil v enak položaj, kot je imel v videnju svoje sorodnike. V teh odnosih je najti zapustnikov motiv, da v oporoki ni razpolagal v korist svojih sorodnikov, ki jih ni maral, pač pa v korist toženca, ki mu je zaupal. Neutemeljeno je v sodbi primerjanje vsebine oporoke z zapustnikovim pooblastilom z dne 2.11.2011 in vsebina tega pooblastila ne more biti podlaga za sklepanje o volji oporočitelja v njegovi oporoki. V spisu ni pooblastila z dne 2.11.2011, če gre za pooblastilo z dne 2.11.2009 pa je opozoriti na očitno razliko zapustnikovega pripisa na tem pooblastilu v primerjavi z zapisom na sporni oporoki. Nerazumljivo je stališče sodišča, da je družinska povezanost obeh oporočnih prič nenavadna. Zakaj naj bi bila povezanost nečaka s teto nenavadna, ni pojasnjeno. Okoliščina, da sta se oporočni priči določenega dne nahajali pri tožencu, ne more vzbuditi nobenega dvoma v pravilnost oporoke. Pri sestavi oporoke sta lahko priči tudi dve naključni osebi, ki sta prisotni, le da sta sposobni biti oporočni priči. Okoliščine, ki jih navaja sodišče glede prisotnosti oporočnih prič pred sestavo oporoke, ne morejo vzbuditi nobenega dvoma v pristnost oporoke. Zakaj naj bi okoliščine, kako se je toženec sestal z oporočnima pričama in kako so vsi skupaj prišli v DSO, vzbujale močan dvom v pristnost oporoke, iz obrazložitve sodbe ne izhaja in je sodba brez razlogov, potrebnih za njeno utemeljitev. Nerazumna in neprepričljiva je tudi obrazložitev, da naj bi okoliščino, da je bil zapis vsebine oporoke umeščen na prazen list papirja med s strojem natipkan tekst in podpis zapustnika po tistem, ko se je zapustnik na papir podpisal, izkazovala različna velikost pisave. Če bi bila vsebina oporoke pisana na način, kot sklepa sodišče, bi imel pisec zapisa oporoke dovolj časa, da bi prilagodil velikost pisave in gostoto črk razpoložljivemu prostoru. Okoliščina, da prihod oporočnih prič ni bil zabeležen v recepciji DSO, ne more predstavljati nobene podlage za morebitni zaključek, da oporočnih prič tega dne pri sestavi oporoke v DSO ni bilo. Nerazumljivo je stališče sodišča, da bi bilo nenavadno, da bi se toženec in B. B. občasno družila, kljub temu, da nista živela v zunajzakonski skupnosti. Neprepričljivo je stališče sodišča, da je neobičajno, da je zapustnik želel pooblastilo z dne 2.11.2009 overiti pri notarju, sporne oporoke pa ne. Glede zaključkov sodišča o razlikah v vsebini ročnega zapisa oporoke in zapisa, tipkanega na pisani stroj, toženec pojasnjuje, da je pri ročnem zapisu šlo dejansko za koncept, ki ni dobesedno zapisal vse izražene volje zapustnika, pri prepisovanju s pisalnim strojem pa je bila vsebina zapisa dopolnjena z dejansko izpovedbo vsebine zapustnika. Sklepanje sodišča, da je neverjetno, da je imel toženec ob sebi pri zapustniku tudi nalepko za popravljenje besedila oziroma, da bi to imela s seboj priča B. B., je zmotno. Toženec vedno nosi s seboj čez ramo obešeno torbo večjo od formata A5, v kateri ima tudi koščke samolepilnih etiket. Sodišče navaja, da se o prisotnosti priče C. C. ni moglo prepričati, kljub temu, da ima sodišče dovolj dokazov, vendar jih ni vpogledalo oziroma kritično ocenilo. To dejstvo sta potrdila toženec in priča B. B., izhaja pa tudi iz podpisa C. C. na oporoki, prav tako pa iz njegove izjave z dne 9.5.2012, ki je sodišče neutemeljeno ni vpogledalo. Pojasnjuje, da je dokaz, kako sodišče nekritično ocenjuje izvedene dokaze in v nasprotju z vsebino izvedenih dokazov utemeljuje odločitev, tudi obrazložitev dela 15. točke na 9. strani izpodbijane sodbe. Obrazložitev sodbe, da je ob prvem zaslišanju B. B. izjavila, da je (besedilo) zapisala s tiskanim črkami, vse ostalo je bilo zapisano pred tem na roke, kar pomeni, da je pokojni A. A. podpisal listino, preden je B. B. napisala besedilo s tiskanimi črkami, ni vzdržna, glede na vsebino zapisnika o zaslišanju priče B. B. z dne 28.1.2013. Povzema njeno izpoved in navaja, da je očitno v zapisniku prišlo do napake, ko je navedeno, da je bil preostali del oporoke, ki je bil že napisan, pisan na roko, saj iz listine v spisu izhaja, da je bil ta del napisan s pisalnim strojem. Bistveno je, da je B. B. izpovedala, da je ona napisala spodnji del, tj. tisti, ki je ročno napisan z velikimi tiskanimi črkami. Zato je nelogična obrazložitev sodišča na 9. strani sodbe, da je glede na izpoved B. B. zaključiti, da je pokojnik listino podpisal, preden je B. B. napisala besedilo s tiskanimi črkami. Podana je bistvena kršitev določb postopka, ker vsebina zapisnika o zaslišanju B. B. nasprotuje obrazložitvi sodbe. Razlogi in podatki spisa ne morejo predstavljati podlage za zaključek, da zapustnikova oporoka ne vsebuje zapustnikove volje. Sodišče je podatke spisa v sodbi povzelo nekritično, brez zadostne ocene z ostalimi izvedenimi dokazi, kot bi moralo storiti v skladu z določilom 8. člena ZPP, zato je sprejelo nepravilne zaključke glede dejanskega stanja. Oporoka v spisu izraža pravo, pristno zapustnikovo voljo. Zapustnik je bil v času sestave oporoke opravilno sposoben. Gre za veljavno in obstoječo oporoko. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj gre za veljavno oporoko v skladu z določilom 64. člena Zakona o dedovanju (ZD). Ni dokaza, da zapustnikova oporoka ne bi bila sestavljena v skladu z določilom 64. člena ZD. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, to je 64. člen ZD, ostale določbe ZD glede veljavnosti oporoke in Obligacijskega zakonika (OZ) glede sestave listin. Iz obrazložitve sodbe ni mogoče ugotoviti, na kateri pravni podlagi je sodišče odločilo, da zapustnikova oporoka ne obstoji. Tožbeni zahtevek je treba zavrniti, posledično je treba tudi drugače odločiti o pravdnih stroških. Toženec se podrejeno pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče je z že pravnomočnim delom sodbe zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke. Za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka so bila opravljena določena procesna dejanja, celotni prvostopni postopek pred prvotno razveljavitvijo sodbe in tudi del ponovljenega postopka. S tem delom postopka so tožencu nastali pravdni stroški. Tožniki s primarnim tožbenim zahtevkom niso uspeli, zato je odločitev sodišča, da jim mora toženec povrniti vse pravdne stroške (razen izvedenine za izvedenca psihiatrične stroke), nepravilna. Če ne bo ugodeno ostalim pritožbenim navedbam, bi moralo sodišče najmanj odločiti, da vsaka stranka trpi svoje pravdne stroške. V lastnoročni vlogi priloženi pritožbi toženec podaja še dodatne pritožbene navedbe. Navaja podatke in prilaga listine, ki še niso bili navedeni in upoštevani. Smiselno zatrjuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje in navaja, da ni iskal odvetnikov za tožnike, da si je Č. podpisovanje praznih listov in dopisovanje teksta pri A. doma izmislil, pooblastilo je bilo napisano prej, kot je bilo podpisano. Oporoka je bila sestavljena tako, kot je navedel toženec, in ni res, da je prinesel tipkopis, ker bi želel zapustnik še nekaj dodati, prinesel mu ga je pokazati in prebrati. A. A. je potrdil tisto, kar je toženec prebral in sam oblikoval stavke. Ni res, da je B. B. pisanje nekaj stiskala. Pojasnjuje, da ima s sabo vedno med drugim tudi samolepilne etikete, ki jih razrezane uporablja za izdelavo lepljenk. Opozarja, da je prva tožnica priznala, da je bilo med njo in bratom sovraštvo, da je lagala, da jih je toženec obiskoval vsak dan. Da toženec ni osebno poznal zapustnika, je laž. Izpodbija tudi zaključke sodišča o njegovih sposobnostih zavajanja. Navaja, da mu v oporoki niso bile naložene obveznosti, kar je ugotovilo že višje sodišče. Podaja številne dodatne in nerelevantne pritožbene navedbe, kot npr. o izročilni pogodbi oziroma drugi oporoki in prekinitvi zapuščinskega postopka v zvezi z njo, o zapustnikovi oskrbi in doplačilu za bivanje v DSO, o izgubljeni osebni izkaznici zapustnika, itd. 3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Neutemeljene so pritožbene navedbe o storjenih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka. Toženec zatrjuje, da je sodišče storilo absolutno bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede zatrjevane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče druge stopnje ugotavlja, da so razlogi o odločilnih dejstvih navedeni. Ne drži, da so nejasni in je bilo sodbo sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti. Neutemeljeni sta navedbi, da se sodišče ne opredeli v zadostni meri, zakaj v oporoki ni zapustnikove volje in na kakšen način naj bi nastal zapis konkretne oporoke, kot tudi navedba, da se ne opredeli zadostno do pričevanja B. B., saj je o vseh spornih dejstvih sodišče navedlo zadostne razloge (o tem še v nadaljevanju). Sodbo je mogoče preizkusiti in navedba, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ni utemeljena.

5. Glede kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP toženec navaja, da je ta podana, ker naj bi sodišče napačno povzelo izpoved priče B. B., vendar za zatrjevano kršitev določb postopka ne gre, saj tožnik sodišču očita zmoten dokazni zaključek. Ne zatrjuje napake tehnične narave, napačnega postopka prenosa vsebine zapisnika v sodbo, kar predstavlja protispisnost, pač pa protislovlje, ki je rezultat sodnikovega sklepanja. Ne gre torej za protispisnost, temveč za zatrjevanje zmotne dokazne ocene, o čemer se višje sodišče izjasnjuje v nadaljevanju.

6. Kršitev določb postopka naj bi sodišče storilo tudi zato, ker ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Konkretizacija tega očitka je trditev, da bi sodišče moralo vpogledati oziroma prebrati izjavo C. C. z dne 9.5.2012, ki jo je ta poslal sodišču, vendar je ta pritožbena navedba neutemeljena. C. C. so kot pričo predlagali tožniki in ne toženec, zato ta s svojo pritožbeno navedbo, s katero izpodbija ravnanje sodišča v zvezi z izjavo navedene priče, ne more biti uspešen.

7. Tudi pritožbene navedbe, s katerimi toženec obširno izpodbija s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo. Napravilo je celovito in prepričljivo dokazno oceno, skladno z 8. členom ZPP in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče druge stopnje sprejema zaključke sodišča prve stopnje za pravilne. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo tožencu in priči B. B. (in je glede tega navedlo pravilne in izčrpne razloge), saj njuni izpovedi nista bili podprti z ostalimi izvedenimi dokazi. V izpovedih obeh, tako toženca kot priče B. B. so bila podana protislovja (glej 8. in 9. stran obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Pritožba neutemeljeno navaja, da se sodišče le s selektivno z izbranimi podatki spisa trudi vzbuditi dvom v pristnost zapustnikove oporoke, saj je sodišče prve stopnje izvedene dokaze vestno in skrbno presodilo in odločilo na podlagi presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Glede na to, da tožniki niso bili navzoči pri sestavi oporoke, od njih ni mogoče zahtevati, da bi dokazali, kako je natančno in konkretno nastala sporna oporoka, za kar se zavzema pritožba (kdo, kdaj in kje jo je zapisal). Odločilno je, da je sodišče ugotovilo, da je bil ročni zapis oporoke s tiskanimi črkami narejen kasneje, potem ko je zapustnik predhodno podpisal listino z vsebino zgolj strojnega (tipkanega) zapisa. Do takšnih zaključkov pa je sodišče prve stopnje prišlo po ugotovitvi številnih dejstev, ki predstavljajo celovit in zaključen krog, ki logično potrjuje zatrjevanje tožnikov ter ne omogoča razumnih pomislekov. Zaključena veriga dokazov ustvarja celotno sliko, ki pa je drugačna, kot jo skuša prikazati toženec.

8. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo celoten skupek protislovij, ki so tožencu v škodo. Pravilni so zaključki, da že zamolčanje kasnejše oporoke s strani toženca ob podajanju nasvetov tožnikom v zvezi s predhodno oporoko iz leta 2008, vzbuja dvom v pristnost oporoke z dne 9.11.2009 in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Neutemeljena je navedba toženca, da za tožnika ni iskal odvetnikov, saj je to sam navedel v odgovoru na tožbo (dogovarjal se je z odvetnikom S.). Ne drži, da sodišče tožencu v zvezi s sporno oporoko nekritično pripisuje sposobnosti pisanja raznih vlog, pravnega svetovanja, kar povezuje z možnostjo oblikovanja in sestave sporne oporoke kot ponaredka, saj je sodišče za svoje zaključke podalo konkretno in pravilno utemeljitev (glej obrazložitev v 13. točki) s sklicevanjem na listine v prilogi B4 spisa P 370/2013 in listine v prilogi B9 spisa P 151/2011. Sodišče je pojasnilo, zakaj priči B. B. ni verjelo (14. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), razloge sprejema kot pravilne tudi sodišče druge stopnje. Toženec se s takšnimi razlogi ne strinja in podaja svoje razloge in pojasnjevanja glede zapisa sporne oporoke. Poudarja, da vsebina oporoke in podpisi izključujejo dvom v pristnost oporoke zato, ker je zapustnik zapisal tudi tekst „zgoraj napisano zapisala priča B. B. po mojem narekovanju“, podpisal se je dvakrat, ob drugem podpisu pa je tudi njegovo besedilo „N. 9.11.2009“, vendar navedbe niso utemeljene. Podobno so bili sestavljeni tudi dokumenti v že omenjenih prilogah. V njih so večkrat dodana in odstranjena imena, podpisi prič in dopisana besedila, zato s tovrstnimi navedbami toženec zaključkov sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Prepričljivi so tudi razlogi sodišča prve stopnje v 15. točki obrazložitve, to je razlogi o razlikah v vsebinah tipkanega in ročno napisanega besedila, popravku v oporoki in načinu pisanja besedila. Oporoka je najprej pisana z večjimi tiskanimi črkami, nato pa z manjšimi, vrstice so bolj skupaj, glede česar je sodišče razumno in pravilno zaključilo, da je bilo treba besedilo umestiti v prazen prostor med tipkanim besedilom in podpisom A. A. Vse navedene zaključke toženec izpodbija neutemeljeno, prvič v pritožbi pa pojasnjuje, kako je prišlo do popravka oporoke, kar je prepozno (prvi odstavek 337. člen ZPP).

9. Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi sodišče spregledalo nasprotje v izpovedih prve tožnice in drugega tožnika glede sestavljanja pooblastil. Razlogi o tem so navedeni v 13. točki obrazložitve, sodišče prve stopnje je te razlike ugotovilo. Prva tožnica je izjavila, da so bila pooblastila sestavljena v DSO, vendar je izpovedala, da ji podrobnosti, kako so tehnično nastajala pooblastila, niso znane, saj se je njen partner Č. o tem pogovarjal s tožencem. Drugi tožnik pa je izpovedal, da so bili v DSO podpisani le prazni listi papirja in besedilo, ki ga je po nareku toženca dopisal pokojni A. A., ostalo vsebino pooblastila pa je pri njem doma napisal toženec. Da so se pooblastila napisala doma pri tožniku, je izpovedal tudi sam toženec, zato neutemeljeno opozarja na navedeno razliko, ko je prva tožnica izpovedala, da naj bi bila pooblastila sestavljena v DSO, saj je ta izpovedala, da ji podrobnosti niso znane. Sodišče torej navedenega nasprotja ni spregledalo. Razlog za neverodostojnost toženca in priče B. B. pa niso bile le nejasnosti v njunem pričanju, kot trdi toženec, pač pa tudi nasprotje z ostalimi izvedenimi dokazi.

10. Glede na izveden dokazni postopek in sprejeto dokazno oceno toženec neutemeljeno zanika podpis praznih listov. Nadalje neutemeljeno navaja, da mu v oporoki ni bila naložena nobena obveznost (navedeno je, da naj izdela nagrobnik iz domačega kamna iz njegovega gozda) in se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na prejšnjo odločbo višjega sodišča oziroma povzemanje pritožbenih navedb v njej. Glede na izpovedi nevtralnih prič, ki so potrdile, da se A. A. s tožencem ni družil (in ki jim je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo ter v 13. točki obrazložitve navedlo pravilne razloge), je neutemeljena tudi navedba, da naj bi imel toženec z zapustnikom pristne stike. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da naj bi bil razlog za oporočno razpolaganje izključno v toženčevo korist v tem, da zapustnik do tožnikov ni izkazoval naklonjenosti, tožencu pa je zaupal. Okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje: s strani zapustnika dano pooblastilo o upravljanju s premoženjem z dne 2.11.2009 in dano soglasje za izplačilo stroškov prvi tožnici, le nekaj dni pred tem, ko naj bi zapustnik podpisal sporno oporoko, oporoka naj bi nastala 9.11.2011, pooblastilo pa je bilo overjeno pred notarjem 12.11.2009, ne potrjujejo trditev toženca o hudem sovraštvu zapustnika do tožnikov. Prva tožnica je res izpovedala, da se nikoli ni preveč dobro razumela z zapustnikom, vendar glede na izpostavljeno pooblastilo in soglasje toženec navedbe o izraziti nenaklonjenosti zapustnika do sorodnikov ni dokazal. Glede na že navedene izpovedi nevtralnih prič pa tudi ni dokazal, da bi bili odnosi med njim in zapustnikom tako pogosti in prijateljski, kot se navaja v sporni oporoki in kot zatrjuje toženec. Pritožba ima sicer prav, da dejstvo, da v recepciji DSO ni bil zabeležen obisk B. B. in C. C. ni odločilno, in da neoveritev oporoke na splošno ni nič neobičajnega, kot tudi občasno druženje toženca z B. B. ne. Neutemeljeno pa izpodbija zaključke sodišča glede odhoda v DSO na dan, ko naj bi bila sestavljena oporoka (v 14. točki obrazložitve). Okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo, pa je pravilno upoštevalo kot dodatne indice v okviru sicer celovite dokazne ocene.

11. Glede prisotnosti priče C. C. (pri sestavi oporoke) pritožba neutemeljeno navaja, da je imelo sodišče dovolj dokazov, da bi jo lahko ugotovilo, saj je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da se zaradi njegove smrti o tem ni moglo prepričati. Tožencu in priči B. B. namreč utemeljeno ni sledilo, kot že navedeno pa očitek sodišču, ker dopisa C. C. ni vpogledalo, ni utemeljen.

12. Neutemeljena je tudi navedba, da je nelogična obrazložitev sodišča, da je glede na izpoved B. B. zaključiti, da je pokojni A. A. listino podpisal, preden je ona besedilo napisala s tiskanimi črkami. Kot že navedeno, ne gre za protispisnost, pač pa dokazno oceno sodišča prve stopnje, na podlagi v 14. točki obrazložitve navedenih okoliščin, o katerih je izpovedala navedena priča. Sodišče je navedlo, da je sicer konsistentno opisala, kako je prišlo do zapisa sporne oporoke, vendar pa se ni spomnila, da je bila nekaj dni pred tem pri A. A. ob podpisu pooblastila, ni se spomnila, kdaj in kaj je podpisovala, dneva zapisa oporoke in poteka dejanja tega dne pa se je natančno spomnila. Iz razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje še natančneje navedlo, priči ni verjelo in za kršitev določb postopka ne gre.

13. Glede na izvedene dokaze in dokazno oceno je sodišče prve stopnje nadalje materialnopravno pravilno zaključilo, da sporna oporoka pok. A. A. (ki naj bi bila narejena pred pričami dne 9.11.2009) ne obstoji. Navedlo je, da gre za nepristno, neavtentično oziroma ponarejeno oporoko iz razloga, ker je zapustnik podpisal listino z vsebino zgolj strojnega (tipkanega) zapisa, medtem ko je bil ročni zapis oporoke s tiskanimi črkami narejen kasneje. Nepristna oporoka pomeni nenastanek oporoke in na podlagi takšne „oporoke“ ni mogoče dedovati. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ZD določb o neveljavnosti nepristne oporoke nima in je treba uporabiti splošna pravila OZ. Za neobstoječ obligacijskopravni posel pridejo v poštev le sankcije kot pri absolutno neveljavnemu obligacijskem poslu. Nepristnost oporoke tako pomeni, da oporoka ni nastala in na njeni podlagi ni mogoče dedovati. Glede na takšne razloge sodišče prve stopnje je neutemeljena pritožbena navedba, da iz sodbe sodišča prve stopnje pravne podlage ni mogoče ugotoviti, kot so neutemeljene tudi navedbe, da gre za pravno veljavno oporoko v skladu z določilom 64. člena ZD. Ob upoštevanju gornjih ugotovitev je neutemeljena pritožbena navedba, da je bila zapustnikova oporoka sestavljena na način in v skladu z določilom 64. člena ZD. Zahtevku na ugotovitev neobstoja oporoke je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo.

14. Sam toženec poleg izpodbijanja dokazne ocene oziroma prikazovanja svoje različice dogajanja, na kar je bilo odgovorjeno že v okviru odgovorov na očitke o dokazni oceni, v pritožbi podaja tudi številne nerelevantne in nove pritožbene navedbe. Navaja, da podaja podatke in prilaga listine, ki v postopku še niso bili navedeni. Na te navedbe sodišče druge stopnje ne odgovarja v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP. Prav tako ne odgovarja na številne za ta postopek nerelevantne pritožbene navedbe (npr. o izročilni pogodbi oziroma drugi oporoki, o izgubljeni osebni izkaznici itd.).

15. Utemeljeno pa toženec izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o stroških pravdnega postopka. Pravilno navaja, da je sodišče z že pravnomočno odločitvijo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na razveljavitev oporoke in je za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka potekal celotni prvostopni postopek pred prvotno razveljavitve sodbe in tudi del ponovljenega postopka. Odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženec tožnikom povrniti vse pravdne stroške (razen izvedenine za izvedenca psihiatrične stroke) je nepravilna in neskladna s 154. členom ZPP. Glede na uspeh pravdnih strank v postopku (neuspeh tožnikov s primarnim tožbenim zahtevkom in uspeh s podrednim tožbenim zahtevkom), je sodišče druge stopnje stroškovno odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da nosi vsaka stranka svoje stroške pravdnega postopka (358. člen ZPP).

16. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je v ostalem delu pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Toženec je s pritožbo uspel le glede stranske terjatve, to je pravdnih stroškov, medtem ko glede glavne stvari ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).