Jedro

Ker tako ne tožniki ne toženci glede vseh zahtevkov niso v položaju enotnih (ali celo nujnih) sospornikov oziroma solidarnih zavezancev, enotna navedba vrednosti spornega predmeta za preizkus dovoljenosti revizije ne zadošča. Nekateri zahtevki so medsebojno sicer povezani v smislu določbe petega odstavka 367. člena ZPP, kar bi narekovalo enotno obravnavanje njihove vrednosti, vendar zaradi hkratne subjektivne kumulacije uporaba te določbe ne pride v poštev.

Izrek

Revizija se zavrže. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Tožniki in toženci so (so)lastniki večstanovanjske hiše v Ljubljani, v kateri etažna lastnina ni vzpostavljena. Dejanska etažna lastnina je v zemljiški knjigi le za nekatere od pravdnih strank vpisana kot solastnina. Med tožniki in toženci obstaja spor o obsegu posamezne samostojne enote; o tem, kaj predstavlja skupne prostore hiše; o višini solastnega deleža vsakega etažnega lastnika na skupnih prostorih. Zato so tožniki s tožbo uveljavljali več zahtevkov (uveljavljani denarni zahtevek je izločen v poseben spis in se obravnava ločeno): 1) ugotovitev, da so pravdne stranke lastniki v naravi opisanih samostojnih enot (stanovanj ali poslovnih prostorov) stavbe, ki predstavljajo določen solastniški delež v skupni vrednosti etažne lastnine; 2) ugotovitev, kaj so skupni deli, prostori, objekti in naprave ter funkcionalno zemljišče stavbe in da so toženci dolžni dovoliti vknjižbo solastnine vsakokratnega etažnega lastnika na skupnih prostorih; 3) da so toženci dolžni opustiti posege na skupnih prostorih, za katere zatrjujejo, da so njihova izključna (so)last in da ne gre za skupne prostore hiše; 4) da sta prvi in drugi toženec dolžna na točno opisanih skupnih prostorih vzpostaviti prejšnje stanje; 5) da so toženci dolžni naročiti in plačati izdelavo elaborata - etažnega načrta stavbe in 6) da so toženci dolžni dopustiti zemljiškoknjižno izvedbo vzpostavitve etažne lastnine na stavbi.

2. Nižji sodišči sta zahtevke zavrnili, ker tožniki s tožbo niso zajeli vseh zemljiškoknjižnih lastnikov nepremičnine. Ker tudi slednji predstavljajo nujne sospornike, ni tožena prava stranka in posledično zahtevki niso utemeljeni.

3. Tožniki vlagajo direktno revizijo, v kateri uveljavljajo, da so s tožbo zajeli vse prave in dejanske lastnike stanovanj in poslovnih prostorov v večstanovanjski hiši, pa tudi, da sta sodišči kršili razpravno načelo, saj tožena stranka nepravilnosti pasivne legitimacije ni ugovarjala. Pritožbeno sodišče naj na to grajo ne bi odgovorilo, s čimer je tožnikom odreklo pravico do sodnega varstva.

4. Toženci so na revizijo odgovorili in predlagajo njeno zavrnitev.

5. Revizija ni dovoljena.

6. Revizija zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (drugi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pri nedenarnih zahtevkih, kakršne uveljavljajo tudi tožniki v tej pravdi, se vrednost spornega predmeta ugotovi na podlagi vrednosti, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP) in sodišče vanjo (po korekcijski dolžnosti) ne poseže. 7. V tej zadevi več tožnikov zoper več tožencev uveljavlja različne zahtevke. Gre torej tako za subjektivno kot objektivno kumulacijo zahtevkov. Če tožeča stranka v isti tožbi uveljavlja zahtevke zoper več tožencev, se vrednosti spornih predmetov ne seštevajo, pač pa se vrednost ugotavlja za vsakega toženca posamično, razen kadar gre za enotno sosporništvo ali solidarno skupnost (drugi odstavek 41. člena ZPP). Diferenciacija vrednosti posameznega uveljavljanega zahtevka vsakega od tožnikov zoper vsakega od tožencev je tako temeljno pravilo, ki šele omogoča preizkus dovoljenosti revizije.

8. V tej zadevi je tožeča stranka podala enotno, nediferencirano vrednost spornega predmeta, ki znaša 44.066,10 EUR. Nekateri od tožnikov s tožbo zahtevajo vknjižbo svoje lastninske pravice; drugi, ki so že vpisani kot solastniki, želijo slednjo razdružiti tako, da se vzpostavi etažna lastnina; glede slednjega je spornih več vprašanj o obsegu posamezne samostojne enote in o obsegu skupnih prostorov; poleg tega pa v tretjem in četrtem zahtevku tožniki zoper vse tožence oziroma le zoper prva dva toženca uveljavljajo varstvo po 100. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ).

9. Ker tako ne tožniki ne toženci glede vseh zahtevkov niso v položaju enotnih (ali celo nujnih) sospornikov oziroma solidarnih zavezancev, enotna navedba vrednosti spornega predmeta za preizkus dovoljenosti revizije ne zadošča. 10. Nekateri zahtevki so medsebojno sicer povezani v smislu določbe petega odstavka 367. člena ZPP, kar bi narekovalo enotno obravnavanje njihove vrednosti, vendar zaradi hkratne subjektivne kumulacije uporaba te določbe ne pride v poštev.

11. Nedovoljeno revizijo je revizijsko sodišče zato zavrglo po določbi 377. člena ZPP.

12. Ker z revizijo ni uspela, tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), prav tako pa tudi toženka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo, saj njen odgovor ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).