Jedro

Dokazna ocena sodišč prve in druge stopnje ni predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva obsojenega M.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojeni M.Š. je dolžan plačati kot stroške postopka s tem izrednim pravnim sredstvom povprečnino v znesku 60.000,00 (šestdesettisoč) SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Črnomlju je z uvodoma navedeno sodbo obsojene M.Š. st., M.Š. ml., A.Š. in B.G. spoznalo za krive kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ in jim na podlagi 50. in 51. člena KZ izreklo pogojno obsodbo z določenimi kaznimi, in sicer obsojenemu M.Š. st. dva meseca zapora, obsojenemu M.Š. ml. en mesec zapora, obsojeni A.Š. en mesec zapora in obsojenemu B.G. en mesec in petnajst dni zapora, vsem s preizkusno dobo dveh let. Obsojenemu M.Š. st. ter obsojenemu B.G. so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka, in sicer vsakemu 35.000,00 SIT povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo pritožbo obsojenega M.Š. st. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in temu obsojencu naložilo plačilo 50.000,00 SIT povprečnine kot stroške pritožbenega postopka.

Obsojeni M.Š. st. je dne 28.06.2000 vložil na Okrajno sodišče v Črnomlju zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da Vrhovno sodišče obe izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Črnomlju v ponovno sojenje.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da ta ni utemeljena. Ko vložnik v zahtevi navaja, da jo vlaga zaradi kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona, po vsebini pa izraža svoje nezadovoljstvo v ugotovljeno dejansko stanje in izveden dokazni postopek, s tem ko sodišču očita, da je napravilo napačne dokazne zaključke, in sicer da ni zaslišalo priče M.G. st., uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Glede na določbo 2. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz tega razloga ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik očita sodbi pritožbenega sodišča, da je v razlogih sledila sodbi sodišča prve stopnje in se ni ukvarjala s pritožbenimi izvajanji obrambe, zato jo naj ne bi bilo mogoče preizkusiti glede odločilnih dejstev, in sicer ali je v obravnavanem primeru prišlo dejansko do nezakonitega vstopa v oškodovankino stanovanje. Vsa nadaljnja vložnikova izvajanja predstavljajo nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami v obeh napadenih sodbah, s čemer vložnik uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Zatrjevanje, da je na ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon nepravilno uporabljen, je brez osnove, saj so v izreku o krivdi navedeni vsi elementi očitanega kaznivega dejanja, tako objektivni kot subjektivni, pri čemer sprejeta dokazna ocena obeh sodišč prve in druge stopnje, kot že rečeno, ni predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Prav tako ni podana zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka, in sicer očitno kršitev pravice do obrambe, da se izvajajo dokazi v korist obdolžencev. Res je, da sodišče prve stopnje predlagane priče M.G. st. ni zaslišalo. Potem ko se navedena priča kljub izkazanemu vabilu sodišča glavne obravnave ni udeležila, je prvostopno sodišče v nadaljevanju postopka zavrnilo navedeni dokazni predlog in ga tudi ustrezno obsežno obrazložilo, s čemer se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče. Ob podani obrazložitvi tako ni podlage za zaključek, da bi bila pravica obrambe z ravnanjem sodišč v rednem postopku kakorkoli kršena. Vložnik zaradi povedanega tudi v tej smeri ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da v napadenih sodbah ni podana nobena kršitev zakona, zahteva pa je vložena predvsem zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen Zakona o kazenskem postopku (ZKP)).

Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na 1. odstavku 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP.