Jedro

Obsojenčeva navedba v ugovoru zoper kaznovalni nalog, da bi za popolno razumevanje osebnosti oškodovanke potrebovali mnenje izvedenca, ter njegovo navajanje v zagovoru, da se je oškodovanka zdravila v psihiatrični bolnišnici, ne predstavljata dokaznega predloga, ampak le izražata obsojenčevo mnenje o osebnosti oškodovanke.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Obsojeni A.R. je bil z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za kateri mu je sodišče izreklo enotno denarno kazen v višini 900,00 EUR ter mu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča in obsojencu naložilo plačilo povprečnine.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožila N.F., ki meni, da zahteva ni utemeljena, zaradi česar Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki je izjavil, da se z odgovorom ne strinja ter da vztraja pri navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti dovoljeno vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti pa po določbi drugega odstavka 420 člena ZKP ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga obsojenčev zagovornik ne more uspeti z analiziranjem obsojenčevega zagovora, kateremu je po oceni zagovornika potrebno verjeti, ne gre pa verjeti izpovedbi oškodovanke, ki je po oceni zagovornika neverodostojna, prav tako se zaradi ravnanja obsojenca ni mogla počutiti ogroženo. Vložnik s takšnimi navedbami ponuja zgolj drugačno dokazno oceno izvedenih dokazov od tiste, ki sta jo sprejeli obe sodišči v rednem postopku, to pa je nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

6. Z zatrjevanjem, da je sodišče zavrnilo predlog obrambe za oceno osebnosti oškodovanke in s tem obsojencu onemogočilo obrambo, zagovornik po vsebini uveljavlja kršitev pravice do obrambe. Sodišče sprejme dokazni predlog, če je predlagani dokaz materialnopravno relevanten, stranki morata pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. V dvomu je treba šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Predlog strank za izvedbo dokazov mora biti določen, nanašati se mora na dejstvo, ki je pomembno za pravilno presojo zadeve ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da je s predloženim dokazom zatrjevano dejstvo mogoče ugotoviti. V nasprotnem ne gre za dokazni predlog, temveč za pripombo, mnenje, pobudo, ki nima pravnega učinka. Iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, da bi obsojenec ali njegov zagovornik podala dokazni predlog za oceno osebnosti oškodovanke. Obsojenčeva navedba v ugovoru zoper kaznovalni nalog, da bi za popolno razumevanje osebnosti oškodovanke potrebovali mnenje izvedenca, ter njegovo navajanje v zagovoru, da je se oškodovanka zdravila v Psihiatrični bolnišnici B., ne predstavljata dokaznega predloga, ampak le izražata obsojenčevo mnenje o osebnosti oškodovanke. Prav tako ni moč šteti za dokazni predlog zagovornikove navedbe v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo, na katero je odgovorilo že višje sodišče, da bi bilo „potrebno oceniti osebnost domnevne žrtve, katere navedbe so samo navidezno skladne, saj ponavlja samo okvir dogodka, ne pa tudi podrobnosti, ki bi lahko osvetlile tiste okoliščine, ki so odločilne pri odločanju“. Zagovornikova navedba je nedoločna in jo je mogoče oceniti kot njegovo oceno osebnosti oškodovanke. Prvostopenjsko sodišče se je kljub temu z namenom preveriti obsojenčeve navedbe odločilo opraviti poizvedbe pri Psihiatrični bolnišnici B. o tem, ali se je oškodovanka kdaj tam zdravila. Ob negativnem odgovoru bolnišnice je sodišče ocenilo, da je izpovedba oškodovanke kljub zgoraj omenjenemu zatrjevanju obsojenca verodostojna. Zatrjevana kršitev pravice do obrambe ni podana.

7. Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

8. Obsojenec je prejemnik pokojnine, solastnik stanovanjske hiše ter oče že preskrbljenih otrok, zato mu je Vrhovno sodišče na podlagi 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (6. točka prvega odstavka 92. člena ZKP).