Jedro

Ni se sicer mogoče strinjati s stališčem prve stopnje, da je "izbira najugodnejšega ponudnika dejansko prepuščena diskrecijski presoji komisije". Javnega razpisa za prodajo zakonodaja ne ureja, zaradi česar je potrebno uporabiti z analogijo ustrezne določbe zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tako je za razpis potrebno uporabiti zakonske določbe o razpisu nagrade (232. člen ZOR), po katerih ima vsak udeleženec razpisa pravico zahtevati razveljavitev odločitve o podelitvi nagrade (drugi odstavek tega člena). Če namreč razpis ne pomeni le zbiranja ponudb, marveč je razpisano, da bo izbran najboljši ponudnik, razpisovalca veže takšna obljuba kot enostranska izjava volje.

Kakor mora, ko se spet zatečemo k analogiji, izigrani predkupni upravičenec, zahtevati, da se prenos lastnine razveljavi in stvar odstopi njemu (prvi odstavek 532. člena ZOR), mora tudi v primeru javnega razpisa za izbiro najugodnejšega ponudnika, ki mu je bila stvar že odstopljena, prizadeti, ki meni, da je bil sam najboljši ponudnik, zahtevati poleg razveljavitve izbire tudi razveljavitev pogodbe o prenosu lastnine, ki je bila predmet razpisa, in sklenitev pogodbe z njim, če naj bo njegov zahtevek uspešen.

V obravnavanem primeru, ko gre za prodajo nepremičnine - poslovnega prostora prve tožene stranke kot delniške družbe z znanimi lastniki torej ni obvezna javna dražba na podlagi 8. do 10. člena ZNP in tako ni utemeljen tisti del zahtevka, po katerem naj bi se razpis razveljavil in prvi toženi stranki naložil nov razpis za javno dražbo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, naj se javni razpis za izbiro najugodnejšega ponudnika za nakup poslovnih prostorov prve tožene stranke in sklep njene komisije, ki je kot najugodnejšega ponudnika izbrala drugo in tretjo toženo stranko, razveljavita kot nezakonita ter da mora prva tožena stranka ponoviti postopek prodaje teh prostorov v skladu z določili 8. do 10. člena Zakona o prometu z nepremičninami (Ur. list RS, št. 19/76 in 42/86 - ZPN/76). Ugotovilo je namreč, da je prva tožena stranka ustanovljena kot delniška družba z znanim lastnikom kapitala, da torej ni družbena pravna oseba in zanjo ne veljajo določbe ZNP. Izbira najugodnejšega ponudnika je bila dejansko prepuščena diskrecijski presoji komisije, ki je lahko upoštevala tudi ustna pojasnila ponudnikov.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno, ker je zavzelo stališče, da so prva ter druga in tretja tožena stranka že sklenili pisno kupoprodajno pogodbo ter jo tudi izpolnili, tako da sta slednji postali lastnici spornih nepremičnin. Ob takšnem položaju tožeča stranka nima pravnega interesa za razveljavitev javnega razpisa in sklepa komisije o izbiri ter za ponovitev postopka, marveč bi lahko le izpodbijala sklenjeno prodajno pogodbo in zahtevala sklenitev prodajne pogodbe z njo.

Tožeča stranka je vložila revizijo proti tej sodbi iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, podrejeno pa tudi iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot posledice nepravilne uporabe materialnega prava. Trdi, da Sklad Republike Slovenije za razvoj (sklad) ni izključni lastnik prve tožene stranke. Pravno zmotno je stališče pritožbenega sodišča, češ da gre v obravnavanem primeru za ugotovitveno tožbo, za katero pa tožnica nima pravnega interesa. Prva tožena stranka je odločila zavestno v lastno škodo in škodo svojih delničarjev. Zdaj pa naj bi tožnica sama določila ceno in pogoje, pod katerimi naj bi bila prva tožena stranka prisiljena z njo skleniti kupoprodajno pogodbo, ker bi jo sicer nadomestila pravnomočna sodba. Tožnica želi le doseči spremembo pravnega razmerja, kot so ga nezakonito ustvarile tožene stranke.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Res je določal ZPN/76 (nehal veljati na podlagi tretje alinee 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih, Ur. list RS, št. 44/97), da smejo družbene pravne osebe prodati stavbe ali njihove posamezne dele le na javni dražbi (prvi odstavek 8. člena). Vendar je presoja sodišča prve stopnje, da prva tožena stranka ne sodi v to kategorijo oseb, pravilna. Kot je lahko ugotovilo iz priloženih listin, je ta že pred uveljavitvijo Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS, št. 55/92, 7/93 in 1/96 - ZLPP) ves svoj družbeni kapital prenesla pogodbeno na sklad (1.1.4. in 2.1. določb pogodbe), ki je s tem pridobil pravico do upravljanja (3. in 6. člen pogodbe). Kasnejše statusno stanje prve tožene stranke sicer izkazuje, da so njeni ustanovitelji še drugi (ministrstvo, občina in podjetji), vendar vsi znani lastniki. Ob takšnem stanju stvari je očitno, da prva tožena stranka ni družbena pravna oseba in da ne razpolaga z družbenimi sredstvi oziroma z družbenim kapitalom. Ta se je torej preoblikovala, saj se je spremenila iz podjetja z družbenim kapitalom v podjetje z znanimi lastniki na celotnem trajnem kapitalu (prvi odstavek 17. člena ZLPP). Ne sme motiti dejstvo, da se je to zgodilo pred uveljavitvijo ZLPP, saj je zakonodajalec sprejel kot relevantne tudi takšne primere, kot je to razvidno iz Zakona o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (Ur. list RS, št. 71/94 in 57/95 - ZPPOLS), ki v prvi alinei prvega odstavka 1. člena navaja prav privatizacijo pravnih oseb, ki so svoj družbeni kapital pred uveljavitvijo ZLPP s pogodbo prenesle na sklad in so na dan uveljavitve tega zakona v celoti ali delno v lasti sklada. Pogoj za privatizacijo pa je seveda poprejšnje lastninsko preoblikovanje (3. člen ZPPOLS ter 17. in 18. člen ZLPP).

Preoblikovanje podjetja z družbenim kapitalom v podjetje z znanimi lastniki pa že samo ob sebi pomeni odpravo družbene lastnine, ki je inominatna, ki ni lastninska kategorija, ki je temeljila na zanikanju monopola nad družbenimi sredstvi, ki je pripadala "vsem in vsakomur". Za družbeno lastnino, ki so jo upravljali delavci sami na podlagi delavskega samoupravljanja, je bilo zato potrebno zunanje nadzorstvo (z javno dražbo, s predložitvijo pogodbe javnemu pravobranilcu, z njegovo pravico do izpodbijanja pogodbe) ob prehajanju nepremičnin v družbeni lasti v roke fizičnih in civilnih oseb. Za promet nepremičnin podjetja z znanimi lastniki pa seveda takšna zunanja kontrola ne le da ni več potrebna, nasprotno, pomenila bi celo vmešavanje državnih organov. Nadzorstvo pač opravljajo lastniki podjetja sami (prek skupščine, nadzornega sveta). V obravnavanem primeru, ko gre za prodajo nepremičnine - poslovnega prostora prve tožene stranke kot delniške družbe z znanimi lastniki torej ni obvezna javna dražba na podlagi 8. do 10. člena ZNP in tako ni utemeljen tisti del zahtevka, po katerem naj bi se razpis razveljavil in prvi toženi stranki naložil nov razpis za javno dražbo. Tudi kakšen drug predpis, kot pavšalno zatrjuje revizija, ne narekuje javne dražbe. K povedanemu velja pristaviti, da je nenavadno ravnanje tožeče stranke, ki se je kljub svojemu prepričanju, da javni razpis prve tožene stranke ni zakonit, tega vendarle brez pripomb udeležila in tako sprejela "pravila igre", ko pa ni bila izbrana kot najboljša ponudnica, je oponesla njegovo zakonitost. Ni utemeljen niti zahtevek za razveljavitev izbire komisije prve tožene stranke. Ni se sicer mogoče strinjati s stališčem prve stopnje, da je "izbira najugodnejšega ponudnika dejansko prepuščena diskrecijski presoji komisije". Javnega razpisa za prodajo zakonodaja ne ureja, zaradi česar je potrebno uporabiti z analogijo ustrezne določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tako je za razpis potrebno uporabiti zakonske določbe o razpisu nagrade (232. člen ZOR), po katerih ima vsak udeleženec razpisa pravico zahtevati razveljavitev odločitve o podelitvi nagrade (drugi odstavek tega člena). Če namreč razpis ne pomeni le zbiranja ponudb, marveč je razpisano, da bo izbran najboljši ponudnik, razpisovalca veže takšna obljuba kot enostranska izjava volje. Nemoralno bi bilo, da bi razpisovalec obljubil izbiro najboljšemu ponudniku, izbral pa bi nekoga, čigar ponudba ne bi bila po objektivnih in subjektivnih merilih, gledano z razpisovalčevega stališča, najugodnejša. Zato tu ne gre za njegovo diskrecijsko pravico marveč za obveznost izbrati najugodnejšega ponudnika, in za to, da se izpolnitev te obveznosti preizkusi tudi v sodnem postopku.

Vendar je potrebno v tem sporu delno pritrditi stališču pritožbenega sodišča, da tožeča stranka tožbenega zahtevka ni pravilno postavila. Ne gre le za pomanjkanje pravnega interesa za uveljavljanje postavljenega zahtevka. Mimogrede, na pomanjkanje pravnega interesa kot procesne predpostavke za vsakršno obliko tožbe in s tem, če ta ni podan, na procesno kršitev, pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, saj zakon te kršitve ne našteva med absolutnimi bistvenimi kršitvami (drugi odstavek 354. člena ZPP). V tem primeru gre za to, da postavljeni zahtevek materialnopravno ni utemeljen, ker ne zajema tudi razveljavitve že sklenjene pogodbe med toženo stranko in zahteve za sklenitev pogodbe med tožnico in prvo toženo stranko. Toženci so namreč sklenili med seboj prodajno pogodbo za nepremičnino in jo že izpolnili, kar pomeni, da je nastalo novo pravno razmerje, kakor pravilno opaža revizija, in sicer na podlagi sporne izbire najugodnejšega ponudnika. Ta pogodba pomeni oviro za kakršnokoli drugačno odločanje o pravni usodi prodane nepremičnine. Kakor mora, ko se spet zatečemo k analogiji, izigrani predkupni upravičenec, zahtevati, da se prenos lastnine razveljavi in stvar odstopi njemu (prvi odstavek 532. člena ZOR), mora tudi v primeru javnega razpisa za izbiro najugodnejšega ponudnika, ki mu je bila stvar že odstopljena, prizadeti, ki meni, da je bil sam najboljši ponudnik, zahtevati poleg razveljavitve izbire tudi razveljavitev pogodbe o prenosu lastnine, ki je bila predmet razpisa, in sklenitev pogodbe z njim, če naj bo njegov zahtevek uspešen. Določbo 111. člena ZOR, ki določa med drugim, da je pogodba izpodbojna tudi, če je v tem zakonu ali posebnem predpisu tako določeno, je potrebno razlagati širše, torej velja tudi za primere, ko se izpodbojnost kakšne pogodbe vsiljuje sama ob sebi zaradi cilja, namena kakšne določbe tega zakona ali drugega predpisa, pa čeprav izpodbojnost ni izrecno predvidena ali omenjena. Ker torej ob zatrjevanem (že v tožbi je tožeča stranka trdila, da je bila nepremičnina prodana) in pozneje med postopkom ugotovljenem dejanskem stanju tožeča stranka ni postavila na materialnem pravu temelječega popolnega zahtevka, le-ta ni utemeljen in je bil zato pravilno pravnomočno zavrnjen.

Revizijski očitek pritožbenemu sodišču, da neupravičeno govori o tožničini ugotovitveni tožbi, ne drži, saj česa takšnega v svoji odločbi ni zapisalo, nasprotno, tožeča stranka je sama navedla v opisu tega spora, da gre za tožbo zaradi ugotovitve nezakonitosti. Tudi trditve o korektnosti tožničinega ravnanja se pokažejo kot odvečne spričo razpleta zadeve, ko sploh ni prišlo do tehtanja popolnosti ponudb ter presoje, katera med njimi je najugodnejša. Da do tega ni prišlo, se je res zgodilo zaradi zmotnega pravnega razmišljanja prvega sodišča, vendar, kot je bilo razloženo, to ni bilo potrebno zaradi nepravilnega oblikovanja tožbenega zahtevka.

Ni po povedanem podan uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).