12. 2. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. A., d. o. o., Ž., ki jo zastopa Odvetniška družba B. – B., o. p., d. n. o., Z., na seji senata 30. januarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 36/2006 z dne 28. 2. 2006 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 61/2005 z dne 20. 10. 2005 in s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. II Pd 1622/2003 z dne 25. 11. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da tožnici delovno razmerje ni prenehalo. Odločilo je, da jo mora tožena stranka (ustavna pritožnica) pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja, kot da bi delala. Višje sodišče je pritožbo pritožnice zoper takšno odločitev zavrnilo. Vrhovno sodišče je zavrnilo njeno revizijo. Štelo je, da sta stranki nedvomno sklenili delovno razmerje, za prenehanje katerega je, ne glede na položaj tožnice v delovnem procesu, treba uporabiti določbe Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 – v nadaljevanju ZDR). Tudi v primeru, ko sklepa oseba delovno razmerje kot direktor ali kot delavec s posebnimi pooblastili, je od volje strank odvisno, kakšno pravno razmerje bo nastalo med strankama. Določbe tega zakona bi morala zato tožena stranka upoštevati tudi v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Pri tem se ne more sklicevati na določbo 10. člena pogodbe o zaposlitvi, ki določa le odpovedni rok in obvezno pisnost odpovedi, v samo ureditev odpovednih razlogov pa ne posega. Če bi bili odpovedni razlogi drugačni kot v ZDR, bi morali biti v pogodbi o zaposlitvi izrecno določeni (6. alineja 72. člena ZDR).

2.Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Meni, da bi bilo treba za tožnico kot vodjo finančne in kadrovske službe uporabiti 72. člena ZDR, ki dopušča, da delodajalec in poslovodna oseba v pogodbi o zaposlitvi drugače uredita tudi pravice in obveznosti pogodbenih strank v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja. Zatrjuje, da sta želeli pogodbeni stranki z 10. členom pogodbe o zaposlitvi v celoti drugače urediti prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče, ki bi lahko sodišču pojasnila okoliščine v zvezi z vsebino dogovora med pogodbenima strankama. Te svoje odločitve sodišče naj tudi ne bi ustrezno obrazložilo. S tem naj bi bila pritožnici kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, Višje in Vrhovno sodišče pa naj te kršitve ne bi odpravili. Po mnenju pritožnice je v neskladju s to ustavno pravico tudi očitno napačno stališče sodišč prve in druge stopnje, da prokurista ni mogoče šteti med poslovodne osebe iz 72. člena ZDR. Drugačna razlaga te zakonske določbe naj bi bila tudi v neskladju s pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave.

B.

3.Izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča temelji na stališču, da pogodbeni stranki v pogodbi o zaposlitvi nista drugače uredili razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar bi morala odpoved pogodbe o zaposlitvi v tem delu temeljiti na določbah ZDR. Uporabo določb ZDR je Vrhovno sodišče vezalo na ugotovitev, da sta pogodbeni stranki sklenili delovno razmerje, ne da bi se posebej opredelilo do vprašanja, ali je imela tožnica status poslovodne osebe. Glede na to ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami o domnevno neustavnem stališču nižjih sodišč, po katerem prokurista ni mogoče šteti med poslovodne osebe iz 72. člena ZDR.

4.Pritožnica nasprotuje razlagi 10. člena pogodbe o zaposlitvi, kot jo je podalo Vrhovno sodišče. S tem nasprotuje dejanskim oziroma pravnim zaključkom sodišča, kar pa ne more biti predmet ustavne pritožbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi Ustavno sodišče izpodbijano sodbo le z vidika, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Z vidika 22. člena Ustave bi lahko bil v zvezi s tem sicer relevanten očitek pritožnice, da sodišče prve stopnje ni ustrezno obrazložilo zavrnitve njenega dokaznega predloga za zaslišanje priče, ki bi lahko sodišču pojasnila okoliščine v zvezi z vsebino dogovora med strankama pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa za obravnavo tega očitka niso izpolnjene procesne predpostavke. Po prvem odstavku 51. člena ZUstS se lahko ustavna pritožba namreč vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev pa ne pomeni samo formalnega izčrpanja (tj. vložitve pravnega sredstva), ampak tudi zahtevo po materialnem izčrpanju (tj. vsebinskem uveljavljanjem kršitev človekovih pravic v že vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Iz priložene pritožbe in revizije je razvidno, da pritožnica očitane kršitve v sodnem postopku ni uveljavljala. Zato je tudi ne more uveljavljati v postopku z ustavno pritožbo.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

6.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan