Jedro

Razmerje odgovornosti 30% : 70% delavca. Delodajalec odškodninsko odgovarja delavcu za povzročeno škodo, če dopušča, da delavci uporabljajo za hojo bazenovo desko. Delavec, ki ve, da je hoja preko deske prepovedana je soodgovoren za nastalo škodo 70%.

Izrek

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo plačilo 720.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila in znesek 621,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.11.1996 dalje do plačila. V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper takšno sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožeča stranka s pritožbo izpodbija tako temelj odškodninskega razmerja, kot tudi višino prisojene odškodnine. Glede prvega je ponovila navedbe iz postopka na prvi stopnji in sicer, da je tožena stranka kršila predpise o varstvu pri delu, saj tožnik ni imel veljavnega izpita iz varstva pri delu in že samo to dejstvo zadostuje, da je podana krivdna odgovornost tožene stranke. Od tožnika bi se lahko zahtevalo, da v primeru, kadar niso zagotovljeni varni pogoji dela odkloni delo (kakor je to s Pravilnikom o varstvu pri delu predpisano) le v primeru, če bi imel opravljen izpit iz varstva pri delu. Poleg tega so v postopku številne priče izpovedale, da so predpostavljeni v toženi stranki vedeli, da so ploh za prečkanje bazenov uporabljali že dlje časa, pa niso zahtevali, da se ga odstrani, oziroma so ukrepali šele po nesreči. Poleg tega pa tožena stranka napada tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta bila bazena za konfiskat ustrezno zavarovana. Glede višine prisojene odškodnine pa tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje prisodilo prenizke vsote za pretrpljene bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, strah, kot tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnostiu. Glede telesnih bolečin tekom zdravljenja tožeča stranka ponavlja navedbe iz postopka na prvi stopnji in meni, da je vtoževana odškodnina v višini 3.000.000,00 SIT v celoti utemeljena. Glede pretrpljenega strahu pa tožeča stranka v pritožbi navaja, da je tožnik trpel intenziven strah. Dr. A. v izvedenskem mnenju sicer ocenjuje, da strah po namestitvi mavčnega steznika ni bil več medicinsko upravičen. Takšna ocena pa je povsem drugačna od dejanskega strahu, ki ga je tožena stranka tekom zdravljenja, vse do končne rehabilitacije, trpela. Glede višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa tožeča stranka pravi da kljub drugačnemu mnenju izvedencev trpi za glavoboli, ki jih do poškodbe nikoli ni imela.

Včasih so ti glavoboli tako hudi, da mora jemati zdravila. Poleg tega ima tožnik še vedno težave z nespečnostjo, z bolečinami v hrbtenici, težave ima pri vstajanju, težko se obrača in ne more opravljati več del, ki jih je opravljal pred poškodbo. Hrbtenica pa je tudi slabše gibljiva. Že okoliščina, da je bil tožnik spoznan za invalida I. stopnje, utemeljuje zaključek, da ocenjena odškodnina v višini 750.000,00 SIT ni realna. Tožeča stranka pa se pritožuje tudi glede odločbe sodišča prve stopnje o odškodnini za izgubo na dohodku, saj je upoštevalo izplačilo v celotnem obdobju bolniškega staleža in ne samo v obdobju, ko je prišlo do manjka.

Tožena stranka je v pritožbi izpodbijala le odločitev sodišča prve stopnje glede temelja odškodninske obveznosti. Tožeča stranka je bila seznanjena z nevarnostmi, katerim je bila izpostavljena pri delu in s sredstvi in načini zaščite pred njimi. Dobro je vedela, da ne sme po deski prečkati prehoda med bazenoma. Če se je kljub temu odločila za prehod po deski, tožena stranka ni imela nobene možnosti, da bi to preprečila, ne glede na vse ukrepe varstva pri delu, ki jih je spoštovala in izvajala. Sodišče prve stopnje je tako napačno uporabilo določbo 1. odstavka 192. člena ZOR, saj je o tožbenem zahtevku odločilo po pravilih o deljeni odškodninski odgovornosti, namesto, da bi ga v celoti zavrnilo. Tožeča stranka je namreč za svojo škodo v celoti odgovorna sama.

Pritožbi sta neutemeljeni.

Materialnopravna podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke so določbe čl. 73/1 Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. list SFRJ 80/89 - 42/90), ki določajo, da mora delodajalec delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Pritožbeno sodišče se v celoti pridržuje stališču prvega sodišča, da gre v konkretnem primeru za krivdno odgovornost tožene stranke (čl. 154/1 ZOR).Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da znaša tožnikov delež odgovornosti 60%, delež tožene stranke pa 40%.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s takšno oceno. Že sodišče prve stopnje ugotavlja, da sta bila bazena za konfiskat zavarovana in da vzročna zveza med povečanim smradom (oz. pokvarjeno ventilacijo) in nesrečo ni podana. Do takšnega zaključka je prišlo po obširnem dokaznem postopku. Tožeča stranka je v pritožbi zgolj ponavljala navedbe, ki jih je navedla že pred sodiščem prve stopnje. V pritožbi ni navedla nikakršnega novega dejstva, s ponavljanjem navedb pa ni prepričala pritožbenega sodišča, ki se glede teh dejstev v tem v celoti pridržuje zaključkoma prve stopnje. Krivdo tožene stranke je sodišče prve stopnje ocenilo v tem, da ni poskrbela, da bi delavci ne uporabljali deske za krajšanje poti med bazenoma, čeprav je za to vedela. Glede tega dela pa se, kot je bilo že povedano, pritožuje tudi tožena stranka. Tožeča stranka je sama povedala, da je vedela, da preko deske ne sme iti. Torej se je zavedala nepravilnosti svojega dejanja in tudi, da njeno dejanje lahko pripelje do nesreče. Tako je povsem brez pomena pritožbena navedba tožeče stranke, da je krivda tožene stranke tudi v tem, da tožeča stranka ob nesreči ni imela veljavnega izpita iz varstva pri delu, saj to ni v vzročni zvezi z nesrečo. Kljub vsemu pa bi lahko pričakovali, da tožnik morda vendarle ne bi krajšal poti, če bi v toženi stranki poskrbeli za sprotno odstranjevanje deske, za sprotno opozarjanje delavcev o prepovedanosti hoje čez desko in tudi za sankcioniranje takšnega početja. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa se ne strinja z oceno deležev odgovornosti. Sodišče prve stopnje je premalo upoštevalo tožnikov delež. Saj je, kot je bilo že povedano, tožnik vedel, da ne sme hoditi čez desko, poleg tega pa sta bila bazena s konfiskatom zavarovana, kar pomeni, da je tožnik moral premagati oviro, da je lahko stopil na desko. Ob upoštevanju dejstva, da je bila do bazenov zagotovljena daljša a varna pot in glede na prej opredeljeno krivdo tožene stranke, ocenjuje pritožbeno sodišče, v skladu z določilom čl. 192/1 ZOR, sokrivdo tožnika na 70%, tako da tožena stranka odgovarja tožniku za nastalo škodo 30%.

Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje glede ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo glede odmere obsega nepremoženjske škode. Vendar pa se sodišče druge stopnje ne strinja z višino odmerjene odškodnine.

Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo nevšečnosti, ki jih je imel tožnik med zdravljenjem, predvsem to, da je tožnik štiri mesece in pol moral nositi mavčni steznik, kar je gotovo zelo moteče, saj je bil v tem času popolnoma odvisen od ostalih oseb (ni mogel sam vstati, sesti, iti na stranišče itd.). Poleg tega pa ni zanemarljiv tudi podatek, da je bil tožnik 40-krat rentgensko slikan, kar je nedvomno zelo škodljivo. Poleg navedenega pa je tožnik trpel še bolečine in ostale nevšečnosti, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tako pritožbeno sodišče, v skladu z 200/1 čl. ZOR, ocenjuje, da je primerna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju 1.150.000,00 SIT in ne 800.000,00 SIT kot je tožniku iz tega naslova priznalo prvo sodišče. Pritožbeno sodišče se povsem pridržuje zaključkom sodišča prve stopnje glede odmere odškodnine za strah, ki ga je tožnik utrpel ob padcu. Primarni strah je bil nedvomno intenziven in to opravičuje odmero odškodnine v višini, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje.

Sodišče druge stopnje sicer dopušča možnost, da je bilo tožnika strah tudi za izzid zdravljenja, vendar intenzivnost tega strahu še zdaleč ni dosegala stopnje, ki bi bila, v skladu z 200/1 čl. ZOR, upoštevana pri odmeri odškodnine iz naslova strahu. Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo odškodnino za strah v znesku 250.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je na podlagi čl. 200/1 in 203 ZOR odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti na 750.000,00 SIT. Pri tem je upoštevalo, da je delež degenerativnih sprememb 40%, delež sprememb zaradi nesreče pa 60%. Pritožbeno sodišče se ne strinja z višino odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede na zmanjšanje aktivnosti tožnika, zaradi posledic v nesreči pridobljenih poškodb, kot tudi degerativnih sprememb hrbtenice, meni pritožbeno sodišče, da znaša pravična odškodnina 1.750.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče pa na tem mestu poudarja, da posledica višje odmere te odškodnine niso morebitni glavoboli, ki jih tožnik zatrjuje v pritožbi, saj iz obeh izvedenskih mnenj izhaja, da takšni glavoboli ne morejo izhajati iz poškodb, kot jih je utrpel tožnik. Tako pripade 40% te odškodnine na degerativne spremembe in 60% na poškodbo ob nesreči, kar pomeni, da je odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je posledica nesreče 1.050.000,00 SIT.

sTako znaša celotna priznana odškodnina 2.400.000,00 SIT. Glede na tožnikov soprispevek za nastanek škode je sodišče tožniku prisodilo denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 720.000,00 SIT, kar predstavlja 30% celotne odškodnine.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo glede tožnikovega zahtevka za plačilo materialne škode iz naslova prikrajšanja na osebnih dohodkih za obdobje od maja 1995 do vključno avgusta 1996. Iz 190. člena ZOR izhaja, da sodišče, ki upošteva tudi okoliščine, nastale po povzročitvi škode, prisodi oškodovancu odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Iz te določbe logično izhaja, da je potrebno od škode, ki jo je utrpel tožnik odšteti tudi vse koristi, ki jih je imel zaradi škodnega dogodka. Tako je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je od dohodkov v obdobjih, ko je bilo tožniku izplačano več, kot bi imel plače. Tako je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno in v skladu z 190. členom ZOR.

Kljub delni ugoditvi pritožbama obeh pravdnih strank (toženi glede večje soodgovornosti tožnika; in tožeči stranki glede višine prisojene odškodnine) je bilo obe pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi izpodbijano sodbo, saj je ob upoštevanju vsega zgoraj navedenega odločitev sodišča prve stopnje pravilna (čl. 368 ZPP).

Določbe ZPP (Ur. list SFRJ št. 4/77 - 27/90) so uporabljene na podlagi določbe prvega odstavka čl. 498 Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS 26/99).