Jedro

Skrbnost je merilo za presojo, kakšno dejanje mora izpolnitelj opraviti, da je zavezi zadoščeno.

Kot pravilno ugotavlja tudi pritožba, je dolžnost ravnanja v zvezi s prodajo premoženja za toženo stranko v postopku zapolnjevanja privatizacijske vrzeli določala Uredba o načinu prodaje premoženja v lasti Slovenske razvojne družbe pooblaščenim investicijskim družbam (Ur.l. RS, 48/1998, stran 3443, v nadaljevanju Uredba). V določbah te Uredbe so bila tudi določena (inkorporirana) pravila stroke, ki so v postopku zapolnjevanja privatizacijske vrzeli zavezovala tožeči stranki.

Bistvenost zmote namreč še ne zadostuje za izpodbojnost pogodbe. Po določbi drugega odstavka 46. člena OZ stranka ne more zahtevati razveljavitve pogodbe, če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Oziroma povedano drugače, zmota mora biti opravičljiva oziroma nezakrivljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeči stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožečih strank na razveljavitev pogodbe o prodaji in nakupu poslovnih deležev v družbi S.L. d.o.o., specificirano navedenih v 1. točki I. odstavka izreka sodbe, ki so jo pravdne stranke sklenile dne 11.03.2002. V 2. in 3. točki I. odstavka izreka je zavrnilo zahtevek tožečih strank na plačilo 1.462.321.368,00 SIT s pripadki (proti prvotožeči stranki) oziroma plačilo 436.028.591,00 SIT s pripadki (proti drugotožeči stranki) ter v 4. točki I. odstavka izreka zahtevek na povračilo pravdnih stroškov tožečih strank. Tožeči stranki je zavezalo k povrnitvi pravdnih stroškov tožene stranke (II. odstavek izreka).

Tožeči stranki sta proti sodbi pravočasno vložili pritožbo. V njej uveljavljata vse razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata pritožbene stroške.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej v zvezi z očitkom pritožnikov, da so si razlogi sodbe v določenem delu v nasprotju, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprva sicer res navedlo, da ni sledilo navedbam tožečih strank, da gre za "bistveno zmoto o nominalni višini poslovnega deleža v knjigovodski vrednosti celotnega kapitala", nato pa je ugotovilo, da tožeči stranki za pravo vrednost poslovnih deležev in osnovnega kapitala očitno nista vedeli. To pa še ne predstavlja kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodbo sodišča prve stopnje kljub zgoraj navedenemu mogoče preizkusiti.

Pritrditi je treba pritožnikoma, ko pravita, da je zmota podana, ne glede na to, na osnovi česa je do nje prišlo. Argumenti prvostopnega sodišča o tem, zakaj ni sledilo navedbam tožečih strank, da je šlo za bistveno zmoto (o nominalni višini poslovnega deleža in v knjigovodski vrednosti celotnega kapitala) in sicer "ker so izračuni tožečih strank v tožbi temeljili na domnevah in ker gre v večjem delu za špekulacije", zato niso sprejemljivi, so pa kljub temu jasni. Navedena zmotna presoja pa na pravilnost odločitve ni vplivala, kot bo to razvidno iz nadaljevanja obrazložitve.

Prav tako ni podana niti zatrjevana protispisnost. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, zakaj ni zaslišalo prič M. Ž., S. V. in R. S.. Tožeči stranki bi morali v skladu z 212. členom ZPP navesti, o katerih dejstvih naj se izvedejo predlagani dokazi. Stranka je v skladu s prvim odstavkom 7. člena ZPP dolžna ponuditi sklenjeno trditveno dokazno gradivo. Če ne zatrjuje konkretnih dejstev, ki naj bi jih dokazoval posamezen dokaz, potem izvedba takšnega dokaza ni smiselna. Zaslišanje strank v zvezi z obstojem bistvene zmote, obstoj katere ki, kot bo razvidno iz nadaljevanja, niti ni sporen, ni bilo potrebno. Pritožnika pa tudi ne povesta, v zvezi s katerimi pravnoodločilnimi dejstvi, ki naj bi bila navedena pod točko I., IV. tožbe in XII. drugega pripravljalnega spisa tožečih strank, naj bi sodišče izvajalo zaslišanje strank in prič, navedenih v dokaznem predlogu pod točko VI. tožbe.

Pritožnika v pritožbi sodišču prve stopnje očitata, da standarda dobrega strokovnjaka vsebinsko ni napolnilo glede na obravnavani primer. Ponavljata trditve, ki sta jih podala tekom postopka na prvi stopnji, da sta v konkretnem primeru ravnala po pravilih stroke in običajih, kot so se ti izoblikovali v postopkih zapolnitve privatizacijske vrzeli, torej da sta ravnala tipično, normalno in povprečno za te posle. Trdita še, da sodišče prve stopnje ravnanja tožečih strank ni presojalo po povprečni osebi določenega poslovnega kroga, torej po povprečni pooblaščeni investicijski družbi, kot so te ravnale v postopkih zapolnitve privatizacijske vrzeli. Pritožbene navedbe niso utemeljene.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da pritožnika v tem delu sodišču prve stopnje očitata zmotno uporabo materialnega prava ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeči stranki za pravo vrednost poslovnih deležev in osnovnega kapitala nista vedeli in da je njuno ravnanje potrebno presojati po merilih dobrega strokovnjaka, za katere velja strožje merilo iz drugega odstavka 46. člena Obligacijskega zakonika (enako 2. odstavek 18. člena Zakona o obligacijskih razmerjih). Citirana določba udeležencem, ki izpolnjujejo obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti, nalaga, da morajo ravnati z večjo stopnjo skrbnosti. Drugi odstavek citiranega člena se nanaša predvsem na gospodarske subjekte, ki posle opravljajo redno, pogosto in s pridobitnim namenom. Od njih se torej zahteva večja stopnja skrbnosti (opomba 1). Takšna gospodarska subjekta sta tudi tožeči stranki. Skrbnost je merilo za presojo, kakšno dejanje mora izpolnitelj opraviti, da je zavezi zadoščeno. Strokovnjak, ki ne ravna z zadostno skrbnostjo, je kriv, četudi gre za manjšo nepazljivost; gre vendarle za nepravilno ravnanje in neugodne posledice izvirajo iz njegove sfere (opomba 2).

Sodišče je v obravnavani zadevi po izpeljanem dokaznem postopku ocenilo, da tožeči stranki kot strokovnjaka v postopku sklepanja pogodbe o prodaji in nakupu poslovnega deleža v družbi S.L. d.o.o. zahtevani skrbnosti nista zadostili. Ugotovilo je, (1) da nista opravili skrbnega pregleda in (2) da bi lahko zahtevali natančnejše podatke o predmetu prodaje in cenitev, pa tega nista storili. Dodatno okoliščino o tem, da bi tožeči stranki morali tako ravnati, je sodišče prve stopnje našlo v dejstvu, da sta odlašali s podpisom pogodbe, kar naj bi kazalo, da sta bili v dvomih glede prave vrednosti poslovnih deležev oziroma velikosti kapitala S.L. d.o.o.. Zaključilo je, da bi tožeči stranki kot strokovnjaka morala vedeti in se zavedati, (1) kakšen pregled je potreben zaradi zavarovanja njunih rizikov in (2) zahtevati ter pridobiti ustrezno dokumentacijo.

Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje pritožnikoma, da tožeči stranki v okviru pravnega standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka v postopku zapolnjevanja privatizacijske vrzeli nista bili dolžni opraviti skrbnega pregleda družbe S.L. d.o.o.. Kot pravilno ugotavlja tudi pritožba, je dolžnost ravnanja v zvezi s prodajo premoženja za toženo stranko v postopku zapolnjevanja privatizacijske vrzeli določala Uredba o načinu prodaje premoženja v lasti Slovenske razvoljne družbe pooblaščenim investicijskim družbam (Ur.l. RS, 48/1998, stran 3443, v nadaljevanju Uredba). V določbah te Uredbe so bila tudi določena (inkorporirana) pravila stroke, ki so v postopku zapolnjevanja privatizacijske vrzeli zavezovala tožeči stranki. To v pritožbi tožeči stranki zatrjujeta celo sami. Tako je pravilno sklepalo tudi sodišče prve stopnje. Uredba pooblaščenim investicijskim družbam v postopku prodaje premoženja sicer ni nalagala oprave skrbnega pregleda podjetij, ki so predmet prodaje. Dolžnosti, da se pred nameravanim nakupom opravi skrben pregled podjetja, pritožnikoma niso nalagali niti drugi predpisi. Vendar pa je 2. odstavek 5. člena Uredbe pooblaščenim investicijskim družbam omogočal pridobitev dokumentacije in dodatnih podatkov o podjetjih, kar je potrebno upoštevati pri presoji potrebne skrbnosti tožečih strank pri ugotavljanju vrednosti predmeta nakupa (pogodbe). Čim pa je tako, je prvostopno sodišče ob ugotovitvi, da tožeči stranki skladno z drugim odstavkom 5. člena Uredbe nista zahtevali natančnejših podatkov o predmetu prodaje, čeprav sta bili v dvomih glede prave vrednosti "osnovnih sredstev in investicij v S.L. d.o.o.", pravilno materialnopravno zaključilo, da tožeči stranki nista ravnali kot dobra strokovnjaka in da se zato na bistveno zmoto ne moreta sklicevati. Bistvenost zmote namreč še ne zadostuje za izpodbojnost pogodbe. Po določbi drugega odstavka 46. člena OZ stranka ne more zahtevati razveljavitve pogodbe, če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Oziroma povedano drugače, zmota mora biti opravičljiva oziroma nezakrivljena (opomba 3). Pravilen zaključek prvostopnega sodišča je drugačen.

Brez upoštevne teže so pritožbena zatrjevanja, da nobena dokumentacija ne bi razkrila prave vrednosti nasedlih investicij. S tem pritožnika smiselno zatrjujeta, da nihče v danem trenutku ne bi mogel ugotoviti prave vrednosti nasedlih investicij. Kot izhaja iz besedila zakonskega določila 2. odstavka 46. člena OZ, lahko stranka, ki je v zmoti, zahteva razveljavitev pogodbe, če je pri njeni sklenitvi ravnala kot skrbna oseba. Bistvena je torej časovna umestitev zahtevane skrbnosti - v čas sklenitve pravnega posla. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pritožnika pri sklepanju pogodbe nista ravnala s potrebno skrbnostjo, zato s takšnimi trditvami ne moreta biti uspešna. Hkrati pritožbeno sodišče ne sprejema stališča tožečih strank, ki vnaprej odrekata (dokazno) vrednost vpogleda v dodatno dokumentacijo. Ob povedanem pa pritožbeno sodišče še dodaja, da pritožnika niti ne pojasnita, na kakšen način se je osem mesecev kasneje (opomba 4) ugotovilo pravo vrednost nasedlih investicij, zato tudi s takšnimi trditvami ne moreta biti uspešna.

Ob pravilni ugotovitvi prvostopnega sodišča, da tožeči stranki nista zadostili zahtevani skrbnosti dobrega strokovnjaka je pravilen tudi zaključek, da se tožeči stranki ne moreta sklicevati na to, da so enako kot tožeči stranki v postopku zapolnjevanja privatizacijske vrzeli ravnale vse pooblaščene investicijske družbe, pritožbeni razlog v to smer pa neutemeljen. Če je tipično (običajno) ravnanje kroga oseb, ki opravljajo enako dejavnost, v nasprotju s pravili stroke, prevladajo pravila stroke. Če pretežen krog izvajalcev določenih storitev običajno krši določena pravila stroke, je izpolnitev nepravilna (nestrokovna), četudi ustreza standardu tipičnega, običajnega ravnanja (opomba5). Ker je o stališču sodišča do navedbe stranke mogoče sklepati smiselno tudi iz vsebine obrazložitve in torej ni potrebna izrecna opredelitev sodišča do nje (prim. Sklep Ustavnega sodišče RS Up-/00 z dne 05.03.2001), so neutemeljene pritožbene navedbe tožečih strank, da prvostopno sodišče ni opredelilo poslovnega kroga, s katerim bi lahko primerjalo ravnanje tožečih strank, zaradi česar izpodbijana sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Prvostopno sodišče je v zadostni meri napolnilo vsebino pravnega standarda skrbnosti dobrega strokovnjaka, saj je v razlogih sodbe jasno opredelilo, kakšna bi bila v dani situaciji, upoštevaje določbe Uredbe, pričakovana, običajna, normalna skrbnost dobrega strokovnjaka pri ugotavljanju vrednosti predmeta prodaje.

V zvezi s trditvami pritožnikov, nanašajočimi se na rok za oddajo ponudbe za plačilo kupnine, pa velja pripomniti, da je v danem primeru vendarle potrebno upoštevati posebnosti postopkov prodaje premoženja, ki je bila izvajana zaradi zapolnjevanja privatizacijske vrzeli, saj je pravila prodaje določila država. S tem pa je ravnanje udeležencev pri sklepanju pogodb v določeni meri omejila, tako z načinom prodaje, načinom določitve cene predmeta prodaje ter pridobivanja informacij o tem, vse z določenim namenom in v javnem interesu. Zato je opravičljivost zmote potrebno presojati v mejah okvirov, ki so bili določeni za ugotavljanje vrednosti premoženja, katerega nakup je bil glede na naravo postopkov in sestavo premoženja nedvomno povezan tudi z določenimi poslovnimi riziki tožečih strank.

Ker je torej prvostopno sodišče pravilno ocenilo, da tožeči stranki nista ravnali z zadostno skrbnostjo, je pravilno materialnopravno zaključilo, da niso podani pogoji za razveljavitev pogodbe po 1. odstavku 46. člena OZ, niti po 1. odstavku 118. člena OZ in pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek tožečih strank zavrnilo. Sodba prvostopnega sodišča vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, s katerimi pritožbeno sodišče v zgoraj navedenem obsegu soglaša. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeči stranki, ki s pritožbo nista uspeli, morata sami kriti pritožbene stroške (1. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

Opomba 1: V. Kranjc, 1. knjiga Obligacijskega zakonika s komentarjem, GV Založba, 2003, stran. 102 Opomba 2: S. Cigoj, ZOR s komentarjem, časopisni zavod Uradni list SRS, 1978, stran 16-17 Opomba 3: M. Dolenc, 1. knjiga Obligacijskega zakonika s komentarjem (splošni del), GV založba, Ljubljana, 2003, stran 349 Opomba 4: Na 8. skupščini S.L. d.o.o. dne 12.07.2002 Opomba 5: N. Plavšak, Komentar OZ, 1. knjiga, GV Založba, 2003, str. 147