Jedro

Rok, določen v 2. odstavku 25. člena ZDKG je instrukcijski rok in neupoštevanje tega roka ne pomeni bistvene kršitve določb postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 2269/2000-9 z dne 27.3.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 10.10.2000, s katero je ta zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Upravne enote D. z dne 14.9.2000. S prvostopno odločbo je odločeno, da kmetija, ki obsega nepremičnine, vpisane pri vl. št. 379 in 388, obe k.o. R., in pri katerih je vknjižena lastninska pravica na osebo z imenom S.V., izpolnjuje pogoje za zaščiteno kmetijo in se vpiše v seznam zaščitenih kmetij. V razlogih sodbe sodišče navaja, da je tožena stranka navedla pravilne razloge, s katerimi se sodišče strinja. V postopku preveritve pogojev za zaščiteno kmetijo je bilo ugotovljeno, da kmetija tožnika izpolnjuje pogoje, določene v 2. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG), pri tem pa so bili uporabljeni podatki o kmetijskih zemljiščih in gozdovih, o njihovih površinah in načinu rabe, o katastrskih kulturah in razredih, iz uradnih evidenc in izdanih uradnih potrdil, vse v skladu z 2. in 3. odstavkom 4. člena ZDKG. Kot neutemeljen je zavrnilo tožbeni ugovor, da bi morala odločitev o določitvi statusa zaščitene kmetije zajeti vse nepremičnine, katerih lastnik ali solastnik je tožnik. Namen ZDKG izhaja iz 1. člena in med drugim je njegov namen preprečitev drobitve kmetijskih oziroma kmetijsko - gozdarskih gospodarskih enot. Kaj mora obsegati gospodarska enota, da jo je mogoče opredeliti kot zaščiteno kmetijo, določa ZDKG v 2. odstavku 2. člena in sicer za to zadostuje že, če obsega najmanj 5 hektarov in ne več kot 100 hektarov primerljive kmetijske površine. Kriterija, ki ga tožnik v tožbi zatrjuje, da mora zaščitena kmetija zajeti vse nepremičnine, ki so v njegovi lasti oziroma solasti, pa ZDKG, ne določa. Po ZDKG je možno kot zaščiteno kmetijo določiti tudi le del nepremičnin, ki so v lasti ali solasti iste osebe, če so izpolnjeni pogoji. Zavrnila je ugovor tožnika, da podatki o zemljiščih niso usklajeni z dejanskim stanjem v naravi, ker je to predmet drugega postopka. Neutemeljeno je sklicevanje tožnika na to, da so posamezna zemljišča, ki so pripisana v predmetnih zemljiškoknjižnih vložkih razdrobljena in ne med seboj povezana, da na njih ne stojijo kmetijski objekti in na njih ni organizirana proizvodnja. Po 2. členu ZDKG za določitev zaščitene kmetije ni določen kriterij stroge medsebojne povezanosti posameznih zemljišč, posamezna zemljišča so med seboj lahko ločena in oddaljena, vendar tako, da je še mogoče šteti, da gre za celoto kmetijskih zemljišč in gozdov. To pa v obravnavanem primeru je mogoče, saj se vsa zemljišča, ki so sicer znotraj dveh lokacijsko ločenih kompleksov zemljišč in gozdov, nahajajo znotraj ene katastrske občine, kar izhaja iz predloženih zemljiškoknjižnih in zemljiško-katastrskih podatkov. Ugovor v zvezi z uporabo starega zakona je brezpredmeten, ker je organ dolžan v postopku upoštevati tiste predpise, ki veljajo v času njegovega odločanja, ti pa so bili po presoji sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno upoštevani in pravilno uporabljeni. Kot utemeljen je sicer presodilo tožnikov ugovor, da v obravnavani zadevi ni bilo podlage za uporabo 25. člena ZDKG, na katerega se v uvodu res sklicuje prvostopna odločba, te kršitve pa tožena stranka ni odpravila. Vendar pa po presoji sodišča prve stopnje navedena kršitev ne vpliva na sicer pravilno odločitev v obravnavani zadevi, še posebej, ker se prvostopni organ v uvodu odločbe sklicuje tudi na 4. člen ZDKG, ki pa je pravilna pravna podlaga za določitev zaščitene kmetije. Le napačna pravna podlaga, ki jo je navedel prvostopni organ, ne vpliva na sicer pravilno odločitev tožene stranke in ni razlog za odpravo izpodbijane odločbe.

V pritožbi tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabo materialnega zakona. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek oziroma podrejeno, da spremeni sodbo sodišča prve stopnje. Prvostopni upravni organ je izdal dve odločbi o isti stvari z dne 8.9.2000 in z dne 14.9.2000, zoper obe odločbi je tožnik podal pravočasno pritožbo, vendar je bila toženi stranki odstopljena samo pritožba z dne 3.10.2000. V obeh odločbah je prvostopni organ odločal o statusu zaščitene kmetije, vendar si odločbi nasprotujeta. Upravno sodišče se o kršitvah določb ZUP ni izjasnilo. V konkretnem primeru je doseženo, da se je kmetijsko - gozdarska gospodarska enota, last tožnika, razdrobila v dve enoti, to je v del, ki naj bi predstavljal zaščiteno kmetijo in na katerem se ne nahajajo gospodarski objekti in na del, ki ga ima tožnik v solasti z ostalimi sorodniki in ki sedaj ni zaščiten, vendar se na tem delu nahajajo pretežni gospodarski objekti, ki so potrebni za kmetijsko dejavnost. Kot zaščitena kmetija so določena razdrobljena zemljišča, brez gospodarskih poslopij, res v isti občini vendar so v naravi nepremičnine vl. št. 379 in vl. št. 388 k.o. R. ločene med seboj. Vezanost na uradne evidence ima smisel le, če je kmetija že prej bila določena za zaščiteno kmetijo in če zemljišča res predstavljajo kmetijo. Upravni organ je pri določitvi kmetije v tem primeru upošteval le določbe 4. člena ZDKG - lastništvo in obseg zaščitene kmetije, popolnoma pa prezrl bistveno določilo 2. in 3. člena ZDKG, ki opredeljuje pojem zaščitene kmetije in obseg zaščitene kmetije. Upravni organ bi moral v ugotovitvenem postopku, izvedenem na podlagi 145. člena ZUP ugotoviti, ali kmetija izpolnjuje pogoje iz 2. člena in 3. člena ZDKG za status zaščitene kmetije ali ne. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo kršitev v zmotni uporabi 25. člena ZDKG na katerega se sklicuje prvostopna določba, vendar pa po njegovi presoji navedena kršitev ne vpliva na sicer pravilno odločitev v obravnavani zadevi. Bistvena kršitev pa izhaja iz izpodbijane odločbe, saj je poleg zgoraj navedenih, da je naslovno sodišče napačno interpretiralo določbo 25. člena ZDKG v tem členu zakonodajalec natanko določil, da morajo upravne enote v petih letih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti preveriti, ali kmetije, ki so bile določene z odloki občinskih skupščin, izpolnjujejo pogoje iz 2. člena tega zakona in v upravnem postopku izdati na podlagi 4. člena ZDKG ustrezno določbo. Citirana zakonska odločba je tudi časovno omejena, upravna enota pa v danem petletnem roku ni preverjala, ali so bile nepremičnine, last tožnika, prej zaščitena kmetija ali ne. Tožnik je skupaj s sestrama, bratrancem in sestrično podedoval posestvo "K.", ki res predstavlja zaključeno kmetijsko - gozdarsko gospodarsko celoto. Določitev tožniku samo lastnih vložkov posestva "K." za zaščiteno kmetijo je popolnoma v nasprotju s smislom ZDKG, ker zaključeno posest še bolj drobi.

Na pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ugovor, da sta bili v isti stvari izdani dve odločbi prve stopnje, na odločitev v tej zadevi ne vpliva, saj je predmet tega upravnega spora glede na vloženo tožbo dokončna odločba tožene stranke z dne 10.10.2000, s katero je bila zavrnjena prvostopna odločba Upravne enote D. z dne 14.9.2000. Na ugovor tožnika glede razdrobljenosti zemljišč, ki naj bi jih obsegala zaščitena kmetija, je sodišče izčrpno odgovorilo z razlago 1. in 2. člena ZDKG in namena zakona. S temi razlogi se pritožbeno sodišče strinja, pritožnik pa v pritožbi tudi le ponavlja po vsebini enake ugovore. Pritožbeno sodišče le še poudarja, da v obravnavanem primeru ne gre za preveritev pogojev statusa zaščitene kmetije, ki je že bila določena, temveč za določitev statusa zaščitene kmetije po določbi 2. člena ZDKG. Tudi ta postopek se uvede glede na določbo 2. odstavka 25. člena ZDKG po uradni dolžnosti in so zanj določeni enaki roki kot za postopek preveritve kmetij s statusom zaščitenih kmetij. Ker ZDKG ne določa posledic, če upravni organ postopka ne uvede v določenem roku, je mogoče zaključiti, da gre za instrukcijski rok. Neupoštevanje instrukcijskega roka pa ne pomeni bistvene kršitve postopka.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.