Jedro

Tudi če je tožnico do svoje smrti preživljala mati, bi morala tožnica postati popolnoma in trajno nezmožna za delo do smrti zavarovanca oz. uživalca pravice, da bi bila upravičena do do družinske pokojnine po starosti, do katere ji je sicer ta pravica zagotovljena. Ob drugačni razlagi zakona bi lahko vsakdo, ki bi kadarkoli v življenju postal trajno nezmožen za delo ob izpolnjenih pogojih lahko uveljavljal pravico do družinske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi dokončna odločba tožene stranke št. 4013079 z dne 21.3.2003 ter da se ji prizna pravica do družinske pokojnine po pokojni materi in sklenilo, da se tožba v delu, v katerem je tožnica zahtevala obnovo postopka za ugotovitev invalidnosti, zavrže. Zoper sodbo in sklep se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožnica ter predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in odločitev prvostopnega sodišča spremeni tako, da zahtevku stroškovno ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Dejansko stanje naj bi bilo zmotno ugotovljeno, ker je tožnica postala popolnoma in trajno nezmožna za delo že pred smrtjo matere, po kateri uveljavlja pravico do družinske pokojnine.

Prilaga zdravniška mnenja dveh specialistov psihiatrov, iz katerih izhaja, da je tožnica postala nezmožna za delo pred letom

1992. Glede na tedaj uveljavljeno doktrino, po kateri je invalidska upokojitev duševnega bolnika zanj pomenila ukrep socialne degradacije in razvrednotenja, se terapevti tedaj niso odločili za postopek ocene zmožnosti za delo. Dne 27.5.2005 je pri toženi stranki vložila predlog za obnovo postopka ugotovitve invalidnosti, fotokopijo predloga s poštno povratnico je priložila pritožbi, z utemeljitvijo, da je popolna nezmožnost nastala pred materino smrtjo. Tožnico je do svoje smrti preživljala mati, kar pomeni, da je izpolnjen pogoj za priznanje družinske pokojnine po 78. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Odločitev o predlogu za obnovo postopka bi utegnila vplivati na izid socialnega spora, zato je predlagala, da sodišče druge stopnje pred svojo odločitvijo pridobi od tožene stranke odločitev o predlogu za obnovo postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in ni kršilo določb postopka, na katere sodišče druge stanje na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04 - ZZP UPB2) pazi po uradni dolžnosti.

Tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje sta sprejela odločitev na osnovi pravilne ugotovitve, ki med strankama ni sporna, da je bila tožnica s pravnomočno odločbo tožene stranke z dne 30.12.2002 razvrščena v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni z obrazložitvijo, da je na podlagi mnenja invalidske komisije od 9.12.2002 nezmožna za delo. Nesporno je tudi, da je tožnica, roj. 17.8.1964, tedaj že presegla starost, ki jo tako novi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 - 72/05 - ZPIZ-1), ki je pričel veljati

1.1.2000, v 116. čl., kot prej veljavni Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92 - 54/98 - ZPIZ) v 1. odst. 78. čl. določata kot starostno mejo za priznanje pravice do družinske pokojnine. Po 5. odst. 78. čl. ZPIZ pridobi pravico do družinske pokojnine otrok, ki postane popolnoma in trajno nezmožen za delo po starosti, do katere mu je zagotovljena pravica do družinske pokojnine oz. po končanem rednem šolanju, če ga je zavarovanec oz. uživalec pravice do svoje smrti preživljal. Tudi če je tožnico do svoje smrti 21.10.1992 preživljala mati Ivanka Kržič, je po prepričanju sodišča druge stopnje pravilna razlaga zakona, da mora otrok postati popolnoma in trajno nezmožen za delo do smrti zavarovanca oz. uživalca pravice in je le v takšnih primerih izpolnjen pogoj za pridobitev pravice do družinske pokojnine po starosti, do katere mu je sicer ta pravica zagotovljena. Ob drugačni razlagi bi namreč lahko vsakdo, ki bi kadarkoli v življenju postal trajno nezmožen za delo, uveljavljal, ob sicer izpolnjenih pogojih, pravico do družinske pokojnine. To zanesljivo ni bil namen zakonske ureditve po 5. odst. 78. čl. ZPIZ in 5. odst. 116. čl. ZPIZ-1. Tožnica v pritožbenem predlogu ter v obrazložitvi izpodbija le sodbeni izrek, ne pa tudi sklepa, s katerim je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, kjer je zahtevala obnovo pravnomočno končanega postopka za ugotovitev invalidnosti.

Pritožbe zoper sklep o zavrženju ni utemeljila, zato je sodišče druge stopnje sklep prvostopnega sodišča preizkusilo po uradni dolžnosti glede absolutnih bistvenih kršitev postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava. Po 63. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04 - ZDSS-1), je v primerih, ko se o pravici iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih, zaradi dokončnega upravnega akta, ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.

Če je bila tožba vložena prezgodaj, sodišče, na podlagi 75. čl. ZDSS-1 tožbo že v okviru predhodnega preizkusa, zavrže. Obnovo postopka glede datuma nastanka invalidnosti zato lahko tožnica v skladu z 266. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 - 73/04 - ZUP) predlaga pri organu, ki je odločal o zadevi na prvi stopnji, ali organu, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, v tem primeru je to le pristojni organ tožene stranke. Iz listin v sodnem spisu izhaja, da je tožnica po končani glavni obravnavi pri prvostopnem sodišču pri toženi stranki vložila predlog za obnovo postopka ugotovitve invalidnosti in, enako kot pritožbi zoper prvostopno sodbo, priložila dve psihiatrični mnenji, ki pa tudi datirata na čas po zaključku glavne obravnave.

Iz opisanega razloga, da se postopek obnove v zvezi z ugotovitvijo invalidnosti lahko predlaga le pri pristojnem organu tožene stranke ter glede na dejstvo, da predlagana obnova ne more v ničemer vplivati na presojo sodišča druge stopnje o zakonitosti izpodbijane sodbe in sklepa, sodišče druge stopnje tudi ni moglo upoštevati predloga, da z odločitvijo o pritožbi počaka do odločitve tožene stranke o predlogu za obnovo postopka. Sam predlog je bil namreč vložen po končanem postopku pri sodišču prve stopnje.

Tožnica je zahtevala povrnitev pritožbenih stroškov. Ker s pritožbo ni uspela, po 68. čl. v zvezi z 19. čl. ZDSS-1 ter 165. in 154. čl. ZPP, sama trpi pritožbene stroške.