Jedro

Dolžnik je dovolj konkretizirano nasprotoval svoji obveznosti plačila odvetniških storitev upniku, ker te niso bile opravljene kvalitetno oziroma ker sploh niso bile opravljene, poleg tega pa je oporekal tudi višini izterjevane obveznosti. Ker zatrjevana ugovorna razloga predstavljata t.i. negativni dejstvi, dolžniku v zvezi z njima ni bilo treba predlagati oziroma predložiti nobenega dokaza.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi z dne 15. 9. 2017 v delu, v katerem je dovoljena izvršba (1. točka izreka), ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku pred Okrajnim sodiščem v Mariboru (2. točka izreka).

2. Upnik je zoper ta sklep po pooblaščencu vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Sklicuje se na drugi odstavek 61. člena v zvezi z drugim odstavkom 53. člena ZIZ ter četrti odstavek 58. člena ZIZ. Opozarja, da dolžnik iz naslova upnikovega odvetniškega zastopanja v pravdi izrecno priznava svoj dolg v višini 2.000,00 EUR, za preostanek pa trdi, da ga ni dolžan plačati, ker ga upnik ni zastopal v skladu s pričakovanji. Poudarja, da temelj terjatve (obračun stroškov zastopanja) po ugovornih navedbah ni sporen. Če bi dolžnik za svoje trditve ponudil dokaze, bi bilo glede na nespornost terjatve v višini 2.000,00 EUR dolžnikovemu ugovoru v tem delu ugoditi in sklep o izvršbi delno razveljaviti. Ker pa dolžnik tega ni storil, je njegov ugovor neobrazložen, saj je na njem dokazno breme, da je upnikova terjatev iz naslova odvetniškega zastopanja manj vredna, ker ni bila opravljena v skladu z njegovimi pričakovanji. Glede na sodno prakso, začrtano z odločbo Ustavnega sodišča Up-854/05-14 z dne 7. 2. 2007, je namreč pri presoji obrazloženosti ugovora treba upoštevati tudi pravila o dokaznem bremenu. Višjemu sodišču predlaga, naj sklep spremeni tako, da dolžnikov ugovor zavrne in mu naloži plačilo upnikovih pritožbenih stroškov v 8 dneh od prejema drugostopenjske odločitve, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo meni, da je v ugovoru podrobno opisal, zakaj z delom odvetnika (upnika) ni bil zadovoljen. Te razloge v pritožbi navaja ponovno, poleg tega pa upniku očita, da je na obravnavah večinoma molčal in da ni vložil pritožbe glede izjav dveh sodnih izvedencev medicinske stroke. Prilaga upnikov dopis o odpovedi zastopanja. Stroškov odgovora na pritožbo ne priglaša. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po stališču sodne prakse je neobrazložen samo ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev, oziroma ki za trditve, ki jih navaja, ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov, ki bi bili v zvezi s temi dejstvi oziroma trditvami. Pri ocenjevanju izpolnjevanja kriterijev obrazloženosti ugovora pa je treba upoštevati tudi pravila o dokaznem bremenu.

6. Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil obrazložen ugovor.

7. Dolžnik je v ugovoru navedel več različnih razlogov, zaradi katerih ni bil zadovoljen z upnikovim odvetniškim zastopanjem v pravdni zadevi in zaradi katerih si upnik po njegovem mnenju ni pravilno zaračunal plačila za to zastopanje (izguba primera, čeprav mu je upnik na začetku napovedoval in zagotavljal uspeh, pošiljanje na obravnave drugega, povsem nepripravljenega odvetnika, odsotnost odvetnika z zadnje obravnave). Poleg tega je dolžnik navedel, da je upniku že plačal 1.500,00 EUR in da mu je pripravljen še 2.000,00 EUR, vendar od njega ni bilo odgovora.

8. Iz povzetih ugovornih navedb je razvidno, da je dolžnik dovolj konkretizirano nasprotoval svoji obveznosti plačila odvetniških storitev upniku, ker te niso bile opravljene kvalitetno oziroma ker sploh niso bile opravljene (primerjaj drugi odstavek 11. člena, drugi odstavek 16. člena in 59. člen Zakona o odvetništvu - ZOdv), poleg tega pa je oporekal tudi višini izterjevane obveznosti, ki je z upnikom do sedaj ni mogel uskladiti (primerjaj drugi stavek 18. člena ZOdv in 16. člen Odvetniške tarife - OT; glej tudi drugi in tretji odstavek 779. člena Obligacijskega zakonika - OZ, o (sorazmernem) zmanjšanju plačila obveznosti v primeru le delno opravljenih storitev po pogodbi o naročilu (t.i. mandatna pogodba)).

9. Gre za dva pravno pomembna razloga, z uveljavljanjem katerih bi dolžnik v morebitni pravdi lahko dosegel (najmanj delno) zavrnitev upnikovega tožbenega zahtevka. Ker pa zatrjevana ugovorna razloga predstavljata t.i. negativni dejstvi (nekvalitetno opravljanje oziroma neopravljanje storitev ter nepravilna višina zaračunanih storitev), dolžniku v zvezi z njima ni bilo treba predlagati oziroma predložiti nobenega dokaza. Za obstoj negativnih dejstev namreč že po sami naravi stvari ni mogoče predložiti dokaza, poleg tega pa je dokazno breme za obstoj izterjevane obveznosti v zatrjevani višini na upniku.

10. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je v skladu z drugim odstavkom 62. člena ZIZ zaradi dolžnikovega obrazloženega ugovora sklep o izvršbi v dovolilnem delu v celoti razveljavilo ter odločilo, da bo o zahtevku in stroških postopka v nadaljevanju odločalo sodišče v pravdnem postopku.

11. Ni pravilno stališče pritožnika, da dolžnik iz naslova upnikovega odvetniškega zastopanja v pravdi izrecno priznava svoj dolg v višini 2.000,00 EUR, le za preostanek pa trdi in dokazuje, da ga ni dolžan plačati. Obstoj obligacijskega razmerja med strankama sicer v konkretnem primeru za dolžnika res ni sporen (priznava upnikovo zastopanje v pravdi), je pa za dolžnika vsekakor sporno, ali in koliko je dolžan plačati upniku glede na samo kvaliteto in obseg opravljenih odvetniških storitev. Iz ugovora je razvidno, da se dolžnik z upnikovim obračunom stroškov odvetniškega zastopanja ne strinja, in to iz več razlogov, dokazno breme za obstoj teh razlogov pa, kot že pojasnjeno, ni na dolžniku.

12. Prav tako ni utemeljeno pritožnikovo sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-854/05-14 z dne 7. 2. 2007, saj po oceni višjega sodišča bistvo te odločbe ni v zavzetem stališču glede razporeditve dokaznega bremena med strankama postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine, temveč srž te odločbe predstavlja argumentacija Ustavnega sodišča RS glede nedopustnosti omejevanja dokaznih sredstev za dokazovanje zatrjevanih ugovornih navedb.1

13. Glede na pojasnjeno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep v celoti potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Upnik zaradi neuspeha v pritožbenem postopku ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 V citiranem primeru je drugostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da dokaza z zaslišanjem dolžnika "ni mogoče šteti za primeren dokaz", in da bi pritožnik (dolžnik) ugovorne navedbe lahko utemeljeval le z listinami. Ustavno sodišče RS je ocenilo, da je takšno stališče v neskladju s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ob tem je poudarilo, da v primeru, če dolžnik za svoje trditve predlaga dokaze, ne veljajo nobene omejitve glede izbora dokaznih sredstev - to pa je tudi bistvo citirane ustavne odločbe (glej 6. točko njene obrazložitve).