Jedro

Bistveno je, da se je tožena stranka sama odločila, da bo stroške za prevoz na delo in z dela obračunavala ter izplačevala delavcem na podlagi Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja, kar glede na določbo 51. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije in Razlago 51. člena KPKIS v zvezi s 3. točko 1. člena Tarifne priloge 1 (Dodatek št. 7 k KPKIS) predpostavlja, da delavec nima možnosti javnega prevoza. Zato mu mora v skladu z razlago delodajalec povrniti stroške prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine v višini vsakokrat veljavne uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja za vsak poln kilometer razdalje med običajnim prebivališčem delavca in krajem opravljanja dela. Razdalja, za katero se obračuna kilometrina, je najkrajša običajna cestna povezava po javnem cestnem omrežju po dolžini (v km) in ne po času. Glede na navedeno je torej odločilno, da je bila tožena stranka dolžna upoštevati Uredbo v celoti, torej tožniku priznati 0,18 EUR za kilometer, in ne 0,13 EUR za kilometer.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točki II.5 izreka tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni tožeči stranki izplačati nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leto 2016 v znesku 194,60 EUR, ji od tega zneska odvesti zakonsko predpisane davke ter prispevke ter ji izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti od 10. 12. 2016 dalje do plačila."

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdita izpodbijani del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožba zavrže v delu za ugotovitev, da sta bila Aneksa št. 2 in št. 3 k pogodbi o zaposlitvi z vodilnim delavcem sklenjena pod razveznim pogojem, to je izboljšanjem finančnega stanja tožene stranke, ki se je uresničil dne 13. 6. 2014 in sta s tem dnem prenehala veljati (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki obračunati razliko bruto plače, ki bi jo tožeča stranka prejela v skladu s pogodbo o zaposlitvi, in tisto, ki jo je dejansko prejela, za čas od julija 2014 do decembra 2016, v mesečnih zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, ter tožeči stranki po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obresti od zapadlosti posameznega mesečnega prejemka, in sicer za zneske od julija 2014 do aprila 2016 zakonske zamudne obresti od 15. dne v mesecu za pretekli mesec, za zneske od maja 2016 do decembra 2016 pa zakonske zamudne obresti od 5. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (točka II.4 izreka), ter da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki izplačati nadomestilo za neizrabljeni letni dopust za leto 2016 v znesku 194,60 EUR, ji od tega zneska odvesti davke ter prispevke ter ji izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obresti od 10. 12. 2016 dalje do plačila (točka II.5 izreka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni obračunati in izplačati tožeči stranki neizplačan del potnih stroškov za prihod na delo in z dela za obdobje od novembra 2011 do decembra 2014 v mesečnih zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz izreka sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek točke III izreka), kar pa je tožeča stranka zahtevala več (1.149,12 EUR z obrestmi), je zavrnilo (drugi odstavek točke III izreka). Tožena stranka je tožeči stranki dolžna tudi obračunati neizplačan regres za letni dopust za leto 2013 v višini 830,00 EUR bruto, in za leto 2014 v višini 855,00 EUR, od bruto zneskov obračunati in odvesti davke in tožeči stranki izplačati neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. v zadevnem letu do plačila (točka IV izreka). Nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki iz naslova dela preko delovnega časa in nemožnosti koriščenja nadur plačati 641,59 EUR bruto, od tega zneska odvesti davek in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 12. 2016 dalje do plačila (točka V.8 izreka); iz naslova nagrade za delovno uspešnost oz. dodatka za uspešnost za leto 2015 obračunati znesek 2.685,31 EUR bruto, za leto 2016 obračunati pa znesek 6.493,17 EUR bruto, ter od teh zneskov odvesti davke in prispevke in nato tožeči stranki izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2016 dalje do plačila (točka V.9 izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v 8 dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki njene stroške postopka v znesku 2.997,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper navedeno sodbo in sklep sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper točke I, II, III (v zavrnilnem delu), V in VI izreka sodbe zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da v izpodbijanem delu sodbo in sklep spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje pred spremenjeni senat, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka. V zvezi z zavrženjem (dela) tožbe navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 181. člen ZPP. Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev varstva svoje pravice do plačila prejemka iz delovnega razmerja. Zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev dejstva utemeljen in varuje pravno korist. Glede utemeljenosti zahtevka pa sodba nima obrazložitve, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri odločanju o delu tožbenega zahtevka, glede točke II/4, se je sodišče ukvarjalo le z vprašanjem, ali je pri toženi stranki nastopil položaj, ki je utemeljeval znižanje plače zaradi ekonomskih razmer. Obširno se je opredelilo do dejstev v zvezi s poslovanjem družbe, zadolženostjo, krediti, prestrukturiranjem, odločitev pa oprlo izključno na izpovedi prič, ne pa tudi na listinsko dokumentacijo v spisu. Dokazna ocena, ki temelji izključno na izpovedih prič, ki so zaposlene pri toženi stranki in od tožene stranke ekonomsko in statusno odvisne, je nezakonita in sprejeta v nasprotju z določbo 8. člena ZPP. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil prisiljen v podpis aneksov, saj mu je bilo rečeno, da kdor ne sprejme znižanja, "nima pri toženi stranki več kaj početi". Aneksa je pripravila tožena stranka, iz njih je razvidno, da se sklepa zaradi ogroženega poslovanja tožene stranke. Ker gre za temeljno pravico iz delovnega razmerja, je bilo na toženi stranki dokazno breme, da je bil poseg v pravico do plačila nujen in potreben, zaradi namena, zaradi katerega je bil aneks sklenjen. Sodba nadalje nima razlogov glede tožnikovih navedb, da je bila tožena stranka tožniku najmanj od 19. 3. 2015 dalje, ko se je iztekla pogodba o zaposlitvi za določen čas in je stopila v veljavo pogodba o zaposlitvi z dne 1. 4. 2010, ki je bila sklenjena za nedoločen čas, ne glede na vsebino aneksa št. 2 in 3, dolžna izplačevati plačo, kot je bila določena s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 4. 2010. Glede zavrnitve zahtevka za izplačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust so razlogi sodbe v nasprotju z izrekom, izrek sodbe pa je nerazumljiv. Okoliščina, da je bil tožnik napoten na čakanje na delo doma in prejemal 100 % nadomestilo plače v času čakanja na delo, ne razbremeni tožene stranke, da tožniku izplača nadomestilo za neizkoriščen dan dopusta. Glede plačila nadomestila stroškov za prevoz na delo in z dela navaja, da je glede na to, da je tožena stranka v spornem obdobju tožniku odmerjala stroške na podlagi razdalje 51 km, to ne pomeni, da je tožena stranka tožniku karkoli preplačala oziroma ta okoliščina za sodišče sploh ne bi smela biti relevantna. Zato je sodišče prve stopnje naredilo napačen izračun, ko je obračunalo razliko med 0,13 EUR/km in 0,18 EUR/km za razdaljo 48 km. Sodišče ne bi smelo poseči v že pridobljene pravice iz delovnega razmerja. Glede odločitve v točki V/8 izreka, tj. glede zahtevka za plačilo nadurnega dela, je sodišče zavrnilo zahtevek za plačilo nadurnega dela z obrazložitvijo, da je tovrstne presežne ure porabil v obdobju odobrenega čakanja na delo doma, ko je prejel 100 % plačilo plače. Sodišče grobo posega v tožnikove temeljne pravice iz delovnega razmerja, saj tožnik ni kriv, da mu je tožena stranka odredila čakanje na delo doma. Tudi če je imel status vodilnega delavca, to še ne pomeni, da tožena stranka ni dolžna izplačati nadur. V 10. členu pogodbe o zaposlitvi je določeno, da ima tožnik vse ostale pravice in obveznosti, ki izhajajo iz delovnega razmerja ter so določene s predpisi ter akti družbe (prehrana, varstvo pri delu, varstvo pravic, itd.). Podrobneje s pogodbo o zaposlitvi delovni čas tožnika ni bil določen, razen glede določitve obsega rednega delovnega časa, tj. delo za polni delovni čas, ki po ZDR-1 in internih aktih tožene stranke znaša 40 ur tedensko. Možnost drugačne ureditve pravic, obveznosti in odgovornosti s pogodbo o zaposlitvi je dopustna le za poslovodne osebe in prokuriste, kadar ti sklepajo take pogodbe (72. člen ZDR oziroma 73. člen ZDR‑1). Meni, da je neutemeljeno zavrnjen tudi zahtevek za izplačilo nagrade za delovno uspešnost za leto 2015 in 2016, čeprav naj bi ta nagrada tožniku nedvomno pripadala. Ni bistveno, če je tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi iz marca 2015 ali ne. Nagrada za leto 2015 mu pripada na podlagi sklepa tožene stranke. Skliceval se je tudi na podlago pogodbe o zaposlitvi z dne 25. 3. 2011, ki ga opravičuje do dodatka za uspešnost. Podlaga za obračun nagrade za uspešnost je poročilo o doseganju plana na področju informatike za leta od 2011 do 2016, poročilo pa je k tožbi priložil tožnik. Razvidno je, da je tožnik iz naslova tega kriterija pod točko 3.b dosegel rezultat 108,96 % glede na plan, zato tožniku pripada vseh 40 % nagrade za uspešnost po kriteriju doseganja letnih osebnih ciljev. Sodba nima razlogov o tožnikovih navedbah in predloženem dokazu o doseganju rezultatov, kot podlagi za odmero nagrade. Tudi v letu 2016 je dosegel najvišji možni rezultat glede doseganja planov po vseh postavkah, kakor so bile upoštevane in spremljanje v letu 2015, ki so bile podlage za obračun nagrade za uspešnost tožnika glede na poslovni rezultat za leto 2015. Sodišče bi moralo uporabiti pravilo o edicijski dolžnosti, potem, ko je tožena stranka izjavila, da s poročilom ne razpolaga, kar je zelo neverjetno in neobičajno. S takšno navedbo je tožena stranka onemogočila tožnika pri dokazovanju utemeljenosti tožbenega zahtevka z listinami, s katerimi razpolaga samo tožena stranka.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper točko III/6 izreka sodbe zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v tem delu tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, oziroma ga razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Relevantno je vprašanje, v kakšni višini je delodajalec delavcem dolžan povrniti stroške za prevoz na delo in z dela. Iz člena vsakokrat veljavne tarifne priloge h Kolektivni pogodbi za kovinsko industrijo Slovenije izhaja, da mora delodajalec stroške vračati v višini zgornjega zneska veljavne Uredbe Vlade RS, ki določa višino povračil stroškov v zvezi z delom in drugih odhodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, pri čemer je v zvezi s stroški za prevoz na delo in z dela izrecno določena izjema, saj je delodajalec le-te dolžan povrniti najmanj v višini 80 % cene javnega prevoza. Iz 51. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije izhaja, da delavcem kilometrina pripada, če ni možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Nepravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje glede nezmožnosti koriščenja prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. V panožni KP namreč ni določeno, kdaj se šteje, da javnega prevoza ni mogoče uporabiti. Tako je delavec do kilometrine upravičen le, kadar možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi sploh ni. V konkretnem primeru ta možnost obstaja, pri tem pa tudi navaja, da za tožnika kot vodilnega delavca ni bilo predpisano, kdaj mora začeti z delom. Zato čas prihoda oziroma odhoda javnega prevoznega sredstva in razdalje od postajališča do običajnega bivališča nista pomembni. Sodišče je zmotno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnik prejemal toliko, kot mu je pripadalo po panožni KP, saj sodišče v svoji dokazni oceni ni upoštevalo dokaza B 18, pri čemer je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Posledično je zmotno uporabilo materialno pravo, napravilo napačno dokazno oceno ter absolutno bistveno kršilo določbe postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz dokaza B18 izhaja, da povračilo stroškov presega znesek povračila v višini 80 % cene javnega prevoza, do katerega je bil tožnik sicer upravičen ter do pribitka kilometrine za 2 km v eno smer (2 x 0,18 EUR). Tožena stranka je v celoti upoštevala panožno KP, saj vsi izplačani zneski tožniku za povračilo potnih stroškov občutno presegajo znesek plačila 80 % cene javnega prevoza in pribitka 0,36 EUR v eno smer ter 0,72 EUR za kilometrino od prebivališča do prvega postajališča javnega prevoza v obe smeri. Sodišče je nepravilno zaključilo, da tožena stranka ni imela pravne podlage za povračilo 80 % cene javnega prevoza, pri čemer je tožena stranka uspela dokazati, da je tožniku obračunala povračilo stroškov na podlagi izdanega sklepa uprave tožene stranke št. ... ter skladno s panožno KP. Svoje odločitve, da tožena stranka za tako znižano kilometrino ni imela pravne podlage, ni v ničemer obrazložilo in utemeljilo, takšne odločitve pa ni mogoče preizkusiti. Nasprotno, tožena stranka je dokazala, da je tožnik prejemal povračilo stroškov najmanj skladno s panožno KP, na kakšen način je tožena stranka navedeno izračunala pa je ob dejstvu, da je tožnik dejansko prejemal povračilo potnih stroškov najmanj v zahtevani višini ter v skladu s panožno KP, za predmetno odločitev povsem nepomembno. Tožena stranka je z uporabo poenostavljenega izračuna za prevoz na delo in z dela izplačala celo več, kot bi sicer pripadalo tožniku.

5. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika, prerekala navedbe v pritožbi ter predlagala zavrnitev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar deloma zmotno, glede nadomestila za neizrabljen dan dopusta zmotno uporabilo materialno pravo. V preostalem je odločitev sodišča materialnopravno pravilna.

8. Pritožbi neutemeljeno uveljavljata bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba in sklep sta utemeljena z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči, zato je mogoče prvostopenjsko sodno odločbo v celoti preizkusiti. Pritožba tožnika neutemeljeno uveljavlja, da sodba nima razlogov glede njegovih navedb, da je bila tožena stranka tožniku najmanj od 19. 3. 2015 dalje, ko se je iztekla pogodba o zaposlitvi za določen čas in je stopila v veljavo pogodba o zaposlitvi z dne 1. 4. 2010, ki je bila sklenjena za nedoločen čas, ne glede na vsebino aneksa št. 2 in 3, dolžna izplačevati plačo, kot je bila določena s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 4. 2010. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnik pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 3. 2015 sicer ni podpisal, vendar je vse do prenehanja delovnega razmerja veljala pogodba o zaposlitvi z vodilnim delavcem z dne 25. 3. 2011 za delovno mesto "Vodja informatike", saj je tožnik po 19. 3. 2015 nadaljeval z dosedanjim delom, kar ob smiselni uporabi 56. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) pomeni, da se je veljavnost pogodbe o zaposlitvi v soglasju volje strank podaljšala. Tak zaključek je sprejelo tudi na podlagi ugotovitve, da iz plačilnih list izhaja, da so se tožniku plače po marcu 2015 obračunavale ob upoštevanju vrednosti koeficienta plačnega razreda 3.70 in izhodiščne plače tarifnega razreda 1.008,00 EUR, torej po pogodbi o zaposlitvi z dne 25. 3. 2011 in naknadno sklenjenih aneksih.

9. Pritožba tožnika neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP s tem, ker naj bi sodišče prve stopnje sprejelo dokazno oceno v nasprotju z 8. členom ZPP, ker naj bi v zvezi z ugotavljanjem poslovanja tožene stranke, njeno zadolženostjo, krediti in prestrukturiranjem odločitev oprlo izključno na izpovedi prič, ne pa tudi na listinsko dokumentacijo v spisu. Po določbi 8. člena ZPP sodišče odloči na podlagi vsakega posameznega dokaza, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje svoje odločitve glede ekonomske situacije pri toženi stranki ni sprejelo le na podlagi izpovedi prič, temveč na podlagi celotne listinske dokumentacije, zato je dokazna ocena vestna in skrbna ter je analitično pripeljala do zaključka o ugotovitvah o poslovanju družbe v času, ko je tožnik podpisal oba sporna aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je pri toženi stranki še vedno slaba ekonomska situacija, zato tudi če bi bil v aneksih določen razvezni pogoj, ta še vedno ne bi nastopil. Pri tem pa je bistveno, da za odločitev o zahtevku za plačilo razlike v plači ta ugotovitev sodišča prve stopnje sploh ni pravno odločilna. Bistveno je, da tožnik aneksa št. 2 in 3 z dne 17. 10. 2011 oziroma 1. 7. 2013 (A 4, A 5) ni podpisal pod vplivom sile oziroma grožnje v smislu določbe 45. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.). Tudi če bi bilo tožniku ob podpisu aneksov rečeno, da v primeru, če ne bi podpisal aneksov, "nima pri toženi stranki več kaj početi", to ne predstavlja nedopustne grožnje. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje v aneksih tudi ni bil določen razvezni pogoj, temveč je bila njuna veljavnost od podpisa (1. 9. 2011 oziroma 1. 6. 2013) dalje do preklica. Prenehala bi veljati le v primeru preklica ali ob sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi, do tega pravnega položaja pa ni prišlo, saj tožnik ponujene nove pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 3. 2015 (B 30) ni podpisal. Zato je pravilni nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da prenehanje veljavnosti aneksov ni bilo odvisno od negotovega dejstva v smislu 59. člena OZ.

10. Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje po vsebini odločati o delu tožbe, ki se nanaša na ugotovitev, da sta bila aneksa št. 2 in 3 k pogodbi o zaposlitvi sklenjena pod razveznim pogojem. ZPP v prvem odstavku 181. člena določa, da lahko tožeča stranka s tožbo zahteva, da sodišče le ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pa pristnost oziroma nepristnost kakšne listine. V skladu z drugim odstavkom 181. člena ZPP se takšna tožba vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Če je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, lahko v skladu s tretjim odstavkom 181. člena ZPP tožeča stranka poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da tako razmerje obstaja oziroma ne obstaja, če je sodišče, pred katerim teče pravda, zanj stvarno pristojno in če je za odločanje o tem zahtevku predpisana ista vrsta postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ne gre za ugotovitev pravice ali pravnega razmerja, pa tudi če bi šlo, je dajatveni zahtevek iz naslova razlike v plači, ki temelji na ugotovitvi, da aneksa št. 2 in št. 3 ne veljata več (saj je s podpisom obeh tožnik pristal na znižanje plače), že zapadel. Na drugačno odločitev od izpodbijane ne vplivajo pritožbene navedbe, da s takšnim tožbenim zahtevkom uveljavlja varstvo svoje pravice do plačila prejemka iz delovnega razmerja. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno zavrglo, v skladu z 274. členom ZPP, saj tožnik za takšen zahtevek nima pravnega interesa.

11. Pritožba tožnika neutemeljeno uveljavlja, da je bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka podana tudi glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila za neizkoriščen dan rednega letnega dopusta. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev obrazložilo, zato očitana kršitev določb postopka ni podana, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo. Ugotovilo je, da je tožena stranka v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 10. 2016 (A 11) tožniku priznala nadomestilo za neizrabljeni dopust v obsegu 11 dni, ki mu ga je izplačala skupaj z izplačilom zadnje plače, tožnik pa je zahteval nadomestilo še za dodatni dan, saj mu je bil naknadno odobren izredni dopust zaradi smrti v družini. Ker je bil tožniku odobren en dan dopusta, ki ga ni mogel izrabiti, je upravičen do plačila nadomestila. Gre namreč za pravico iz delovnega razmerja, ki se ne izključuje s kasnejšo napotitvijo tožnika na začasno delo s pravico do nadomestila 100 % višine osnovne plače. Na tožnikovo pravico do plačila nadomestila tudi ne vpliva dejstvo, da tožnik v odpovednem roku 38 dni dela ni opravljal vse do 19. 12. 2016, ko mu je delovno razmerje prenehalo. Ker je v tem delu sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo enega dneva neizrabljenega letnega dopusta v znesku 194,60 EUR (5. alineja 358. člena ZPP).

12. Pritožbi sta neutemeljeni glede odločitve o plačilu nadomestila stroškov za prevoz na delo in z dela. Bistveno je, da se je tožena stranka sama odločila, da bo stroške obračunavala ter izplačevala delavcem na podlagi Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uredba; Ur. l. RS, št. 140/06 in nasl.), kar glede na določbo 51. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (KPKIS; Ur. l. RS, št. 108/2005 in nasl.) in Razlago 51. člena KPKIS (Ur. l. RS, št. 35/2014) v zvezi s 3. točko 1. člena Tarifne priloge 1 (Dodatek št. 7 k KPKIS) predpostavlja, da delavec nima možnosti javnega prevoza. Zato mu mora v skladu z razlago delodajalec povrniti stroške prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine v višini vsakokrat veljavne uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja za vsak poln kilometer razdalje med običajnim prebivališčem delavca in krajem opravljanja dela. Razdalja, za katero se obračuna kilometrina, je najkrajša običajna cestna povezava po javnem cestnem omrežju po dolžini (v km) in ne po času. Glede na navedeno je torej odločilno, da je bila tožena stranka dolžna upoštevati Uredbo v celoti, torej tožniku priznati 0,18 EUR za kilometer, in ne 0,13 EUR za kilometer. Zato niso odločilne sicer prepozne navedbe tožene stranke, da bi si lahko tožnik kot vodilni delavec sam organiziral uro prihoda in odhoda z dela, zaradi česar vozni red železnice zanj ne bi bil odločilen. Le če bi tožena stranka tožniku plačevala potne stroške za javni prevoz v višini 80 % najcenejše mesečne vozovnice, bi lahko uspešno uveljavljala, da je tožniku iz tega naslova že vse izplačala. Vendar pa tožena stranka niti ni navedla, koliko je znašala cena najceneje mesečne vozovnice, da bi sodišče sploh lahko preverilo njene pavšalne navedbe, da je tožniku iz tega naslova plačala več, kot mu pripada po KPKIS. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je dolžna tožniku plačati razliko med 0,13 EUR/km in 0,18/EUR/km. Tožnik pa v pritožbi zmotno meni, da je upravičen do povračila kilometrine za 51 km, in ne za 48 km. Ne gre za "pridobljeno pravico", v katero bi sodišče prve stopnje neupravičeno poseglo, saj je tožena stranka dokazala, da je ob upoštevanju spletne aplikacije maps.google.com znašala razdalja od tožnikovega stalnega bivališča do delovnega mesta 48 km in ne 51 km. Tudi če je tožena stranka tožniku izplačala 0,13 EUR/km za 51 km, to ne pomeni, da sodišče ne bi smelo upoštevati pravilne razdalje ter tožniku od tako ugotovljene razdalje dosoditi razliko v kilometrini.

13. Pritožba tožnika je nadalje neutemeljena tudi v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo nadur. Tožnik je imel status vodilnega delavca, zato sta lahko stranki v skladu s prvim odstavkom 157. člena ZDR-1 drugače uredili delovni čas. V pogodbi o zaposlitvi sta namreč v drugem odstavku 17. člena določili, da se omejitve delovnega časa zaradi narave dela pri vodilnem delavcu ne bodo mogle upoštevati, zato so v mesečni bruto plači zajete vse opravljene ure. Pritožba neutemeljeno zagovarja stališče, da je mogoče drugače urediti pravice in obveznosti iz delovnega razmerja le v primeru poslovodnih delavcev iz 73. člena ZDR-1, saj daje ZDR-1 izrecno podlago za takšno ureditev delovnega časa, kot sta jo določili pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi.

14. V zvezi s pritožbo tožnika glede zavrnitve zahtevka za plačilo nagrade za delovno uspešnost za leti 2015 in 2016 je bistveno, da tožnik ponujene pogodbe z dne 19. 3. 2015 ni podpisal, zato niso bili določeni individualni kriteriji, ki bi jih lahko tožena stranka upoštevala pri izračunu nagrade. Posledično se je tožena stranka lahko na podlagi sklepa uprave št. ... z dne 25. 1. 2016 (A 29) odločila, da tožniku delovne uspešnosti po kriteriju doseganja letnih osebnih ciljev ne izplača. Bistveno je, da tožnik utemeljuje izplačilo na sklepu uprave, in ne na pogodbi o zaposlitvi, zato že iz tega razloga tožbenemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi. Zato se tožnik zmotno zavzema za to, da bi morala tožena stranka poizvedeti, koliko dela je opravil v letu 2015, oziroma ali je dosegel letni cilj ter mu iz tega razloga priznati 40 % nagrade. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje so v tem delu povsem jasni in nedvoumni in ne dopuščajo drugačne odločitve od izpodbijane.

15. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v preostalem delu, v katerem pritožbi tožnika ni ugodilo, zavrnilo tako pritožbo tožnika kot tudi v celoti tožene stranke ter potrdilo nespremenjeni del sodbe in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

16. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

17. Delni uspeh v pritožbenem postopku ni vplival na tožnikov končni uspeh v pravdi, zato pritožbeno sodišče kljub delni ugoditvi pritožbi tožnika ni poseglo niti v stroške pred sodiščem prve stopnje niti tožniku ni priznalo pritožbenih stroškov.

18. Zaradi neuspeha v pritožbenem postopku tudi tožena stranka ni upravičena do priglašenih stroškov pritožbe, prav tako ne do stroškov za odgovor na pritožbo, saj ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari (154., 155. in 165. člen ZPP).