Jedro

Prvostopni upravni organ bi moral svojo odločitev o zavrnitvi vlagateljičinega zahtevka, po ugotovitvi, da dokaza z izvedencem zaradi odklonitve plačila stroškov ne bo izvedel, sprejeti po presoji ostalih v upravnih spisih predloženih dokazov, to je zapisnika o cenitvi lastnih vlaganj v obnovo stanovanja z dne 15.5.2001, tehničnega mnenja M.M. z dne 3.7.1987 ter potrdila Občinskega komiteja za gradbene za komunalne zadeve Občine Maribor z dne 6.7.1987 o priglašenih delih. Ker takšna presoja v postopku pred prvostopnim upravnim organom ni bila opravljena je tožena stranka ravnala pravilno, ko je odločbo upravnega organa odpravila in zadevo vrnila v ponoven postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 19.1.2004. S to odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote Maribor z dne 1.12.2003 in zadevo vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek in odločanje ter z 2. alinejo zavrnila zahtevo, da se nasprotni stranki naloži povrnitev nastalih pritožbenih stroškov po predloženi specifikaciji. Prvostopni upravni organ je s citirano odločbo z dne 1.12.2003 zavrnil zahtevek B.B. (prizadeta stranka v tem upravnem sporu) za povrnitev vlaganj le-te kot najemnice v stavbo, vrnjeno z delno odločbo istega organa z dne 21.10.1997, z utemeljitvijo, da je vlagateljica zahtevka odklonila plačilo predujma za izvedbo dokaza, brez katerega ni mogoče odločiti o tej pravici, upravni organ pa nima dokazil o višini vloženih sredstev v nepremičnino. S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek prizadete stranke za povrnitev stroškov postopka.

V obrazložitvi sodbe (1. točka izreka sodbe in sklepa) sodišče prve stopnje navaja, da tožba ni utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Po presoji sodišča prve stopnje je pravilna ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je v primeru, ko vlagateljica zahtevka zatrjuje vlaganja v nepremičnino, potrebno naložiti breme stroškov dokazovanja z izvedencem, glede na to, katera izmed strank z nasprotujočimi interesi ima močnejši interes za izvedbo dokaza. Takšno stališče ima oporo v določbi 2. odstavka 114. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986) in tudi v načelu o ekonomičnosti postopka. Tako je bila po presoji sodišča prve stopnje sicer ugotovitev prvostopnega upravnega organa, izražena v sklepu, s katerim se je odredilo izvedenstvo ter odločilo, da stroški opravljenega izvedenskega dela bremenijo vlagateljico zahteve za povrnitev vlaganj, pravilna, v nadaljevanju postopka, odločilnega za izdajo prvostopne odločbe, pa je po tem, ko je vlagateljica zahteve v dopisu z dne 7.11.2003 odklonila plačilo izvedenstva, po presoji sodišča prve stopnje prvostopni upravni organ ravnal v nasprotju z določbo 116. člena ZUP. Vlagateljico zahteve je namreč z dopisom z dne 17.11.2003 obvestil o razlogih, ki utemeljujejo odreditev izvedenca v zadevi, ter zakonskih osnovah za naložitev plačila stroškov izvedenskega dela vlagateljici zahteve, vendar iz istega dopisa izhaja tudi, da bo upravni organ v primeru, da izvedenskega dela vlagateljica ne bo plačala, njeno zahtevo zavrnil zaradi pomanjkanja dokazov o vlaganjih v nepremičnino. Glede na navedeno so po presoji sodišča prve stopnje v konkretnem primeru sicer bili podani pogoji za uporabo določbe 116. člena ZUP ter bi prvostopni upravni organ lahko s sklepom določil, da vlagateljica zahteve založi za odrejeno izvedensko delo potreben znesek ter bi, v kolikor tega zneska ne bi poravnala, opustil izvedbo tega dokaza, ali ustavil postopek, vendar je sodišče prve stopnje mnenja, da ob izrecni pisni odklonitvi plačila izvedeniškega dela takšno ravnanje upravnega organa ni bilo obvezujoče. Po presoji sodišča prve stopnje pa bi prvostopni upravni organ moral svojo odločitev o zavrnitvi vlagateljičinega zahtevka, po ugotovitvi, da dokaza z izvedencem zaradi odklonitve plačila stroškov ne bo izvedel, sprejeti po presoji preostalih v upravnih spisih predloženih dokazov, to je zapisnika o cenitvi lastnih vlaganj v obnovo stanovanja z dne 15.5.2001, tehničnega mnenja M.M. z dne 3.7.1987 ter potrdila Občinskega komiteja za gradbene in komunalne zadeve Občine Maribor z dne 6.7.1987 o priglašenih delih. Takšna presoja v postopku pred prvostopnim upravnim organom pa ni bila opravljena. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo kot neutemeljeno.

Tožeča stranka v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) ponavlja tožbene navedbe in še dodaja: Opozarja, da se je prizadeta stranka izrecno odpovedala povračilu za vlaganja v navedeno stanovanje, pri tem pa so bila ta vlaganja tudi upoštevana pri plačevanju stanarine, ki danes z vsemi revalorizacijami znaša 2.334,00 SIT in je bila torej že zdavnaj povrnjena. Prav tako je upravni organ navedel, da je prizadeta stranka priglasila tudi vse stroške tekočega vzdrževanja. Meni, da se na podlagi predložene dokumentacije prizadete stranke ne da določiti višine upoštevnih vlaganj v nepremičnino, kar je prvostopni organ tudi ugotovil in jasno obrazložil. Razlogi za odpravo prvostopne odločbe so v s tožbo izpodbijani odločbi tudi po mnenju sodišča prve stopnje neupoštevni. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi ter spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbi, odpravi s tožbo izpodbijano odločbo tožene stranke ter tako obdrži v veljavi odločbo upravnega organa prve stopnje.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa in prizadeta stranka (B.B.) na pritožbo niso odgovorili.

Pritožbeno sodišče je obravnavalo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano sodbo kot pritožbo na podlagi 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006).

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je pravilna in zakonita.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sicer ugotovitev prvostopnega upravnega organa, izražena v sklepu, s katerim se je odredilo izvedenstvo ter odločilo, da stroški opravljenega izvedenskega dela bremenijo vlagateljico zahteve za povrnitev vlaganj (prizadeto stranko), pravilna, v nadaljevanju postopka, odločilnega za izdajo prvostopne odločbe, pa je po tem ko je vlagateljica zahteve v dopisu z dne 7.11.2003 odklonila plačilo izvedenstva, tudi po presoji pritožbenega sodišča prvostopni upravni organ ravnal v nasprotju z določbo 116. člena ZUP. Vlagateljico zahteve je namreč z dopisom z dne 17.11.2003 obvestil o razlogih, ki utemeljujejo odreditev izvedenca v zadevi, ter zakonskih osnovah za naložitev plačila stroškov izvedenskega dela vlagateljici zahteve, vendar iz istega dopisa izhaja tudi, da bo upravni organ v primeru, da izvedenskega dela vlagateljica ne bo plačala, njeno zahtevo zavrnil zaradi pomanjkanja dokazov o vlaganjih v nepremičnino. Glede na navedeno so tudi po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru sicer bili podani pogoji za uporabo določbe 116. člena ZUP ter bi prvostopni upravni organ lahko s sklepom določil, da vlagateljica zahteve založi za odrejeno izvedensko delo potreben znesek ter bi, v kolikor tega zneska ne bi poravnala, opustil izvedbo tega dokaza ali ustavil postopek. Vendar je tudi pritožbeno sodišče mnenja, da ob izrecni pisni odklonitvi plačila izvedeniškega dela takšno ravnanje upravnega organa ni bilo obvezujoče. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa bi prvostopni upravni organ moral svojo odločitev o zavrnitvi vlagateljičinega zahtevka, po ugotovitvi, da dokaza z izvedencem zaradi odklonitve plačila stroškov ne bo izvedel, sprejeti po presoji ostalih v upravnih spisih predloženih dokazov, to je zapisnika o cenitvi lastnih vlaganj v obnovo stanovanja z dne 15.5.2001, tehničnega mnenja M.M. z dne 3.7.1987 ter potrdila Občinskega komiteja za gradbene za komunalne zadeve Občine Maribor z dne 6.7.1987 o priglašenih delih. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da takšna presoja v postopku pred prvostopnim upravnim organom ni bila opravljena in zaradi tega utemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.