Jedro

Navedbe toženk v ugovoru zoper sklep o izvršbi o neobstoju in neizkazanosti tožničine terjatve so bile premalo konkretizirane, da bi jih bilo mogoče šteti kot obrazloženo zanikanje tožničinih navedb iz dopolnitve tožbe. Ker je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da med strankama ni sporno dejansko stanje, ni bilo potrebno izvajanje dokaza z zaslišanjem toženk.

Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati. Stališče pritožnic, da že predlog stranke za zaslišanje stranke pomeni njeno zahtevo za izvedbo naroka, je torej zmotno. Sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno pozivati pravdnih strank, da se izjavita, ali zahtevata izvedbo naroka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana odločba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločilo, da se dovoli sprememba tožbe z dne 23. 1. 2023 (I. točka izreka). Razsodilo je, da sta toženki dolžni tožnici v roku 8 dni od prejema te odločbe solidarno plačati znesek 3.703,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.639,22 EUR od 2. 9. 2022 dalje, od 44,95 EUR od 3. 10. 2022 dalje in od 19,60 EUR od 15. 9. 2022 dalje (II. točka izreka). Toženkama je naložilo, da sta dolžni tožnici v roku 8 dni od prejema te odločbe solidarno plačati njene stroške postopka v višini 156,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep sodišča prve stopnje se iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožujeta toženki. Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo in sklep z dne 6. 4. 2023 razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

3. Tožnica ni vložila odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane odločbe, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da so tožnica kot kreditodajalka, prva toženka kot kreditojemalka in druga toženka kot solidarna porokinja in plačnica 26. 8. 2020 sklenile kreditno pogodbo št. 000, na podlagi katere je tožnica prvi toženki dala kredit v višini 30.000,00 EUR. Prva toženka kot glavna dolžnica in druga toženka kot solidarna porokinja sta se zavezali kredit vrniti v 24 zaporednih mesečnih obrokih, ki so ob sklenitvi pogodbe znašali 1.250,00 EUR, pri čemer je prvi obrok zapadel v plačilo 1. 10. 2020, zadnji pa 1. 9. 2022. Toženki do zapadlosti niti kasneje nista poravnali obroka za julij 2022 v višini 1.139,22 EUR, obroka za avgust 2022 v višini 1.250,00 EUR in obroka za september 2022 v višini 1.250,00 EUR. Toženki prav tako nista poravnali pogodbenih obresti, natečenih od nezapadlih obrokov kredita v obdobju od 1. 6. 2022 do 1. 9. 2022 v višini 20,91 EUR, zakonskih zamudnih obresti, natečenih od zapadlih obveznosti (glavnic) v obdobju od 1. 8. 2022 do 1. 9. 2022 v višini 24,04 EUR, in stroškov vodenja kredita v višini 19,60 EUR. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta toženki dolžni tožnici plačati vtoževane in že zapadle obroke kredita za julij, avgust in september 2022 v skupni višini 3.639,22 EUR. Prav tako sta dolžni poravnati tudi pogodbene obresti, ki so se od nezapadlih obrokov kredita natekle v obdobju od 1. 6. 2022 do 1. 9. 2022 v neprerekani višini 20,91 EUR. Tožnica je upravičena tudi do vtoževanih stroškov za vodenje kredita v neprerekani višini 19,60 EUR. Ker sta toženki v zamudi s plačilom obveznosti po kreditni pogodbi, je tožnica upravičena tudi do vtoževanih zakonskih zamudnih obresti, natečenih od zapadlih obveznosti (glavnic) v obdobju od 1. 8. 2022 do 1. 9. 2022 v neprerekani višini 24,04 EUR. Tožnica je dalje upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od vtoževanih zapadlih obrokov kredita v znesku 3.639,22 EUR od 2. 9. 2022 dalje in od stroškov vodenja kredita v višini 19,60 EUR od 15. 9. 2022 dalje ter od vtoževanih obresti v skupni višini 44,95 EUR od 3. 10. 2022 dalje. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo tako, da je toženkama naložilo, da sta dolžni tožnici v roku 8 dni od prejema te odločbe solidarno plačati znesek 3.703,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.639,22 EUR od 2. 9. 2022 dalje, od 44,95 EUR od 3. 10. 2022 dalje in od 19,60 EUR od 15. 9. 2022 dalje.

7. V zvezi s pritožbeno navedbo o možnosti neprave klasifikacije spora, ker je druga toženka fizična oseba, je že sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da sta prva toženka kot kreditojemalka in druga toženka kot solidarna porokinja iz iste kreditne pogodbe sospornika iz 1. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, zato gre skladno z določbo 484. člena ZPP za gospodarski spor.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je bila dovolitev spremembe tožbe smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama (prvi odstavek 185. člena ZPP). Tožnica je s spremembo tožbe zgolj povečala stransko terjatev za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.639,22 EUR, ki jih je v predlogu za izvršbo zahtevala od 15. 9. 2022 dalje, v dopolnitvi tožbe pa že od 2. 9. 2022 dalje. Odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka je torej pravilna.

9. V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo (451. člen ZPP). Toženki nista odgovorili na dopolnitev tožbe, čeprav jima je bil (po skupnemu pooblaščencu odvetniku A. A.) skupaj s to vlogo vročen tudi poziv za odgovor (list. št. 37 spisa), ki je posebej prilagojen za postopke v sporih majhne vrednosti, ki so se začeli z izvršbo na podlagi verodostojne listine. V pozivu je bilo natančno in pregledno predstavljeno, koliko vlog in s kakšno vsebino lahko v takšnem postopku vloži vsaka stranka. S tem pozivom sta bili toženki opozorjeni, da lahko na prvo pripravljalno vlogo (dopolnitev tožbe) tožnice odgovorita v roku 8 dni od njenega prejema, da mora biti njun odgovor obrazložen in da morata v njem navesti vsa dejstva in predložiti vse listine ter predlagati vse dokaze, s katerimi se ugotavljajo v odgovoru navedena dejstva.

10. Toženki nista odgovorili na dopolnitev tožbe, v kateri je tožnica natančno obrazložila svoj zahtevek, njun ugovor zoper sklep o izvršbi pa je vseboval zgolj splošne navedbe o neobstoju in neizkazanosti tožničine terjatve. Sodišče prve stopnje je zato pravilno vse tožničine trditve iz njene dopolnitve tožbe štelo za priznane. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke (drugi odstavek 214. člena ZPP). Priznanih dejstev ni treba dokazovati (prvi odstavek 214. člena ZPP). Navedbe toženk v ugovoru zoper sklep o izvršbi o neobstoju in neizkazanosti tožničine terjatve so bile premalo konkretizirane, da bi jih bilo mogoče šteti kot obrazloženo zanikanje tožničinih navedb iz dopolnitve tožbe. Pritožbene navedbe, da sta se toženki z vložitvijo ugovora zoper sklep o izvršbi opredelili do navedb iz tožbe na način, da sta jih v celoti primerno prerekali in zanikali, so neutemeljene. Ker je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da med strankama ni sporno dejansko stanje, ni bilo potrebno izvajanje dokaza z zaslišanjem toženk. Izvajanje dokazov je namenjeno dokazovanju predhodno zatrjevanih dejstev, in ne dopolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage. Toženkama zaradi tega, ker nista bili zaslišani, tudi ni bila kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem (zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Pravico stranke do izjave v postopku je treba razlikovati od zaslišanja stranke v dokazne namene. Pri pravici stranke do izjave ne gre za to, da se stranko zasliši kot dokaz, pač pa da se stranki zagotovi možnost izjavljanja (podajanja trditev). Ta pravica toženkama ni bila kršena, saj jima je bila vročena dopolnitev tožbe s prilogami in sta imeli možnost, da nanjo odgovorita in se izjavita o vseh navedbah v njej ter o priloženih dokaznih listinah tožnice.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo in sklep izdalo brez razpisa naroka. Prvi odstavek 454. člena ZPP za postopke v sporih majhne vrednosti določa, da če sodišče po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena tega zakona ni zahtevala, brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. Toženki na dopolnitev tožbe nista odgovorili, njune navedbe v ugovoru zoper sklep o izvršbi pa so bile pavšalne, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da dejansko stanje med strankama ni sporno. Ker tudi nobena stranka ni izrecno zahtevala izvedbe naroka in ker ni bilo niti drugih ovir za izdajo odločbe, je smelo sodišče prve stopnje skladno s prvim odstavkom 454. člena ZPP brez razpisa naroka izdati odločbo o sporu. Pritožbena navedba, da sta toženki s predlaganjem svojega zaslišanja predlagali tudi razpis naroka za glavno obravnavo, ni utemeljena. Ni mogoče šteti, da že dokazni predlog za zaslišanje stranke pomeni zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo. Stranka mora izvedbo naroka izrecno zahtevati. Stališče pritožnic, da že predlog stranke za zaslišanje stranke pomeni njeno zahtevo za izvedbo naroka, je torej zmotno. Sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno pozivati pravdnih strank, da se izjavita, ali zahtevata izvedbo naroka. Pravdna stranka mora izvedbo naroka sama izrecno zahtevati v svojih pisnih vlogah v skladu s 452. členom ZPP.1

12. Pritožbeno sodišče se je opredelilo do tistih pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker so pritožbeni očitki tožene stranke neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in odločbo sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena in 353. člen ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženki s pritožbo nista uspeli, zato sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

1 N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list Republike Slovenije: GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 722; sodba in sklep VSL II Cp 511/2011 z dne 28. 6. 2011; sodba VSL II Cp 394/2022 z dne 24. 3. 2022.