Jedro

Ker je zemljiškoknjižni postopek strogo formalni postopek, pravno vprašanje lastništva nepremičnin pa se rešuje v matičnem - pravdnem postopku, prekinitev postopka ni smotrna za hitro rešitev spora in bi lahko povzročila nesorazmeren zastoj v pravdi o glavni zadevi.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se postopek v tej pravdni zadevi prekine do odločitve zemljiškoknjižnega sodišča v zadevah Dn št. 25865/2016 in Dn št. 25875/2016. 2. Zoper sklep se pritožuje prva toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve postopkovnih pravil. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Odločitev zemljiškoknjižnega sodišča o obeh zemljiškoknjižnih predlogih (v nadaljevanju: zk predlog) tožnice ne predstavlja predhodnega vprašanja te pravde. Tožnica je v pravdi XI Pg 667/2013 zoper stečajnega dolžnika A. d.d., v čigar lasti je nepremičnina, uveljavljala izločitveno pravico in ugotovitev lastninske pravice ter v celoti propadla, kar pomeni, da nepremičnina sodi v stečajno maso druge toženke. Ker tožnica ni lastnica nepremičnine, nima pravnega interesa za vodenje te pravde. Tožba je nesklepčna oz. vsaj preuranjena, zato jo je treba zavreči. Odločitev zemljiškoknjižnega sodišča ni predhodno vprašanje te pravde, saj sta oba zk predloga že prima facie neutemeljena. Tožnica bi na podlagi listin, s katerimi razpolaga, na nepremičnini lahko pridobila kvečjemu pravico uporabe, ki po veljavni zakonodaji o pridobivanju lastninske pravice tujih pravnih oseb v RS ni prešla v lastninsko pravico. Tožnica je v zk postopku Dn 14844/2006, v katerem je bil predlagan vpis lastninske pravice v njeno korist, vpisu aktivno nasprotovala. Sama je torej priznala, da ni lastnica nepremičnine, predvsem pa je bilo o tem že dokončno odločeno (res iudicata). Tudi zaradi tega ponoven zemljiškoknjižni predlog za vpis lastninske pravice ne more več predstavljati predhodnega vprašanja te pravde. Tudi če bi tožnica hipotetično dosegla vpis lastninske pravice, je bila hipoteka prve toženke vpisana že pred tem, zaradi česar je veljavna. Prva toženka poudarja tudi nesmotrnost izpodbijane odločitve. Tožnica bi lahko tovrstno tožbo vložila šele v primeru, če bi dejansko postala lastnica nepremičnine. Navedeno velja toliko bolj, ker je tožnica zk predloga podala šele, ko je bil njen zahtevek za ugotovitev obstoja izločitvene pravice na podlagi priposestvovanja pravnomočno zavrnjen. Ponoven predlog pomeni nedopustno zlorabo procesnih pravic.

3. Pritožbo zoper sklep o prekinitvi je vložila tudi toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za prekinitev postopka zavrne. Odločitev o tožbenem zahtevku je res odvisna od vprašanja lastništva na sporni nepremičnini, vendar je enako pomembno obdobje, v katerem naj bi tožnica po svojih trditvah to pravico pridobila (8. 12. 1998). Iz zk predlogov tožnice izhaja, da je predlagala vknjižbo lastninske pravice na sporni nepremičnini z učinkom od dneva vložitve predlogov, to je z učinkom od 5. 2. 2016. Tudi če bi bilo vknjižbi ugodeno, s tem ne bi bilo odgovorjeno na vprašanje, ali je tožnica dejansko postala lastnica sporne nepremičnine pred vpisom hipoteke prve toženke na tej nepremičnini, katere vpis je imel podlago v zaznambi sklepa o izvršbi Z 41/2010 z dne 24. 3. 2010 z učinkom od 25. 3. 2010. Zato ne drži, da bo v omenjenih zadevah odločeno o vprašanju, ki predstavlja predhodno vprašanje za odločitev v predmetni pravdi. Poleg tega zemljiškoknjižno sodišče ni pristojno preverjati, ali so izpolnjene obveznosti strank na podlagi pravnega posla in tudi ni pristojno preverjati njegove veljavnosti. Za presojo dejanskega obstoja lastninske pravice tožnice ni predviden zemljiškoknjižni postopek, zato ne gre za predhodno vprašanje. Sklep je neutemeljen tudi iz razlogov ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka, saj zadevi niti še nista bili dodeljeni v reševanje, poleg tega je pri tej nepremičnini zaznamovano izredno veliko število nerešenih plomb. Ob pričakovanju tempa reševanja zk zadev ni mogoče pričakovati, da bi bili zadevi lahko rešeni v naslednjih nekaj letih. Iz navedenega izhaja, da izpodbijani sklep posega v pravico pravdnih strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v predmetni pravdi.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo prve toženke predlaga zavrnitev in potrditev izpodbijanega sklepa.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. V skladu z določilom prvega odstavka 13. člena ZPP lahko sodišče, kadar je odločba odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi določeno drugače. Rešitev predhodnega vprašanja ima pravni učinek samo v pravdi, v kateri je bilo vprašanje rešeno. Takšna ureditev sodniku narekuje, da v vsakem konkretnem primeru oceni, kaj je najbolj smotrno za učinkovito, a vendar hitro rešitev spora. Pri tem upošteva zlasti, ali je postopek na matičnem področju že v teku in v katerem stadiju je.

7. V obravnavani zadevi tožnica s tožbo zahteva ugotovitev ničnosti hipoteke prve toženke na nepremičnini ID znak 000-1111-2 in na poslovni stavbi 145, ki jo je slednja pridobila na podlagi sklepa o izvršbi leta 2010. Tožnica trdi, da je lastninsko pravico na navedenih nepremičninah pridobila pravnoposlovno od pravne prednice prve toženke na podlagi prodajne pogodbe iz leta 1988 ter zemljiškoknjižnega dovolila s 23. 5. 2007. Tožnica je za vpis lastninske pravice vložila zemljiškoknjižna predloga Dn. št. 25865/2016 in Dn. št. 25875/2016. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je odločitev v zadevi odvisna od predhodnega vprašanja, ali je tožnica dejansko postala lastnica obravnavanih nepremičnin pred vpisom hipoteke prve toženke, ki je hipoteko pridobila na podlagi sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 0865 Z 41/2010 z dne 24. 3. 2010. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je kakršnakoli možnost ponovnega sojenja o obstoju lastninske pravice tožnice izključena, ker z izločitvenim zahtevkom na podlagi priposestvovanja zoper drugo toženko v stečajnem postopku ni uspela. Tožnica v obravnavanem postopku namreč zatrjuje pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice, ne pa originarne.

8. Ne glede na navedeno pritožbi toženk utemeljeno opozarjata na nesmotrnost prekinitve postopka. Drži namreč pritožbena navedba, da zemljiškoknjižni zadevi Dn. št. 2586/2016 in Dn. št. 25875/2016 še nista bili dodeljeni v reševanje zemljiškoknjižnemu sodišču, kar je preverilo tudi pritožbeno sodišče. Ker je zemljiškoknjižni postopek strogo formalni postopek, pravno vprašanje lastništva nepremičnin pa se sicer rešuje v pravdnem postopku kot matičnem postopku, po presoji pritožbenega sodišča prekinitev postopka ni smotrna za hitro rešitev spora in bi lahko povzročila nesorazmeren zastoj v pravdi o glavni zadevi. S tem bi bila lahko kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena URS. Zato je pritožbeno sodišče pritožbama toženih strank ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

9. Ostale pritožbene navedbe toženk se nanašajo na (ne)utemeljenost tožbenega zahtevka, zato za odločitev o utemeljenosti odločitve o prekinitvi postopka niso pravno relevantne in se pritožbeno sodišče do njih ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).