Jedro

Tudi če sodišče prizna delavcu delovno razmerje, tožnik - delavec ni upravičen do nadomestila plače za čas, ko je bil neopravičeno odsoten z dela, zaradi razlogov na njegovi strani (mobilizacija v vojaške enote tuje države).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v izreku pod točko 4 spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke na plačilo nadomestila plač za čas od 4.6.1992 do 5.12.1992 skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznega nadomestila za čas od 15. dne v mesecu, ko je zapadlo vsakokratno izplačilo teh plač do plačila, zavrne kot neutemeljen.

V ostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z delno sodbo na podlagi pripoznave razsodilo, da je sklepa tožene stranke z dne 4.12.1992 in z dne 2.2.1993, ki se nanašata na prenehanje delovnega razmerja tožniku, spremenilo tako, da tožeči stranki preneha delovno razmerje z dnem 19.2.1993. Zato je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki nadomestilo plač za čas od 15.2.1992 do 19.2.1993, vse v roku 8 dni.

S sodbo pa je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še zakonite zamudne obresti od nadomestila plač za čas od 15.12.1992 in do 19.2.1993 od 15. dne v mesecu, ko je zapadlo vsakokratno izplačilo teh plač pa do plačila in da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki nadomestilo plač tudi za čas od 4.6.1992 in do 5.12.1992 skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznega nadomestila za čas od 15. dne v mesecu, ko je zapadlo vsakokratno izplačilo teh plač pa do plačila, vse v 8 dneh (3. in 4. točka izreka). Tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki vpisati tudi delovno dobo v delovno knjižico za čas do 19.2.1993 in za ta čas delovnega razmerja zanjo poravnati vse predpisane prispevke in davke (5. točka izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (6. točka izreka).

Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 33.371,00 SIT, v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 19.11.1997 dalje do plačila.

Zoper 3. in 4. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi. Tožena stranka se ne strinja z odločitvijo v 3. točki izreka, ko je sodišče zavezalo toženo stranko na plačilo zakonitih zamudnih obresti od vsakokratne zapadlosti posameznega izplačila plač do plačila, saj tožena stranka za obdobje od 7.10.1994 do 15.9.1997, ko je sodišče izdalo sklep o prekinitvi postopka zaradi razrešitve predhodnega vprašanja, ni dolžna plačati zamudnih obresti.

Prav tako pa tožena stranka meni, da je ne more bremeniti plačilo nadomestila plače za čas od 4.6.1992 do 5.12.1992 z zakonitimi obrestmi kot je navedeno v 4. točki izreka sodbe, saj je bila tožeča stranka v tem obdobju odsotna iz razlogov, ki niso na strani tožene stranke.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazilo na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava ter pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede izplačila nadomestila za čas od 4.6.1992 do 5.12.1992 zmotno uporabilo materialno pravo. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožena stranka del tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na datum prenehanja delovnega razmerja, pripoznala, saj se je strinjala, da tožniku preneha delovno razmerje z dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje sklepa tožene stranke z dne 4.12.1992 in z dne 2.2.1993 ustrezno spremenilo le glede datuma prenehanja delovnega razmerja, v ostalem pa je sklepa vzdržalo v veljavi in tožniku za čas od 5.12.1992 do 19.2.1993 priznalo tudi nadomestilo plače. V posledici navedene odločitve je sodišče prve stopnje, s čimer pa se tožena stranka tekom sodnega postopka ni strinjala, priznalo tožniku poleg nadomestila plače za sporni čas še zakonite zamudne obresti, za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pred 5.12.1992 pa nadomestilo plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je tožniku vzpostavilo delovno razmerje z vsemi pravicami iz dela in po delu vključno z nadomestilom plače z zakonitimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti vsakokratnega mesečnega izplačila za čas od 15.2.1992 do dokončne odločitve. Ker so zamudne obresti objektivna posledica zamude, je tožena stranka, ki je bila z izplačilom nadomestila plače, do katerega je tožnik upravičen, v zamudi, dolžna plačati tudi zamudne obresti, ne glede na prekinitev postopka pred sodiščem. Zato glede tega dela odločitve sodišča prve stopnje pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Utemeljena pa je pritožba glede priznanja nadomestila plače v neto znesku za čas od 4.6.1992 do 5.12.1992, torej za obdobje, ko tožnik ni delal in ko je bil mobiliziran v BIH. Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo drugačen datum prenehanja delovnega razmerja, tako da tožniku ni prenehalo delovno razmerje že 4.6.1992, ampak šele z dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja, izdanega na podlagi 25. člena Zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT - Ur.l. RS št. 33/92), je zmotno odločilo, ko je tudi za ta čas tožniku priznalo ustrezno nadomestilo plač kot reparacijski zahtevek zaradi delodajalčeve nezakonite odločitve. Pravilno ugotavlja pritožba tožene stranke, da tožnik v spornem obdobju ni delal in to iz razlogov, ki so bili na njegovi strani, zato tudi po zaključku pritožbenega sodišča tožnik ni upravičen do plačila nadomestila plače. Po 49. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90), ki se uporablja kot predpis Republike Slovenije, pripada delavcu za delo plača v skladu s splošnim aktom. Delavcu tako pripada plača za delo, ki ga je opravil, ob upoštevanju dejstva, kaj je delal in kako je opravil svoje delo.

Med odsotnostjo z dela zaradi delovne nezmožnosti ali zaradi upravičenih razlogov pa delavcu po 50. členu ZTPDR pripada nadomestilo plače pod pogoji in v višini, določeni z zakonom in splošnim aktom oziroma kolektivno pogodbo. V 68. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) so natančno določeni primeri in pogoji, kdaj delavcu pripada nadomestilo plače. Glede na navedeno pravno ureditev pritožbeno sodišče zaključuje, da tožnik za obdobje, ko je bil mobiliziran v BIH in ko dejansko ni opravljal dela po svoji volji, prav tako pa so bili razlogi za njegove izostanke z dela neopravičeni, čeprav mu je tožena stranka za to sporno obdobje dolžna plačati prispevke, ni upravičen do plačila nadomestila. Delavec ima pravico do nadomestila plače le v primeru upravičene odsotnosti z dela, kar pa v danem primeru ni podano. Razlogi za tožnikovo odsotnost z dela v času od 4.6.1992 dalje so bili na njegovi strani, saj je odpotoval v tujo državo, v kateri so bile vojne razmere in se na delo ni vrnil vse do 31.10.1992, ker je bil mobiliziran v oborožene enote Republike BIH.

Pravno neupošteven je tudi razlog, zaradi katerega se je delavec odločil za potovanje na vojno območje.

Zato je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 373. člena ZPP delno spremenilo tako, da je zahtevek tožnika na plačilo nadomestila plač za čas od 4.6.1992 do 5.12.1992 skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi zavrnilo, v ostalem pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.