Jedro

Razlika v vrednosti hiše pred začetkom obnove in po obnovi predstavlja skupno premoženje.

Prvo sodišče je napačno zmanjšalo vrednost nepremičnine na račun dejstva, da je bila hiša obnovljena brez gradbenega dovoljenja. Tržna vrednost nepremičnine bi bila manjša zaradi nelegalne gradnje le v primeru, da bi se nepremičnina prodajala ali bi bil v teku postopek legalizacije. Dejansko bo (ali tudi ne) vprašanje sporne gradnje aktualno kasneje, pri eventuelni prodaji. Povedano pomeni, da je prvo sodišče strošek, ki bo nastal, če bo sprožen postopek legalizacije objekta, upoštevalo neutemeljeno (preuranjeno).

Slediti je pritožbi, da je sodišče zahtevek na ugotovitev, da so delnice X skupno premoženje, zavrnilo neupravičeno, in to iz razloga, da tožnica zahtevka ni ustrezno prilagodila (delnice niso več na KDD, ampak na računu pri F. F. d.d.). Po mnenju pritožbenega sodišča bi sodišče moralo tožnico opozoriti na napačno formulacijo zahtevka ali pa le odločiti, da v skupno premoženje sodi tudi 200 delnic X, brez navedbe, kje se te nahajajo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I v povezavi s točko III izreka sodbe tako spremeni, da se v točki I delež 48/100 nadomesti z deležem 765/1000, in da v skupno premoženje tožnice in prvotoženca sodi tudi 200 delnic X. d.d. z oznako …, v točki V pa tako, da je tožnik dolžan povrniti tožnici 2.585,09 EUR pravdnih stroškov.

II. V ostalem se pritožba tožnice zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženec je dolžan tožnici v 15 dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.078,48 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom vzelo na znanje delni umik tožbe za 150 delnic X d.d. z oznako ... in za denarna sredstva in je v tem delu postopek ustavilo. S sodbo je ugotovilo, da solastniški delež toženca B. B. v višini ¾ in solastniški delež toženke C. C. do ¼ pri nepremičnini, parc. št. 1 k. o. Y, delež 48/100 sodi v skupno premoženje tožnice in prvotoženca (točka I izreka sodbe). Ugotovilo je, da znaša delež tožnice A. A. na njunem skupnem premoženju 40%, delež toženca B. B. pa 60% (točka II izreka sodbe). Kar je zahtevala tožnica več ali drugače, je zavrnilo (točka III izreka sodbe). Kar je zahteval toženec po nasprotni tožbi več, je zavrnilo (točka IV izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnica dolžna povrniti prvotožencu 397,11 EUR, drugotoženki pa 335,80 EUR pravdnih stroškov (točka V izreka).

2. Zoper I., II., III. in V. točko izreka sodbe se je pritožila tožnica. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Sodišču očita, da je povsem napačno ugotovilo povečanje vrednosti nepremičnine parcele št. 1 k. o. Y. Sodišče bi lahko pri ugotavljanju povečanja tržne vrednosti nepremičnine na račun skupnih vlaganj pravdnih strank vanjo (tržna vrednost 7. 5. 2013 v višini 128.000,00 EUR) odštelo le vrednost nepremičnine pred novembrom 1982 v višini 24.000,00 EUR, kjer je že upoštevana vrednost zemljišča, ne pa še enkrat vrednost zemljišča, ki naj bi predstavljala 14% celotne vrednosti nepremičnine. Končni rezultat povečanja tržne vrednosti nepremičnine bi moral znašati 104.000,00 EUR in ne le 61.440,00 oziroma 48/100 celotne nepremičnine. Enak bi bil zaključek ob upoštevanju razlike med tržno vrednostjo pred novembrom 1982 in 5. 7. 2013. Razlika po mnenju izvedenke ni znašala 104.000,00 ampak 92.000,00 EUR, ker je upoštevala 10% zmanjšanja tržne vrednosti zaradi nelegalne gradnje. Sodišče je povsem napačno upoštevalo zmanjšanje vrednosti nepremičnine iz naslova skupnih vlaganj zaradi nelegalne gradnje. Neutemeljeno je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje sodi tudi 590 delnic podjetja X z oznako … Opozarja na 285. člen ZPP in dolžnost sodišča, da bi tožnico moralo opozoriti, da glede na dejstvo, kje se vrednostni papirji nahajajo, prilagodi oziroma popravi tožbeni zahtevek. Nadalje očita sodišču, da je napačno ugotovilo, kakšne dohodke sta imela bivša zakonca. Končno razmerje relevantnih prihodkov bivših zakoncev v celotnem obdobju njune zveze je 0,86 : 1,00 (namesto 0,962298 : 1,00) v toženčevo korist. Ob nadaljnjem upoštevanju dejstva, da je tožnica pretežno sama skrbela za varstvo otroka in za gospodinjstvo, je tudi napačna ocena sodišča prve stopnje, da znaša tožničin delež na skupnem premoženju 40%. Delež bi morala biti enaka. V posledici nepravilne odločitve o glavni stvari je napačna tudi stroškovna odločitev sodišča prve stopnje.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril po poteku roka za odgovor na pritožbo, zato ta ni upošteven.

4. Pooblaščenka tožnice A. A. je pritožbeno sodišče, dne 30. 8. 2016 obvestila, da je tožnica 25. 7. 2016 umrla in tudi, da je pokojničinemu zakonitemu dediču - sinu D. D. odpovedala pooblastilo, ki ji ga je dala pokojna tožnica za obravnavani primer.

5. Na podlagi 1. točke 205. člena se v primeru, če stranke umre ali izgubi pravdno sposobnost, pa v pravdi nima pooblaščenca, postopek prekine. Sodišče le ugotavlja, ali je do prekinitve prišlo. Sklep sodišča ima le deklaratorni značaj.

6. Prekinitev postopka pred sodiščem druge stopnje (po poteku roka za pritožbo oziroma za odgovor na pritožbo) ni ovira za izdajo pritožbene sodne odločbe na seji (Galič: Fizična oseba in sposobnost biti stranka v pravdnem postopku, Podjetje in delo - 2003, št. 6-7).

7. Pritožba zoper tu obravnavano sodbo je bila vložena 25. 1. 2016 in so tako potekli vsi roki za pritožbo (tožnica je umrla 25. 7. 2016) tako ni bilo ovire za izdajo pritožbene sodne odločbe na seji.

8. Pritožba je delno utemeljena.

9. Med strankama ni sporno, da sta tožnica in prvotoženec v času trajanja zakonske zveze na podlagi dogovora s solastniki parcele št. 1 k. o. Y hišo, stoječo na tej parceli, v celoti temeljito obnovila in precej povečala (od prvotne izmere 8 x 5 m je sedaj hiša velika 10 x 10,5 m). Zgrajena je bila tudi garaža. Razlika v vrednosti hiše pred začetkom obnove in po obnovi predstavlja skupno premoženje.

10. Sodišče je s pomočjo izvedenke gradbene stroke ugotovilo, da je vrednost nepremičnine z zemljiščem pred vlaganji znašala 24.000,00 EUR, ob odselitvi tožnice 7. 5. 2013 pa je bila tržna vrednost 128.000,00 EUR. Izvedenka je tudi povedala, da znaša vrednost zemljišča 14% oziroma 17.500,00 EUR. Pritožba utemeljeno opozarja, da iz izvedenskega mnenja ni razvidno, kako je izvedenka prišla do zaključka, da znaša razlika med tržno vrednostjo objekta pred začetkom vlaganj in po izvedenih vlaganjih 92.000,00 EUR. Iz ostalih podatkov (točka 12 obrazložitve sodbe) in mnenja izvedenke pa jasno izhaja, da je vrednost nepremičnine (zemljišče in stavba) 5. 7. 2013 znašala 128.000,00 EUR, pred pričetkom vlaganj pa je bila nepremičnina vredna 24.000,00 EUR. Po odbitku vrednosti zemljišča v višini 14% (17.500,00 EUR) se je vrednost nepremičnine po vlaganjih povečala za 86.500,00 EUR. Tako ugotovljena razlika predstavlja premoženje, ki sta ga v času trajanja zakonske zveze s sredstvi in delom ustvarila tožnica in prvi toženec in tako predstavlja njuno skupno premoženje. Vrednost nepremičnine se je povečala za 67,5 %. Tako je v 3/4 deležu prvotoženca kot tudi v 1/4 deležu drugotoženke 675/1000 delež, ki je skupno premoženje.

11. Prvo sodišče je napačno zmanjšalo vrednost nepremičnine na račun dejstva, da je bila hiša obnovljena brez gradbenega dovoljenja. Tržna vrednost nepremičnine bi bila manjša zaradi nelegalne gradnje le v primeru, da bi se nepremičnina prodajala ali bi bil v teku postopek legalizacije. Nelegalna gradnja je v času obravnavanja zadeve le v domeni izvedenca. Dejansko bo (ali tudi ne) vprašanje sporne gradnje aktualno kasneje, pri eventuelni prodaji. Povedano pomeni, da je prvo sodišče strošek, ki bo nastal, če bo sprožen postopek legalizacije objekta, upoštevalo neutemeljeno (preuranjeno).

12. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi tudi 200 delnic X (pritožbeno sodišče sodi, da je ta ugotovitev pravilna in se v izogib ponavljanju v tem delu sklicuje na obrazložitev prvega sodišča v točki 12). Slediti je pritožbi, da je sodišče zahtevek na ugotovitev, da so delnice X skupno premoženje zavrnilo neupravičeno in to iz razloga, da tožnica zahtevka ni ustrezno prilagodila (delnice niso več na KDD, ampak na računu pri F. F. d.d.). Po mnenju pritožbenega sodišča bi sodišče moralo tožnico opozoriti na napačno formulacijo zahtevka ali pa le odločiti, da v skupno premoženje sodi tudi 200 delnic X, brez navedbe kje se te nahajajo.

13. Prvo sodišče je potem, ko je ugotovilo, kaj sodi v skupno premoženje, moralo odločiti tudi o deležu, ki pripada posamezniku na tem premoženju. Tožnica je zatrjevala, da sta deleža pravdnih strank enaka, toženec pa je po nasprotni tožbi uveljavljal višji, 80% delež. Tisti, ki uveljavlja višji delež, mora to tudi dokazati. Pri ugotavljanju višine deleža sodišče upošteva tako dohodke (ti so izkazani številčno) kot tudi skrb za gospodinjstvo, vzgojo otrok, delo doma. Sodišče je ugotovilo, da je bil toženec vseskozi zaposlen, njegova plača pa je bila v povprečju 30% višja od plače, ki jo je prejemala tožnica. Tožnica je bila več let brezposelna. Je sicer delala preko študenta in za to tudi prejela plačilo, a precej nižjega od toženčevega. Toženec je veliko delal na hiši in pomagal drugim, ti pa so mu z delom pri njegovi hiši vrnili. Tožnica tudi priznava, da je garažo ob hiši zgradil oziroma financiral sam toženec. Tožnica je poleg dohodkov, ki jih je prejela, skrbela za gospodinjstvo in sina. Vse navedeno, tako delo kot sredstva tožnice na eni strani in toženca na drugi, tudi ob upoštevanju, da tožnica ničesar ni prispevala k gradnji garaže, ob nadaljnjem, da se lahko na vsem premoženju določi le enak delež za vse, je tudi po oceni pritožbenega sodišča ugotovitev sodišča, da deleža pravdnih strank nista enaka oziroma, da je delež toženca višji in znaša 60%, tožnice pa 40%, pravilna.

14. Po spremembi sodbe sodišče ocenjuje uspeh tožnice na 75%. Stroške tožnice je sodišče odmerilo na 5.567,28 EUR, stroške prvotoženca pa na 6.361,49 EUR. Glede na uspeh je toženec dolžan tožnici povrniti 4.175,46 EUR, tožnica pa je dolžna tožencu povrniti 1.590,37 EUR. Po pobotanju je toženec dolžan tožnici povrniti 2.585,09 EUR.

15. Tožničin uspeh s pritožbo je polovičen in v takšni višini ji je prvotoženec dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka. Stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 2.156,96 EUR (1.748,00 EUR nagrada za postopek, 20,00 EUR pavšal in 22% DDV). Tožnica je bila oproščena plačila sodne takse. Glede na uspeh je prvotoženec dolžan tožnici povrniti 1.078,48 EUR.