Jedro

Odprava odločbe Agencije z dne 19. 1. 2023 v celoti, tudi v 2. točki izreka o objavi informacije o izrečenem nadzornem ukrepu in kršitelju, kar je predmet obravnavanega upravnega spora, in vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženki, pomeni vrnitev zadeve v stanje pred izdajo odpravljene odločbe z dne 19. 1. 2023, to je v stanje, ko o ugotovitvi kršitve določbe desetega odstavka 296. člena ZTFI-1 in o objavi informacije o izrečenem ukrepu ni dokončno odločeno v smislu tretjega odstavka 2. člena ZUS-1. Pravni položaj tožnika je torej takšen, kot da sploh ni izdana odločitev o objavi informacije o izrečenem nadzornem ukrepu, kar je predmet tega postopka. Po presoji sodišča si glede na navedeno pravnega položaja v obravnavanem upravnem sporu v nobenem primeru tožnik ne more več izboljšati.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Agencija za trg vrednostnih papirjev (v nadaljevanju tudi Agencija) zavrnila ugovor tožnika zoper odločitev o objavi informacije o izrečenem nadzornem ukrepu in kršitelju iz 2. točke izreka odločbe Agencije 0601-10/2020-73 z dne 19. 1. 2023 (1. točka izreka). Tožnik je dolžan Agenciji plačati takso za odločanje o ugovoru zoper objavo nadzornega ukrepa v višini 420,00 EUR v roku 8 dni po pravnomočnosti odločbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je Agencija v 1. točki izreka odločbe z dne 19. 1. 2023 ugotovila, da je tožnik kršil določbe desetega odstavka 296. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI-1) pri vodenju posameznih nematerializiranih vrednostnih papirjev strank na svojem fiduciarnem računu in da je ugotovljeno kršitev odpravil že pred izdajo odredbe. V 2. točki izreka navedene odločbe je določila obseg informacij o kršitelju in izrečenem nadzornem ukrepu iz navedene odločbe, ki jih bo objavila na svoji spletni strani po dokončnosti navedene odločbe. Tožnik je vložil ugovor zoper 2. točko odločbe z dne 19. 1. 2023 glede odločitve Agencije o objavi ukrepa na podlagi 357. člena ZTFI-1, med drugim iz razloga, da objava informacije o identiteti kršitelja ni sorazmerna s težo očitane kršitve (1. točka četrtega odstavka 357. člena ZTFI-1) s predlogom, da Agencija postopa po desetem odstavku 357. člena ZTFI-1. Agencija poudarja, da je namen nadzornih ukrepov po 357. členu ZTFI-1 v preprečevanju in odvračanju ravnanj, ki med drugim predstavljajo kršitev 7. poglavja ZTFI-1 ter da ima objava nadzornega ukrepa tako generalno kot specialni preventivni učinek, kar pojasni. Agencija je dolžna kot nadzorni organ poskrbeti, da so vsi deležniki na kapitalskem trgu o tovrstnih kršitvah obveščeni. Tožnik tudi ni izkazal verjetnosti nastanka nesorazmerne škode zaradi objave njegove identitete. Sklicuje se na namen objave informacij po 357. členu ZTFI-1, ki je pomembnejši od morebitne škode, ki utegne nastati konkretnemu kršitelju. Zavrača tudi očitke o nesorazmernosti ukrepa, kar pojasni. Zaključuje, da je vodenje nematerializiranih vrednostnih papirjev strank na odvetniškem fiduciarnem računu, ki je v nasprotju z desetim odstavkom 296.člena ZTFI-1, kot ga je ugotovila Agencija s stani tožnika, izjemno težka kršitev ZTFI-1, ki ogroža zaupanje deležnikov v urejenost opravljanja investicijskih storitev in poslov na kapitalskem trgu. Tožniku ni uspelo z ugovornimi navedbami o obstoju okoliščin, ki naj bi zmanjševale težo storjene kršitve iz navedene odločbe z dne 19. 1. 2023.

3.Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma povzema 2. točko odločbe Agencije 0601-1072020-73 z dne 19. 1. 2023. Tožnik je pravna oseba z izključno dejavnostjo opravljanje odvetniškega poklica, skladno z Zakonom o odvetništvu (v nadaljevanju ZOdv). Javno razkritje identitete tožnika kot kršitelja ZTFI-1 pomeni krnitev ugleda tožnika pri obstoječih in potencialnih strankah. Taka objava ima izrazito odvračalne učinke, zato ima takšna objava enak učinek kot sankcija prepovedi opravljanja poklica, kar je očitno nesorazmerno s težo kršitve. Objava, da gre za kršitelja predpisa, bi pri strankah lahko vzbudilo dvom, da gre za subjekt vreden zaupanja opravljanja odvetništva. Sklicuje se na prvi, četrti, šesti in sedmi odstavek 357. člena ZTFI-1, ki jih citira. Po stališču tožbe je teža očitane kršitve majhna, posebej v primerjavi s posledicami, ki bi jih tožnik zaradi objave utrpel. Gre tudi za pretirano dokazno breme na strani tožnika. Iz okoliščine primera izhaja, da tudi, če bi bili očitki toženke glede vodenja nematerialnih vrednostnih papirjev v nasprotju z desetim odstavkom 296. člena ZTFI-1 utemeljeni, ne gre za sistematično kršitev, ki bi ogrožala zaupanje deležnikov na kapitalskem trgu. Odločitev o javni objavi ima tudi vse značilnosti kaznovalne sankcije. Ugovarja tudi pristojnost toženke za izrek sankcije tožniku, kar pojasni (strani 8 do 10 tožbe), pri čemer navaja, da gre pri vprašanju, katera dejanja vključuje pojem "pomožne storitve" za vprašanje prava EU, kot navaja, in posledično zahteva postavitev predhodnega vprašanja SEU, kot ga navaja. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4.V odgovoru na tožbo toženka pojasnjuje, da se pred naslovnim sodiščem že vodi upravni spor (I U 200/2023), v katerem tožnik v celoti izpodbija odločbo Agencije 0601-10/2020-73 z dne 19. 1. 2023. Toženka v celoti prereka navedbe tožnika in predlaga združitev postopkov ter odgovarja na tožbene navedbe, pri čemer v bistvenem poudarja, da je že v izpodbijani odločbi izčrpno pojasnila, zakaj kršitev tožnika pri vodenju nematerializiranih vrednostnih papirjev na odvetniškem fiduciranem računu ne predstavlja kršitve z majhno težo, prav tako je med drugim pojasnila tudi glede očitka o nastanku nesorazmerne škode. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5.Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

6.Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe v skladu s 36. členom ZUS-1 preveriti, ali so za meritorno obravnavo tožbe kumulativno podane vse procesne predpostavke, opredeljene v 1. do 8. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, na katere mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka.

7.Tožnik v obravnavanem primeru izpodbijan odločbo toženke, s katero je zavrnila njegov ugovor zoper odločitev o objavi informacije o izrečenem nadzornem ukrepu in o kršitelju iz 2. točke izreka odločbe Agencije 0601-10/2020-73 z dne 19. 1. 2023.

8.Po 357. členu ZTFI-2 (objava nadzornih ukrepov) ne glede na druge določbe tega zakona, Agencija zaradi preprečevanja in odvračanja ravnanj, ki pomenijo kršitev 4., 7. do 9. poglavja tega zakona, Uredbe 600/2014/EU, Uredbe 2016/1011/EU in drugih predpisov, za nadzor nad katerimi je pristojna, javno objavi informacije o nadzornih ukrepih in sankcijah za prekršek, ki jih je izrekla zaradi kršitev teh predpisov (prvi odstavek). Agencija v skladu s prejšnjim odstavkom javno objavi informacije na svoji spletni strani takoj, ko je oseba, na katero se ukrep ali sankcija nanaša, o kršitvi obveščena. Ne glede na prejšnji stavek se podatki o kršitelju objavijo, ko je postopek z izdajo ukrepa ali sankcije dokončen, razen če je bil zoper del izreka, ki določa objavo podatkov o kršitelju, vložen ugovor iz osmega odstavka tega člena (drugi odstavek). V obravnavanem primeru gre za takšen primer. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi ugovora tožnika zoper odločitev o objavi nadzornega ukrepa iz 2. točke odločbe Agencije 0601-10/2020-73 z dne 19. 1. 2023.

9.Iz uradnih podatkov I U vpisnika Upravnega sodišča RS izhaja, da je sodišče s sodbo I U 200/2023 z dne 23. 10. 2023 v navedenem upravnem sporu po tožbi tožnika odpravilo odločbo Agencije 0601-10/2020-73 z dne 19. 1. 2023 v celoti, torej je odpravilo tudi 2. točko izreka, in zadevo vrnilo Agenciji v ponoven postopek. Navedena sodba je strankama vročena 25. 10. 2023 in je pravnomočna.

10.Ker tožnik s tožbo v tem upravnem sporu po vsebini zahteva enako, torej odpravo 2. točke izreka odločbe 0601-10/2020-80 z dne 19. 1. 2023, to pomeni, da si z vloženo tožbo ne more več izboljšati svojega pravnega položaja in torej nima več pravnega interesa za tožbo, kot jo je vložil. Povedano še drugače: že z odpravo odločbe z dne 19. 1. 2023 tudi predmeta konkretnega upravnega spora ni več. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 se zadeva, če sodišče upravni akt odpravi in zadevo vrne organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani.

11.Tožnik si zato svojega pravnega položaja s tožbo namreč ne more izboljšati, saj glede na dejanske in pravne okoliščine primera odprava izpodbijane odločbe ne bi mogla voditi do izboljšanja tožnikovega pravnega položaja, saj objava informacije, ki je pravnomočno odpravljena, ne vpliva več na njegov pravni položaj. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, pa mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravnega interesa mora sodišče po že povedanem paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.

12.V obravnavani zadevi odprava odločbe Agencije z dne 19. 1. 2023 v celoti, tudi v 2. točki izreka o objavi informacije o izrečenem nadzornem ukrepu in kršitelju, kar je predmet obravnavanega upravnega spora, in vrnitev zadeve v ponovno odločanje toženki, pomeni vrnitev zadeve v stanje pred izdajo odpravljene odločbe z dne 19. 1. 2023, to je v stanje, ko o ugotovitvi kršitve določbe desetega odstavka 296. člena ZTFI-1 in o objavi informacije o izrečenem ukrepu ni dokončno odločeno v smislu tretjega odstavka 2. člena ZUS-1. Pravni položaj tožnika je torej takšen, kot da sploh ni izdana odločitev o objavi informacije o izrečenem nadzornem ukrepu, kar je predmet tega postopka. Po presoji sodišča si glede na navedeno pravnega položaja v obravnavanem upravnem sporu v nobenem primeru tožnik ne more več izboljšati.

13.Po obrazloženem, in ker ostale pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, je sodišče tožbo kot nedovoljeno zavrglo na pravni podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za vsebinsko odločanje o tožbi, kot jo je vložil v tem upravnem sporu.

14.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker o tožbi ni vsebinsko odločalo, ampak je ob preverjanju izpolnjevanja formalnih pogojev za njeno obravnavanje sprejelo procesno odločitev.

15.Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.