Jedro

Ker analiza izpovedi priče, ki je po zaključku sodišča prve stopnje potrdila obdolženčev zagovor o izgubi in najdbi vozniškega dovoljenja, pokaže prav nasprotno, saj o ključnih trditvah obdolženca ni vedela povedati ničesar, ni pa ji bila tudi predočena njena izjava policistu, ko naj o zadevi tudi ne bi vedela ničesar, je sodišče prve stopnje nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ob utemeljeni pritožbi državnega tožilca je bilo zato potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje drugemu sodniku.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca iz razlogov po 3. tč. 358. čl. ZKP oprostilo obtožbe kaznivega dejanja krive izpovedbe po čl. 289/II in I KZ ter s plačilom stroškov kazenskega postopka obremenilo proračun.

Zoper takšno sodbo se je iz pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožil okrožni državni tožilec ter predlagal, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja ter mu izreče primerno kazen.

V odgovoru na pritožbo je obdolženčev zagovornik (katerega pooblastilo za zastopanje obdolženca se ne nahaja v kazenskem spisu) predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Po proučitvi podatkov v kazenskem spisu in presoji pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da obdolžencu ni mogoče z gotovostjo dokazati očitanega kaznivega dejanja, vsaj preuranjena, če ne celo napačna, saj temelji na nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju.

Utemeljen je namreč pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje pri odločitvi o tem, ali naj verjame zagovoru obdolženca, da je vozniško dovoljenje v resnici izgubil, v preveliki meri oprlo na pričevanje A. S., kateri še zdaleč ni v tolikšni meri potrdil obdolženčevega zagovora, kot to izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe.

Ob tem, da iz uradnega zaznamka o zbranih obvestilih z dne 5.11.1998 izhaja, da navedena priča policistu ni vedel povedati ničesar v zvezi z izgubo in najdbo vozniškega dovoljenja obdolženca (kar priči ni bilo predočeno), se je na glavni obravni dne 17.3.1999 le spomnil, da mu je obdolženec enkrat rekel, da je izgubil vozniško dovoljenje in ga zatem ponovno našel in mu je prav v tistem obdobju res prepustil svoj tovorni avtomobil, da bi sebi pripeljal zemljo z gradbišča, prav takrat pa naj bi tudi zavrnil obdolženčevo prošnjo, po kateri naj bi mu prepeljal zemljo sam zaradi izgube vozniškega dovoljenja z utemeljitvijo, da imajo obdolženca tako ali tako v računalniku zabeleženega kot imetnika vozniškega dovoljenja. Takšna trditev priče, ki tudi ničesar ni vedel o najdbi vozniškega dovoljenja v kabini njegovega tovornjaka in ob prisotnosti njegovih otrok, kar vse je zatrjeval obdolženec, pomeni prej negiranje kot potrditev obdolženčevega zagovora, saj je na podlagi nje mogoče bolj utemeljeno sklepati, da naj bi obdolženec vozniško dovoljenje izgubil pred in ne med uporabo pričinega tovornjaka ter zato takšna izpoved priče ne pomeni potrditve obdolženčevega zagovora.

Državni tožilec v svoji pritožbi tudi utemeljeno opozarja na nelogično in nepreverjeno trditev obdolženca v zvezi z domnevno najdbo vozniškega dovoljenja in posledično reakcijo delavke upravnega organa, ki naj bi obdolžencu celo svetovala, naj najdeno vozniško dovoljenje vrže stran. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku sicer zaslišalo priči P. in B., ki sta izključila takšno možnost dajanja napotkov, vendar pa se v sodbi do njunih izpovedi ni opredelilo ter s tem tega dela obdolženčevega zagovora ni ocenjevalo, pa bi glede na očitke v obtožnem aktu to vsekakor moralo storiti.

Enako neutemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da obdolženec do 6.11.1996 ne bi mogel skovati načrta za storitev kaznivega dejanja, saj državni tožilec pravilno opozarja, da je bil obdolženec pred tem v mesecu dni kar dvakrat preizkušen z alkotestom, ki je v obeh primerih pokazal več kot 2,00 g/kg alkohola v organizmu in je zato lahko upravičeno pričakoval posledični izrek varstvenega ukrepa, kar bi moglo predstavljati motiv za storitev očitanega kaznivega dejanja. Res bi bilo ob ustrezni pozornosti referentke na Upravni enoti M... obdolžečevo ravnanje že vnaprej obsojeno na neuspeh, vendar pa se to ni zgodilo, saj je prav dokazni postopek pokazal, da je obdolžencu ista referentka izdala duplikat vozniškega dovoljenja in mu naknadno v "izgubljeno" dovoljenje vpisala oba ukrepa sodnika za prekrške.

Ker je bilo ob povedanem dejansko stanje ugotovljeno zmotno oziroma nepopolno, je pritožbeno sodišče v skladu z določilom II. odst. 392. čl. ZKP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno razsojo drugemu sodniku, ki bo moral ponovno presoditi obdolženčev subjektivni odnos do dejanja z upoštevanjem in vrednotenjem vseh dejstev in okoliščin, na katere opozarja ta odločba. Pri tem bo moral ponoviti že izvedene dokaze, podrobneje zaslišati pričo A. S. ter mu predočiti njegovo izjavo, dano policistu v predhodnem postopku, zaslišati še drugo referentko (potrditvah obdolženca naj bi to bila B.) ter nato zavzeti jasno in nedvoumno stališče o utemeljenosti obtožnega akta.