Jedro

Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v času zaključka glavne obravnave nasutje zemljine, ki sta ga izvedla toženca, na tožničini parceli več ne obstaja.

Zahtevku ni bilo mogoče ugoditi niti na zatrjevani podlagi 99. člena SPZ, saj toženca z umetnim nasutjem, ki še obstaja na njuni nepremičnini parc. št. 41/1 k.o. R., ne vznemirjata tožničine lastninske pravice (nepremičnine parc. št. 41/17 k.o. R.), niti na podlagi 133. člena OZ, saj tožnica ne zatrjuje obstoja nevarnosti zdrsa umetnega nasutja zemljine, ki se nahaja na nepremičnini parc. št. 41/1 k.o. R., in da bi ji v posledici te nevarnosti nastajala ali pretila škoda.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu (v točkah I. 1., I. 2., I. 3. in I. 4. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožene stranke zoper stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II. izreka spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki namesto pravdnih stroškov v znesku 1.601,75 EUR plačati pravdne stroške v znesku 1.673,12 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zoper stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje zavrne ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem, stroškovnem delu (v točki II. izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 12,83 EUR v roku 15 dni po prejemu te sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala, da sodišče ugotovi, da je dogovor o rešitvi mejnega nasipa med parc. št. 41/1, v lasti prve tožene stranke (v nadaljevanju prvega toženca), in parc. št. 41/17, v lasti tožnice, zapisan dne 19. 8. 2008, veljavno sklenjen med tožnico ter prvim tožencem in drugo toženko, kot solastnikoma nepremičnine parc. št. 41/1 k.o. R. (točka I. 1. izreka), tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna izpolniti pogodbo - dogovor o rešitvi mejnega nasipa med parc. št. 41/1, zapisan 19. 8. 2008 tako, da v lastno breme, kot je to določeno z dogovorom, dopustita in izvedeta, da se od notranjega roba podpornega zidu izvede v dolžini podpornega zidu brežina z iztekom na parc. št. 41/1 pod kotom največ 50 stopinj vertikalno v celotni dolžini brežine (točka I. 2. izreka), in da sta dolžna tožnici povrniti stroške, nastale v zvezi z dogovorom o rešitvi mejnega nasipa med parc. št. 41/1 in parc. št. 41/17, zapisanega dne 19. 8. 2008, v višini 5.256,05 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2012 dalje (točka I. 3. izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico nepremičnine parc. št. 41/17 k.o. R., še posebej, da sta dolžna izvesti zaščito umetnega nasutja, ki se nahaja na zahodni meji nepremičnin parc. št. 41/17 in 41/1. obe k.o. R., pred zdrsom, z ustreznimi geotehničnimi ukrepi (točka I. 4. izreka). Tožnici je naložilo, da tožencema v roku 15 dni od vročitve sodbe plača pravdne stroške v znesku 1.601,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči 16. dan od prejema sodbe do plačila (točka II. izreka).

2. Zoper sodbo se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnica. Navaja, da pravni interes za ugotovitveni tožbeni zahtevek ni le v pridobitvi gradbenega dovoljenja, saj je odločitev o dajatvenem zahtevku odvisna od vprašanja, ali obstoji pravno razmerje med strankama. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da dogovor med pravdnimi strankami z dne 19. 8. 2008 ni bil veljavno sklenjen. Zapisnik sestanka z dne 19. 8. 2008 je predstavljal zgolj naknaden zapis predhodno sklenjenega ustnega dogovora med pravdnimi strankami, ki je bil med vsemi strankami (tudi drugo toženko) veljavno sklenjen, kar izhaja tudi iz dopisa z dne 27. 9. 2008, do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sklenitev ustnega dogovora potrjuje tudi izjava M.P. z dne 10. 3. 2010, iz katere izhaja, da je druga toženka pri sklenitvi ustnega dogovora sodelovala in se z njim strinjala, to je navedena priča tudi potrdila v svoji izpovedbi. Sodišče prve stopnje je njeno izpovedbo zmotno presodilo, zaradi česar so razlogi izpodbijane sodbe nejasni in med seboj v nasprotju, obstaja pa tudi nasprotje med tem, kar se navaja v sodbi o vsebini izjave priče in njeno izjavo. Toženca nista zatrjevala, da je v času sklepanja ustnega dogovora obstajal pomislek, da poseg v njuno zemljišče ne bo večji kot 1 meter, temveč le, da iz tega razloga druga toženka ni želela podpisati pisnega zapisnika. Tožnica je prej navedeno trditev tekom postopka prerekala, toženca pa nista ponudila nobenih dokazov glede navedenega dejstva. Pogojen zapis besedila, da poseg na zemljišče tožencev ne bo večji od 1 metra, glede na vsebino dogovora z dne 19. 8. 2008, v katerem so pravdne stranke določno opredelile naklon, izvedbo in končanje brežine, upoštevajoč skico izvedbe del, na sklenitev dogovora ne more vplivati. Iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožnice ne izhaja, da bi se ob izvedbi brežine s 50 stopinjskim naklonom poseglo v zemljišče tožencev več kot en meter, temveč zgolj, da je bila to ena izmed predlaganih možnosti. Sodišče prve stopnje je posamezne ugotovitve sodne izvedenke iztrgalo iz konteksta in jih ni presojalo v zvezi z drugimi dokazi ter jih je uporabilo tako, da je lahko zavrnilo tožbeni zahtevek. Mnenje je uporabilo kljub temu, da so v njem notranja nasprotja. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do ugotovitve sodne izvedenke, da trenutna projektna rešitev ni primerna in ne predstavlja trajne rešitve, ker ukrepi niso izvedeni dovolj v zaledje ter ugotovitve, da projekt načrta gradbenih konstrukcij in podpornega zidu L., A.L. s.p., predstavlja mogočo realizacijo dogovora o ureditvi mejnega nasipa z dne 19. 8. 2008. Nobene podlage nima razlogovanje sodišča prve stopnje, da bi moral biti ustni dogovor sklenjen v pisni obliki, saj bi glede pisne oblike moralo obstajati soglasje volj vseh strank, sicer pa je dogovor veljaven, ko je doseženo ustno soglasje vseh strank. Naknaden zapis ustnega dogovora je bil zgolj posledica želje izvajalca. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do tožničinih navedb v XV. točki IV. pripravljalne vloge ter izjave zakonitega zastopnika tožnice na naroku 4. 4. 2013. Sodišče ni upoštevalo tožničinih navedb, da izvedba brežine predstavlja zgolj začasno ureditev, namenjeno preprečevanju nastanka škode, ki je pretila njeni nepremičnini, zato je tudi vztrajala, da se izvede brežina v naklonu 50 stopinj. Glede na prej povedano je sodišče prve stopnje tudi napačno zavrnilo tožbena zahtevka pod točkama I. 2. in I. 3. izreka. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo obstoječe dejansko stanje. Toženca z umetnim nasipom na svoji in delu nepremičnine tožnice vseskozi vznemirjata njeno lastninsko pravico. Umetni nasip na mejni črti še vedno obstaja, prišlo je zgolj do omejenega delnega zdrsa zemljine na strani tožnice, kot izhaja iz fotografij v spisu, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Če toženca umetnega nasipa ne bi izvedla, do zdrsa zemljine ne bi prišlo, izkop na mejni črti pa bi bil 1 m do 1,5 m manj globok, kar predstavlja vznemirjanje njene lastninske pravice z odvzemom svetlobe in toplote, nevarnostjo zdrsa zaradi nasipa in velikega naklona ter težav pri zasajanju in vzdrževanju brežine. Začasna ureditev brežine z naklonom 69 stopinj, izvedena tekom tega pravdnega postopka, nevarnosti zdrsa ni odpravila, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da ne gre za trajno rešitev. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ali da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse z ustrezno stroškovno posledico.

3. Zoper stroškovni del sodbe se pritožujeta toženca. Navajata, da bi jima sodišče prve stopnje moralo priznati povišano nagrado za zastopanje dveh strank. Ne strinjata se z vrednostjo spornega predmeta, ki jo je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri pravdnih stroškov, saj je tožnica v tožbi vrednost zahtevkov nediferencirano navedla na 5.000,00 EUR, nato pa je tožbo spremenila in dodatno uveljavljala denarni zahtevek v znesku 5.256,05 EUR, ki je predmet tožbe poleg nedenarnih zahtevkov v vrednosti 5.000,00 EUR. Denarni del je višji od vseh nedenarnih zahtevkov in ni identičen prvotnemu tožbenemu zahtevku niti ga ne nadomešča. Kot sporno vrednost je potrebno upoštevati znesek 10.256,05 EUR in od te vrednosti odmeriti pravdne stroške. Sodišče bi jima moralo priznati tudi potne stroške za prihod na narok in preveriti, kakšna je cena javnega prevoza. Predlagata, da sodišče druge stopnje tožnici dodatno naloži plačilo stroškov postopka v višini 731,71 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in plačilo pritožbenih stroškov.

4. Toženca na tožničino pritožbo nista odgovorila.

5. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba tožencev je delno utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih niti v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev procesnih določb. Izpodbijana sodba ima vse razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju, ter se jo da preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V okviru zatrjevanj strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Zgolj v stroškovnem delu je odločitev sodišča prve stopnje delno napačna, kar je narekovalo delno spremembo stroškovnega dela izpodbijane sodbe.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve pravil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Na omenjeno kršitev sodišče druge stopnje ne pazi po uradni dolžnosti, kar pomeni, da mora stranka, ki takšno kršitev uveljavlja, kršitev konkretizirati in navesti, na katero odločilno dejstvo se nanaša, in pojasniti, v čem so nasprotja, tega pa tožnica ni storila, temveč skuša preko te kršitve izpodbijati dokazno oceno sodišča prve stopnje, zato pritožbena graja navedene kršitve ni utemeljena.

Glede ugotovitvenega (točka I. 1. izreka sodbe sodišča prve stopnje) in dajatvenega dela sodbe sodišča prve stopnje (točki I. 2. in I. 3. izreka sodbe sodišča prve stopnje)

8. Tožnik se neutemeljeno pritožuje zoper odločitev o ugotovitvenem tožbenem zahtevku in navaja, da mu za odločitev o tem delu zahtevka ni treba izkazovati pravnega interesa, saj sodišče tega dela zahtevka ni zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, temveč je o njem meritorno odločalo.

9. Pravdni stranki v predmetnem postopku sta lastnici sosednjih nepremičnin, in sicer je tožnica lastnica parc. št. 41/17 k.o. R., toženca pa sta solastnika parc. št. 41/1 k.o. R., vsak do 1/2. Navedeni nepremičnini ležita v naklonu, pri čemer je na meji nepremičnin zgrajen podporni zid, nad njim pa izvedena brežina proti parceli tožencev (ki je v višji legi) pod naklonom približno 69 stopinj. Podporni zid in brežino je tožnica izvedla tekom pravdnega postopka. Zatrjevala pa je, da so stranke pred izgradnjo navedenega zidu in brežine sklenile pogodbo, v kateri so se dogovorile, da se poleg podpornega zidu izvede brežina pod naklonom 50 stopinj, zato je s tožbenim zahtevkom poleg ugotovitve veljavnosti navedenega dogovora zahtevala, da toženca izvedeta brežino pod naklonom največ 50 stopinj in da ji povrneta stroške za že opravljena dela, ki sta jih po dogovoru dolžna kriti toženca.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da glede na 67. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)(1) navedeni dogovor (2) med pravdnimi strankami ni bil veljavno sklenjen v pisni obliki (kar tožnica zasleduje s postavljenim tožbenim zahtevkom), saj ga druga toženka kot solastnica nepremičnine parc. št. 41/1 k.o. R. ni podpisala, in tudi ne v ustni obliki, saj se druga toženka z vsebino, kot izhaja iz pisnega dogovora, tudi ob predhodnih ustnih dogovorih ni strinjala, zato je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev veljavnosti predmetnega dogovora in njegovo izpolnitev.

11. Drži sicer, da za pogodbo, s katero bi se naj toženca zavezala izvesti določena dela na svoji parceli, pisna oblika ni predpisana in da zadostuje, če je sklenjena v ustni obliki, kar pomeni, da bi tožnica lahko zahtevala izpolnitev pogodbe tudi, če druga toženka dogovora v pisni obliki ni podpisala (prvi odstavek 51. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Vendar pa sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da dogovor z vsebino, kot izhaja iz tožbenega zahtevka, ni bil nikoli sklenjen (torej tudi ne v ustni obliki).

12. Ne držijo pritožbene navedbe, da toženca nista zatrjevala, da je druga toženka že v času sklepanja sklenitev dogovora zahtevala, da poseg v njuno zemljišče ne bo večji kot 1 meter. Toženca sta v odgovoru na tožbo pojasnila, da bi ob upoštevanju 50 stopinjskega naklona ob izvedbi brežine poseg na njuno zemljišče znašal od 0,5 do 1 m. Zatrjevala sta, da je bilo bistvo dogovora, da bo tožnica na svoji nepremičnini postavila podporni zid in da bo izdelana brežina z naklonom 50 stopinj proti nepremičnini tožencev, da bi se s posegom 1 m v njuno zemljišče strinjala, da pa pisnega zapisnika z dne 19. 8. 2008 druga toženka ni želela podpisati, ker v njem ni bilo izrecno dogovorjeno, da poseg v njuno zemljišče ne bo večji kot 1 meter (večji kot je naklon brežine, manjši je poseg v zemljišče tožencev). V odgovoru na tožbo sta navedla tudi, da je druga toženka venomer na opozarjala na maksimalni dopustni poseg na njuno zemljišče, vendar so ji tožnica in izvajalci zagotavljali, da bo vse v okviru toleranc. Iz teh navedb je torej mogoče razbrati, da je druga toženka vseskozi (torej tudi ob sklepanju ustnega dogovora) zahtevala, da poseg v njuno zemljišče ne bo večji kot 1 meter in je bila dogovor pripravljena skleniti zgolj pod tem pogojem.

13. Pritrditi je sodišču prve stopnje, da tožnica navedenih trditev tožencev o pogojevanju sklenitve dogovora z opredelitvijo maksimalnega posega v njuno zemljišče niti ni konkretizirano prerekala, saj je navajala zgolj, da so se pravdne stranke določno dogovorile o naklonu, in končanju brežine (I. pripravljalna vloga), in da bi izpolnitev dogovora predstavljala izvedba brežine s 50 stopinjskim naklonom (narok 4. 4. 2013). Navedba, da stranka prereka vse navedbe nasprotne stranke, v kolikor se z njimi ne strinja, ki jo tožnica izpostavlja v pritožbi, zahtevi po konkretizaciji prerekanja trditev nasprotne stranke ne zadostuje (drugi odstavek 214. člena ZPP). Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da zapis v dogovoru, da poseg da zemljišče tožencev ne bo večji od 1 metra, za sklenitev dogovora ni bistven, ker so pravdne stranke v njem določno opredelile naklon, izvedbo in končanje brežine, in da vsebina pisnega dogovora omogoča možnost izračuna posega v zemljišče tožencev. Bistveno je namreč prav dejstvo, da iz pisnega zapisnika poleg tega, da ne vsebuje dogovora o tem, kako daleč v notranjost zemljišča tožencev bi naj segala brežina, tudi ne vsebuje točnega dogovora o naklonu brežine, saj iz njega izhaja, da se brežina izvede po naklonom največ (in ne točno) 50 stopinj, kot to tudi zahteva tožnica s tožbenim zahtevkom (navedeno lahko npr. pomeni tudi zgolj 10 stopinjski naklon). Naklon brežine torej v zapisniku ni natančno določen, kar pomeni, da na podlagi pisnega zapisnika tudi ni mogoče ugotoviti, kako daleč v zemljišče tožencev bi posegla brežina. Že na podlagi navedb strank je torej zaključiti, da četudi bi se stranke ustno dogovorile, da se izvede brežina pod naklonom 50 stopinj, tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen, saj toženca nista dolžna dopustiti, da se izvede brežina z naklonom, manjšim od 50 stopinj, ker bi se na tak način globlje poseglo v njuno zemljišče, druga toženka pa ni nikdar (ne pri ustnih dogovarjanjih, ne kasneje) pristala, da je naklon brežine manjši od 50 stopinj oziroma, da je poseg v njuno zemljišče večji kot 1 meter.

14. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede sklenitve dogovora med strankami je prepričljiva in v skladu z metodičnim napotkom iz 8. člena ZPP.(3) Vsebina dopisa z dne 27. 9. 2008, v katerem sta toženca navedla, da sta želela dogovoriti spremembe sklenjenega dogovora, na odločitev sodišča prve stopnje ni mogla vplivati. Iz dopisa namreč ne izhaja, da sta toženca s tožnico sklenila ustni dogovor s takšno vsebino, kot jo je tožnica opredelila v tožbenem zahtevku, oziroma, da sta pristala na pogoje izvedbe brežine, navedene v zapisniku z dne 19. 8. 2008. 15. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo prepričljivim izpovedbam tožencev, ki izpovedovala skladno. Prvi toženec je izpovedal, da sta ob dogovarjanjih s tožnico zahtevala, da poseg v njuno zemljišče ne bo večji od 95 cm in da so se ustno dogovarjali o naklonu brežine 50 stopinj ali več, ob čemer je izračunal, da v tem primeru poseg v njuno zemljišče ne bo večji kot 1 m, ter je zato podpisal zapisnik. Druga toženka pa je izpovedala, da zapisnika ni podpisala, ker iz njega izhaja, da je lahko naklon tudi manjši kot 50 stopinj, kar pomeni ustrezno večji poseg v njuno nepremičnino, s čimer se ni nikoli strinjala. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi izpovedbe M.P. (izvajalca del, ki je bil prisoten ob sklepanju dogovora med pravdnimi strankami) in zakonitega zastopnika tožnice I.R.. M.P. je res izpovedal (smiselno enako izhaja iz njegove pisne izjave z dne 10. 3. 2010), da so pravdne stranke sklenile dogovor o izvedbi podpornega zidu in brežine, s katerim se je strinjala tudi druga toženka, in da je izvedba brežine s 50 stopinjskim naklonom po njegovem mnenju mogoča, vendar niti iz njegove izpovedbe, niti iz izpovedbe I.R., ki je izpovedal, da so o višini, elementih in globini izvedbe natančno dogovorili, ne izhaja izrecno, da je druga toženka ob ustnih dogovarjanjih pristala, da je lahko naklon brežine manjši od 50 stopinj oziroma, da je poseg v zemljišče tožencev večji od 1 metra.

16. Sodišče prve stopnje se je pri ugotavljanju, ali je bil dogovor veljavno sklenjen oprlo tudi na ugotovitve sodne izvedenke K.Š., da dogovora iz leta 2008 ni možno izvesti, saj brežina z naklonom 50 stopinj brez dodatne zaščite ni tehnično izvedljiva. Vendar pa te ugotovitve za odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev veljavnosti dogovora in izpolnitev dogovora niso odločilne. Kot je že bilo pojasnjeno, tožnica s tožbenim zahtevkom ne zahteva, da se brežina izvede točno z naklonom 50 stopinj, temveč je to le zgornja meja v tožbenem zahtevku opredeljenega naklona brežine. Tudi če bi bila izvedba brežine na način, kot je opisan v tožbenem zahtevku in pisnem dogovoru z dne 19. 8. 2008, tehnično izvedljiva, zahtevku ne bi bilo mogoče ugoditi, saj dogovor med pravdnimi strankami z dne 19. 8. 208 ni bil veljavno sklenjen. Glede na navedeno za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka tudi ni bistveno, s kakšnim naklonom je tožnica tekom postopka izvedla brežino. Prav tako glede na dejstvo, da vsebina pisnega zapisnika ni enaka temu, kar so se stranke predhodno ustno dogovarjale, ni relevantno, ali je tožnica v pisnem zapisniku predvidela, da ga podpiše druga toženka, kot je to navajala v X. točki IV. pripravljalne vloge.

17. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dogovor z dne 19. 8. 2008 ni bil veljavno sklenjen, je pravilno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za izpolnitev navedenega dogovora - izvedbo brežine, kakor tudi denarni zahtevek za povrnitev stroškov delne izpolnitve dogovora, ki bi jih bila v primeru veljavno sklenjenega dogovora dolžna kriti toženca.

Glede zahtevka za prepoved vznemirjanja lastninske pravice (točka I. 4. izreka sodbe sodišča prve stopnje)

18. Tožbeni zahtevek za opustitev posegov v lastninsko pravico tožnice na nepremičnini parc. št. 41/17 k.o. R. in izvedbo zaščite umetnega nasutja, ki se nahaja na zahodni meji nepremičnine parc. št. 41/17 k.o. R. pred zdrsom z ustreznimi geotehničninimi ukrepi, je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je ugotovilo, da v času zaključka glavne obravnave vznemirjanje več ne obstoji, saj je bilo nasutje zemljine na tožničini parceli odstranjeno, med parcelami pravdnih strank pa zgrajen oporni zid in brežina, s čimer je bila preprečena nevarnost ponovnega zdrsa zemljine z nepremičnine tožencev na tožničino nepremičnino, tožnica pa tudi ni konkretno navedla, s čim toženca vznemirjata njeno lastninsko pravico.

19. Sodišče prve stopnje je sporno razmerje pravilno presojalo po določilu 99. člena SPZ kot spor zaradi vznemirjanja lastninske pravice (negatorna oziroma opustitvena tožba). Za uspeh z negatorno tožbo mora tožeča stranka dokazati, da ima na stvari lastninsko pravico in da jo tožena stranka protipravno vznemirja.

20. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da v času zaključka glavne obravnave nasutje zemljine, ki sta ga izvedla toženca, na tožničini parceli več ne obstaja. Tožnica je namreč že v tožbi sama zatrjevala, da je izvajalec del na nepremičnini parc. št. 41/17 k.o. R. odstranil umetni nasip. Navajala pa je, da nasip, ki se nahaja na nepremičnini tožencev, negativno vpliva (drsi) na njeno nepremičnino, ki je bila v času vložitve tožbe podprta s podporniki ob tožničino hišo, in da jo toženca s takšnim nasipom vznemirjata. V prvi pripravljalni vlogi je nadalje navajala, da ji zaradi obstoječega stanja nastaja velika gospodarska škoda. V spremembi tožbe pa je zatrjevala, da je zaradi preprečitve povečevanja škode, ki nastaja na njeni nepremičnini, naročila izvedbo projekta - podpornega zidu. Trditev, da jo toženca z umetnim nasipom na svoji nepremičnini vznemirjata tudi tako, da sta ji odvzela svetlobo in toploto in da so zaradi umetnega nasipa težave pri zasajanju in vzdrževanju brežine, v postopku na prvi stopnji ni podala, zato jih sodišče druge stopnje ni bilo dolžno presojati, saj pomenijo nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP).

21. Glede na navedeno bi lahko vznemirjanje ob zaključku glavne obravnave obstajalo zgolj, če bi še vedno obstajala nevarnost zdrsa zemljine z nepremičnine tožencev na tožničino nepremičnino in bi lahko s tem obstajala škodna nevarnost.(4) Vendar pa je pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da tožnica takšne konkretne nevarnosti zdrsa zemljine po spremembi tožbe več ni zatrjevala. Upoštevati je namreč, da je tožnica tekom pravdnega postopka (pred spremembo tožbe) poleg izgradnje podpornega zidu sama izvedla brežino z naklonom približno 69 stopinj (točka 5. obrazložitve izpodbijane sodbe). Tožnica v postopku na prvi stopnji ni pravočasno in izrecno zatrjevala, da gre za začasen ukrep in da bi kljub trenutni izvedbi brežine obstajala škodna nevarnost zaradi možnosti zdrsa zemljine, temveč je navajala, da zatečeno stanje predstavlja delno izpolnitev dogovora, sama izpolnitev dogovora pa bi pomenila izvedbo brežino z naklonom 50 stopinj (narok dne 4. 4. 2013). Šele v pripombah na izvedensko mnenje je navajala, da je končna rešitev izvedba brežine z naklonom 50 stopinj, vendar prav tako v smislu izvedbe dogovora (kar je relevantno zgolj pri odločitvi o tožbenem zahtevku pod točko I. 2.), ne pa, ker bi kljub trenutni izvedbi brežine obstajala nevarnost zdrsa zemljine. Zlasti pa je upoštevati, da je tožnica tudi potem, ko sta toženca grajala izvedbo brežine in zatrjevala, da ni zadostno utrjena, ker se je izvedla brez armiranega geosintetika, vztrajala, da je brežina izvedena primerno, v skladu z zatrjevanim dogovorom ter načrtom podporne konstrukcije, ki je izdelan na podlagi pravil stroke. Prav tako je navajala, da ni prišlo do nobenih sprememb na brežini (posedanj, nagiba itd.) in da je brežino z ustrezno utrditvijo (armiranjem) mogoče primerno izvesti tudi z naklonom, večjim od 65 stopinj (III. pripravljalna vloga tožnice). Tožnica je torej vseskozi vztrajala, da je trenutna izvedba brežine primerna, da pa želi, da se brežina izvede v skladu z dogovorom. Nenazadnje tudi v pritožbi zatrjuje, da je trenutna izvedba brežine sicer začasna ureditev, ki pa je namenjena preprečevanju škode, ki je pretila njeni nepremičnini (in ne da ji škoda še vedno preti). Po oceni sodišča druge stopnje bi morala tožnica za utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka konkretno navesti, da kljub trenutni izvedbi brežine v določenih okoliščinah obstaja nevarnost zdrsa zemljine in te okoliščine tudi opisati (npr. vremenske razmere ipd.). Takšnih konkretiziranih navedb pa tožnica ni podala. Ugotovitve sodne izvedenke pomanjkanja trditvene podlage ne morejo nadomestiti (212. člen ZPP). Glede na vse navedeno zahtevku ni bilo mogoče ugoditi niti na zatrjevani podlagi 99. člena SPZ, saj toženca z umetnim nasutjem, ki še obstaja na njuni nepremičnini parc. št. 41/1 k.o. R., ne vznemirjata tožničine lastninske pravice (nepremičnine parc. št. 41/17 k.o. R.), niti na podlagi 133. člena OZ, saj tožnica ne zatrjuje obstoja nevarnosti zdrsa umetnega nasutja zemljine, ki se nahaja na nepremičnini parc. št. 41/1 k.o. R., in da bi ji v posledici te nevarnosti nastajala ali pretila škoda.

22. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe tožnice zoper izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (točke I. 1., I. 2., I. 3. in I. 4. izreka) in potrditev izpodbijane sodbe v tem delu (353. člen ZPP).

23. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Glede stroškovnega dela sodbe (točka II. izreka sodbe sodišča prve stopnje)

24. Tožnica je s prvotnim tožbenim zahtevkom uveljavljala nedenarne zahtevke, vrednost spornega predmeta pa je označila s 5.000,00 EUR. Ko je tožbo spremenila, ni več vztrajala pri izpolnitvi vseh nedenarnih zahtevkov (izvedba podpornega zidu), temveč je poleg nedenarnih zahtevkov uveljavljala tudi denarnega (namesto izgradnje podpornega zidu je zahtevala stroške za povrnitev izgrajenega zidu in ureditve brežine, ki bi se jih naj toženca zavezala plačati v dogovoru). Tudi v spremembi tožbe je označila, da znaša vrednost spornega predmeta (zahtevkov za izpolnitev pogodbe in prenehanja vznemirjanja) 5.000,00 EUR. Toženca nista opozorila na neprimernost takšne označbe vrednosti spornega predmeta, to bi lahko storila najkasneje pred začetkom obravnavanja spremenjenega tožbenega zahtevka na naroku (tretji odstavek 44. člena ZPP). Glede na navedeno in ob upoštevanju dejstva, da se tudi denarni zahtevek nanaša na izpolnitev pogodbe, je sodišče prve stopnje kot vrednost spornega predmeta pravilno upoštevalo znesek 5.000,00 EUR in od tega zneska odmerilo pravdne stroške.

25. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik) v 5. členu (5) določa, da potni stroški obsegajo stroške za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi oziroma stroške za prevožene kilometre z lastnim prevoznim sredstvom. Po 6. členu Pravilnika se potni stroški povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom. Stroški za prevožene kilometre se povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo, pa tudi če javno prevozno sredstvo ne vozi ob primernem času, ali če je bilo potrebno iz kakšnega drugega opravičenega vzroka opustiti vožnjo z javnim prevoznim sredstvom (prvi in drugi odstavek 9. člena Pravilnika). Višina stroškov za prevoz pa se ugotavlja z vozovnico ali na drug primeren način (drugi odstavek 7. člena Pravilnika). V vsakem primeru (bodisi da stranka zahteva povrnitev stroškov za javni prevoz bodisi povrnitev kilometrine), je treba v zahtevi za povrnitev stroškov opredeljeno navesti stroške, za katere stranka zahteva povračilo (drugi odstavek 163. člena ZPP). Glede na navedeno stranki, ki ni navajala nobenih okoliščin, ki bi utemeljevale povrnitev stroškov z lastnim prevoznim sredstvom (za prevožene kilometre), teh stroškov ni mogoče priznati. Glede na določbo drugega odstavka 163. člena ZPP sodišče prve stopnje ni bilo dolžno samo ugotavljati, koliko bi znašali stroški za javni prevoz, in je zahtevek za povrnitev potnih stroškov pravilno zavrnilo.

26. V skladu s prvim odstavkom 8. člena Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT)(6) prejme nagrade in povrnitev izdatkov le enkrat, če opravlja v isti zadevi storitve za več strank. Vendar pa je pri odmeri nagrade potrebno upoštevati tudi tar. št. 1200 ZOdvT, ki določa, da se nagrada za postopek ali nagrada za posel(7) za vsako dodatno stranko poviša za količnik 0,3, če gre za isti predmet odvetniških storitev, zato pripada tožencema nagrada za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v zvezi s tar. št. 1200 ZOdvT s količnikom 1,6 v višini 312,00 EUR. Odločitev sodišča prve stopnje je tako potrebno v stroškovnem delu spremeniti, saj tožencema poleg na prvi stopnji priznanih pravdnih stroškov pripada še povišanje nagrade za postopek v višini 58,50 EUR (312,00 EUR – 253,50 EUR), skupaj z 22 % DDV na ta znesek v višini 71,37 EUR. Toženca sta tako upravičena do povračila pravdnih stroškov v znesku 1.673,12 EUR (1.601,75 EUR + 71,37 EUR).

27. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbi tožencev delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v točki II. izreka spremenilo tako, da je tožnica dolžna tožencema namesto pravdnih stroškov v znesku 1.601,75 EUR plačati pravdne stroške v znesku 1.673,12 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, po poteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem je pritožbo tožencev in v celoti pritožbo tožnice zoper stroškovni del izpodbijane sodbe zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem, stroškovnem delu (točki II. izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

28. Pritožbeni stroški tožencev glede na pritožbeno sporno vrednost 731,71 EUR znašajo: 81,70 EUR nagrade za postopek s pravnim sredstvom (količnik 1,9) po tar. št. 3210 ZOdvT v zvezi s tar. št. 1200 ZOdvT (torej 1,6 + 0,3); materialni stroški po tar. št. 6002 ZOdvT v višini 16,34 EUR (20 % odmerjene nagrade in ne 20,00 EUR); 22 % DDV na odvetniško storitev v višini 21,57 EUR, kar skupaj s plačano sodno takso v višini 40,80 EUR znaša 160,41 EUR. Glede na 8 % uspeh (58,50 EUR od 731,71) s pritožbo jima je tožnica dolžna povrniti pritožbene stroške v znesku 12,83 EUR.

Op. št. (1) : V skladu z navedenim določilom imajo solastniki imajo pravico skupno upravljati stvar v solastnini. Za posle v zvezi z rednim upravljanjem stvari je potrebno soglasje solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico njene vrednosti, za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, kot so zlasti razpolaganje s celotno stvarjo, določitev načina rabe in določitev upravitelja stvari, pa je potrebno soglasje vseh solastnikov. V obravnavanem primeru gre za posle, ki presegajo okvire rednega upravljanja, zato bi bilo za veljavnost spornega dogovora potrebno soglasje vseh solastnikov, torej tudi soglasje druge toženke.

Op. št. (2) : Ta se po naravi stvari nanaša na celotno nepremičnino, in ne na idealni delež.

Op. št. (3) : Katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

Op. št. (4) : V tem primeru bi bila primerna podlaga za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka tudi 133. člen OZ, ki določa, da lahko vsakdo zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katerega grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi.

Op. št. (5) : Citirane določbe o povrnitvi potnih stroškov v pravdnem postopku se uporabljajo na podlagi 19. člena Pravilnika.

Op. št. (6) : Postopek se je pričel 8. 10. 2009, zato se na podlagi 20. člena Odvetniške tarife (ur. l. RS št. 2/2015) uporabijo določbe ZOdvT.

Op. št. (7) : Nagrada za narok se ne poviša.