Jedro

Solidarna odgovornost davčnega zavezanca se uporablja širše, torej pri vseh poslih, katerih namen je izogibanje plačila DDV. Pogoj pa je, da je v zvezi z transakcijo podan subjektivni element davčnega zavezanca, torej vedenje davčnega zavezanca ki se mu nalaga subjektivna odgovornost. Izkazane morajo biti objektivne okoliščine, ki izkazujejo subjektivni element.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) ugotovil, da je tožnik solidarno odgovoren za plačilo DDV v znesku 110.000,00 EUR, ki ga je dolžna plačati družba A. d.o.o. na podlagi obračuna DDV za december 2010, ter zamudnih obresti od tega zneska, obračunanih od 1. 2. 2011 dalje do plačila. Naveden znesek mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe. Po preteku tega roka se bo začel postopek davčne izvršbe (točka I. izreka izpodbijane odločbe). Zahteva za povrnitev stroškov postopka se zavrne; pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki II in III izreka). Tožnik je prejel račun, ki ga je izdala družba A. d.o.o. št. 77 z dne 30. 12. 2010 za prodajo nepremičnine v Slovenskih Konjicah (v nadaljevanju sporni račun) na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 30. 12. 2010. Datum dobave je bil 30. 12. 2010, prodajna cena predmetne nepremičnine je bila 550.000,00 EUR. DDV po 20 % stopnji pa znaša 110.000,00. Sporni račun in vsebina kupoprodajne pogodbe s pogoji in aneksi k predmetni pogodbi so navedeni na straneh 3 do 6 obrazložitve izpodbijane odločbe. Za december 2010 je tožnik v davčnem obračunu izkazal 95.820,00 EUR presežka DDV, za katerega je zahteval vračilo.

Davčni organ je ugotovil, da tožniku zahtevani znesek presežka DDV ne bo vrnil. Vprašanje je ali bi prodajo predmetne nepremičnine, glede na prodajne pogoje, obe stranki sklenili tudi ob upoštevanju tržnih načel in komercialnih pogojev, če ne bi šlo za povezani osebi. Prodajalec glede na njegovo finančno situacijo ne bi pristal na takšne pogoje plačila, kot so bili dogovorjeni s predmetno prodajno pogodbo za nepremičnino, saj si s tem, da je izgubil en vir kapitala, prodajalec finančnega položaja z ničemer ne izboljšuje. Vprašljivo pa je tudi, ali bi kupec glede na velik znesek hipoteke bil pripravljen plačati kupnino v tako visokem znesku. Poleg tega pa se je moral še dodatno zadolžiti, da bi dosegel izbris hipoteke. Po mnenju prvostopenjskega organa je transakcija nastala kot posledica povezanosti oseb, brez upoštevanja običajnih komercialnih in tržnih načel. Tožnik, ki mu je bila opravljena dobava predmetnih nepremičnin ter obračunan DDV s strani povezane osebe, družbe A. d.o.o. je po prejetem računu iz tega naslova, v obračunu DDV za december 2010 izkazal presežek DDV. Za december 2010 vlaga zahtevo za vračilo DDV v skupni višini 95.820,00 EUR. Pretežni del tega izvira iz nakupa predmetne nepremičnino od povezane osebe, družbe A. d.o.o., ki DDV iz tega posla ni plačala. Družba A. d.o.o. je bila že pred izdajo spornega računa tožniku insolventna. Davčni organ v skladu s prvim odstavkom 76b. člena ZDDV ugotavlja obstoj objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakciji, katere namen je izogibanje plačilu DDV in je tako solidarno odgovoren za davčni dolg družbe A. d.o.o..

Pritožbeni organ ugovore zavrača in meni, da niso bile storjene kršitve postopka. Iz podatkov iz spisa izhaja, da se je DIN vršil v smeri ugotavljanja solidarne odgovornosti za plačilo DDV, ki je bil obračun, ne pa plačan s strani s tožnikom povezane osebe. V skladu s 140. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) se o poteku DIN sestavi zapisnik, ki se vroči tožniku. Tožnika ima možnost, da v danem roku poda pripombe na zapisnik, kar je tožnik tudi storil. V skladu s tretjim odstavkom 140. člena ZDavP-2 se nato sestavi dodatni zapisnik. Kolikor pa pripombe tožnika niso bile upoštevane, navedeno ne predstavlja kršitve pravil postopka.

Tožnik v tožbi navaja, da je v predmetni zadevi šlo za nabavo zemljišča v Slovenskih Konjicah s starim objektom, ki ga je tožnik nabavil skupaj z dokumentacijo in izdanim gradbenim dovoljenjem za izgradnjo novega več-stanovanjskega objekta. Šlo je tako za nakup nepremičnine skupaj s projektom. Pri dogovorjeni prodajni vrednosti nepremičnine ni upoštevana zgolj vrednost zemljišča, temveč je zajet tudi projekt s projektno dokumentacijo in gradbenim dovoljenjem. Namen 76b. člena ZDDV-1 je preprečevanje utaj DDV in zlorab sistema DDV v primerih neplačujočih poslovnih subjektov in ostalih subjektov, ki opravljajo medsebojne transakcije, ki so sumljive ali celo nedovoljene, včasih tudi navidezne. Nič od tega pa ni podano v konkretnem primeru. Povezave med družbama tožnik nikoli ni zanikal, vendar bi se celotna transakcija na enak način lahko izvedla tudi z nepovezano osebo. Poslovna in kapitalska povezanost se ne more šteti za objektivno okoliščino, kot je opredeljena v prvem odstavku 76b. členu ZDDV-1. V ZDDV-1 tudi ni določbe, da si zavezanec lahko odbije vstopni DDV le pod pogojem, da je njegov dobavitelj poplačal obveznosti do davčnega organa. V finančne težave je družba A. d.o.o. zašla prav zaradi odločitev davčnega organa o solidarni odgovornosti. Tožena stranka za izpodbijano odločitev nima materialno-pravne podlage. V zvezi z določbo 76b. člena ZDDV-1, s katero uvaja institut solidarne odgovornosti tožnik navaja komentar k 76b. členu predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDDV-1 v okviru prve obravnave z dne 23. 7. 2009. Namen uvedbe solidarne odgovornosti je v preprečevanju davčnih utaj skozi davčne vrtiljake v povezavi z neplačujočimi gospodarskimi subjekti. Zagotavljati pa mora nevtralnost na področju DDV. Hkrati tudi ne sme predstavljati kršitev načela sorazmernosti. Navaja točke 7, 11 in 12 sodbe SEU C-384/04, iz katerih izhaja, da gre za spor v okviru boja proti goljufijijam znotraj EU zaradi neplačujočih gospodarskih subjektov in zaradi goljufij vrste davčni vrtiljak na področju DDV.

Tožena stranka preširoko interpretira 76b. člen ZDDV-1 in ne sledi namenu zakona. Sklicuje se na 22. člen Ustave RS. Tožena stranka ni dokazala, da je družba A. d.o.o. namerno zavlačevala poplačilo davčnih dolgov do DURS, saj je neporavnane dolgove imela tudi do drugih poslovnih subjektov. Kompenzacija pa se lahko izvaja tudi med povezanimi osebami in je povsem zakonito plačilno sredstvo. Družba A. d.o.o. je bila prisiljena uporabiti kompenzacijo glede na to, da so bila njena finančna sredstva na bančnem računu blokirana. V izpodbijani odločbi niso navedene objektivne okoliščine, ki bi nedvomno kazale, da je tožnik sodeloval pri sumljivih transakcijah katerih namen je izogibanje plačila DDV. Sklicuje se na točki 32 in 33 že omenjene sodbe SEU C-384/04. V primeru transakcij med povezanimi osebami davčni organ nikoli ni javno ali kako drugače opozarjal davčnih zavezancev na določbo 76b. člena ZDDV-1. Zakonski predpisi pa morajo biti jasni in nedvoumni in ne smejo dopuščati različnega tolmačenja. Sklicuje se na načelo gotovosti in seznanjenosti. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da je dolžna povrniti vse stroške postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo odpravi, zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek in toženi stranki naloži, da je dolžna povrniti tožniku tudi stroške postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskem stanju, ki izhaja iz izpodbijanega akta in drugostopenjske odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da je tožena stranka vložila neobrazložen in neutemeljen odgovor na tožbo, ter predlaga smiselno uporabo 278. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki določa, da mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni bil vložen.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo tožene stranka, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge obeh davčnih organov (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V predmetni zadevi je med strankama sporno ali so podane objektivne okoliščine predmetnega posla, kot jih zatrjujeta davčna organa in iz katerih izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačila DDV, temu posledično pa solidarna odgovornost tožnika za plačilo DDV davčnega zavezanca, družbe A. d.o.o.. Sporna pa je tudi interpretacija 76.b člena ZDDV-1. Določba 76b. člena novele ZDDV-1B je veljala od 1. 1. 2010 dalje. Na podlagi navedene določbe je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, kateremu je bila opravljena dobava blaga ali storitev, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačila DDV (prvi odstavek). Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, lahko davčnega zavezanca, kateremu je opravljena dobava, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (drugi odstavek).

Določba 76b. člena ZDDV-1 je bila spremenjena z novelo ZDDV-1C, ki velja od 1. 1. 2011 dalje. V času izdaje izpodbijane odločbe (8. 8. 2011) je tako že veljalo besedilo spornega 76b. člena iz novele ZDDV-1C in sicer: „Vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, je solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (prvi odstavek) Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV“.

Prvenstveno je med pogodbenima strankama sporno, ali v predmetni zadevi obstojijo objektivne okoliščine, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Do solidarne odgovornosti davčnega zavezanca pride v primeru davčnih goljufij, utaj in izogibanja plačila DDV le, če se davčnemu zavezancu lahko očita subjektivni element. Za sporni račun, ki ga je izdala družba A. d.o.o. za prodane predmetne nepremičnine in ki je bil predmet vračila DDV, je bilo v postopku DIN ugotovljeno, da ga je izdala s tožnikom povezana oseba, kot jo opredeljuje 16. člen Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-2). Da gre za medsebojno upravljalsko povezani družbi, med strankama tudi ni sporno. Odgovorna oseba tožnika B.B., direktor tožnika, je hkrati ena od odgovornih oseb pri družbi A. d.o.o., kjer opravlja funkcijo prokurista. Funkciji organov upravljanja se v obeh citiranih družbah prepletata, kar tožnik tudi ne zanika. Prokurist in direktor pa imata tudi po presoji sodišča nedvomno pregled nad poslovanjem in finančnim stanjem v obeh družbah. B.B., direktor tožnika, je imel možnost vpliva na poslovanje obeh družb. Kot odgovorna oseba v obeh družbah je poznal poslovanje in likvidnostni položaj obeh družb. Tako je tudi po presoji sodišča sodišča B.B. vedel oziroma bi moral vedeti v kakšnem finančnem stanju se nahaja družba A. d.o.o., od katere je kupil pogodbeno nepremičnino. Družba A. d.o.o. je bila že v obdobju pred izdajo spornega računa plačilno nesposobna in tudi nesposobna poravnavati davčne in druge obveznosti, kar med strankama prav tako ni sporno. Povezanost oseb pa tudi po mnenju sodišča kaže na tožnikovo vedenje oziroma zavedanje finančne situacije družbe A. d.o.o.. Predmetna nepremičnina je bila tudi že pred sklenitvijo predmetnega posla obremenjena z visoko hipoteko. Pri predmetni transakciji gre tudi po mnenju sodišča za izogibanje plačila DDV. Glede na finančno stanje družbe A. d.o.o. (izdajateljice računa) je mogoče objektivno dvomiti, da bo poravnala obveznosti za obračunan DDV. Z nakupom nepremičnine tožnik ni pripomogel k izboljšanju likvidnostnega položaja družbe A. d.o.o., kot to pravilno navajata davčna organa. Plačilo za nepremičnino ni bilo izvedeno s finančnim tokom denarnih sredstev, temveč z medsebojno kompenzacijo terjatev in obveznosti. Dodatna davčna obremenitev za izstopni DDV, ob že prej blokiranem transakcijskem računu, predstavlja dejansko izogibanje plačila DDV. Res je, kot trdi tožnik, da je kampenzacija zakonit način poravnavanja obveznosti. Vendar gre tudi po mnenju sodišča za posle med povezanimi osebami, ki so formalno izpeljani na zakonit način, vendar tako, da zlorabljajo zakonsko ureditev. V obravnavanem primeru je davčni organ pravilno presojal, ali bi bil takšen pravni posel sklenjen ob upoštevanju tržnih in komercialnih pogojev, če ne bi šlo za povezani osebi. Z izdajo spornega računa se je insolventnost družbe A. d.o.o. še povečala tudi za del nastalih obveznosti za obračunan izstopni DDV. Tožnik tudi po mnenju sodišča ni ravnal z zadostno skrbnostjo. Davčni organ je pravilno ugotovil, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačila DDV. Pravilno se je davčni organ tudi skliceval na sodbo SEU C-255/02 z dne 21. 2. 2006, iz katere izhaja, da se upoštevajo pravne gospodarske in osebne povezave med gospodarskimi subjekti, ki so vpleteni v posel. Tudi po mnenju sodišča so v predmetni zadevi podane objektivne okoliščine, ki kažejo na to, da je bil cilj obravnavane transakcije izogibanje plačilu DDV. Na navedeno med drugim kažejo tudi pogodbeno dogovorjeni prodajni pogoji. Iz 3. člena kupoprodajne pogodbe izhaja, da kupec plača kupnino tako, da znesek 240.000,00 EUR plača v 30 dneh od podpisa pogodbe ali pobota z nasprotnimi terjatvami do prodajalca, nadaljnjih 420.000,00 EUR pa v treh delovnih dneh po tem, ko bo pogodbena nepremičnina bremen prosta in bo tudi izbrisana hipoteka. Če hipoteka ne bo izbrisana in nepremičnina ne bo prosta bremen najkasneje do 31. 3. 2011, se šteje, da je kupnina v celoti plačana s plačilom 240.000,00 EUR. Kupec je v tem primeru prost obveznosti plačila drugega dela kupnine v znesku 420.000,00 EUR, vendar pa mora prevzeti ureditev hipoteke oziroma plačilo terjatve, zavarovane s hipoteko in tako kupuje nepremičnino, skupaj z bremeni. Iz izpisa podatkov iz zemljiške knjige 11. 2. 2011 je razvidno, da je bila na predmetnih parcelah vknjižena sprememba lastništva na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 30. 12. 2010 v korist tožnika. Stranki kljub temu, da je banka izdala izbrisno pobotnico za predmetno nepremičnino, nista spremenili prodajne cene pogodbe, ki je še naprej znašala 550.000,00 EUR s pripadajočim DDV. Interes obeh pogodbenih strank, ki sta povezani družbi, je bil nedvomno obdržati vrednost predmetne nepremičnine v višini 550.000,00 EUR. Plačilo pogodbenih obveznosti pa je bilo opravljeno s pobotom medsebojnih terjatev v višini 420.000,00 EUR. Posel je bil speljan brez finančnega toka, s čemer je tožnik dodatno pripomogel k temu, da prodajalec ni bil zmožen poravnavanja ne samo izstopnega DDV, temveč tudi vseh ostalih obveznosti. Opisani pogoji transakcije so tudi po mnenju sodišča posledica razmer, ki jih ne bi bilo, če bi v posel stopili družbi, ki ne bi bili povezani. Izogibanje plačila DDV in onemogočanje izterjave DDV se kaže v neposlovanju preko transakcijskega računa, kljub dejstvu, da družba A. d.o.o. v obračunu DDV izkazuje promet blaga in storitev. Tudi po presoji sodišča so zaradi načina izvedbe predmetnega posla in glede na obsežno navedene objektivne okoliščine posla, podani zakonsko določeni pogoji za solidarno odgovornost tožnika za plačilo DDV (76b. člen ZDDV-1). Tožnik ni ravnal kot dober gospodar in ni sprejel vseh ukrepov, ki se od njega lahko razumno zahtevajo in je posledično družbi A. d.o.o. omogočil izognitev plačila DDV.

Sporna je tudi interpretacija prvega odstavka 76b. člena ZDDV-1. Tožnik meni, da tožena stranka preširoko interpretira 76b. člen ZDDV-1 in ne sledi namenu zakona. Ugovor tožnika, da je bil namen 76b. člena ZDDV-1 preprečevanje utaj DDV in zlorab sistema DDV le v primerih neplačujočih poslovnih subjektov in ostalih transakcij, ki so sumljive, nedovoljene ali navidezne, kar pa predmetni posel ni bil, je neutemeljen. Solidarna odgovornost davčnega zavezanca se po presoji sodišča uporablja širše, torej pri vseh poslih, katerih namen je izogibanje plačila DDV. Pogoj pa je, da je v zvezi z transakcijo podan subjektivni element davčnega zavezanca, torej vedenje davčnega zavezanca ki se mu nalaga subjektivna odgovornost (prvi odstavek 76b. člen ZDDV-1). Izkazane morajo biti objektivne okoliščine, ki izkazujejo subjektivni element. Da gre v predmetni zadevi za povezani osebi pa je le ena od okoliščin, ki med drugimi kaže na to, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti za težko likvidnostno situacijo družbe A. d.o.o. oz. za dejanski namen predmetnega posla. Po presoji sodišča je dikcija 76b. člena ZDDV-1 jasna in nedvoumna in tudi ne dopušča drugačnega tolmačenja.

Neutemeljen je ugovor tožnika, da se tožena stranka do tožnikovih pripomb in ugovorov ni izrekla, ter da jih je le pavšalno zavrnila, kar naj bi bilo v nasprotju s prvim odstavkom 140. člena ZDavP-2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe, kakor tudi iz obrazložitve pritožbene odločbe izhaja, da sta se davčna organa izrekla o tožnikovih pripombah in tudi obsežno utemeljila svojo odločitev. Zlasti sta navedla razloge in relevantne objektivne okoliščine posla in jih povezala v celoto iz katerih izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačila DDV.

Neutemeljen je tudi ugovor tožnika, da tožena stranka napačno interpretira drugi odstavek 76b. člen ZDDV-1, po katerem v primeru, če davčni organ ugotovi, da je bila dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačila DDV, davčnega zavezanca obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV. Tožena stranka pa tožnika o navedenem ni obvestila. Kot to tožniku pravilno pojasnjuje že pritožbeni organ predhodno navedena določba ZDDV-1 ne pomeni zaveze davčnega organa, da sme solidarno odgovornost davčnega zavezanca ugotavljati šele po tem, ko zavezanca obvesti. Pogoji za solidarno odgovornost davčnega zavezanca za plačilo DDV so navedeni v prvem odstavku 76b. člena ZDDV-1. Na podlagi drugega odstavka 76b. člena ZDDV-1 pa je določena obveznost davčnega organa, da v primeru, ko ima dovolj zanesljive podatke in dokaze o tem, da je davčni zavezanec udeležen pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačila DDV, zavezanca obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej sodeloval pri takih transakcijah. Od tega trenutka dalje se šteje (zakonska domneva), da je davčni zavezanec vedel za to dejstvo oziroma, da je podan zavezančev subjektivni element in se ta v postopku ne ugotavlja. V danem primeru pa ne gre za situacijo, ki jo ureja drugi odstavek 76b. člena ZDDV-1, temveč za situacijo, ki jo ureja prvi odstavek 76b. člena ZDDV-1. Davčni organ se tudi pravilno sklicuje na sodbo SEU C-384/04 v zadevi Commissioners of Customs & Excise (točki 32 in 33). Po presoji sodišča v danem primeru ni poseženo v načelo sorazmernosti. Prav tako tudi ni kršeno načelo gotovosti in seznanjenosti, kot to napačno meni tožnik. Davčni organ je obsežno navedel objektivne okoliščine predmetnega posla zaradi katerih je pravilno ocenil, da je podan tožnikov subjektivni element. Na pravilni materialno-pravni podlagi je tudi utemeljil tožnikovo solidarno odgovornost. Tudi po mnenju sodišča tožnik ni ravnal skrbno, kot se to lahko pričakuje od gospodarskih subjektov, ki nastopajo na trgu (33. točka predhodno citirane sodbe SEU).

Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.