Jedro

Ko sodišče (brez upravičenega razloga) ne zasliši stranke, ki je (primarno) predlagala svoje zaslišanje, gre za kršitev pravice te stranke do (izvedbe predlaganega) dokaza, kot sestavnega dela pravice do izjavljanja v postopku in zato za absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 5.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 4. 2010 dalje do plačila in da mu je dolžna povrniti stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 605,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 8 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje skupaj s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v predmetni zadevi ni zaslišalo tožnika, česar ni dodatno obrazložilo in je v zvezi z navedenim zgolj zapisalo, da tudi uspešna izvedba tega dokaza ne bi v ničemer spremenila prepričanja sodišča o odločilnih dejstvih zaradi prepričljive dokazne kvalitete in moči dokazov tožene stranke. Opisano ravnanje sodišča predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno, saj je bilo zaslišanje tožnika predlagano v zvezi z odločilnimi dejstvi, zato opustitev njegovega zaslišanja predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Tožnik se skladno z načelom kontradiktornosti ni imel možnosti opredeliti do navedb tožene stranke, še manj do izpovedbe zaslišanih prič, katerih zaslišanje je predlagala tožena stranka. Sodišče je z nezaslišanjem tožniku odreklo možnost, da tudi sam izpove kako in zakaj je prišlo do škodnega dogodka ter da se dodatno izjasni do trditev tožene stranke in izpovedbe prič, ki jih je predlagala tožena stranka, saj je na izpovedbi teh prič praktično v celoti oprta izpodbijana sodba. Tožnik se je poškodoval po le nekaj dnevih dela pri toženi stranki in je povsem razumljivo, da se imena osebe, ki mu je odredila delo, pri katerem se je poškodoval, zaradi časovne odmaknjenosti dogodka, ne spominja. Sodišče v predmetni zadevi tudi ni upoštevalo pisne izjave A.A., ki je v izjavi zapisal, da je bil dne 11. 5. 2009 priča delovni nezgodi, v kateri je bil tožnik telesno poškodovan, da se je tožnik telesno poškodoval med uporabo ročnega viličarja, s katerim je delo opravljal pri toženi stranki. Navedene izjave sodišče prve stopnje ni upoštevalo, ker ni bila podana skladno z določilom 236.a člena ZPP, ker tožnik izjavi ni priložil kopijo osebnega dokumenta osebe, ki je podala izjavo, čeprav je tožnik navedel kontaktne podatke osebe, ki je podala izjavo. Če sodišče oceni, da stranka ni navedla vseh pravnoodločilnih dejstev oziroma ni ponudila ustreznih dokazov zanje, je dolžna stranko na to opozoriti, obveznost sodišča pa je tudi, da strankam omogoči spoznanje, katera dejstva so pravno relevantna v sporu, kar neposredno izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Pritožba izpodbija tudi oceno sodišča, da izjave B.B. ni štelo za verodostojno v tolikšni meri, da bi lahko na njegovo izpovedbo oprlo svojo odločitev in sicer iz razloga, ker gre za tožnikovega brata. Sodišče prve stopnje ni uporabilo enake ocene pri tehtanju izpovedb prič tožene stranke, saj bi njihovo izjavo lahko tehtalo tudi z vidika, da gre za zaposlene tožene stranke, ki so od tožene stranke materialno odvisni. Sodišče prve stopnje pa je izpovedbi navedenih prič v celoti sledilo. Še posebej izpostavlja izpoved C.C., vodje prodajnega centra tožene stranke, kjer je prišlo do obravnavanega škodnega dogodka. Imenovana priča se je ob zaslišanju izmikala odgovoru na vprašanje, kako je potekalo praktično usposabljanje študentskih delavcev za varno delo in ni želela odgovoriti na navedeno vprašanje, pri navedenem pa se je vseskozi sklicevala na dokument, ki ga je v zvezi z navedenim usposabljanjem podpisal tožnik. Tožnik je vseskozi zatrjeval, da študentski delavci pri toženi stranki niso bili deležni praktičnega usposabljanja in da jim s tem v zvezi ob nastanku dela zgolj ponudijo v podpis izjavo, da so usposabljanje zaključili. Sodišče je tako neupravičeno verjelo in svojo odločitev oprlo predvsem na izpoved te priče. Tako je ostalo dejansko stanje nerazjasnjeno in neraziskano, še posebej v zvezi z dejstvom, ali se je tožnik poškodoval med delom pri toženi stranki ali ne. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z evidentiranjem študentov ob prihodu in odhodu z dela. Tožena stranka je tekom postopka predlaga zaslišanje prič, od katerih pa nobena ne dela in ni bila prisotna v prostorih, kjer se evidentirajo študentje ob prihodu in odhodu z dela. Tako je preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da šteje za izkazano, da tožnik ni vnaprej izpolnil evidence prisotnosti na delu, kot je to sam zatrjeval. Pritožba izpodbija tudi oceno sodišča, da ni podana krivdna odgovornost tožene stranke za obravnavan škodni dogodek. Paletni voziček sam po sebi res ne predstavlja objektivne nevarne stvari, vendar paletni voziček, ki je naložen s poltonskim tovorom in katerega mora neizkušen študent vleči proti izhodu, pri tem še sprožati senzorje nihajnih vrat, pri čemer vozička v primeru, da se senzor ne sproži, zaradi mase tovora ni mogoče zaustaviti in lahko pri tem študenta poškoduje, zagotovo predstavlja nevarno stvar (v opisanih okoliščinah), opisani prevoz pa nevarno dejavnost, zaradi česar je podana tudi objektivna odgovornost tožene stranke. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne s stroškovno posledico.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika, ker je menilo, da tudi uspešna izvedba tega dokaza ne bi v ničemer spremenila prepričanja sodišča o odločilnih dejstvih, zaradi prepričljive dokazne kvalitete in moči dokazov tožene stranke. Čeprav je tožnik že v tožbi kot dokaz predlagal svoje zaslišanje in posebej tudi ugovarjal neizvedbi tega dokaznega predloga na zadnjem naroku, sodišče prve stopnje tožnika ni zaslišalo, na kar utemeljeno opozarja pritožba.

Dokaz z zaslišanjem strank (257. – 263. člen ZPP) (1) se izvede tako, da se zasliši obe stranki. To je potrebno zaradi vzdrževanja procesnega ravnotežja in enakosti orožij, predvsem zaradi strankine zainteresiranosti za lastni uspeh v pravdi (da ena nepristranskost nevtralizira drugo). Zaslišanje obeh strank je sredstvo, ki naj bi dalo temu dokazu večjo zanesljivost, kot bi jo imel, če bi bila zaslišana le ena stranka. Izjeme od tega pravila je moč strniti v tri skupine: 1.) primeri, ko eni stranki niso znana sporna dejstva; 2.) primeri, ko zaslišanje ene stranke ni mogoče in 3.) primeri, ko ena stranka kljub pravilnemu vabljenju ne pride na zaslišanje ali noče izpovedati (258. člen ZPP).

Ko sodišče (brez upravičenega razloga) ne zasliši stranke, ki je (primarno) predlagala svoje zaslišanje, gre za kršitev pravice te stranke do izvedbe predlaganega dokaza, ki je sestavni del pravice do izjavljanja v postopku(2) in zato za absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. V konkretnem primeru je tožnik predlagal svoje zaslišanje že v tožbi, pri navedenem pa je vztrajal tudi na prvem naroku za glavno obravnavo dne 22. 3. 2012 in zadnjem naroku dne 22. 5. 2012, ko je posebej ugovarjala neizvedbi dokaznega predloga po zaslišanju tožnika (l. št. 43). Po obrazložitvi sklepa Ustavnega sodišča RS opr. št. Up-321/96 z dne 15. 1. 1997 (4. točka obrazložitve) je zelo pomembno ločevanje strankinih navedb od njene izpovedbe. Prve so del trditvenega gradiva, ki ga sme sodišče vzeti za podlago svoje odločbe in izraz strankine procesne volje, drugo pa so izjave vednosti, s katerimi se dokazujejo strankine navedbe o dejstvih. Trditve oziroma navedbe strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) oziroma njena (njihova) resničnost preverja.

Opustitev zaslišanja tožnika v obravnavanem primeru pomeni kršitev njegove pravice do dokaza, to je absolutna bistvena kršitev postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar je bilo potrebno njegovi pritožbi ugoditi in razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče z ozirom na dokazni predlog stranke zaslišati še tožnika in ko bo razčistilo vsa sporna vprašanja, naj ponovno odloči o tožbenem zahtevku tožnika in stroških postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

1. V tej vlogi stranka nastopa kot dokazno sredstvo, kot nosilka dokaznih sporočil o njenih trditvah.

2. Ta pravica je del pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave RS) oziroma pravice do poštenega sojenja (1. odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin). Namen je zagotoviti vsakomur, da lahko (so)vpliva na tek postopka in odločitev sodišča v zadevi, ki se nanaša na njegove pravice oziroma obveznosti.