Jedro

S pritožbo uveljavljano dejstvo, da je računovodski servis pri sestavi bilance stanja storil napako in v tej zvezi predložena popravljena bilanca stanja, ne da bi tožeča stranka v pritožbi tudi obrazložila, zakaj tega ni mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto, ki je drugostopenjski organ ni bil dolžan obravnavati (tretji odstavek 238. člena ZUP).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, tudi prvostopenjski organ) zavrnila vlogo tožeče stranke za izplačilo pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za upravičeno obdobje od 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021 (1. točka izreka). Odločila je tudi, da tožečo stranko bremenijo stroški, ki jih ima zaradi postopka, davčnemu organu pa posebni stroški postopka niso nastali (2. točka izreka).

2. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je prvostopenjski organ ugotovil, da tožeča stranka sodi med podjetja v težavah v smislu Uredbe Komisije (ES) št. 651/2014 z dne 17. 6. 2014 o razglasitvi nekaterih vrst pomoči za združljive z notranjim trgom pri uporabi členov 107 in 108 Pogodbe (v nadaljevanju Uredba 651/2014). V 109. členu Zakona o interventnih ukrepih za omilitev posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju ZIUOPDVE) so določeni upravičenci do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov. V 3. alineji prvega odstavka navedenega člena ZIUOPDVE je določeno, da do pomoči ni upravičeno podjetje, ki na dan 31. 12. 2019 velja za podjetje v težavah skladno z Uredbo 651/2014, ki v 18. točki 2. člena opredeljuje, katera podjetja se štejejo za podjetja v težavah. Prvostopenjski organ je ugotovil, da celotni kapital tožeče stranke na dan 31. 12. 2019 znaša 4.868,58 EUR, vpoklicani kapital pa 19.921,55 EUR. Tožeča stranka je v upravnem postopku predložila pojasnilo, v katerem je zatrjevala, da njen lastniški kapital na dan 31. 12. 2019 znaša 45.658,47 EUR, saj sta ji njena družbenika v letu 2019 zagotovila 25.736,47 EUR finančnih sredstev v obliki posojila, kar se skladno z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) všteva v lastni kapital družbe. Prvostopenjski organ je v zvezi s tem zaključil, da se takšno posojilo, skladno z navedeno določbo ZGD-1, šteje za premoženje družbe le v stečajnem postopku ali v postopku prisilne poravnave, pri čemer tožeča stranka ni zatrjevala, da je dolžnica v enem izmed navedenih postopkov zaradi insolventnosti, to pa prav tako ne izhaja iz uradnih evidenc. Ker je bila tožeča stranka ustanovljena pred 31. 12. 2016, je prvostopenjski organ zaključil, da se po 18. točki 2. člena Uredbe 651/2014 na dan 31. 12. 2019 šteje za podjetje v težavah, zato skladno s 3. alinejo prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE ni upravičena do navedene pomoči. 3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. Pojasnil je, da je tožeča stranka v svoji bilanci stanja na dan 31. 12. 2019 sama izkazala, da ji je na ta dan zaradi nakopičenih izgub izginila več kot polovica vpisanega osnovnega kapitala, kar pomeni, da skladno s prvim odstavkom 109. člena ZIUOPDVE ni upravičena do obravnavane pomoči. Po mnenju drugostopenjskega organa tudi ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb tožeče stranke, da odločitev prvostopenjskega organa temelji na napačnih bilančnih podatkih zaradi napake tožničinega računovodskega servisa, češ da v poslovne knjige ni pravilno evidentiral posojila družbenikov v znesku 25.736,47 EUR. Tožeča stranka ni navedla nobenih razlogov, zakaj tega dejstva ni zatrjevala že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, zato gre po mnenju drugostopenjskega organa za nedopustno pritožbeno novoto.

4. Tožeča stranka toži zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Navaja, da je šele ob prejemu zavrnilne odločbe zaprosila za revizijo drugo računovodsko družbo, ki je pojasnila, da je bil napačno evidentiran dodatni kapital v družbo s strani lastnikov po pogodbi iz leta 2007. Ker tožeča stranka za napako računovodstva ni vedela, tega ni mogla zatrjevati pred izdajo izpodbijane odločbe. V pritožbi zoper izpodbijano odločbo je navedla, kdaj je izvedela za računovodsko napako in obrazložila, da tega dejstva pred izdajo izpodbijane odločbe ni mogla navesti, saj zanj ni vedela, s čimer je ravnala v skladu s tretjim odstavkom 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ker tožena stranka neutemeljeno ni upoštevala novih dejstev in dokazov, je napačno ugotovila dejansko stanje, kršila temeljna načela davčnega postopka in nepravilno uporabila materialno pravo, zaradi česar je izpodbijana odločba nepravilna, nezakonita in neustavna. Tožena stranka je iz podatkov bilance stanja na dan 31. 12. 2019 napačno izračunala koeficient 0,24 in zaključila, da so nakopičene izgube znižale višino lastniškega kapitala pod polovico osnovnega kapitala. Podatki, ki jih izkazuje bilanca stanja na dan 31. 12. 2019, namreč ne vsebujejo pokrivanja izgube s posojili lastnikov, zato je posledično napačno izračunan koeficient AOP56/AOP57. Ravno z namenom pokrivanja prenesenih izgub iz preteklih let in zagotavljanja zadostnih likvidnostnih sredstev je bilo tožeči stranki dano posojilo lastnika v znesku 25.736,47 EUR. Ta sredstva bi morala biti po navodilih družbenikov računovodstvu pred oddajo letnega poročila za leto 2019 evidentirana kot pokrivanje izgube v višini 23.690,86 EUR, ostanek 2.045,61 EUR pa kot preostanek prejetega posojila. Računovodski servis pa je napačno celotni znesek evidentiral kot posojilo. Ta napaka je bila po reviziji druge računovodske družbe odpravljena in kapital pravilno evidentiran v poslovne knjige kot zmanjšanje izgube. Posojilo tožeči stranki je bilo dano v letu 2007, njeni družbeniki pa so se zaradi tožničinih finančnih težav in prenesenih izgub odločili, da se vračilu posojila odpovedo in z njim pokrivajo izgube iz preteklih let, česar pa prejšnje tožničino računovodstvo ni upoštevalo. Popravek izkaza poslovnega izida je bil s strani nove računovodske hiše izveden leta 2022, ob oddaji izkazov za leto 2021. Upoštevajoč pravilne podatke iz bilance stanja za leto 2019 znaša kapital tožeče stranke na dan 31. 12. 2019 28.559,44 EUR in ne 4.868,58 EUR, kot je napačno ugotovila tožena stranka. Posledično pa koeficient AOP56/AOP57 znaša 1,434, kar pomeni, da se tožeča stranka ne šteje za podjetje v težavah skladno z 18. točko 2. člena Uredbe 651/2014 in izpolnjuje pogoje za pridobitev pomoči v obliki nekritih fiksnih stroškov. Tožeča stranka sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o zadevi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb, zlasti tistih, na podlagi katerih drugostopenjski organ ni upošteval novih dejstev in dokazov tožeče stranke kot pritožbenih razlogov, do katerih pa se tožeča stranka v tožbi ni opredelila. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopenjskega in pritožbenega organa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja:

8. V obravnavani zadevi je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi vloge tožeče stranke za izplačilo pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov za obdobje od 1. 4. 2021 do 30. 6. 2021, ker je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da je bila tožeča stranka na dan 31. 12. 2019 podjetje v težavah, skladno z 18. točko 2. člena Uredbe 651/2014, zaradi česar ne izpolnjuje pogoja iz tretje alineje prvega odstavka 109. člena ZIUOPDVE za pridobitev pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov. Jedro spora se nanaša na procesnopravno vprašanje, ali je tožena stranka ravnala pravilno, ko je ocenila, da gre v delu tožničinih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na zatrjevano napako računovodskega servisa pri sestavi bilance stanja za leto 2019 in v tej zvezi predloženo popravljeno bilanco stanja za leto 2019, za nedopustno pritožbeno novoto in teh navedb posledično pri odločanju v zadevi ni upoštevala.

9. Pravna podlaga obravnavane zadeve izhaja iz 109. člena ZIUOPDVE, ki v prvem odstavku določa, da je upravičenec do pomoči v obliki delnega povračila nekritih fiksnih stroškov, v upravičenem obdobju iz osmega odstavka navedenega člena, pravna ali fizična oseba, ki: - je bila registrirana za opravljanje gospodarske dejavnosti najpozneje do 1. septembra 2020, - ima vsaj enega zaposlenega na dan uveljavitve tega zakona ali je samozaposlen, ki je na dan uveljavitve tega zakona vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 15. člena ZPIZ-2 ali je družbenik ali delničar gospodarske družbe oziroma ustanovitelj zadruge ali zavoda, ki je poslovodna oseba, in je na dan uveljavitve tega zakona v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje vključen na podlagi 16. člena ZPIZ-2, - na dan 31. december 2019 ni podjetje v težavah, skladno z 18. točko 2. člena Uredbe 651/2014, - ne more opravljati svoje dejavnosti ali jo opravlja v bistveno zmanjšanem obsegu zaradi posledic epidemije COVID-19 in zagotavlja, da se nekriti fiksni stroški ne krijejo iz drugih virov, kot so zavarovanja, začasni ukrepi pomoči ali podpora iz drugih virov.

10. Prvostopenjski organ je na podlagi podatkov iz bilance stanja za leto 2019 ugotovil, da celotni kapital tožeče stranke na dan 31. 12. 2019 znaša 4.868,58 EUR, vpoklicani kapital pa 19.921,55 EUR. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je organ o navedenih ugotovitvah v upravnem postopku obvestil tožečo stranko in ji omogočil, da se o njih izjavi, kar je tožeča stranka tudi storila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi izhaja, da je v zvezi s spornim posojilom družbenikov tožnica trdila zgolj, da tožnico v obliki posojila financirata družbenika, ki sta v letu 2019 zagotovila 25.736,47 EUR finančnih sredstev in da se upoštevajoč določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) posojilo, zabeleženo izvenbilančno, všteva v lastni kapital družbe, ki na dan 31. 12. 2019 posledično znaša 45.658,47 EUR. Kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, je tožeča stranka šele v pritožbi zoper izpodbijano odločbo predložila popravljeno bilanco stanja za leto 2019 in navedla, da so prvotni podatki v bilanci stanja za leto 2019 napačni. Navedeno je utemeljila, da je njen računovodski servis storil napako, ko posojila družbenikov v znesku 25.736,47 EUR v prvotni bilanci stanja za leto 2019 ni evidentiral kot pokrivanje izgube v višini 23.690,86 EUR, zgolj ostanek 2.045,61 EUR pa kot posojilo, pač pa v celoti kot posojilo.

11. V skladu s tretjim odstavkom 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) lahko pritožnik v pritožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi, če so obstojali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti na obravnavi.

12. Po presoji sodišča je pritožbeni organ določbo tretjega odstavka 238. člena ZUP pravilno uporabil in utemeljeno ni upošteval v šele pritožbenem postopku navedenih razlogov tožnice o napaki njenega računovodskega servisa in v pritožbenem postopku predložene popravljene bilance stanja tožnice za leto 2019. Po presoji sodišča so neutemeljene tožbene navedbe tožnice, da je že v pritožbi navedla, kdaj je izvedela za računovodsko napako in obrazložila razloge, zakaj tega dejstva ni navedla že v upravnem postopku na prvi stopnji. Kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjske odločbe, je tožeča stranka v pritožbi navedla le, da so podatki iz prvotne bilance stanja napačni, ker je računovodski servis storil napako, ko je sporno posojilo družbenikov v celoti evidentiral kot posojilo in ne kot pokrivanje prenesene izgube ter da je v zvezi s temi trditvami predložila tudi popravljeno bilanco stanja. Iz takšnih pritožbenih trditev pa ni mogoče razbrati, kdaj je tožeča stranka za zatrjevano računovodsko napako izvedela oziroma zakaj tega dejstva ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji. Tožeča stranka je šele v tožbi v upravnem sporu obrazloženo pojasnila, da je za napako računovodskega servisa izvedela na podlagi revizijskih ugotovitev, iz katerih izhaja, da je bilo sporno posojilo družbenikov družbi v prvotni bilanci stanja za leto 2019 napačno evidentirano, kar pa je bilo po izdaji prvostopenjske odločbe zato tega dejstva ni mogla uveljavljati v postopku pred upravnim organom prve stopnje. Kot je tožeča stranka še navedla v tožbi, je druga računovodska družba ugotovljeno napako odpravila in posojilo evidentirala kot zmanjšanje izgube ter za tožečo stranko pripravila dokumentacijo in pritožbo zoper izpodbijano odločbo. Po presoji sodišča iz povzetih tožbenih navedb jasno izhaja, da je imela tožeča stranka v pritožbi možnost podati trditve o tem, kdaj je izvedela za napako računovodskega servisa oziroma obrazložiti, zakaj teh trditev ni podala že v postopku na prvi stopnji pred izdajo izpodbijane odločbe. Tožnica sama zatrjuje, da jo je že pred vložitvijo pritožbe z dejstvom, da je prvotni računovodski servis pri sestavi bilance stanja storil napako, seznanila druga računovodska družba. Sodišče zato pritrjuje zaključku tožene stranke, da tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu v zvezi z novimi dejstvi in dokazi, saj ni obrazložila, zakaj računovodske napake in s tem povezanih dokazov ni uveljavljala že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Šele ob tako podani zadostni pritožbeni trditveni podlagi bi drugostopenjski organ sploh lahko opravil vsebinsko presojo, ali je zamuda tožeče stranke pri navajanju dejstev in dokazov tudi upravičena. S pritožbo uveljavljano dejstvo, da je računovodski servis pri sestavi bilance stanja storil napako in v tej zvezi predložena popravljena bilanca stanja, ne da bi tožeča stranka v pritožbi tudi obrazložila, zakaj tega ni mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, predstavlja takšno dejstvo oz. dokaz tudi po presoji sodišča nedopustno pritožbeno novoto, ki je drugostopenjski organ ni bil dolžan obravnavati (tretji odstavek 238. člena ZUP).

13. Ker je po presoji sodišča pritožbeni organ pravilno ocenil, da s pritožbo uveljavljeni razlogi za zamudo, da je računovodski servis pri sestavi bilance stanja storil napako in v tej zvezi predloženo popravljeno bilanco stanja tožnice za leto 2019, ne da bi tožnica v pritožbi tudi obrazložila, zakaj tega dejstva oz. dokazov ni mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji, gre za nedopustno pritožbeno novoto, zaradi česar za vsebinsko obravnavo tega dejstva niso podani pogoji po ZUP, zato se tudi sodišče ni spuščalo v njegovo vsebinsko presojo v tem upravnem sporu (52. člen ZUS-1).

14. Tožbeni ugovori o zmotno uporabljenem materialnem pravu in o kršitvah pravil postopka so ostali na pavšalni ravni, zato se sodišče do njih ni moglo opredeliti.

15. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, kršitve določb postopka niso podane, sodišče pa tudi v postopku ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Sodišče je skladno z drugo alinejo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj gre v obravnavani zadevi za situacijo, ko je med strankama sporno dejansko stanje, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z določbo 52. člena ZUS-1 sodišče ne more upoštevati.

17. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.