Jedro

Ker je bilo z začasno odredbo toženi stranki naloženo, naj tožniku v delovno knjižico vpiše datum prenehanja delovnega razmerja, kar predstavja odločitev o delu tožbenega zahtevka, taka začasna odredba ni dopustna.

Vpis datuma prenehanja delovnega razmerja ne vpliva na pravice tožnika pri Zavodu za zaposlovanje, zato ni izkazana verjetnost nastanka škode kot pogoj za izdajo začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče ne more samo odločiti o predlogu za izdajo začasne odredbe in ga zavrniti, saj bi s tem tožniku odvzelo možnost pritožbe zoper odločitev o zavrnitvi predlagane začasne odredbe. Če ugotovi, da niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe, lahko le razveljavi sklep o zavrnitvi ugovora in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper izdano začasno odredbo z dne 1.3.2006. Ugotovilo je, da je z njo naložena toženi stranki samo poprava vpisa datuma prenehanja delovnega razmerja tožnika z dne

27.1.2006. Glede tega je izkazana verjetnost terjatve v delu tožbenega zahtevka, ko tožnik uveljavlja ugotovitev datuma prenehanja delovnega razmerja na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako bi bil tožnik upravičen do denarnih prejemkov pri pristojnem zavodu za zaposlovanje ter na drugi strani prost obveznosti do tožene stranke. Poleg tega toženi stranki s takšno izdano začasno odredbo ne bo nastala nikakršna nepopravljiva škoda oz. z njo ne bo utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi v nasprotnem lahko nastale pri tožniku.

Tožena stranka se je pritožila zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. v zvezi s 366. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnimi in socialnimi sodišči. Navaja, da je pravilno ravnala, ko je zavrgla izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik. V ničemer niso podani razlogi, da je direktor žalil tožnika, oz. da kot delodajalka do njega ni izpolnila denarnih obveznosti iz delovnega razmerja. Dejansko je bil tožnik tisti, ki je z ustanovitvijo družbe in konkurenčnim delovanjem kršil pogodbene obveznosti. Vse njegove izjave o prijavi pri pristojnem zavodu za zaposlovanje so izmišljene in prirejene za potrebe postopka. Tožnik ni izkazal verjetnosti terjatve in tudi ne ostalih pogojev za izdajo začasne odredbe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani sklep tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne oz. podrejeno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu se z odločitvijo sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne strinja, kar utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Začasne odredbe so sredstva zavarovanja terjatev, s katerimi se dolžniku prepove določeno ravnanje, da se obstoječe stanje ne spremeni na škodo upnika. Namen začasnih odredb je predvsem v zavarovanju terjatev pred spremembami, ki bi onemogočile ali znatno otežile njihovo bodoče uveljavljanje. Z začasnimi odredbami se sporno razmerje le delno ali začasno rešuje. V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje nedenarne terjatve, mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost terjatve na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakim tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju, ob tem da mora izkazati še obstoj vsaj ene od predpostavk iz določbe 2. odst. 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in 75/02).

Nadalje se z začasno odredbo ne more izpolniti tožbenega zahtevka. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča izdana začasna odredba, ki jo je v ugovornem postopku potrdilo sodišče prve stopnje, predstavlja že odločitev o drugi točki tožbenega zahtevka, da je tožena stranka dolžna tožniku vpisati v delovno knjižico zaključek delovnega razmerja z dnem 27.1.2006. Zato že iz tega razloga takšna začasna odredba ne more biti sprejemljiva.

Pritožbeno sodišče se po vsebinskem preiskusu odločitve v izpodbijanem sklepu strinja z verjetnostjo izkazane terjatve o nezakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika iz krivdnega razloga. Vendar navedeno ne more veljati glede ugotovitve, ki se nanaša na sklep tožene stranke z dne

30.1.2006 o zavrženju izredne odpovedi, saj za uveljavljanje takšnega tožbenega zahtevka ni nobene zakonske podlage. Sicer pa glede izdane začasne odredbe povdarja, da v tej fazi postopka še ni mogoče določiti tožnikovega datuma prenehanja delovnega razmerja. Za presojo tega dejstva je odločilno, da sam vpis datuma prenehanja delovnega razmerja v delovno knjižico v ničemer ne vpliva na pravice tožnika pri zavodu za zaposlovanje, kar pomeni neizkazanost škode na tožnikovi strani ter nadalje tudi na neobstoj ostalih pogojev iz določbe 2. odst. 272. čl. ZIZ. Zato so v konkretnem primeru podani razlogi za zavrnitev predlagane začasne odredbe, na kar je tožena stranka v razlogih pritožbe utemeljeno opozorila.

Vendar pritožbeno sodišče njeni pritožbi ne more ugoditi, saj bi s tem odvzelo tožniku možnost za vložitev pritožbe zoper odločitev o zavrnitvi predlagane začasne odredbe. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep, s katerim je sodišče prve stopnje v ugovornem postopku potrdilo izdano začasno odredbo, razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških ima podlago v določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.