Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča dokazni predlog (tudi glede na substancirano procesno gradivo) z zaslišanjem prič (enako velja za imenovanje izvedenca finančne stroke) ni prmeren dokaz za ugotavljanje dejstva, ali je v obravnavani zadevi tožena stranka tožeči stranki plačala vse račune. Slednje bi morala tožena stranka - če bi hotela biti verodostojna - dokazati z bančnimi potrdili ali s potrdili o izvedenih kompeznacijah, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 498,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 17.2.2016, pristojno Višje sodišče v Kopru.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 197443/2012 z dne 14.12.2012 v veljavi v delu, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 6.302,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz točke I izreka izpodbijane sodbe, poleg tega pa tudi izvršilne stroške v višini 41,00 EUR s pp. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi ugotovilo, da ne obstaja v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v znesku 7.076,00 EUR. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 1.573,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje.

3. Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka vseh računov ni plačala. Tožena stranka je v tej zvezi predložila izpis kartice saldakonti ter predlagala zaslišanje prič, ki bi potrdile, da so bila plačila izvedena. Tožena stranka je zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, zato je prešlo dokazno breme na tožnika. Tožnik namreč ni trdil, da plačil ni prejel, temveč je trdil le, da listini ne priznava teže verodostojnega dokaza. Sodišče je nepravilno inplementiralo pravilo o dokaznem bremenu. Tožena stranka je plačala račune in tudi dokazala to dejstvo. V tej zvezi pa tožnik ni predlagal niti izvedenca, niti ni predlagal zaslišanje prič, ki bi lahko potrdile, da so bile storitve izvedene. Zgolj predložitev računov ne zadostuje za zaključek, da je tožnikova terjatev utemeljena po temelju in višini. Tožena stranka je jasno navajala, da dobavnic in ostalih listin ni podpisovala pristojna oseba pri toženi stranki, to je tedanji zakoniti zastopnik tožene stranke. To je potrdila tudi priča G.. Ker sodišče ni ugotovilo, kdo je podpisoval dobavnice, če jih sploh kdo od tožene stranke, je dejansko stanje ostalo zmotno ugotovljeno in je bilo posledično napačno uporabljeno materialno pravo. Tožena stranka računov ni bila dolžna plačati, ker aparati niso delovali. Iz izpovedbe priče S. izhaja, da zamude niso bile razlog za neizvedbo popravil s strani družbe E. d.o.o.. Priča je potrdila, da so izvajali nujna dela, ne pa da niso izvedli nobenih del in torej avtomati zato ne bi delovali. Ta priča je potrdila, da so opravljali zgolj in izključno servis nadzorno informacijskega sistema. Zato je toliko bolj evidenten napačni zaključek sodišča, da tožnik ni bil kriv za nedelovanje aparatov. Servis avtomatov je bil v pristojnosti tožnika, torej je bila dolžnost tožnika, da s posegi v matično ploščo omogoči delovanje aparatov. Tega ni bila dolžna izvrševati družba E. d.o.o.. Temu dejstvu tožnik ni nasprotoval, zato bi moralo šteti sodišče, da gre za dokazano dejstvo. Neprerekano je ostalo tudi dejstvo, da je tožena stranka napake grajala nemudoma, ko jih je ugotovila. Tožena stranka je predložila tudi poročilo z dne 3.1.2014, ki ga je pripravila družba I. d.o.o., ki dokazuje kdaj in s katerimi napakami je bila tožena stranka seznanjena ter je tožena stranka posledično predložila tudi račun te družbe, ki ga uveljavlja v procesni pobot. Sodišče je tudi spregledalo, da je tožena stranka predlagala zaslišanje izvedenca elektrotehnike. Sodišče je tudi napačno štelo, da je tožena stranka uveljavljala materialni pobot. 4. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožene stranke ter predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

7. Tudi po oceni pritožbenega sodišča dokazni predlog (tudi glede na substancirano procesno gradivo) z zaslišanjem prič (1) (enako velja za imenovanje izvedenca finančne stroke) ni primeren dokaz za ugotavljanje dejstva, ali je v obravnavani zadevi tožena stranka tožeči stranki plačala vse račune, ki imajo podlago v opravljenem delu - servisiranje igralnih avtomatov, ki ga je tožeča stranka opravila za toženo stranko na pogodbeni podlagi. Tudi ta plačila (enako kot plačilo 2.000,00 EUR, ki je bilo izvršeno 14.11.2012, plačilo 3.000,00 EUR z dne 27.12.2012 in plačilo v višini 4.361,40 EUR z dne 26.11.2013) bi morala tožena stranka - če bi hotela biti verodostojna - dokazati z bančnimi potrdili ali s potrdili o izvedenih kompenzacijah, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. V tej zvezi tudi ne drži pritožbena trditev, da tožeča stranka ni trdila, da je sporna plačila prejela (tožeča stranka je zahtevala sporna plačila s tožbo v konkretni pravdi, ker tožena stranka svoje pogodbene plačilne obveznosti ni izpolnila), spričo česar naj bi prešlo dokazno breme glede neplačila na tožečo stranko. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo pravilo o procesnem bremenu, pri čemer je tudi prepričljivo obrazložilo (česar obravnavana pritožba posebej ne izpodbija), da imajo vsi iztoževani računi (tako tisti plačani, kot tisti neplačani) pravno podlago v Pogodbi o sodelovanju na področju servisa igralnih avtomatov št. 02-2012 in ustnem dogovoru med pravdnima strankama o nadaljnjem opravljanju vzdrževalnih del do 1.9.2013 (izpoved tožnika in priče R.B.).

8. Prav tako je pravilen in prepričljivo obrazložen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dokazala, da je vsa dela po (spornih in neplačanih) iztoževanih računih tudi pravilno in v celoti opravila. V tej zvezi nikakor ne drži pritožbena kritika, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno naredilo le na podlagi predloženih računov (ter da je prav tako napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu). Da je bila tožeča stranka upravičena zaračunati pavšal za opravljene storitve po razširjeni opciji, je tožeča stranka dokazala tudi s tem, da je s prostovoljnim plačilom z dne 26.11.2013 tožena stranka po lastni izbiri plačala tudi račun št. 65/2012 (z enoletno zamudo), kjer je bil vključen pavšal za opravljene storitve po razširjeni opciji (2).

9. Da je tožeča stranka opravila storitve po vtoževanih računih, dokazujejo tudi k določenim računom pripeti delovni nalogi - dobavnice, ki so bili podpisani s strani delavcev tožene stranke. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka s podpisom na teh dobavnicah jasno in nedvoumno potrdila, da je tožnik dela opravil, upoštevaje ob tem, da je tožena stranka te račune tudi poknjižila (navedbe same tožene stranke v prvi pripravljalni vlogi), kar nedvomno dokazuje, da jih je tudi prejela. Kar pa zadeva pritožbeni očitek, da teh dobavnic ni podpisal zakoniti zastopnik tožene stranke, pa pritožbeno sodišče opozarja, da tudi osebe, ki na podlagi pogodbe z družbo opravljajo tako delo, da je z njim zvezano sklepanje ali izpolnjevanje določenih pogodb, imajo pravico skleniti ali izpolniti take pogodbe (80. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Da bi v konkretnem primeru ne šlo za takšne osebe (oz. da dobavnic sploh niso podpisali delavci tožene stranke), pa tožena stranka niti ni skušala dokazati. Sicer pa je sama toženka v postopku na prvi stopnji navajala, da je vse račune tudi poknjižila, kar pomeni, da je s podpisi (očitno pooblaščenih zaposlenih oseb pri toženi stranki) na dobavnicah tudi potrdila, da so bila dela tudi opravljena. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tožena stranka spornih računov nikdar ni reklamirala oz. ni ugovarjala kakršnihkoli napak v zvezi z deli po izstavljenih računih. S tem je tudi po oceni pritožbenega sodišča vsaj posredno priznala, da so bila dela po računih konkretno in pravilno izvedena. Prav tako so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da tožena stranka sploh ni trdila, kdaj in na kakšen način je ugotovila zatrjevane napake, oz. kdaj in na kakšen način je o napakah obvestila tožečo stranko, spričo česar niti niso bili izpolnjeni pogoji za uveljavljanje sankcij iz naslova jamčevanja. Navsezadnje pa nasprotujoče si navedbe tožene stranke (račune je plačala, hkrati pa je zatrjevala, da je imelo opravljeno delo napake in da jih zato ni dolžna plačati) same po sebi kažejo na neprepričljivo procesno držo tožene stranke v konkretni pravdi, kar je ravno tako pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

10. Pritožbena izvajanja tudi ne morejo omajati prepričljivih in razumnih zaključkov sodišča prve stopnje, ki se nanašajo na popravilo aparatov z oznakami T 10, T 19 in T 70. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je tožnik v pravdi dokazal, da je aparata T 10 in T 19 pravočasno in kvalitetno popravil (toženka do začetka pravde tudi ni imela nobenih pripomb na njegovo delo), pri čemer pa aparata nista bila funkcionalna iz razlogov, na katere tožnik ni imel nobenega vpliva. Za posodobitev programske opreme namreč ni bil pristojen tožnik, temveč družba E. d.o.o., ki pa storitve zaradi predhodnega neplačila s strani toženke ni izvedla. Tem trditvam tožeče stranke tožena stranka sploh ni nasprotovala, zato jih je pritožbeno sodišče upravičeno upoštevalo kot priznana dejstva (drugi odstavek 214. člena ZPP). Izpoved priče manjkajočih trditev ne more nadomestiti, zato pritožbena izvajanja v smeri tega, kaj je v tej zvezi izpovedala priča S., sploh niso pravno upoštevna in jih je treba šteti kot prepozne pritožbene navedbe (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja tudi avtomata z oznako T 70, glede katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da aparat ni deloval zaradi okvare matične plošče, ki jo je bilo potrebno zamenjati. Ker pa bi morala to ploščo nabaviti in plačati tožena stranka, ki pa tega ni hotela, tožnik tega aparata ni mogel usposobiti, da bi deloval. Tudi v tem delu tožena stranka tožbenim navedbam tožeča stranke ni nasprotovala, zato je sodišče prve stopnje upravičeno štelo, da jih je priznala (drugi odstavek 214. člena ZPP). V tej zvezi pritožba ne more uspeti tudi s sklicevanjem na poročilo z dne 3.1.2014, ki ga je pripravila družba I. d.o.o., saj iz tega poročila ni mogoče sklepati, da bi bila katerakoli napaka posledica slabega dela tožnika, upoštevaje ob tem, da sta pravdni stranki prekinili poslovno sodelovanje že 1.9.2013. Sicer pa tožena stranka v tej zvezi tudi ni podala nobenih konkretnih navedb glede grajanja napak, prav tako niti ni trdila, da je tožeči stranki dala primeren rok za odpravo napak. Zato ni zakonske podlage za uveljavitev zahtevkov iz naslova jamčevanja. Zaradi tega sodišče prve stopnje tudi upravičeno ni izvedlo dokaza z izvedencem elektrotehnične stroke. Na pomanjkanje trditvene podlage sodišče prve stopnje tožene stranke ni bilo dolžno opozarjati (materialno pravdno vodstvo po 285. členu ZPP), saj je na to pomanjkljivost v pravdi pravočasno opozorila že tožeča stranka.

11. Sodišče prve stopnje je v konkretni pravdi pravilno upoštevalo, da je tožena stranka uveljavljala procesni pobot svoje terjatve, zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje štelo, da je tožena stranka uveljavljala materialni pobot ne drži. Sodišče prve stopnje je namreč v točki II izreka izpodbijane sodbe jasno in nedvoumno odločilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 7.076,00 EUR (3).

12. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Tožeča stranka je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v višini 498,73 EUR (388,80 EUR za nagrado za odgovor na pritožbo, 20,00 EUR za materialne stroške in 22% DDV).

op. št. 1: Pritožnik v tej zvezi konkretnih prič, ki jih je predlagal za zaslišanje v postopku na prvi stopnji, v pritožbi niti ne konkretno poimenuje.

op. št. 2: Na tem mestu je prepričljiva tudi dokazna ocena sodišča prve stopnje, ko ni sledilo izpovedbi priče G., ker je ocenilo, da ima kot zaposleni delavec pri toženi stranki očiten interes za izid pravde.

op. št. 3: Morebiten napačen zapis v obrazložitvi sodbe pa tudi ne more z ničemer vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodne odločbe.