Jedro

Ker je bil toženec odsoten za daljši čas, in sicer se je nahajal v tujini, niti fiktivna vročitev tožbe niti vročitev vabila družinskemu članu ni bila pravilna. Tožencu je bil zato onemogočeno, da uresniči svojo pravico do izjave v postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan tožeči stranki plačati 2.013,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2015 dalje do plačila, vse v 15 dneh v izogib izvršbi. Tožeči stranki je dolžan povrniti tudi stroške postopka v višini 54,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec. Prosi, da se zadeva ponovno obravnava. Kot razlog navaja, da se že od 17. 2. 2015 nahaja na zdravljenju odvisnosti od drog, in sicer v A. v B. (Hrvaška). Za sodbo je izvedel šele potem, ko ga je mama opozorila na napako, ki jo je storila s tem, ko ga ni obvestila o prejeti pošti iz sodišča. Sam meni, da bi moral o svojih dejanjih sam odgovarjati, ne pa da je njegovo zadevo reševala mama. Trenutno je brez finančnih sredstev, zato tudi dolga ne more poplačati. Prilaga tudi potrdilo o zdravljenju v A..

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka tožencu predlaga, da ji posreduje mnenje Centra za socialno delo, iz katerega bo razvidno, da svojega dolga zaradi socialne stiske ne more vrniti, ali pa da ji posreduje mnenje pristojnega zdravnika, da šolanja ni zaključil zaradi bolezni.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zadevi podana kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1. Tožencu namreč z opustitvijo pravilne vročitve tožbe ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem.

6. Tožeča stranka je pred sodiščem 2. 4. 2015 vložila tožbo, s katero je zahtevala od toženca, da ji vrne znesek izplačane štipendije v višini 2.013,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2015 dalje in da ji povrne tudi stroške postopka. Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je sodišče tožencu posredovalo tožbo s pozivom, da v 30 dneh od njene vročitve odgovori na tožbo. Iz obvestila sodišču o opravljeni vročitvi izhaja, da je bilo v hišnem predalčniku 8. 4. 2015 puščeno obvestilo, da pismo lahko dvigne v 15 dneh od obvestila. Ker v danem roku toženec pisma ni dvignil, je bilo 23. 4. 2015 pismo puščeno v hišnem predalčniku.

7. Po stališču pritožbenega sodišča vročitev ni bila pravilna. Iz dokumentacije v spisu je namreč razvidno, da je toženčeva mama sodišču 24. 4. 2015 sporočila, da je toženec trenutno na zdravljenju v komuni in da s sinom nima nobenih stikov. V takem primeru pa gre za stanje, kot je urejeno v 143. členu ZPP. V navedenem členu je namreč določeno, da če se ugotovi, da je tisti, ki naj se mu vroči pisanje, začasno odsoten in da mu osebe, navedene v 1., 2. in 3. odstavku 140. člena ZPP, pisanja ne morejo pravočasno izročiti, oziroma da se ne bo mogel pravočasno seznaniti s pisanjem, ki se vroča v skladu s 141. in 142. členom ZPP, se pisanje vrne sodišču z navedbo, kje je naslovnik in kdaj se vrne. Če se ugotovi, da tisti, ki naj se mu vroči pisanje, dejansko ne prebiva na naslovu, na katerem naj bi se opravila vročitev, oziroma je naslovnik neznan ali se je preselil ali odselil v tujino za več kot tri mesece, se pisanje vrne sodišču z navedbo, da naslovnik dejansko ne živi na naslovu, na katerem je bil opravljen poskus vročitve oziroma, da je neznan ali se je preselil ali odselil v tujino za več kot tri mesece.

8. Ravno za tako stanje pa gre v predmetni zadevi, o čemer je bilo sodišče tudi pravočasno obveščeno. Sodišče se je očitno zavedalo pomanjkljivosti pri vročitvi, saj v zadevi ni izdalo zamudne sodbe, temveč je razpisalo narok za glavno obravnavo. Vendar tudi vabilo za narok za glavno obravnavo ni bilo pravilno vročeno. Pisanje je sicer dvignila toženčeva mama, ki je opravičila toženčev izostanek, s tem da je tudi pojasnila, da se toženec nahaja na zdravljenju odvisnosti v A. v B. (Hrvaška). Kljub omenjenemu dopisu, pa je sodišče opravilo narok za glavno obravnavo ter izdalo izpodbijano sodbo.

9. Glede pravilnosti vročanja je stališče zavzelo že Ustavno sodišče RS2. V točki 9 Ustavno sodišče poudarja, da je eden od pomembnejših elementov pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) pravica do izjave v postopku. Bistven predpogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku pa je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno zvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot predpogoja pravice do izjave v postopku, je vročanje. Namen vročanja je na eni strani omogočiti naslovljencu, da se seznani z opravljenim procesnim dejanjem sodišča ali stranke in na drugi strani, da dobi sodišče o prejemu pošiljke zanesljiv dokaz.

10. Ker je bil v sporni zadevi toženec odsoten za daljši čas, in sicer se je nahajal v tujini, v takem primeru niti fiktivna vročitev tožbe niti vročitev vabila družinskemu članu ni bila pravilna. Toženec je bil namreč zaradi takega postopanja onemogočen, da uresniči svojo pravico do izjave v postopku.

11. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi ter na podlagi 354. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče bo v novem sojenju odpravilo ugotovljeno postopkovno kršitev ter nato o tožbenem zahtevku ponovno razsodilo.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Odločba št. U-I-279/08-14 z dne 9. 7. 2009.