Jedro

O napredovanju v nazive se odloča v skladu s pravili ZUP. Če se predlog ravnatelja za napredovanje v naziv ne ujema z zahtevo pedagoškega delavca, mora organ pred odločitvijo vlagatelja zahteve pozvati, da se izjasni, ali vztraja pri vloženi zahtevi, ali pa jo glede na dani predlog ravnatelja spreminja.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za šolstvo in šport št. 091 z dne 7.9.1993 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino zahtevo za napredovanje v naziv svetnica. V obrazložitvi ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v naziv po 20. členu pravilnika o napredovanju v nazive v osnovnem in srednjem šolstvu (v nadaljevanju: pravilnik, Uradni list RS, št. 39/92, 42/92), ker ne izpolnjuje pogoja ustreznega strokovnega izpita za samostojno opravljanje dela v vzgoji in izobraževanju v skladu s 199. členom zakona o usmerjenem izobraževanju.

Tožnica v tožbi navaja, da je vlogo za napredovanje v naziv svetnice vložila v časovni stiski, ne da bi poznala pogoje in merila za napredovanje v naziv. S pravilnikom je bila seznanjena, ko je ravnateljica srednje zdravstvene šole, na kateri je zaposlena, podala predlog za napredovanje v naziv svetovalke. S svojim podpisom na predlogu šole "je soglašala s spremembo napredovanja v naziv svetovalke". Tožena stranka ni upoštevala spremembe vloge in tudi ne predloga šole. Tožnica izpolnjuje vse pogoje za napredovanje v naziv svetovalke po 6. členu pravilnika in za ta naziv je tudi zaprosila. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnica ob vložitvi zahteve ni imela ustreznega strokovnega izpita, saj je strokovni izpit opravila šele v mesecu decembru 1993. Smiselno predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Uradni list RS, št. 12/91), na podlagi katerega je bil izdan navedeni pravilnik, nima posebnih procesnih določb o uvedbi postopka, zahtevkih strank, ugotovitvenem postopku, dokazovanju, sodelovanju stranke v postopku in o vsebini obrazložitve odločbe, zato se glede tega v postopku uporabljajo določbe zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). To pomeni, da mora organ postopek voditi v skladu z določbami ZUP. Tožnica je 19.12.1992 res vložila zahtevo za napredovanje v naziv svetnice, vendar ni mogoče prezreti, da je 2.2.1993 ravnateljica šole predlagala napredovanje tožnice v naziv svetovalke. Izjave tožnice v navedenem predlogu "da je seznanjena z mnenjem o uspešnosti dela, izraženem v tem predlogu o napredovanju v naziv", sicer ni mogoče šteti za nedvoumno spremembo prvotne zahteve, formalno spremembo zahteve za napredovanje v naziv, svetovalke, pa je tožnica vložila šele po izdaji odločbe (z dne 23.12.1993). Toda ne glede na to, po mnenju sodišča zahteva za napredovanje v naziv svetnice t.j. najvišji naziv v načelu implicira tudi zahtevo za nižji naziv. Zato bi glede na predlog ravnateljice, ki je predlagala napredovanje tožnice v naziv svetovalke z oceno uspešnosti njenega dela in drugega strokovnega dela, s katero je bila tožnica seznanjena, tožena stranka morala tožnico pozvati, da se izjasni, ali glede na dano oceno vztraja pri vloženi zahtevi za napredovanje v naziv svetnica, ali pa jo morda spreminja v skladu z dano oceno. Ker tožena stranka tega vprašanja pred odločitvijo ni razčistila, so bila kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev.

Ker se v postopku uporabljajo pravila ZUP, to poleg že navedenega pomeni, da mora organ pred odločitvijo ugotoviti popolno dejansko stanje v skladu s pravili tega zakona, stranki pa mora biti dana možnost sodelovanja v postopku (143. člen). V obrazložitvi odločbe mora biti navedeno ugotovljeno dejansko stanje, pravni predpisi in razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo sprejeto odločitev (2. odstavek 209. člena). Izpodbijana odločba takšne obrazložitve nima, saj je v njej samo naveden sklep, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za napredovanje v naziv svetnica, ker nima ustreznega strokovnega izpita, ne da bi bilo točno navedeno, na podlagi katerih dejanskih okoliščin je bil sprejet tak zaključek. Tožnica namreč v vlogi navaja, da je opravila strokovni izpit. Če eventuelno opravljeni strokovni izpit ne ustreza, mora biti v odločbi obrazloženo, zakaj ne ustreza in na kakšni pravni podlagi je bil sprejet tak zaključek.

Kot že navedeno je tožnica po odločitvi tudi formalno spremenila zahtevo za napredovanje v naziv svetovalke, ker bo morala tožena stranka upoštevati v ponovnem postopku v skladu s pripombami v tej sodbi.

Ker so torej bila kršena pravila postopka, kar je lahko vplivalo na odločitev, v posledici česar je tudi dejansko stanje ostalo pomanjkljivo ugotovljeno, sodišče ne more rešiti spora. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih. Pravila ZUP in ZUS je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiška predpisa.