Jedro

Posebnost obravnavanega primera je dokazna stiska, saj za dokazovanje odločilnega dejstva (namerna povzročitev škode na zavarovanem vozilu), ki je bremenilo toženo stranko, ni bilo moč izvesti neposrednih dokazov, temveč zgolj posredne dokaze (indice). Indic je dokazno dejstvo, ki samo po sebi ni pravno relevantno, ga pa sodišče ugotavlja, ker na podlagi njega sklepa o (ne)obstoju dejstva, ki je pravno relevantno. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko se je o resničnosti trditev tožene stranke prepričalo na podlagi indičnega sklepanja, katerega rezultatu ustrezata tudi (v dokazno oceno oziroma sklepanje vraščena) kriterija življenjskosti in logičnega razmišljanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.219.406,70 SIT s pripadajočimi stroški in zamudnimi obrestmi (I. tč. izreka) ter tožeči stranki naložilo, naj toženi stranki povrne 1.112,42 EUR njenih pravdnih stroškov z zamudno posledico (II. tč. izreka). Pojasnilo je, da je tožničin avtomobil, zavarovan pri toženi stranki, namerno poškodovala upravičena uporabnica (Š. S., ki ji je tožnica dovolila uporabljati svoj avtomobil, ga je skupaj z R. K. potisnila v morje), zaradi česar tožena stranka te škode ni dolžna povrniti.

(2) Proti navedeni sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, sicer pa naj jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglaša tudi pritožbene stroške. Meni, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 8. čl. ZPP (1), saj je sodbo izdalo na podlagi lastnih sklepanj o tem, kako naj bi do škodnega dogodka prišlo, čeprav ta sklepanja nimajo opore v dokaznih listinah ali izpovedbah prič. Spregledalo je, da tožnice na kraju dogodka ni bilo ter da ji je opis dogodka posredovala Š. S, kar pa ne pomeni, da ta opis ni resničen. Posebej ne zato, ker S. tekom postopka ni bilo mogoče zaslišati, za kar tožnica ni odgovorna. Sklicuje se na izpovedbo priče V. (policist, ki je opravil ogled), da je že imel primer, ko je vozniku uspelo pobegniti iz avta, ki ga je zapeljal v morje; prav tako je izpovedal, da se vratno okno lahko odpre in se tam izplava iz avta. Omenjena izpovedba sodišču ne daje podlage za zaključek, da je bilo okno odprto, preden se je avto potopil, oziroma da sta Š. S. in R. K. avto namerno potisnila v morje. Nadalje trdi, da Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, da je bil avto porinjen v morje in o tem, da je bila tožeča stranka s tem seznanjena, a se dejanju ni zoperstavila, temveč ga je skušala prikriti (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Sodišču očita, da je sodbo oprlo na določene dele izpovedb priče V., v obrazložitvi pa ni zaslediti izpovedb ostalih prič, niti razlogov, zakaj jim sodišče ne bi verjelo. Policist K. je izpovedal, da konkretne zadeve niso obravnavali kot sporne in je niso posredovali sodniku za prekrške, temveč so S. sami naložili kazen za prekršek. Kaznovana je bila kot voznica, zato je morala opraviti alkotest; ta je bil negativen. Sodišče prve stopnje prav tako ni stvarno pristojno za ugotavljanje kaznivih dejanj, zato ne bi smelo zapisati, da je šlo za povzročitev zavarovalnega primera s prevaro. Dalje je po nepotrebnem ugotavljalo tožničino finančno zmožnost ter (ne)potrebnost nakupa obravnavanega avtomobila, ker je že pred tem imela avtomobil znamke Audi A4. Poleg tega je napačna ugotovitev, da je tožnica avto kupila od svojega zunajzakonskega partnerja; kupila ga je od družbe AA, d. o. o., s katero njen partner v tistem času ni bil povezan. Končno ponavlja, da je S. avto posodila kot kolegici, ki pa se ji po dogodku ni več oglašala na telefon in naj bi tudi spremenila prebivališče. Zakaj je tako ravnala, si tožnica ne zna razložiti. Smiselno še pojasnjuje, da ji sodišče neupravičeno ni verjelo, da ni sodelovala z zavarovalnico (ni ji hotela posredovati telefonske številke S. in se tudi sama ni hotela zglasiti na razgovor) zaradi svoje visoke nosečnosti, saj da je bila takrat šele v četrtem mesecu nosečnosti; meni, da je pojem visoke nosečnosti relativen in da lahko nosečnost (posebej rizična) vselej predstavlja določene težave.

(3) Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožbeno sodišče soglaša z opravljeno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Posebnost obravnavanega primera je dokazna stiska, saj za dokazovanje odločilnega dejstva (namerna povzročitev škode na zavarovanem vozilu), ki je bremenilo toženo stranko, ni bilo moč izvesti neposrednih dokazov, temveč zgolj posredne dokaze (indice). Škodnega dogodka namreč ni videl nihče, domnevna voznica avtomobila Š.S. in R. K, ki jo je tedaj spremljal, pa za sodišče nista bila dosegljiva. Indic je dokazno dejstvo, ki samo po sebi ni pravno relevantno, ga pa sodišče ugotavlja, ker na podlagi njega sklepa o (ne)obstoju dejstva, ki je pravno relevantno. Prav to je storilo sodišče prve stopnje, ki se je o resničnosti trditev tožene stranke prepričalo na podlagi indičnega sklepanja, katerega rezultatu ustrezata tudi (v dokazno oceno oziroma sklepanje vraščena) kriterija življenjskosti in logičnega razmišljanja.

(6) Iz obširne obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pri presoji omenjenega odločilnega dejstva v bistvenem upoštevalo tudi naslednja dokazna dejstva: dejstvo, da je na kraj dogodka policija prišla že po nekaj minutah po "nesreči", tam pa ni našla Š. S., ki naj bi z avtom zapeljala v morje, temveč le njenega prijatelja R. K. (ki ob nesreči ni bil v avtu); dejstvo, da je S. prišla na kraj dogodka čez pol ure, suha, oblečena in urejena, saj naj bi jo neznani mimoidoči moški pospremil k sebi domov, kjer je S. omogočil, da se je preoblekla, umila in posušila lase; dejstvo, da je prav K. že pred dogodkom nedovoljeno dosegel prenos lastništva na istem avtomobilu; dejstvo, da je tožnica avtomobil kupila preko podjetja AA, d. o. o., ki ga je ustanovil njen zunajzakonski partner A. J., ki je bil približno leto dni pred nakupom lastnik istega avtomobila; dejstvo, da si tožnica glede na svoje finančno stanje obravnavanega avtomobila ni mogla privoščiti, poleg tega pa je takrat že imela drugi avtomobil višjega cenovnega razreda (Audi A4); dejstvo, da je tožnica spreminjala pripoved v zvezi s sklenitvijo zavarovalne pogodbe (toženi stranki je povedala, da je zavarovalno pogodbo v njenem imenu sklenil njen partner, sodišču pa, da je to storil partner njene sestre); dejstvo, da je drag avtomobil, kupljen komaj pred dvema mesecema, čez vikend posodila Š. S., ki je (kot se je izkazalo) niti ne pozna dobro in ni njena prijateljica, kot jo naslavlja v tožbi; dejstvo, da tožnica toženi stranki ni hotela sporočiti telefonske številke Š.S., niti ni hotela sama priti na razgovor. Navedene indice je sodišče prve stopnje medsebojno logično povezalo in pravilno ugotovilo, da ugotovljeno dejansko stanje popolnoma ustreza življenjski izkušnji. Ker v konkretnem primeru ni bilo na razpolago neposrednih dokazov, sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da je nekatere izmed tu obravnavanih indicev ugotavljalo po nepotrebnem.

(7) Po vsem povedanem torej ne drži, da izpodbijana sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov. Glede na ugotovitev, da je tožnica S. pooblastila za upravljanje zavarovanega avtomobila, sodišču niti ni bilo potrebno ugotavljati (in obrazložiti), ali je bila morda tudi tožnica pri poškodovanju vozila udeležena kot sostorilka. Da se tožena stranka razbremeni obveznosti izplačila škode, zadostuje že, da jo namerno povzroči upravičeni uporabnik, torej Š. S. (tč. c 1. odst. 8. čl. v zvezi s 16. čl. Splošnih pogojev zavarovanja, 944. čl. OZ (2)). Povezanosti indicev nadalje ne morejo razrahljati navedbe, da tožbene trditve (ki jih je sodišče ocenilo kot neživljenjske) izhajajo iz pripovedi Š. S.. Izpodbijana sodba tudi ne temelji na opisu dogodka, ki je za sodišče (tako prve kot tudi druge stopnje) življenjski; z njim je želelo sodišče prve stopnje zgolj prikazati nerealnost tožničine zgodbe, ki je slednja nikakor ni uspela pojasniti. Okoliščina, da bi se okno na vratih dalo odpreti tudi v času, ko je bil avtomobil že v morju, ne ovrže možnosti, da je bilo okno odprto že prej. Pomeni le načelno možnost (indic) za resničnost tožničine verzije dogodkov, ki pa je (v nasprotju s toženkino) ne podpira noben drugi indic. Zanesljivosti indičnega sklepanja, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje, prav tako ne omaje tožničino neustrezno razumevanje 'visoke nosečnosti', niti njeno nerazumevanje nedosegljivosti S.. Nenazadnje ne drži, da je sodišče zmotno ugotovilo, od koga je tožnica avto kupila. To je bilo res podjetje AA, d. o. o., vendar je sodišče kot dodaten indic za svoj zaključek pravilno štelo že to, da je bil približno leto prej lastnik avtomobila tožničin zunajzakonski partner (ustanovitelj omenjenega podjetja).

(8) Na pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje ne vpliva ocena hrvaških policistov, ki se jim zadeva ni zdela sumljiva in so jo opredelili kot nesrečo (izpovedba priče K.). Ta izpovedba nima posebne teže, saj izhaja iz dokumentacije, zasnovane na podlagi dejstev, ki jih je povedala prav Š. S. (primer so obravnavali kot nesrečo, ker jim je S. povedala, da je z avtomobilom pomotoma zapeljala v morje; list. št. 50). Ostali očitki v zvezi z neupoštevanjem izpovedb določenih prič prav tako niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je že s tem, ko je obrazloženo sledilo izpovedbi priče V., konkludentno zavrnilo z njo neskladne izpovedi. Podrobnejšega odgovora tu obravnavani (pavšalni) očitki ne terjajo.

(9) Neprepričljiva je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo obstoj morebitnega kaznivega dejanja. Pritožnici gre pojasniti, da pojem "prevara" ni omejen zgolj na kazenskopravno področje, temveč ima svoje mesto tudi v civilnem pravu, posebej še v konkretnem primeru (944. čl. OZ). Pravilnost izpodbijane sodbe tako ni odvisna od tega, ali ugotovljeno dejansko stanje izpolnjuje zakonske znake katerega izmed kaznivih dejanj (primerjaj 13. čl. ZPP).

(10) Ob odsotnosti drugih očitkov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker ocenjuje, da je sodba tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(11) Po določbi 1. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP nosi stroške pritožbenega postopka pritožnica sama, saj s pritožbo ni uspela.

(1) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, 26/1999, s spremembami; od tu ZPP.

(2) Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami.