Jedro

Tožeča stranka je svoje trditve v zvezi z dobropisom tudi izkazala, sodišče je glede tega spornega dejstva namreč izvajalo še druge dokaze in na koncu na podlagi prepričljive in obrazložene dokazne ocene, ugotovilo, da preplačila po Pogodbi ni bilo. Pravilo o (materialnem) dokaznem bremenu je bilo torej uporabljeno pravilno. V opisani situaciji pa se je v okviru dokaznega postopka procesno dokazno breme prevalilo na toženo stranko, ki bi že s potrdilom o plačilu lahko izkazala nasprotno, vendar tega ni storila in zato ni uspela ovreči zaključkov sodišča prve stopnje o (ne)obstoju preplačila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novem mestu delno obdržalo v veljavi sklep o izvršbi VL 1 z dne 23.5.2011 za glavnico 17.532,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za izvršilne stroške v znesku 177,48 EUR, v preostalem delu (glede zneska 4.723,20 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in glede stroškov v višini 18,72 EUR) pa je sklep razveljavilo in zahtevek zavrnilo. Zaradi litispendence je zavrglo pobotni ugovor tožene stranke za znesek 528.253,09 EUR in naložilo toženi stranki v plačilo 1.052,12 EUR pravdnih stroškov. Iz razlogov sodbe izhaja, da je bila tožeča stranka izvajalec strojnih in električnih instalacij po Pogodbi o izvedbi del bioplinske naprave Č. z dne 14.6.2007 (v nadaljevanju Pogodba). Po zaključku teh del sta se stranki dogovorili, da bo tožeča stranka izvajala tudi tekoča dela, potrebna za nemoteno obratovanje bioplinske naprave in sicer so bila ta dela okvirno dogovorjena s Planom del za objekt Bioplinska naprava Č. Tožeča stranka je zaračunana dela v večjem delu dejansko opravila, izvedena so bila po vsakokratnem naročilu tožene stranke in v obračunana v skladu z dogovorom. Neutemeljeno so bila zaračunana le dela po po računu v številkah 6-8 v znesku 4.723,20 EUR. Tožena stranka pa ni izkazala, da bi dela po prvotni Pogodbi preplačala (dejansko plačilo ni bilo izvedeno) in da bi torej na ta način tudi zaračunane obveznosti že poravnala.

Tožena stranka se zoper sodbo pritožuje. Sodišču očita kršitev razpravnega načela, uporabo različnih meril pri dokazni oceni izpovedi prič, razlogovanje na podlagi subjektivne presoje, ki ni imela podlage v izvedenih dokazih in odločanje na podlagi verjetnosti obstoja določenih dejstev (nedosežene dokazni standard). Te svoje očitke v nadaljevanju konkretizira. Sodišče je na naroku 5.9.2013 tožečo stranki izrecno pozvalo, naj se izjasni glede navedb tožene stranke o preplačilu. Namesto tega pa je tožeča stranka substancirala trditveno podlago za zahtevke po spornih računih. Povedano pomeni, da tožeča stranka sploh ni podala ustrezne trditvene podlage glede tega, da naj preplačil ne bi bilo. Sodišče je zakonitemu zastopniku tožene stranke očitalo, da ni predložil nobenega dokaza, da so bila plačana vsa dela, čeprav gre za dokazno breme tožeče stranke. Če bi namreč tožeča stranka podala ustrezne trditve v zvezi s pozivom sodišča, bi lahko tožena stranka nanje odgovorila in šele takrat bi morala ona dokazovati, da so bila preplačila. Sodišče je sodbo neupravičeno temeljilo na izpovedi D.P. saj s tem dokazom ni bila potrjena trditvena podlaga. Priča niti ni izpovedala, katere obveznosti naj ne bi bile plačane. Po drugi strani pa je sodišče očitalo zakonitemu zastopniku tožene stranke, da ni izpovedal, kateri računi naj bi bili plačani, kar kaže na dvojna merila sodišča. Sodišče odločitev dodatno temelji na zapisu na končni situaciji, iz katerega naj bi izhajalo, da računi takrat še niso bili plačani. Ker tožeča stranka ni trdila, da določeni računi niso bili plačani, je tako razlogovanje v nasprotju z določbo 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka ni podala nobene navedbe o tem, kateri račun ni bil plačan, zato je sodišče tudi neutemeljeno zahtevalo od zakonitega zastopnika tožene stranke, da iz glave pove, kateri računi iz zelo obsežnega projekta so bili plačani. Takšno pričakovanje sodišča je neživljenjsko in nepošteno, posebej še, ker enakega ni zahtevalo od priče D.P., ki je bil v spornem obdobju direktor tožeče stranke. Razlogovanja, da tožena stranka ni zahtevala vrnitve preplačila, ni mogoče postavljati v kontekst predmetne zadeve. Gre za prosto voljo vsake stranke. Dejstvo, da ni sprožila postopka, še ne pomeni, da ga ne bo. Dokler obstoječi zahtevki med strankama niso razčiščeni, se tožena stranka nima namena sprožati novih zahtevkov in se finančno trošiti. Iz obrazložitve glede verjetnosti plačila ali neplačila izhaja, da sodišče svojo odločitev temelji na svojih ugibanjih in verjetnosti, ne pa na dejstvih in dokazih. Ni prepričljivo sklicevanje na IOP obrazec, saj ta ne ustvarja pravnih učinkov. Tožena stranka je pojasnila, da računov ni zavračala v dobri veri, da se bo tožeča stranka držala dogovora. Tožena stranka meni, da sodišče neupravičeno graja njeno ravnanje, češ da ni izkazala, koliko je plačala po Pogodbi. Kot rečeno, je sodišče pozvalo tožečo stranko, naj substancira trditveno in dokazno podlago glede plačil, zato je povsem nerazumljivo, zakaj sodišče sedaj graja toženo stranko. Ker tožeča stranka ni predložila ničesar, kar bi dokazovalo, da preplačil ni bilo, je jasno, da tožena stranka sodišču ni posredovala dokazov, ki bi dokazovala nasprotno. Ker je napačna odločitev o glavni stvari, je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik spregleda, da je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 11.11.2013, ki jo je sodišče prve stopnje očitno upoštevalo, saj jo je povzelo v navedbah tožeče stranke, navajala, da je za po Pogodbi preveč zaračunani znesek izstavila toženi stranki dobropis (svoje trditve je dokazovala tudi s knjigovodsko kartico). Že pred tem pa je zanikala, da bi karkoli zaračunala dvakrat. Na navedbe iz pripravljalne vloge z dne 1.1.112013 je imela tožena stranka možnost odgovoriti na naslednjem naroku (kot izhaja iz zapisnika naroka z dne 11.11.2013), vendar te možnosti ni izkoristila. Povedano pomeni, da sodišče prve stopnje ni kršilo razpravnega načela, ko je ugotavljalo, ali obstaja preplačilo in ko je na koncu ugotovilo, da tega preplačila ni, saj jo bila terjatev iz naslova preveč zaračunanih del zaprta z dobropisom. Tožeča stranka je svoje trditve v zvezi z dobropisom tudi izkazala, sodišče je glede tega spornega dejstva namreč izvajalo še druge dokaze in na koncu na podlagi prepričljive in obrazložene dokazne ocene, ugotovilo, da preplačila po Pogodbi ni bilo. Pravilo o (materialnem) dokaznem bremenu je bilo torej uporabljeno pravilno. V opisani situaciji pa se je v okviru dokaznega postopka procesno dokazno breme prevalilo na toženo stranko, ki bi že s potrdilom o plačilu lahko izkazala nasprotno, vendar tega ni storila in zato ni uspela ovreči zaključkov sodišča prve stopnje o (ne)obstoju preplačila.

Za razliko od pritožbe je sodišče ocenjevalo vse izvedene dokaze – vsakega posebej in vse skupaj, upoštevalo je tudi uspeh celotnega postopka. Tožena stranka v pritožbi vsakega od izvedenih dokazov izvzema iz konteksta celotne obrazložitve in pri vsakem poudarja le tisti vidik, ki ji gre v prid. Taka metoda dokazne ocene je v nasprotju z 8. členom ZPP in z njo pritožba ne more uspeti. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva, nanjo se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje in tudi po mnenju pritožbenega sodišča izveden dokazni postopek potrjuje trditve tožeče stranke. Res je sodišče prve stopnje nerodno uporabilo izraz „verjetneje“, vendar iz celotne obrazložitve izhaja, da je odločilna dejstva ugotovilo z gotovostjo, kakršna se zahteva za odločitev v pravdnih zadevah. Očitane kršitve v zvezi z dokazno oceno zato niso podane.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še glede kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Teh ni našlo, zato je na podlagi vsega povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).